Zobar

Ljudi je na splošno strah zobarja. Nikomur od nas ni prijetno, da ti nekdo vrta po ustih, ob tem pa te še nemarno boli. Mene zobarja ni strah, mi je pa neprijetno sedeti tam na stolu in čakati tisti sveder bzzzzzzzz bzzzzzzz.

Več let, skoraj 25 let, sem imela istega zobarja. Enega starega Š., ki je hodil tudi na šolo in nam preverjal, kako si umivamo zobe. To je bil najhujši dan v šoli. Pred zajtrkom je v razred vstopil Š. in nam pred tablo razdelil rdeče tabletke, ki so pokazale, kako si umivaš zobe. Še danes mi ni jasno, ali je bilo prav, da imaš čim bolj rdeče zobe ali čim manj rdeče zobe. Enkrat smo si z jezikom stran dajali, spet drugič smo se nalašč še bolj mazali s tabletko. In potem ocene Š.-ja, da si na splošno ne znamo umivati zob. Okej, stari, ti samo pejd, mi bomo že preživeli. Še dobro, da nas je strašil samo v prvih razredih šole, kasneje pa ne več. Itak smo vsi tudi popoldan hodili k njemu na pregled. Drugega tako ali tako ni bilo, razen enega še bolj starega in še bolj groznega zobarja, ki je marsikateremu otroku priskutil obisk zobarja.

Moj prvi obisk je bil nekaj posebnega. Baje, da sem bila tako pridna, da sem dobila majhnega dojenčka, ki je na pritisk na trebuh pljunil ven dudico. Mami mi ga je kupila v trafiki. Dojenček je imel telo iz blaga, le glava, nogice in rokice so bile iz gume. Majhna bela tanka duda je bila pripeta na vrvico. Bil je modro-roza barve. Ja, posebno darilo za poseben dan.

Kasneje dnevi pri zobarju niso bili nič posebnega, prej morasti. Vedno je našel kaj, da se je lahko drl na svoje paciente, predvsem otroke. Potem me ene tri leta ni bilo na spregled. Ko sem se končno le prikazala, ker me je že pošteno bolel zob, me je tako nadrl, da če me ne bi vse bolelo, bi mu ušla s stola. Kljub pridigi o ne vem čem vse in neodgovornosti in bla bla, mi je rešil zob. A nikoli ne bom pozabila, ko sem vsak tretji dan hodila k njemu, da mi je s špičasto zadevo čistil zob. Mislila sem, da mi bo špica pogledala skozi uho ven. Kljub injekciji, sem bila vsa trda od bolečin. On pa je vse počel na ostro, hitro in brez občutka (takih je veliko, a ne :)).

Končno je posvetil žarek upanja in prišla je nova zobarca. Mlada, nežna, nevsiljiva ... Celo Janezu se je približala, saj je on primerek pacienta, ki mu na stolu v ordinaciji postane vroče in zašvica, kot da bi ravno pretekel maraton. Sama mu nisem verjela, dokler ga nisem videla, ko je prišel čist fertik iz ordinacije. Bogi revež. Še dobro, da sva sedaj izbrala njo, doktor M., ki je predvsem njemu pokazala, da zobar ni bav bav. Po dveh letih se bo spet usedel na njen stol, jaz sem bila danes. In me vse boli. Smešno, greš od zobarja pa te bolijo vsi zobje.

Kateri poklic izbrati?

Danes se mladi osnovnošolci znajdejo pred hudo dilemo. Kam naprej v srednjo šolo? Si res manjvreden, če se odločiš za poklicno šolo? Je res samo gimnazija odskočna deska za boljše življenje? Kaj pa talent, želje ...

V mojih časih, pred 15 leti, to še ni bil tak problem. Nihče ni nikogar gledal postrani, če se je odločil za poklicno šolo in ne za gimnazijo. Prejle sem zasledila, da je v prvem letniku lesarske šole samo sedem učencev. Kriza! Vendar si upam reči, da so to mladi nadarjeni fantje, ki imajo smisel za oblikovanje lesa. Radi imajo svoje delo, v njem uživajo. Lahko jim celo prinese več denarja kot marsikateremu z diplomo v roki. Ja, res je. Poglejmo z drugega zornega kota. Vsak si želi nekoč živeti v svojem stanovanju ali hiški in imeti lepo opremljeno. Kdor ima vsaj malo več pod palcem, ne kupuje v pohištvenih trgovinah, ampak si raje da narediti pohištvo po meri. In kdo to dela? Ja, mizarji, kdo pa. Danes je povpraševanja po dobrih mizarjih vedno več, ljudje imajo vedno več želja in so vsak dan bolj zahtevni. Le dober mizar lahko sledi trendu in ob tem mastno služi. In to le s poklicno šolo in kančkom smisla za marketing.

Takih poklicev je kar nekaj. Recimo električar, avtomehanik, natakar ... in kuhar. Kuhar je moj fant. Vedno si je želel biti kuhar, jaz pa sem si vedno želela imeti kuharja za moža (v nasprotju s tem, da so šle Janezu prof. slovenščine vedno na živce). Odkar ga poznam, dobro kuha. Zame kuha odlično. Pa kaj, če ima samo triletno šolo za kuharja. Bil je najboljši kuhar v svoji generaciji. Delal je vedno veliko, tudi vsak dan od 12. do 24. ure. Pa mu nihče ni rekel hvala. Samo jest so hodili, se basali in komentirali. Še danes je tako. Dela v eni najprestižnejših restavracij v Ljubljani. Vsak dan mora nahranit ogromno ljudi, ki tudi po pol ure čakajo na prosto mizo. Na srečo dobi vsake toliko tudi pohvalo za odlično skuhano jed. A to niti ni važno, pomembno je, koliko zasluži. Zasluži več, kot je povprečna slovenska plača, torej več od marsikaterega diplomanta in vseh tistih "pomembnežev", ki hodijo k njemu jest.

Gostilne bodo vedno odprte in kdor bo dobro delal, naj bo to natakar ali kuhar, bo vedno lahko zaslužil dovolj za dostojno življenje. Tudi mizarje bomo potrebovali, prav tako električarje, saj brez njih ne bomo mogli postaviti elektrike v svojem novem, dragem stanovanju. Mogoče nekateri ne bodo znali niti žarnice zamenjat, kaj šele varovalke. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" električar. Ko se jim bo pokvaril avto, bodo ostali na cesti. Takrat jim bo na pomoč priskočil "bogi" mehankar. Ko boste želeli preuredit stanovanje, boste potrebovali zidarje, malarje, gradbenike vseh vrst. Vsi ti poklici imajo mogoče res slab sloves, a so za naše vsakdanje življenje še kako pomembni. Začeti jih bomo morali bolj spoštovati, nikoli ne veš, kdaj boš lačen in žejen iskal gostilno, kdaj si boš zaželel lično jedilnico ali pa se ti bo pokvaril avto. Lahko si ne vem kako bogat, tem ljudem se ne boš mogel izogniti.

Študentska leta so mimo - kaj pa zdaj?

Dolga leta študentarije, kot pravi moja mami, so mimo. Bila so do sedaj najlepša leta, predvse to velja za tista prava, ko sem pridna hodila na faks in delala izpite. Zadnja tri leta lahko odštejem, ker študij vsekakor ni bil v ospredju. A kaj zato. Imam čudovitega fanta in še bolj cortkanega sinčka Tjuša, ki mi pomenita več, kot to, da bi bila že tri leta prof. Moja želja je bila do 30. leta diplomirati in imeti vsaj enega otroka. Uspelo mi je. Sedaj si bo treba postaviti nov cilj.

Po srednji šoli sem se spremenila. Že to, da sem študentka, mi je dalo novega elana za življenje. Srednja šola ni bil kraj, kjer bi osebnostno dozorela. Vse preveč je bilo vplivov od drugod, takšnih ali drugačnih. Čeprav smo se imeli s sošokami in sošolci prav super ter smo bili eden redkih razredov, ki smo se res dobro razumeli. A vseeno. Že odločitev, da grem študirat slovenščino (sociologijo so še nekako sprejeli), je bila v nasprotju z mišljenjem večine razreda, ki so odšli v ekonomsko smer. Le peščica nas je bilo takih, ki smo pristali na FF ali kje drugje. Pa kaj. Vsaj enkrat v življenju sem naredila tisto, kar me je veselilo, ne da bi mi pri tem nekdo vsiljeval svojo voljo. Ker se kao ne spodobi in ni perspektive v študiju. A v ekonomiji pa je? Isto sranje je povsod.

Na fakulteto (kako se smešno sliši ta beseda, ki jo je kmalu nadomestila beseda faks) me je vpisala mami, ker sem bila tistega septembra ravno v Švici. Kako se ji je zdelo! A to ni bil glavni problem. Glavni problem je bil, kako očita prepričat, da gre njegova ljuba hči študirat v Ljubljano. Našel je tisoč in en izgovor, da bi ostala doma, a se nisem dala. Našla sem si stanovanje, majhno sobico v Mostah, kjer sem spoznala super punco Sanjo. Skupaj sva "taborili" v tisti sobici pri smešnem lastniku, ki sva ga na veliko opravljali. Če je bil pa revež sam, ločen, ko pa si je našel eno žensko, si je pa našel en "kvazi" primerek ženske, ki nama je jedla živce. Šola nama ni bila ravno v ponos, saj se nama zjutraj ni dalo zbudit in sem marsikatero predavanje izpustila. Tudi učenje ni bilo sanjsko, zato sem tudi ponavljala letnik. Sanja je stanovanje zapustila malo pred mano, junija. Jaz pa sem takrat odšla v študentski dom ŠD3 v Mestni Log. Še danes se spomnim, ko sem šla v Rožno na upravo in so me vprašali, kam želim iti. Jaz pa sem vedela samo za bloke v Rožni. Pa sem rekla, meni je vseeno. In prijazna ženska mi je dala ključ od ŠD3, soba 326. Usedla sem se na enko in se odpeljala. Blok mi je takoj prirasel k srcu, ravno tako študentje v apartmaju. Ja, to je bil apartma z 12 študenti, na vsaki strani 6, po dve v sobi. Moja prva cimra je bila Veronika iz Nove Gorice. Študirala je matematiko, njena sestra pa je bila v sosednji sobi. Bila je super punca in vedno sva se dobro razumeli. A žal ji je en izpit preprečil, da bi ostala dlje. Druga cimra je bila Darja, študentka predšolske vzgoje. Pridna ko hudič in mislim, da je odšla, ker je hitro diplomirala. Tretje cimre se, bog pomagaj, ne spomnim, ker v tistem času nisem bila več toliko prisotna v domu. Drugi sostanovalci so bili še Tanja in Janko, Aleš in Simon, Silvana in Andrejka (kasneje jo je zamenjala Silvanina sestra ?), Monika in Sergeja ter Katja in Brigita (ki jo je kasneje zamenjala Barbara). Vsi super, skoraj vsi Primorci, nekaj Štajerk in jaz Gorenjka. Tu sem res uživala, naučila sem se veliko, predvsem to, kako se prilagoditi ljudem, kajti živeti še z 11 drugimi ni lahko, je pa lahko zelo lepo. Žuri so padali, čeprav nisem bila prava študentska žurerka. Zanimivo pa je, da sem največ naredila ravno v ŠD. Opravila sem vse izpite za naprej in nazaj. Sicer pa nisem imela izbire, saj so se vsi učili, torej sem se tudi sama. Pet let sem preživela tam, čeprav sem bila zadnje dve leti tam prisotna bolj kot ne v duhu.

Ko sem poleti leta 2001 spoznala Janeza, sva se v začetku leta 2004 končno preselila skupaj v stanovanje. Že prej sva eno leto živela skupaj, a to ni bilo mišljeno tako, saj sva imela najeto le majhno garsonjero. Stanovanje na Viču pa je bilo tisto pravo stanovanje, ki je bilo razlog, da se je v študenstki sobici nabiral prah. Pa ne, da bi jo komu oddala, ne, raje sem vsake tolko prišla malo pogledat. Nekako se nisem znala od nje posloviti. No, jesen 2004 je prinesla tudi to. In s tem tudi odklop od študentskega življenja. Imela sva drugačne načrte.

Danes so ti načrti uresničeni. Kaj pa zdaj? Najprej moram najti eno službo. Dolgo časa sem si želela delati v šoli kot profesorica. Po resnici povedano, me mineva. Ko gledam današnje srednješolce, mi je slabo. Ne vem, samo mi nismo bili nikoli taki. Obnašajo se ko eni loleki, brez kančka spoštovanja do kogarkoli. Sami sebi so najbolj pomembni in oh in sploh. In jaz naj bi take učila? Danes, ko že v vrtcu ne sme vzgojiteljica nikomur nič reči? Razočarana sem, kajti to mi je bil vedno eden najlepših poklicev. Danes pa je strah. Res. Raje si bom našla delo v kakšnem podjetju, kjer bom razvijala svoje drugačne potenciale. Imam jih še veliko in še vedno sem lahko uspešna. Z manj stresa kot profesorica.

Jutri grem prvič na Zavod za zaposlovanje. Kaj pa naj? Sem še brezposelna oseba. Zakaj mi ne bi dali pomoči, če jo dajo vsem "pizdecem" v mestu? Decembra me, upam, čaka služba.

Diplomsko kosilo

Diplomirati ni kar tako, vsaj meni pomeni veliko. Ker sem končala pomembno poglavje v življenju. Zato je treba ta dogodek posebno proslaviti. Še dobro, da imam doma kuharja, da nam ni treb iti v gostilno, če želimo jesti "po gostilniško". Janez se je že teden prej domislil, kaj bomo jedli. Jaz sem jedilnik samo potrdila. Imela pa sem imela idejo, da bi jedilnik napisala na mini diplomske klobučke. Tudi zase in za Tjuša sem naredila diplomski klobuček, saj me je mami želela videti v njem. Tako kot v ameriških filmih, ko jih potem vržejo v zrak. No, moj je ostal kar na glavi.

Priprave so se začele že teden dni prej, ko sva se odločala, koga povabiti. Glede na to, da imava malo prostora, ne dovolj veliko mizo, pa tudi število stolov je zreducirano na minimum, je bil seznam kratek. Oči in mami, sestra in njen fant ter prijateljica Vesna, njen fant in njena mami. Družina in prijateljica, ki so mi pri študiju najbolj pomagali in katerim je namenjena tudi zahvala v diplomski nalogi. V času pisanja diplomske naloge so tudi pazili na Tjuša, da sem jaz lahko v miru pisala. Vesna pa je Tjuša pazila celo med mojim zagovorom. Vsem lahko rečem samo hvala in kosilo je bilo res najmanj, s čimer sem se jim lahko odslužila.

Kaj bo za kosilo? Vedela sva, da bo hobotnica v solati. Ker je moj oči že dva meseca sanjal o njej. Kaj zraven, jaz seveda nisem imela pojma, Janez pa je itak takoj dobil idejo. Losos, avokado z gamberi, za posladek pa limonin sorbet. Seveda, ni problema. Slišalo se je odlično. Na koncu je bilo videti takole:
Hobotnica v solati
Polnjen avokado z gamberi

Lososov file, blitva, krompir, popečena zelenjava

Caprese solata
Limonin sorbet


Vse skupaj sem napisala na računalnik in nalepila na klobuček. Vsak klobuček je imel tudi ime, da so gosti vedeli, kje bodo sedeli. Je bilo zanimivo opazovati reakcijo gostov, ko so si ogledovali klobuček. Najprej jim ni bilo jasno, čemu je sploh namenjen, šele čez nekaj minut so ugotovili, da je na njem v bistvu jedilnik. Smeha je bilo zato vedno dovolj. Na sredi mize je ponosno ležala moja diplomska naloga.
Janez mi je izrecno prepovedal vstop v kuhinjo, ker bi delala samo gužvo. Pomagal mu je lahko samo Špelin fant Sandi, ki je skrbel za strežbo. Pa so me spet vsi čudno gledali, zakaj ne strežem jaz in zakaj mu ne pomagam. Niso mogli razumeti, da vse naredi on. Če sva se pa tako zmenila. Kuhal in skrbel za vse bo on. Jaz zabavam goste. No, glavni zabavljač je bil Tjuš. Itak. Glavno, da so bili navdušeni nad idejo jedilnika, ki so ga za spomin lahko odnesli domov, in so seveda težko pričakovali hrano.
Tukaj je kratek filmček, kako se je Tjuš spoznaval s hobotnico. Malo nagaja posnetek, ker je zmontiran.

A preden smo začeli s hrano, moram povedati še nekaj o darilih. Kot darilo od domačih sem si zaželela nova očala. Ker ta imam že ves čas študija in čas je za nova. Očala sem vedno kupila, ko sem začela z nečim novim. Tudi na začetku študija sem si kupila ta, stara. Sedaj je toliko novih, modernih, šmensi fensi, da komaj čakam na probo. Ker mami si je kupila res dobre. A, ker nisem imela časa iti že takoj po nova, so mi prinesli zadnji model z garancijskim listom in navodili za uporabo. So res nekaj posebnega. Problem je le, ker niso za v to deževno in pusto vreme. Kmalu pa bom imela prava. Drugo darilo, ki me je res presenetila, saj česa takega nisem pričakovala niti v sanjah, pa je Vesnino, Darinkino in Slavkovo darilo, in sicer ogrlica Swarovski. Najlepši nakit zame. Nekaj posebnega, najlepši. Zraven sem dobila še čudovit kuli, s katerim se bom lahko ponosno podpisovala kot prof. Perko. Haha. Še enkrat vsem trem najlepša hvala. Dobila pa sem še dve lepi rožici, ki že krasita okensko polico.

Po vsej tej ceremoniji je bilo kosilo kmalu na mizi. Vsi so bili navdušeni nad kakovostjo kosila, pojedli so vse, vsega je bilo ravno prav. Med posameznimi jedmi je bilo ravno toliko časa, da se je prejšnja polegla. Najedli smo se, vendar nismo bili prenajedeni. Sladica na koncu je bila ravno pravšnja, saj limonin sorbet ni nikomur naredil "teže". Vse je potekalo tipi topi. Siti, nasmejani in dobre volje, smo se po petih urah le razšli.

1. november in dan reformacije

Prvi november je dan, ko se spomnimo umrlih in jim na grobu, ob spomeniku ali kjer koli drugje prižgemo svečko. To naj bi bil praznik spomina na nam nekoč bližnje osebe, prijatelje in znance, ne pa promenada "najlepše" oblečenih "dam" in "gospodov", kot se to dogaja danes.

Ko sem bila še otrok v osnovni šoli, smo živeli v "starih dobrih časih", kot pravijo naši starši in stari starši. Takrat smo vsako leto pred 1. novembrom prinesli v šolo svečko in potem skupaj z učiteljico, ob deklamiranju partizanskih pesmi, odšli do spomenika padlim borcem in v njihov spomin prižgali svečko. Ta obred se mi je vedno zdel nekaj posebnega, čeprav smo že takrat otroci med seboj nehote tekmovali, kdo bo prinesel lepšo malo svečko. Takih svečk danes ne vidim v nobeni prodajalni več. Našli bi jih edino mogoče pri kaki stari mami v shrambi. Naša mami je take svečke vedno imela "pri roki", če bi zmanjkalo elektrike ali če je zunaj preveč grmelo (takrat je namreč sedela v temi, brez tv). Skratka, 1. november so nam, otrokom, prikazali kot poseben dan. Danes je vse preveč skomercializirano, otrokom v šoli pomeni ta dan le še en dan brez pouka. Ljudje tekmujejo med seboj, kdo bo imel večjo in lepšo ikebano, kdo bo imel na grobu več prižganih sveč, da ne bodo sosedje rekli, "glej, tu pa gorita samo dve, se noben ne spomni umrlih" ali pa "a niso mogli malo lepše ikebane kupit". Pa kaj jim je. Tudi mi smo letos imeli eno za "samo" 30 e. Pa kaj! Vse leto skrbimo za grob, za svečko, za rožice. Vse leto je urejen v primerjavi s tistimi preostalimi, ki "kipijo" samo na dan spomina na mrtve oziroma vseh svetih (ne vem, od kod jim to ime). A letos je bilo ob obisku tet čutiti tisti čuden pogled na ikebano, češ, a samo tako malo imamo. Nobenega razkošja? Nikoli nismo imeli nič posebnega ikebano, vedno iz suhih rož, preprosto, a lepo. Ali pa le šopek rumenih bunkic (ja, na rože se pa res ne spoznam, priznam). Nobena teta ni dala niti evra oziroma tolarja nikoli, znale pa so vse komentirat. Poleg videza grobov pa je seveda pomembno, da imaš vsak nov plašč, če že ne cel kostim. Spomnim se otroštva, ko nama je mami kupila bundi že v začetku oktobra (lepe svetlo vijolične barve), a namenjena je bila prav 1. novembru. Tudi čevlji so se našli samo za ta dan. In od tega dneva naprej si lahko uradno nosil ta del garderobe tudi za v šolo. Ta "običaj" mi je danes smešen, a vseeno sem letos prvič oblekla nove škornje prav na ta dan. Je tako naneslo. Mi je pa butasto, zakaj otrok ne bi smel bunde nositi prej, če je mraz. Aja, zato, ker potem ne bo "nov" za na promenado. Danes je to še bolj v ospredju. Treba je iti najmanj k frizerju, če že nimaš denarja za novo obleko. Letos sem opazovala ljudi. Eni niso bili nič posebnega, drugi so od "vse lepote" komaj znali hoditi. Očenaš pa so molili le nekateri. Sramota!

Danes je ta dan le en dan med počitnicami, še posebno, ker je pred njim dan reformacije. Ki pa je v zadnjih letih bolj poznan kot noč čarovnic. Pa smo spet na začetku. Eden najpomembnejših praznikov za Slovence (še posebno letos, ko praznujemo 500-letnico Trubarjevega rojstva) smo zamenjali za noč čarovnic. Sramota! Kljub temu, da mi ta dan pomeni veliko, me družba vsako leto posrka vase in tudi letos sem pošiljala simpatične sms-eje o leteči čarovnici nad dimniki. A čarovnica še nisem bila, niti buč še nisem izrezljala. Pa jih gotovo bom, ker me bo v to "prisilil" Tjušek. Upam samo, da se bo ob tem spomnil tudi Trubarjevega Abecednika in Katekizma.

Preden mi je umrl ata, smo vsi hodili v Tržič na grob mamičine mami, ki je nisem poznala, saj je umrla leto prej preden sem se rodila. Tam smo se zbrali vsi sorodniki po mamičini strani in potem skupaj odšli k njenemu atiju na kosilo. V prijetnem vzdušju smo otroci preživeli ta dan in vedno obujali spomine na mamo, ki smo jo spoznavali samo prek zgodb. Po smrti ata po očetovi strani se je odhod na pokopališče "razdelil". Mami in Špela sta še naprej hodili v Tržič, midva z očitom v Križe, kamor so prišle še njegove sestre in naša mama. Za našo mamo je bil to dan, ko je bilo treba speči potico, skuhati vsaj deset jajc, narediti fižolovo solato, krompirjevo solato, zeljnato solato in kumare. Treba je bilo skuhati suhi vrat, zraven dodati še en kup enih salam ... Kdo je vse to pojedel, ne vem. A mama je vse to morala pripraviti in to so od nje tudi pričakovali. Žalostno, a resnično.

Od letos hodimo na grob tudi zaradi naše drage mame, ki nas je zapustila pred tremi tedni. Moja družina še vedno težko verjame, da je ni, a smo se navadili. Na grobu prižgemo svečko več in upamo, da mama v nebesih čuva na nas.

Zdaj pa je čas, da trgovine začnejo okraševati svoje izložbe, kajti bliža se novo leto. Še ena stvar, ki mi gre pošteno na živce.

DIPLOMIRALA!

Komaj verjamem besedi v naslovu, ampak je res! Po dolgih letih odlašanja sem končno profesorica slovenščine in sociologije. Občutek je fenomenalen. Pogled na diplomo v lepi modri barvi pa še lepši. Čakanje na zagovor me je ubijalo. Ko me je klical oči, nisem vedela, ali naj se jokam ali naj se smejim, ker me je bilo tako strah. Ampak ni me bilo strah samega zagovora, ampak bolj dejstva, da se končuje eno veliko poglavje v mojem življenju. Konec je študentskega življenja, ki je sicer že minilo pred nekaj leti. Sedaj sem tudi uradno odrasla oseba ... zaposlena? Upam, da čim prej.

Današnji zagovor je potekal mirno. Seveda spet ni šlo brez zapletov, ker mentorica na sociologiji ni imela nobene izvoda, a sem jo takoj pomirila, da ga imam s seboj. Počakali sva še mentorja s slovenistike in zagovor se je uradno začel. V 15 minutah sem mirno in zelo na kratko povedala, kaj in o čem sem pisala ter glavne ugotovitve. Sledilo je nekaj vprašanj mentorja, potem še nekaj mentorice. Odgovarjala sem mirno, brez treme, mentorja sta zraven kimala, kar je pomenilo, da se s povedanim strinjata. Potem sem za nekaj minut odšla iz kabineta, da sta se zmenila za oceno. Na hodniku nisem vedela, kaj naj. Na srečo sta me hitro poklicala notri, mi povedala, kaj ju je motilo pri diplomi (prvi, sociološki del ni bil popoln) in kaj jima je bilo zelo všeč, vključno s ponedeljkovim zagovorom. Ocena 9 je bila zame več kot dovolj, da se mi je nasmeh razlegel do ušes. Čestitke, še nekaj prijateljskih besed in pozdrav!

Kaj pa zdaj? Kot prvo me jutri čaka kosilo doma. Janez bo skuhal odlično kosilo za moje starše, sestro in prijateljico. Skupaj nas bo deset. Kosilo bo slavnostno, z jedilnikom na mizi in seveda mojo diplomo. Več bom povedala jutri, ker danes ne morem preveč povedati, da gostje ne bodo že vnaprej vedeli, kaj jih čaka :). Vsekakor bo veselo, veliko bo smeha, solz sreče in ponosa. Res sem ponosna sama nase.

Prvi zagovor je mimo

Zagovor diplomske naloge na slovenistiki je minil. Seveda ni šlo brez živčnosti, rdečih ličkov, treme. A prvi profesorjev vtis je bil bil pozitiven, kar mi daje upanje na dobro končno oceno. V četrtek me čaka še zagovor na sociologiji. Potem bom končno prof. slovenščine in prof. sociologije. Raje ne povem, koliko let sem potrebovala do sem, lahko samo rečem, da mi je indeks pošteno razpadel in da je samo še za v okvir.



No, ne bi bila jaz, če ne bi nekaj pozabila doma. USB-ključek! Imela sem s seboj svoj računalnik, ki bi ga pač priklopila na projektor in lepo naredila predstavitev na power point. Na srečo je bila predavalnica odprta že uro prej, da sem se lahko v miru pripravila. Vsa pametna pokličem profesorja, naj mi pride odklenit projektor, ki ... je visel pod stropom!!! Ugotovil je, da ni treba nič odlepat, da se samo prižge tamkajšnji računalnik, daš notri USB-ključek in je to to. Ja, če bi Urška imela vse s seboj. Hitro pokličem Vesno, naj mi prinese svoj ključek, da skopiram predstavitev. Več sreče kot pameti sem imela. Tudi to rundo.

Predavalnica je bila kmalu polna, kar mi je bilo všeč, ker stolom predavat res ni lep občutek. Profesorju sem rekla, da bom kratka, dobre pol ure. Ko pa sem začela govorit, sem hotela povedat še to in to pa še to. In zagovor se je zavlekel na debelo uro. Tako da sem zadnje poglavje povedala v minuti, zaključila z dejstvom, da so imele Finžgarjeve ženske bistveno boljši položaj od žensk na Slovenskem, in šla domov. "Zagovor je bil pedagoško zgleden, res dober." Profesor mi je rekel, da grem lahko k družini. A družina me je poslušala, kajti Janez si je celo vzel čas in preživel svojo drugo uro na predavanju. Ne, ni prva, ker enkrat nekoč v davnih časih mojega študija je šel z mano na predavanje. In je moral celo sodelovati!!! Tjuš me je čakal na hodniku z Vesno, kjer sta pregledala vseh pet nadstropij faksa, ki z nekaj novostmi še vedno tak kot davnega leta 19.., ko je mamica kot brucka prestopila njegov prag. Ja, letnica začetka mojega študija je še v prejšnjem stoletju! Ampak glavno, da bom v četrtek po zagovoru na sociologiji končno.