Tjuškov slab dan

Dan se je začel lepo. Tjuš je po dolgem času zjutraj zagledal očija, ko je odhajal v službo. Poljubčkala sta se in videlo se je, kako sta srečna, da se spet vidita. Dopoldne sva odšla s kolesom na potep v mesto. Imela sva se lepo, se smejala na kolesu, gledala avtomobile, tovornjake in avtobuse. Obiskala sva tudi bratrančka Maksa. Domov sva se vrnila okoli 11. ure, pojedla lubenico, ki sva jo imela v hladilniku, potem pa je Tjušk odšel počivat. Zunaj je začelo grmeti in pripravljalo se je k nevihti. Odločila sem se, da se tudi sama malo uležem. Še dobro, da sem se, ker je Tjuš kmalu začel bruhat. Iz njega je šla vsa lubenica, jokal je in bil ves prepoten. Najprej sem pomislila, da sem pomotoma pustila večerni lonček z mlekom v posteljici in se je mleko skisalo, on ga je pa popil. Potem mi je čez nekaj časa le šinilo v glavo, da bo kriva lubenica, ki je bila premrzla in si je prehladil želodček. Kako sem bila lahko tako neodgovorna mama? Kako mi ni bilo jasno, da tako majhen otrok ne more jesti hrane direktno iz hladilnika? Srce mi je trgalo, ko j bruhal. Na srečo ni bilo veliko, ampak vse, kar je pojedel ali popil, je šlo kmalu iz njega. Vmes pa je bil neverjetno dobre volje. Potem ga je spet zvilo, šlo mu je na bruhanje, jokal je ... Jaz sem ga tolažila, on pa se je stiskal k meni. Bil je že zaspan, uspelo mu je celo zaspati za pol urce. Pa spet vse od začetka. Celo pop sva se matrala, bil je že čisto utrujen in kar prosil me je, naj mu kako pomagam. Samo kako? Ob šestih je spet malo zaspal, zbudil pa se je skoraj kot nov. Želel je piti, jesti ... malo sva šla z vozičkom na svež zrak ... zunaj ga je še enkrat stisnilo, potem je bilo vse okej. Doma je pojedel kos kruha z marmelado, popil malo kameličinega čaja, šel v banjo in zdaj pančka. Videti je uredu, upam, da se je želodček pomiril in bo noč mirna. Danes ni bil Tjuškov dan. Nočko pikc moj.