Ljudi je na splošno strah zobarja. Nikomur od nas ni prijetno, da ti nekdo vrta po ustih, ob tem pa te še nemarno boli. Mene zobarja ni strah, mi je pa neprijetno sedeti tam na stolu in čakati tisti sveder bzzzzzzzz bzzzzzzz.
Več let, skoraj 25 let, sem imela istega zobarja. Enega starega Š., ki je hodil tudi na šolo in nam preverjal, kako si umivamo zobe. To je bil najhujši dan v šoli. Pred zajtrkom je v razred vstopil Š. in nam pred tablo razdelil rdeče tabletke, ki so pokazale, kako si umivaš zobe. Še danes mi ni jasno, ali je bilo prav, da imaš čim bolj rdeče zobe ali čim manj rdeče zobe. Enkrat smo si z jezikom stran dajali, spet drugič smo se nalašč še bolj mazali s tabletko. In potem ocene Š.-ja, da si na splošno ne znamo umivati zob. Okej, stari, ti samo pejd, mi bomo že preživeli. Še dobro, da nas je strašil samo v prvih razredih šole, kasneje pa ne več. Itak smo vsi tudi popoldan hodili k njemu na pregled. Drugega tako ali tako ni bilo, razen enega še bolj starega in še bolj groznega zobarja, ki je marsikateremu otroku priskutil obisk zobarja.
Moj prvi obisk je bil nekaj posebnega. Baje, da sem bila tako pridna, da sem dobila majhnega dojenčka, ki je na pritisk na trebuh pljunil ven dudico. Mami mi ga je kupila v trafiki. Dojenček je imel telo iz blaga, le glava, nogice in rokice so bile iz gume. Majhna bela tanka duda je bila pripeta na vrvico. Bil je modro-roza barve. Ja, posebno darilo za poseben dan.
Kasneje dnevi pri zobarju niso bili nič posebnega, prej morasti. Vedno je našel kaj, da se je lahko drl na svoje paciente, predvsem otroke. Potem me ene tri leta ni bilo na spregled. Ko sem se končno le prikazala, ker me je že pošteno bolel zob, me je tako nadrl, da če me ne bi vse bolelo, bi mu ušla s stola. Kljub pridigi o ne vem čem vse in neodgovornosti in bla bla, mi je rešil zob. A nikoli ne bom pozabila, ko sem vsak tretji dan hodila k njemu, da mi je s špičasto zadevo čistil zob. Mislila sem, da mi bo špica pogledala skozi uho ven. Kljub injekciji, sem bila vsa trda od bolečin. On pa je vse počel na ostro, hitro in brez občutka (takih je veliko, a ne :)).
Končno je posvetil žarek upanja in prišla je nova zobarca. Mlada, nežna, nevsiljiva ... Celo Janezu se je približala, saj je on primerek pacienta, ki mu na stolu v ordinaciji postane vroče in zašvica, kot da bi ravno pretekel maraton. Sama mu nisem verjela, dokler ga nisem videla, ko je prišel čist fertik iz ordinacije. Bogi revež. Še dobro, da sva sedaj izbrala njo, doktor M., ki je predvsem njemu pokazala, da zobar ni bav bav. Po dveh letih se bo spet usedel na njen stol, jaz sem bila danes. In me vse boli. Smešno, greš od zobarja pa te bolijo vsi zobje.
Več let, skoraj 25 let, sem imela istega zobarja. Enega starega Š., ki je hodil tudi na šolo in nam preverjal, kako si umivamo zobe. To je bil najhujši dan v šoli. Pred zajtrkom je v razred vstopil Š. in nam pred tablo razdelil rdeče tabletke, ki so pokazale, kako si umivaš zobe. Še danes mi ni jasno, ali je bilo prav, da imaš čim bolj rdeče zobe ali čim manj rdeče zobe. Enkrat smo si z jezikom stran dajali, spet drugič smo se nalašč še bolj mazali s tabletko. In potem ocene Š.-ja, da si na splošno ne znamo umivati zob. Okej, stari, ti samo pejd, mi bomo že preživeli. Še dobro, da nas je strašil samo v prvih razredih šole, kasneje pa ne več. Itak smo vsi tudi popoldan hodili k njemu na pregled. Drugega tako ali tako ni bilo, razen enega še bolj starega in še bolj groznega zobarja, ki je marsikateremu otroku priskutil obisk zobarja.
Moj prvi obisk je bil nekaj posebnega. Baje, da sem bila tako pridna, da sem dobila majhnega dojenčka, ki je na pritisk na trebuh pljunil ven dudico. Mami mi ga je kupila v trafiki. Dojenček je imel telo iz blaga, le glava, nogice in rokice so bile iz gume. Majhna bela tanka duda je bila pripeta na vrvico. Bil je modro-roza barve. Ja, posebno darilo za poseben dan.
Kasneje dnevi pri zobarju niso bili nič posebnega, prej morasti. Vedno je našel kaj, da se je lahko drl na svoje paciente, predvsem otroke. Potem me ene tri leta ni bilo na spregled. Ko sem se končno le prikazala, ker me je že pošteno bolel zob, me je tako nadrl, da če me ne bi vse bolelo, bi mu ušla s stola. Kljub pridigi o ne vem čem vse in neodgovornosti in bla bla, mi je rešil zob. A nikoli ne bom pozabila, ko sem vsak tretji dan hodila k njemu, da mi je s špičasto zadevo čistil zob. Mislila sem, da mi bo špica pogledala skozi uho ven. Kljub injekciji, sem bila vsa trda od bolečin. On pa je vse počel na ostro, hitro in brez občutka (takih je veliko, a ne :)).
Končno je posvetil žarek upanja in prišla je nova zobarca. Mlada, nežna, nevsiljiva ... Celo Janezu se je približala, saj je on primerek pacienta, ki mu na stolu v ordinaciji postane vroče in zašvica, kot da bi ravno pretekel maraton. Sama mu nisem verjela, dokler ga nisem videla, ko je prišel čist fertik iz ordinacije. Bogi revež. Še dobro, da sva sedaj izbrala njo, doktor M., ki je predvsem njemu pokazala, da zobar ni bav bav. Po dveh letih se bo spet usedel na njen stol, jaz sem bila danes. In me vse boli. Smešno, greš od zobarja pa te bolijo vsi zobje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar