Danes se mladi osnovnošolci znajdejo pred hudo dilemo. Kam naprej v srednjo šolo? Si res manjvreden, če se odločiš za poklicno šolo? Je res samo gimnazija odskočna deska za boljše življenje? Kaj pa talent, želje ...
V mojih časih, pred 15 leti, to še ni bil tak problem. Nihče ni nikogar gledal postrani, če se je odločil za poklicno šolo in ne za gimnazijo. Prejle sem zasledila, da je v prvem letniku lesarske šole samo sedem učencev. Kriza! Vendar si upam reči, da so to mladi nadarjeni fantje, ki imajo smisel za oblikovanje lesa. Radi imajo svoje delo, v njem uživajo. Lahko jim celo prinese več denarja kot marsikateremu z diplomo v roki. Ja, res je. Poglejmo z drugega zornega kota. Vsak si želi nekoč živeti v svojem stanovanju ali hiški in imeti lepo opremljeno. Kdor ima vsaj malo več pod palcem, ne kupuje v pohištvenih trgovinah, ampak si raje da narediti pohištvo po meri. In kdo to dela? Ja, mizarji, kdo pa. Danes je povpraševanja po dobrih mizarjih vedno več, ljudje imajo vedno več želja in so vsak dan bolj zahtevni. Le dober mizar lahko sledi trendu in ob tem mastno služi. In to le s poklicno šolo in kančkom smisla za marketing.
Takih poklicev je kar nekaj. Recimo električar, avtomehanik, natakar ... in kuhar. Kuhar je moj fant. Vedno si je želel biti kuhar, jaz pa sem si vedno želela imeti kuharja za moža (v nasprotju s tem, da so šle Janezu prof. slovenščine vedno na živce). Odkar ga poznam, dobro kuha. Zame kuha odlično. Pa kaj, če ima samo triletno šolo za kuharja. Bil je najboljši kuhar v svoji generaciji. Delal je vedno veliko, tudi vsak dan od 12. do 24. ure. Pa mu nihče ni rekel hvala. Samo jest so hodili, se basali in komentirali. Še danes je tako. Dela v eni najprestižnejših restavracij v Ljubljani. Vsak dan mora nahranit ogromno ljudi, ki tudi po pol ure čakajo na prosto mizo. Na srečo dobi vsake toliko tudi pohvalo za odlično skuhano jed. A to niti ni važno, pomembno je, koliko zasluži. Zasluži več, kot je povprečna slovenska plača, torej več od marsikaterega diplomanta in vseh tistih "pomembnežev", ki hodijo k njemu jest.
Gostilne bodo vedno odprte in kdor bo dobro delal, naj bo to natakar ali kuhar, bo vedno lahko zaslužil dovolj za dostojno življenje. Tudi mizarje bomo potrebovali, prav tako električarje, saj brez njih ne bomo mogli postaviti elektrike v svojem novem, dragem stanovanju. Mogoče nekateri ne bodo znali niti žarnice zamenjat, kaj šele varovalke. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" električar. Ko se jim bo pokvaril avto, bodo ostali na cesti. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" mehankar. Ko boste želeli preuredit stanovanje, boste potrebovali zidarje, malarje, gradbenike vseh vrst. Vsi ti poklici imajo mogoče res slab sloves, a so za naše vsakdanje življenje še kako pomembni. Začeti jih bomo morali bolj spoštovati, nikoli ne veš, kdaj boš lačen in žejen iskal gostilno, kdaj si boš zaželel lično jedilnico ali pa se ti bo pokvaril avto. Lahko si ne vem kako bogat, tem ljudem se ne boš mogel izogniti.
V mojih časih, pred 15 leti, to še ni bil tak problem. Nihče ni nikogar gledal postrani, če se je odločil za poklicno šolo in ne za gimnazijo. Prejle sem zasledila, da je v prvem letniku lesarske šole samo sedem učencev. Kriza! Vendar si upam reči, da so to mladi nadarjeni fantje, ki imajo smisel za oblikovanje lesa. Radi imajo svoje delo, v njem uživajo. Lahko jim celo prinese več denarja kot marsikateremu z diplomo v roki. Ja, res je. Poglejmo z drugega zornega kota. Vsak si želi nekoč živeti v svojem stanovanju ali hiški in imeti lepo opremljeno. Kdor ima vsaj malo več pod palcem, ne kupuje v pohištvenih trgovinah, ampak si raje da narediti pohištvo po meri. In kdo to dela? Ja, mizarji, kdo pa. Danes je povpraševanja po dobrih mizarjih vedno več, ljudje imajo vedno več želja in so vsak dan bolj zahtevni. Le dober mizar lahko sledi trendu in ob tem mastno služi. In to le s poklicno šolo in kančkom smisla za marketing.
Takih poklicev je kar nekaj. Recimo električar, avtomehanik, natakar ... in kuhar. Kuhar je moj fant. Vedno si je želel biti kuhar, jaz pa sem si vedno želela imeti kuharja za moža (v nasprotju s tem, da so šle Janezu prof. slovenščine vedno na živce). Odkar ga poznam, dobro kuha. Zame kuha odlično. Pa kaj, če ima samo triletno šolo za kuharja. Bil je najboljši kuhar v svoji generaciji. Delal je vedno veliko, tudi vsak dan od 12. do 24. ure. Pa mu nihče ni rekel hvala. Samo jest so hodili, se basali in komentirali. Še danes je tako. Dela v eni najprestižnejših restavracij v Ljubljani. Vsak dan mora nahranit ogromno ljudi, ki tudi po pol ure čakajo na prosto mizo. Na srečo dobi vsake toliko tudi pohvalo za odlično skuhano jed. A to niti ni važno, pomembno je, koliko zasluži. Zasluži več, kot je povprečna slovenska plača, torej več od marsikaterega diplomanta in vseh tistih "pomembnežev", ki hodijo k njemu jest.
Gostilne bodo vedno odprte in kdor bo dobro delal, naj bo to natakar ali kuhar, bo vedno lahko zaslužil dovolj za dostojno življenje. Tudi mizarje bomo potrebovali, prav tako električarje, saj brez njih ne bomo mogli postaviti elektrike v svojem novem, dragem stanovanju. Mogoče nekateri ne bodo znali niti žarnice zamenjat, kaj šele varovalke. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" električar. Ko se jim bo pokvaril avto, bodo ostali na cesti. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" mehankar. Ko boste želeli preuredit stanovanje, boste potrebovali zidarje, malarje, gradbenike vseh vrst. Vsi ti poklici imajo mogoče res slab sloves, a so za naše vsakdanje življenje še kako pomembni. Začeti jih bomo morali bolj spoštovati, nikoli ne veš, kdaj boš lačen in žejen iskal gostilno, kdaj si boš zaželel lično jedilnico ali pa se ti bo pokvaril avto. Lahko si ne vem kako bogat, tem ljudem se ne boš mogel izogniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar