Gledališče in kino

Zadnje je spet pestro. V četrtek sta šla fanta v lutkovno gledališče gledat predstavo Kdo je Vidku sešil srajčico. Sama zaradi šolskih obveznosti nisem mogla zraven. Odpeljala sta se z busom, šla prej na kavo in po trgovinah v mestu. Sama predstava se je začela ob petih. Tokrat sta sedela v tretji vrsti in spet uživala. Naslednje jutro mi je Tjuš vse lepo razložil, kaj je katera živalica naredila za Vidka. Čeprav pravljico poslušamo tudi v avtu, je ni dobro poznal. Kot na primer Muco Copatarico. Skratka, luštno popoldne z očijem.

Včeraj pa sem se sama zmenila z otroki iz šole, da gremo popoldne v kino gledat Oblačno z mesnimi kroglicami. Z mano je šlo tako 17 otrok, pa še moja fanta. Na koncu je prišla tudi Vikica (razredničarka) in ena babica. Ob petih se je film začel. S kupom kokic in coca colami smo se že v temi pribasali v kinodvorano. Nakar ugotovimo, da eni šolarji sedijo na naših sedežih. Medtem ko sem jih prepričevala, da niso v pravi vrsti, me njihova spremljevalka nadere, kaj se grem. Halo? Mi smo v četrti vrsti. In pravi ona, ja, če se pa ne vidi številke sedeža. Ja, vrsto pa že znaš preštet, benti. In se končno zbašemo na svoje stole. Na srečo ni bilo vse zasedeno, tako da so vseeno malo bolj svobodno lahko sedeli. Tjušu sem rekla, da bomo gledali risanko na veliki televiziji. Ja, super. Tjuša je najbolj fascinirala velika ribica, za katero je skoraj jokal, ker je padla iz vode. Po dobre pol ure je ugotovil, da drugi jedo kokice in da bi jih on tudi. Evo oči, pejd po kinoopremo. Pa je bilo spet pol ure mir. Sama risanka je bila zanj pretežka, a drugi otroci so uživali. Luštna risanka. Po koncu so nekatere že čakali starši, zato se nismo imeli časa pogovoriti se o filmu. Bomo v ponedeljek.

Danes šibamo v Tržič, babi praznuje 50 let. Spet bo žurka.

Najino malo srce

Žogica Marogica

Včeraj popoldne sva šla s Tjušem prvič v gledališče. Sredi tedna me je preblisnilo in pogledala sem, kaj je v Lutkovnem gledališču Ljubljana. In glej ga zlomka, Žogica Marogica. Te predstave sama nisem videla, mislim, da 20 let. Ko sem bila še otrok, smo si jo enkrat za dedka Mraza ogledali v KS Senično. Potem pa je nisem ne videla ne slišala. Razen tega, da sta imela dedek in babica boben in lajno, sem se spomnila le malo. A ne kako sem smotana?

Skratka, prek monete sem kupila dve karti in ekola, greva midva. Glede na to, da je včeraj snežilo (že postaja zoprno), sva šla raje z avtom, saj se mi ni dalo hoditi po vseh tistih lužah, če bi šla z avtobusom. Parkirala sva dokaj blizu, na Streliški. Ko sva prišla tja, je na vratih pisalo, da je predstava razprodana. Še dobro, da sem imela s seboj potrdilo o nakupu. Tjuš je počakal pri blagajni, da mu je stric dal karti. Potem pa ves ponosen pokazal karti kar garderoberki. Facko! Odložila sva bundi in dežnika ter se usedla na klopco. Že v avtu sva se zmenila, da se bo lepo obnašal, ker je to gledališče in je treba biti zelo priden. Da vmes ne bo komentiral, da bo na koncu ploskal, da bo lepo sedel poleg mene. Ja, če verjameš.

Vprašanja so se začela takoj, ko sva se usedla na klopco. Zakaj je zaprto? Kdo bo odprl? Kam gremo potem? ... Ko so odprli dvorano, se mu je tako fino zdelo, ko mu je teta strgala karto. Jo imava že v albumu za spomin. Poiskati sedež je prava umetnost, ker pod vrsto 10, sedež 6a in 6b, ne najdeš ničesar, lahko pa si predstavljaš, da je to enako kot dvojni sedež s številko 10/6. Obiskovalci smo se malo lovili, a midva sva se usedla na pravi sedež. Potem pa se je začelo. Prišla je pripovedovalka in začela pripovedovati zgodbo o babici in dedku. Tjuš je pridno poslušal, čeprav dvomim, da je kaj slišal, ker so se nekateri začeli jokati, drugi so glasno komentirali, skratka nemir, z en kup šššššššššššš-ejem. Ko se je odprla zavesa z lutkami, pa je bila slika povsem drugačna. Nastala je tišina in otroci so začeli poslušati in seveda gledati. Tjuš me je ves čas spraševal, kaj je to in kaj ono. Potiho sem mu sproti govorila, o čem teče predstava, da je lažje sledil. Sedel je v mojem naročju, da je lažje videl. Vse ga je zanimalo. Na koncu je tako močno pihal, da je odneslo Zmaja Tolovaja. To se mu je luštno zdelo. Užival je in navdušeno ploskal. "Še plideva mami, še," je bila navdušen. Oblekla sva se in se odpeljala domov na večerjo. V avtu sva ponovila vse, kar se je dogajalo, v kopalnici pa še trikrat. Res je užival. Jaz pa z njim.

Srečala sva tudi mojo sošolko Katjo iz srednje šole s svojima malčkoma. Čeprav na hitro, je bilo lepo poklepetati z njo po dolgem času.

Hypoxi

V začetku februarja sem napisala, da me čaka hypoxi terapija. Pri Janji. Kaj to sploh je? Si bom pomagala kar s spletno stranjo, kjer so zbrani vsi podatki.

Sama hodim v Lesce, v Studio 37. Tam dela Janja, od Janez sestrica. Vse mi je lepo razložila in mi že vnaprej zagrozila, da moram biti pridna. Pa ne le na kolesu, ampak tudi doma. Kar pomeni pravilno prehrano. Na dan vadbe moram jesti beljakovine, na vmesne dni pa lahko tudi škrob in ogljikove hidrate. Seveda zdrave.

Tja hodim trikrat na teden, ponedeljek, sreda in petek ob deveti uri. Najprej se oblečem v "potapljaško obleko", kot sama pravim temu, se uležem na posteljo, kjer me posebna naprava vakuumsko stisne. Potem pa začnem uživat, ko me po stegnih in trebuhu masirajo mehurčki. To traja 20 minut, gre za tako imenovano vakuumsko terapijo. Po tem pa se začne delo. Najprej si moram namestiti merilec srčnega utripa, potem "kiklco", merilec temperature stegna, nato pa me zaprejo v komoro. Usedem se na kolo, s "kiklco" pa mi zaprejo spodnji del telesa, kjer se spet dela vakuum. Roke imam proste, da vmes lahko tudi kaj preberem. Vendar sem ugotovila, da ne smem brat tračev vmes, ker potem ni ne gonim kolesa. Paziti moram, da ne prekoračim svojega utripa, 135, ko najbolj kurim maščobe. Po tridesetih minutah kar lepo zašvicam, telo pa je pregreto, kar je bistveno. Temperatura stegna se namreč poveča tudi za 6 stopinj, kar pomeni, da se maščoba lepo kuri. Če bi kolesarila zunaj, bi imela mrzla stegna, kar pomeni, da gre vsa toplota iz mene ven. In telo tako potrebuje več goriva, da ogreje telo, ne pa da kuri maščobo.

V sredo pa sem preizkusila tudi kavitacijo, t. i. nekirurška liposukcija, kjer te 40 minut masirajo z ultrazvočnim aparatom, ti pa uživaš. Ja, preprosto in enostavno. Ker je to skoraj nova zadeva, predstavljena na nedavnem kozmetičnem sejmu, so me prosili, če bi bila njihova poskusna stranka, da vidijo, kakšni so rezultati. In sem pristala, saj nimam veliko za izgubit, razen pridobim lahko.

In rezultati? Po šestih obiskih je v stegnu 2,5 cm minusa, v bokih 4 cm, v pasu 5 cm ... Nekaj sva še merili z Janjo, pa se ne spomnim, ker je fora v pokrčenem stegnu in pod popkom pa nad popkom. V glavnem rezultati so, to je glavno. Koža je bolj gladka, Janez pravi, da se ful vidi. Potem nekaj že mora biti.

Poročam spet po naslednjih šestih obiskih.

Pustni, smučarski in valentinov vikend

Konec tedna smo tokrat vsi trije preživeli na Gorenjskem. Soboto smo več ali manj preživeli pri babici in dedku v Tržiču, nedelja pa je bila smučarsko in valentinovo obarvana.

V soboto smo šli k babi po kapo za klovna. Tjuš se je namreč odločil, da bo za maškare klovn. Ker ga je navdušil rdeč nosek. Babi je imela doma eno super lasuljo. Naštrikano kapo in potem volnene laske. Tako oblečen je šel z nami na sprehod po Tržiču in srečal velikega klovna v cvetličarni ter se ga malo ustrašil, saj ni pričakoval, da so na svetu tudi veliki klovni. Srečali smo še nekaj malih maškar in našli obvestilo, da se ob treh odvija maškarada za najmlajše. Super! Bomo šli, da nam ne bo treba v nedeljo na sprevod. Tako se je zgodilo, da je Tjuš prvič spal pri babi. Seveda sem morala spati zraven, ker ni imel dude. No, ura in pol spanja je bila dovolj, da je klovn oživel. V Sokolnici (sama se bila nazadnje notri pred 15 leti, ko sem opravila zadnji smučarski trening), kjer se je odvijala maškarada, je bilo že polno malih maškar. Organizacija sicer ni bila ne vem kaj, a za otroški direndaj dovolj dobra. Najprej smo samo sedeli v kotu in opazovali dogajanje. Nekaj nasmeška na obrazu se je le prikradlo na klovnova usta in počasi je spoznal, da je rajanje zabavno. Potem pa ne domov. Bilo je prav luštno, midva sva pa tudi srečala ogromno ljudi, ki jih nisva videla že celo večnost in naju niso niti poznali, hahaha.

Nedeljo pa smo z atom in mamo preživeli v Bodentalu v Avstriji. To je majhno smučišče na drugi strani Ljubelja, 5 km od glavne ceste. Včasih smo tam veliko trenirali, a spet je minilo 15 let od zadnjega obiska. Smučišče so malo prenovili, uredili okolico, naredili malo vlečnico in trak za otroke, uredili sankališče, celo tekaško progo. Prav lepo je pa še sonček je bil, drugod pa spet megla. Tjuš je enostavno užival, čeprav ga trak ni več navduševal. On bi še na vlečnico. Pa ga je mama peljala, kajti midva z atom nisva imela smuč. Smučala sta le mama in oči. Uuuu, vlečnica, smučanje med nogami, to pa je nekaj novega. Šeeeeee! Bi se smučal do trde teme, če bi se dalo. Prvič je zdržal dve uri na smučkah, seveda s krofom in čajem vmes. V avtu pa prav fletno zaspančkal.

Zvečer pa sva midva odšla na valentinovo večerjo na Šmarjetno nad Kranjem, kjer bova imela poroko. Sva morala malo preizkusiti kuharja, da vsaj veva, ali bomo dobro jedli. V mali panoramski sobici naju je pričakala miza v črno-beli barvi, posuta z vrtnicami. V soju sveč sva naročila najino vino, Zaloščana. Pol litra, povsem dovolj. Izbirala sva lahko med menijem Romeo in Julija. Izbrala sva oba in si potem zamenjala jedi, da sva oba preizkusila vse. Predjed je bila pašteta, ena s tartufi, druga gosja. Potem je sledila juha, ena s tartufi, druga porova. Jedi s tartufi so bile bistveno boljše kot druge. Nato še topla predjed, testenine z gamberi in ajdova kaša z ribo. Mnjami. Odlično. Nisva mogla pojesti vsega, kar so nama prinesli, ker enostavno ni šlo več v trebuh. Čakala naju je še glavna jed, mesek. En je imel purančka, drugi teletino. Vse odlično. Nato solata, čeprav ni bilo potrebe po solati in nama je bila čisto odveč. Na koncu pa še čokoladna sladica, ki jim je odlično uspela in so se Janezu kar sline cedile. Bil je navdušen. In če je kuhar navdušen nad hrano, potem so se res potrudili. Nekaj je sicer tistih podrobnosti, ki pa jih bodo do poroke že odpravili, hahaha. Komaj čakava na najin dan.

Športni dan

Danes smo imeli športni dan. Učence 2., 4. in 5. razreda smo peljali v Kandrše na zasebno smučišče. Sama sem za to smučišče slišala prvič, zato sem šla seveda malo na net pogledat, kako je to sploh videti. Tule si lahko ogledate njihovo spletno stran.

Pot nas je vodila mimo Moravč, po ovinkih do kraja Vidrga, zelo blizu Geossa, Geodetskega središča Slovenije. Po dveh slabostih in bruhanju smo končno prispeli na cilj. Majhna gostilna, zraven pa smučišče, če lahko temu tako rečemo. Najboljši so bili komentarji mojih učencev: "A bomo šli mi na sedežnico?" Dragi moj, to je vse, kar vidiš, od smučišča. In potem dolg nos in razočaranje, češ, kako se bodo pa sploh smučali. Po malici smo se začeli oblačiti. Joj, joj. "Učiteljica, a lahko tole, pa tole, pa tega ne morem zapret, pa očal ne znam dati na čelado, pa pancerjev ne morem gor dat ... Uf, komaj smo se oblekli. Ajde, gremo. Eni sankat, drugi smučat.

Vlečnica? Ja, tale štrik. Primeš se in pelješ. Hahaha! Z eno roko primeš štrik, z drugo palice, pomagaš si še malo s podpazduho, da si na koncu dneva ves moker po eni strani bunde, ampak tistih 200 m do vrha je bolje prevoziti z vlečnico kot štamfati. V glavnem, vaja dela mojstra in kmalu smo pogruntali tehniko. Smučanje je najprej potekalo v vrsti, a sem kmalu ugotovila, da nima smisla. Po treh vožnjah sem se spodaj ustavila, nakar mi kolegica reče, da imam počen pancer.

Ja, vem. Itak ga imam že dve leti, ni panike. Potem pa le pogledam. Fak, šit! Cel pancer na desni nogi je počil po dolgem. Ga gledam nekaj časa, nič mi ni bilo jasno. Razmišljam, ali bi šla sploh še smučat, se smejim, učencem itak ni bilo nič jasno. Na koncu sem se odločila, da je vseeno, če se preobujem v gojzarje. Dam en pancer dol, ta počeni pa ni šel, zato malo bolj pritisnem in evo ga ... napol je padel. Fertik, kaput! Za v smeti.

ni za komentirat, a ne?

Tako sem se lahko samo veselila dejstva, da smučam v Kandršah, ne pa na Krvavcu, kjer bi za karto dala 30 e in bi mi že pri prvi vožnji razpadel čevelj, po možnosti še med smučanjem. Ja, treba bo po nove. Tile so odslužili svoje.

učitelj Jure v akciji, na sliki se vidi, kako veliko je smučišče

Učenci so seveda nadaljevali s smučanjem, postavili smo jim celo progo iz palic, po kosilu pa so tudi tekmovali v mini in maksi veleslalomu. Navsezadnje jim je celo postalo všeč in so bili prijetno utrujeni.

Nov telefon

Spet imam nov telefon. Komaj leto po LG sem morala kupiti novega. Tokrat sem prisegla na Samsung Corby, čeprav nisem pristašica te firme. A je tako luškan, pa še nobenega drugega niso imeli. Ja, žal sem imela na izbiro samo GSM, ker za UMTS mi žal še ni potekla pogodba. Je pa lep, rumen. V moji barvi. Celo tri različne pokrovčke imam zraven, rumenega, rumenega s krogci in črnega. Zaslon je na dotik, vendar ima več funkcij. Celo radio ima, imam naštimane že vse postaje, ki me bodo spremljale pri teku na smučeh. Slušalke so ful smešne, saj so silikonske, da ti stojijo v ušesih in nimaš šans, da slišiš še kaj drugega. Seveda ima tudi Bluetooth, kar je tudi odločilo pri nakupu, saj ga rabim, da slike prenašam na računalnik. USB kabla namreč nima. Fotoaparat je malo slabši, le 2 MioP, ampak ni panike, ker boljše imajo samo UMTS telefoni. Snemalnik za glasbene posnetke ima, video kamero tudi. Bere Wordov dokument in gmail pošto. Skratka, ima vse, kar potrebujem. Nima le video klica, se pač ne bomo gledali med klicanjem.