Moja mama je stara 95 let. Ime ji je tako kot meni, Urška, vendar je na dokumentih Uršula. Kličemo jo preprosto mama. Vsi jo vikamo. Tako kot v starih časih. Njeni otroci jo včasih celo onikajo (npr. Mama so šli v sobo.). Čisto stara navada, vendar si samo sebe ne predstavljam, da bi ji rekla 'ti'. To je nekaj posebnega danes in ponosna sem, da smo ohranili tako tradicijo. Mama živi že ves čas z nami. Ko smo bili otroci, je pazila na nas. Nasploh je imela v varstvu veliko otrok in vsi so jo ohranili v lepem spominu. Še danes se spomnim, kako naju je hodila budit vsako jutro za v šolo. Dokler je še lahko hodila po stopnicah, je prišla v sobo in skoraj zapela: "Urška, Špela ... vstanita!" To so bili lepi trenutki bujenja, ker nikoli ni bilo treba ure. Pa še čez 10 minut je prišla preverit, če sva res že pokonci. Doli, v njeni kuhinji naju je čakal čaj. Še se spomnim tistega okusa šipkovega čaja, sladkega, da je žlica stala pokonci. A bil je neverjetno dober. Po šoli naju je čakalo kosilo. Vsak dan nekaj dobrega. Bila je dobra kuharica. A danes tega marsikatera punca pri 10.-15. letih tega ne bi jedla. Ker bi bilo preveč mastno. Samo takrat midve tega nisva opazili, ker sva itak vse porabili sproti. Kosila so bila vedno odlična, najprej juha, potem pa glavna jed in kompot ali puding. Jedli smo vse sorte, od golaža, gvavneka (kuhano zelje) s pohanimi šnitami (ocvrt kruh) do prežganke s palačinkami, šmorna ali pohanih jabolk. Te sem imela zelo rada in komaj se čakala, da so doma zrasla jabolka. Potem jih je narezala na okrogle rezine in povaljala v testu za palačinke ter ocrvla. Mmmm, dobro. Ne spomnim se, kdaj sem jih nazadnje jedla. Vendar bi jih rada spet enkrat. Mama je takole veliko let skrbela za naju s sestrico. Čeprav je vmes zbolela, je vedno našla toliko moči, da nama je skuhala kosilo, če sva prišli domov v tistem času. Za naju si je vedno vzela čas. Za pogovor ali kar tako. Velikokrat sem prišla k njej se samo pogovarjat. Njene zgodbice znamo vsi na pamet. Spomin se, ko sem jo enkrat vprašala, kako ji je uspelo imeti otroke na pet let, brez kontracepcije. Pa se mi je samo smejala in odgovorila: "Veš, takrat so bili drugačni časi in ata ni bil vedno doma, ko pa je bil, se je pa prijelo." Še danes ne vem, kaj je s tem mislila. Starih časov se je vedno spominjala in znala je zanimivo pripovedovati. Čeprav se ti je včasih zdelo, da je vse skupaj skoraj neverjetno. Samo se mi zdi, da odrasli nismo zmožni ravno toliko domišljije. Velikokrat pa me je samo poslušala in mi svetovala. Prav ona je bila tista, ki mi je pomagala premagati strah pred staršema, ko mi nista pustila, da bi ostala z Janezom. Prav ona mi je svetovala, naj poslušam srce, ne druge. Da je ona poslušala druge in se poročila z atom, vendar ni bila srečna. S tistim, ki jo je resnično imel rad, bi pa bila. Pa čeprav bi bila 10 let prej vdova. To je obžalovala vse življenje in še danes se ata, svojega moža, redkokdaj spomni. Naša mama je bila res super! Kolikokrat mi je 'posodila' jurja za bencin, pa vedno smo lahko kaj kupili zase, če smo šli zanjo v trgovino. Sama pa je hotela imeti sladoled na palčki, lučko. Ampak ne katerokoli, ampak te ta velike, kot je magnum. Hehe, pa bog ne daj, da so zamenjali kako embalažo. To so bile cele procedure pregovarjanja, da je to še vedno isti izdelek. Ampak je morala sama preverit, prej ni verjela. Včasih je res znala zakomplicirat, a na račun, koliko je bilo in koliko je ostalo ni pogledala nikoli. In včasih smo res kaj tudi mimo nje kupili. Pa je ni zanimalo in nikoli ni ničesar rekla. Vedno nam je rada pomagala.
Počasi pa je prihajala v leta, ko so drugi njene starosti že vsi obupavali nad življenjem, ona pa je bila še vedno polna energije. Še pri devetdesetih je sama cepila drva in si jih nosila v kuhinjo, da je lahko zakurila. Čeprav smo ji to prepovedali, je bila to njena strast. Kar oči so se ji zasvetile, če je bila lahko v drvarnici. Ves ta čas je imela probleme s srcem, pri 85-ih je bila operirana in dobila srčni vzpodbujevalnik, brez njega danes ne bi več mogla živeti, ker je njeno srce preslabotno. Ima tudi hudo obliko osteroporoze, hrbtenica se ji dobesedno poseda, težko hodi. A živi z bolečinami, tako kot že prej vse življenje. Vedno je samo dajala, zase ji je zmanjkalo časa.
Danes jo daje huda demenca. Pozablja stvari, ki so se zgodile 10 minut nazaj, ne pozna nas več. Le redko kdaj se spomni koga po imenu in tisti trenutek je res nekaj posebnega. Najbolj se še zapomni mojih staršev, ki skrbita zanjo, vendar bolj na videz kot po imenu. Škoda, ker je res že dve leti v povsem svojem svetu. Spominja se otroštva in mladih dni. Svojih otrok in moža se spomni le redko kdaj. Najtežje je nam, ker nam tako rekoč izginja pred očmi. Čeprav se zaveda, da nas izgublja. To ji lahko prebereš v očeh. Še vedno ima tisti nežen pogled. In ko te prosi, da ji pomagaj, ker jo vse boli, ker ne more več, ker ne ve, kje je ... dobiš tudi sam solze v očeh in si želiš, da bi jo Bog čimprej rešil trpljenja. A Tjuška vedno prepozna, čeprav ne po imenu. Ve, da ta mali fantek, ki sramežljivo kuka izza vrat njene sobe in se ji smeji, spada k njej. Da je del njene velike družine. Te dni, ko je bil gor in je lahko več časa preživel z njo, se je opogumil tudi on, jo prijel za roko in ji hitro ukradel piškot z mize. Take trenutke je treba obrdžati v lepem spominu. Ker vas imam rada, draga mama.
p.s.: Naša draga mama se je od nas tiho in mirno poslovila 11. 10. 2008. Mama počivajte v miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar