V osnovni šoli sem pridno trenirala smučanje. Uživala sem v treningih, tako v smučarskih kot poleti v kolesarjenju, teku, plavanju, hoji v hribe ... Bilo je zanimivo obdobje mojega otroštva, ki mi je dalo polno samozavesti in nekoliko drugačen pogled na življenje.
Bili smo skupina 15 otrok, naš trener pa je bil kar moj oči. Na našo srečo, ker z njim smo se res imeli super. Ni nam ga bilo treba klicati tovariš (no meni sploh ne, ker si res ne predstavljam, da bi očita klicala kako drugače kot oči), ampak enostavno Francelj. Bili smo posebni otroci, noben nič kaj tekmovalno usmerjen, vsi malo raztrešeni. Res ne vem, kako najdejo vedno prave otroke, da jih dajo na kup. Vse druge skupine v SK Tržič so bile drugačne, bolj profesionalne. Vsi so bili neki hudi smučarji, ki so se borili za prva mesta, vsi drugi trenerji so bili 'nekaj več' od našega. Mi pa smo bili tako rekoč črna ovca. Nikoli nismo dobili kombija, da bi se normalno peljali. Imeli smo našo rumeno katrco, zadaj brez sedežev. Po sredini smo zložili smučke, pri krajeh vsak svojo potovalko in se usedli nanje. Po navadi se nas je tako zadaj peljalo od šest do osem, eden je sedel spredaj. In tako smo se vozili po Sloveniji od smučišča do smučišča. Če bi se danes otroci tako vozili na treninge, bi starši že ovadili takšnega trenerja, v glavnem bi bile same pritožbe. Nam pa je bilo nekaj čisto običajnega. To, da nam je bilo na kakšnih ovinkih slabo, ni treba govorit, ker nam je itak bilo in je vsak bruhal na svojem ovinku. To, da nismo mogli pozimi v kak hud klanec, ker je ravno začelo snežiti, tudi ni bilo nič čudnega. Spomnim se, ko smo šli iz Bodentala (nekaj km iz Ljubelja proti Celovcu). Vsak pozna cesto čez Ljubelj, še posebno na avstrijski strani je zelo prijetno strma in imajo nekateri še poleti probleme. No takrat še ni bilo karavanškega tunela in je vse hodilo čez Ljubelj. To pomeni kolona do zadnjega ovinka. Fino fajn. Mi pa s katrco, ki je že tako dihala na škrge. In smo se znašli. Dva sta dala na glavo čelado in smučarska očala, se oblekla ter se usedla spredaj na haubo. Držala sta se za ogledala. Mi notri pa smo se usedli čim bolj naprej. In tako smo veselo rinili po snegu v klanec, vse do vrha. Tudi tega danes ne vidiš več. In takih štorij smo imeli ogromno. Še ena štorija je bila, ko so nam dali na pol podrt kombi, da smo se peljali v Sarajevo na Jahorino smučat. Od 'luksuznega' hotela sem spomnim samo škripajočih pogradov, na katere si moral zlesti zelo previdno. Na vrhu omare so bili obrezki od pred meseci pojedenih jabolk, v omari pa drekci od mišk. Kaj smo jedli, se sicer ne spomnim, ampak gotovo ni bilo dobro, hehe. Smučišče je bilo pa itak ena a s črtico. Bila je ena vlečnica, narejena zelo smešno. Na vrhu so te namreč ti krogci dvignili dva metra visoko, da si visel v zraku. Nekaj časa si se tako peljal, potem so te pa spustili meter nižje in si moral skočiti. Fora je bila pa v tem, da ko so jih delali, so računali, da bo vedno tri metre snega. Pa ga ni bilo. In smo malo po luftu letali. Itak, za otroke je to najbolj zanimivo. Ja, različne večdnevne ture smo imeli. Šli smo tudi v Val Thorens in se imeli super, šli smo na morje, kjer smo samo nagajali, šli smo na Kofce, kjer nas je bilo ponoči strah nevihte ... Ampak najbolj pridni smo bili pa na tekmah. Vsi so imeli ful hude tekmovalne drese, mi pa vsi neke sposojene in vseh možnih barv. Videti smo bili kot smučarski cigančki. Že to, da smo si lahko privoščili dva para smučk, je bilo za nas nekaj posebnega. Vedno se mi je ful dobro zdelo, če sem še ene smučke peljala da rami. Važička! No eni so imeli tudi dvoje palic, ampak to je bilo za nas že preveč. Da ne govorim še o kombinezjonu. Vsi so imeli tako imenovane 'iberhose', ki si jih samo ob straneh odpel in že so padel s tebe. No, jaz sem imela take, da sem mogla dat dol tudi pancerje, ker ni bilo ne duha ne sluha o kaki stranski zadrgi. Ker po očitovem mnenju nisem potrebovala takih hlač. Pa še bundo sem morala dati čez glavo gor, ker je bila kar ve celem (no to bundo sem potem imela vse do lani za smučanje). Kako mi je šlo to vedno na živce. Ampak glavno, da sem imela tak kombinezjon kot nekoč Mateja Svet, rumen s kvadratki. Ja, tekme so bile že v samem štartu nekaj posebnega. Že ogled proge je bil za nas poseben trenutek, ker si očitno nikoli nismo zapomnili proge. Vsaj eden od nas je zgrešil kaka vrata, po možnosti zadnja pred ciljem. A imeli smo tudi briljantne trenutke. Ne vem, od kod smo vzeli vso tisto znanje vožnje med količki (tehnično, na prostem smo namreč smučali zelo dobro), da smo vseeno dosegli nekaj dobrih rezultatov. Sama imam kar nekaj medalj, bila sem celo cicibanska prvakinja, a to je že daleč nazaj. Vendar pa nisem 'blestela' le v smučanju, trikrat sem zmagala tudi na občinskem krosu, dvakrat sem bila peta na triatlonu mladih. Lepi uspehi, ki pa so ostali le v spominu. In za nagrado za lep uspeh smo vedno odšli na tortico. Smo imeli zlatega trenerja, ki je imel rad sladko (še danes se temu ne more upreti) in nas je rade volje peljal. Bili smo skupina otrok, ki je v desetih letih doživela veliko. Ohranili smo stike in lani smo se po dolgih letih srečali na praznovanju očijeve 50-letnice. Prijetno smo ga presenetili, saj ni mogel verjeti, da pred njim stojijo 'njegovi' otroci. Spomnili smo se vseh prigod in se nasmejali do solz. Tekmovalni duh pa smo raje prenesli na pot življenja.
Najbolj pomembno od vsega pa je, da danes obvladam smučanje, da se mi ni težko spopasti s katerim koli športom, naj bo to le tek ali pa bungee jumping (saj to je tudi neke vrste šport, a ne?). Edini problem danes je ta, da sem nehala s treningi. Šola je naredila svoje, lenoba je še malo dodala, nosečnost je vse skupaj pospešila in danes se trudim ohraniti vsaj športni duh. Z nobenim športom se ne ukvarjam aktivno, a si želim. Samo ne vem, katerega naj izberem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar