Dolga leta študentarije, kot pravi moja mami, so mimo. Bila so do sedaj najlepša leta, predvse to velja za tista prava, ko sem pridna hodila na faks in delala izpite. Zadnja tri leta lahko odštejem, ker študij vsekakor ni bil v ospredju. A kaj zato. Imam čudovitega fanta in še bolj cortkanega sinčka Tjuša, ki mi pomenita več, kot to, da bi bila že tri leta prof. Moja želja je bila do 30. leta diplomirati in imeti vsaj enega otroka. Uspelo mi je. Sedaj si bo treba postaviti nov cilj.
Po srednji šoli sem se spremenila. Že to, da sem študentka, mi je dalo novega elana za življenje. Srednja šola ni bil kraj, kjer bi osebnostno dozorela. Vse preveč je bilo vplivov od drugod, takšnih ali drugačnih. Čeprav smo se imeli s sošokami in sošolci prav super ter smo bili eden redkih razredov, ki smo se res dobro razumeli. A vseeno. Že odločitev, da grem študirat slovenščino (sociologijo so še nekako sprejeli), je bila v nasprotju z mišljenjem večine razreda, ki so odšli v ekonomsko smer. Le peščica nas je bilo takih, ki smo pristali na FF ali kje drugje. Pa kaj. Vsaj enkrat v življenju sem naredila tisto, kar me je veselilo, ne da bi mi pri tem nekdo vsiljeval svojo voljo. Ker se kao ne spodobi in ni perspektive v študiju. A v ekonomiji pa je? Isto sranje je povsod.
Na fakulteto (kako se smešno sliši ta beseda, ki jo je kmalu nadomestila beseda faks) me je vpisala mami, ker sem bila tistega septembra ravno v Švici. Kako se ji je zdelo! A to ni bil glavni problem. Glavni problem je bil, kako očita prepričat, da gre njegova ljuba hči študirat v Ljubljano. Našel je tisoč in en izgovor, da bi ostala doma, a se nisem dala. Našla sem si stanovanje, majhno sobico v Mostah, kjer sem spoznala super punco Sanjo. Skupaj sva "taborili" v tisti sobici pri smešnem lastniku, ki sva ga na veliko opravljali. Če je bil pa revež sam, ločen, ko pa si je našel eno žensko, si je pa našel en "kvazi" primerek ženske, ki nama je jedla živce. Šola nama ni bila ravno v ponos, saj se nama zjutraj ni dalo zbudit in sem marsikatero predavanje izpustila. Tudi učenje ni bilo sanjsko, zato sem tudi ponavljala letnik. Sanja je stanovanje zapustila malo pred mano, junija. Jaz pa sem takrat odšla v študentski dom ŠD3 v Mestni Log. Še danes se spomnim, ko sem šla v Rožno na upravo in so me vprašali, kam želim iti. Jaz pa sem vedela samo za bloke v Rožni. Pa sem rekla, meni je vseeno. In prijazna ženska mi je dala ključ od ŠD3, soba 326. Usedla sem se na enko in se odpeljala. Blok mi je takoj prirasel k srcu, ravno tako študentje v apartmaju. Ja, to je bil apartma z 12 študenti, na vsaki strani 6, po dve v sobi. Moja prva cimra je bila Veronika iz Nove Gorice. Študirala je matematiko, njena sestra pa je bila v sosednji sobi. Bila je super punca in vedno sva se dobro razumeli. A žal ji je en izpit preprečil, da bi ostala dlje. Druga cimra je bila Darja, študentka predšolske vzgoje. Pridna ko hudič in mislim, da je odšla, ker je hitro diplomirala. Tretje cimre se, bog pomagaj, ne spomnim, ker v tistem času nisem bila več toliko prisotna v domu. Drugi sostanovalci so bili še Tanja in Janko, Aleš in Simon, Silvana in Andrejka (kasneje jo je zamenjala Silvanina sestra ?), Monika in Sergeja ter Katja in Brigita (ki jo je kasneje zamenjala Barbara). Vsi super, skoraj vsi Primorci, nekaj Štajerk in jaz Gorenjka. Tu sem res uživala, naučila sem se veliko, predvsem to, kako se prilagoditi ljudem, kajti živeti še z 11 drugimi ni lahko, je pa lahko zelo lepo. Žuri so padali, čeprav nisem bila prava študentska žurerka. Zanimivo pa je, da sem največ naredila ravno v ŠD. Opravila sem vse izpite za naprej in nazaj. Sicer pa nisem imela izbire, saj so se vsi učili, torej sem se tudi sama. Pet let sem preživela tam, čeprav sem bila zadnje dve leti tam prisotna bolj kot ne v duhu.
Ko sem poleti leta 2001 spoznala Janeza, sva se v začetku leta 2004 končno preselila skupaj v stanovanje. Že prej sva eno leto živela skupaj, a to ni bilo mišljeno tako, saj sva imela najeto le majhno garsonjero. Stanovanje na Viču pa je bilo tisto pravo stanovanje, ki je bilo razlog, da se je v študenstki sobici nabiral prah. Pa ne, da bi jo komu oddala, ne, raje sem vsake tolko prišla malo pogledat. Nekako se nisem znala od nje posloviti. No, jesen 2004 je prinesla tudi to. In s tem tudi odklop od študentskega življenja. Imela sva drugačne načrte.
Danes so ti načrti uresničeni. Kaj pa zdaj? Najprej moram najti eno službo. Dolgo časa sem si želela delati v šoli kot profesorica. Po resnici povedano, me mineva. Ko gledam današnje srednješolce, mi je slabo. Ne vem, samo mi nismo bili nikoli taki. Obnašajo se ko eni loleki, brez kančka spoštovanja do kogarkoli. Sami sebi so najbolj pomembni in oh in sploh. In jaz naj bi take učila? Danes, ko že v vrtcu ne sme vzgojiteljica nikomur nič reči? Razočarana sem, kajti to mi je bil vedno eden najlepših poklicev. Danes pa je strah. Res. Raje si bom našla delo v kakšnem podjetju, kjer bom razvijala svoje drugačne potenciale. Imam jih še veliko in še vedno sem lahko uspešna. Z manj stresa kot profesorica.
Jutri grem prvič na Zavod za zaposlovanje. Kaj pa naj? Sem še brezposelna oseba. Zakaj mi ne bi dali pomoči, če jo dajo vsem "pizdecem" v mestu? Decembra me, upam, čaka služba.
Po srednji šoli sem se spremenila. Že to, da sem študentka, mi je dalo novega elana za življenje. Srednja šola ni bil kraj, kjer bi osebnostno dozorela. Vse preveč je bilo vplivov od drugod, takšnih ali drugačnih. Čeprav smo se imeli s sošokami in sošolci prav super ter smo bili eden redkih razredov, ki smo se res dobro razumeli. A vseeno. Že odločitev, da grem študirat slovenščino (sociologijo so še nekako sprejeli), je bila v nasprotju z mišljenjem večine razreda, ki so odšli v ekonomsko smer. Le peščica nas je bilo takih, ki smo pristali na FF ali kje drugje. Pa kaj. Vsaj enkrat v življenju sem naredila tisto, kar me je veselilo, ne da bi mi pri tem nekdo vsiljeval svojo voljo. Ker se kao ne spodobi in ni perspektive v študiju. A v ekonomiji pa je? Isto sranje je povsod.
Na fakulteto (kako se smešno sliši ta beseda, ki jo je kmalu nadomestila beseda faks) me je vpisala mami, ker sem bila tistega septembra ravno v Švici. Kako se ji je zdelo! A to ni bil glavni problem. Glavni problem je bil, kako očita prepričat, da gre njegova ljuba hči študirat v Ljubljano. Našel je tisoč in en izgovor, da bi ostala doma, a se nisem dala. Našla sem si stanovanje, majhno sobico v Mostah, kjer sem spoznala super punco Sanjo. Skupaj sva "taborili" v tisti sobici pri smešnem lastniku, ki sva ga na veliko opravljali. Če je bil pa revež sam, ločen, ko pa si je našel eno žensko, si je pa našel en "kvazi" primerek ženske, ki nama je jedla živce. Šola nama ni bila ravno v ponos, saj se nama zjutraj ni dalo zbudit in sem marsikatero predavanje izpustila. Tudi učenje ni bilo sanjsko, zato sem tudi ponavljala letnik. Sanja je stanovanje zapustila malo pred mano, junija. Jaz pa sem takrat odšla v študentski dom ŠD3 v Mestni Log. Še danes se spomnim, ko sem šla v Rožno na upravo in so me vprašali, kam želim iti. Jaz pa sem vedela samo za bloke v Rožni. Pa sem rekla, meni je vseeno. In prijazna ženska mi je dala ključ od ŠD3, soba 326. Usedla sem se na enko in se odpeljala. Blok mi je takoj prirasel k srcu, ravno tako študentje v apartmaju. Ja, to je bil apartma z 12 študenti, na vsaki strani 6, po dve v sobi. Moja prva cimra je bila Veronika iz Nove Gorice. Študirala je matematiko, njena sestra pa je bila v sosednji sobi. Bila je super punca in vedno sva se dobro razumeli. A žal ji je en izpit preprečil, da bi ostala dlje. Druga cimra je bila Darja, študentka predšolske vzgoje. Pridna ko hudič in mislim, da je odšla, ker je hitro diplomirala. Tretje cimre se, bog pomagaj, ne spomnim, ker v tistem času nisem bila več toliko prisotna v domu. Drugi sostanovalci so bili še Tanja in Janko, Aleš in Simon, Silvana in Andrejka (kasneje jo je zamenjala Silvanina sestra ?), Monika in Sergeja ter Katja in Brigita (ki jo je kasneje zamenjala Barbara). Vsi super, skoraj vsi Primorci, nekaj Štajerk in jaz Gorenjka. Tu sem res uživala, naučila sem se veliko, predvsem to, kako se prilagoditi ljudem, kajti živeti še z 11 drugimi ni lahko, je pa lahko zelo lepo. Žuri so padali, čeprav nisem bila prava študentska žurerka. Zanimivo pa je, da sem največ naredila ravno v ŠD. Opravila sem vse izpite za naprej in nazaj. Sicer pa nisem imela izbire, saj so se vsi učili, torej sem se tudi sama. Pet let sem preživela tam, čeprav sem bila zadnje dve leti tam prisotna bolj kot ne v duhu.
Ko sem poleti leta 2001 spoznala Janeza, sva se v začetku leta 2004 končno preselila skupaj v stanovanje. Že prej sva eno leto živela skupaj, a to ni bilo mišljeno tako, saj sva imela najeto le majhno garsonjero. Stanovanje na Viču pa je bilo tisto pravo stanovanje, ki je bilo razlog, da se je v študenstki sobici nabiral prah. Pa ne, da bi jo komu oddala, ne, raje sem vsake tolko prišla malo pogledat. Nekako se nisem znala od nje posloviti. No, jesen 2004 je prinesla tudi to. In s tem tudi odklop od študentskega življenja. Imela sva drugačne načrte.
Danes so ti načrti uresničeni. Kaj pa zdaj? Najprej moram najti eno službo. Dolgo časa sem si želela delati v šoli kot profesorica. Po resnici povedano, me mineva. Ko gledam današnje srednješolce, mi je slabo. Ne vem, samo mi nismo bili nikoli taki. Obnašajo se ko eni loleki, brez kančka spoštovanja do kogarkoli. Sami sebi so najbolj pomembni in oh in sploh. In jaz naj bi take učila? Danes, ko že v vrtcu ne sme vzgojiteljica nikomur nič reči? Razočarana sem, kajti to mi je bil vedno eden najlepših poklicev. Danes pa je strah. Res. Raje si bom našla delo v kakšnem podjetju, kjer bom razvijala svoje drugačne potenciale. Imam jih še veliko in še vedno sem lahko uspešna. Z manj stresa kot profesorica.
Jutri grem prvič na Zavod za zaposlovanje. Kaj pa naj? Sem še brezposelna oseba. Zakaj mi ne bi dali pomoči, če jo dajo vsem "pizdecem" v mestu? Decembra me, upam, čaka služba.
1 komentar:
čestitke za diplomo in veliko sreče pri iskanju službe! prepričana sem, da jo boš kmalu našla!
Objavite komentar