Vesna

Prejle me je klicala prijateljica Vesna. Kar tako, je rekla, da je imela v službi slab dan in da sem ji polepšala dan s svojim blogom. Lepo je to slišat, da nekomu na tako preprost način polepšaš dan.

Vesno sem spoznala, ko sva se z Janezom preselila na Vič. Oziroma sta naju spoznali najini kužiki. Njena psička Lija se je enostavno zaljubila v najino pravkar dobljeno Fejo. Pasje veselje in prijateljstvo se je razširilo tudi na naju. Sprva sva se dobivali le slučajno, kot sosedi, ki peljeta na sprehod psa. Potem sva počasi našli urnik sprehajanj. Obe sva bili študentki in obe sva imeli časa na pretek. Najini sprehodi so bili večinoma sprehodi okoli hriba pred blokom. Ja, prehodili sva kilometre okoli tistega hribčka. Neutrudno sva klepetali in klepetali in se le malokrat zavedali, da sva že dvajsetič naokoli. Potem sva se le usedli na klopco in nadaljevali čvekanje, kljub temu da so naju veselo pikali komarji. Spoznali sva, da sva si zelo podobni in da se lahko pogovarjava o vsem. Vesna je sicer šest let mlajša od mene, čeprav je videti starejša (hehe, zdaj me bo pa postrani gledala, ko bo tole brala). A prijateljstva ne izbirajo let. Tudi najini psički sta postali super pasji prijateljici in sta bili edina psa v naselju, ki sta se res veselili eden drugega. Midve pa sva imeli razlog za hojo okoli hribčka.

Vesna je nekaj posebnega. Je punca, ki bi ji na prvi pogled rekel, glej jo "fineso". A ko jo spoznaš, vidiš, da je daleč od tega. Je zelo preprosta punca, ki pridno študira, ima neizmerno rada otroke, uživa v športu in tako kot jaz nenehno hujša. Končno sem našla sorodno dušo, ki tako rada je, da ima raje kak kg več in se brez slabe vesti spravi pojesti tiramisu. Saj potem telovadi, mi vedno pravi. Kako imam rada njene izjave, da je spet na dieti, ker to pri njej pomeni dva ali tri dni, potem je pa itak vikend. Pa ima super postavo, tako še iz plavalnih let. Če je pa res! Da pridno študira, je tudi res. Ker je bolj pridna od mene. Ampak njo bodri njena zlata mami, ki ji kar se tiče študija ne da miru. Drugače jo pa mami bolj kot ne razvaja in to se ji tudi malo pozna. Sej Vesna to prizna, samo brez tega ne bi bila takšna, kot je. Potem pa je tu še Slavko. Z njim sta pa itak poseben par, ki ju jaz vsake tolko ne razumem, a očitno se imata preveč rada. In prav je tako. Ker z drugim si je pa spet ne predstavljam. Pa še njune štorije je zanimivo poslušat. Nasploh jo je zanimivo poslušat, ker se ob njej res spočijem in naberem novih moči. Ker me vedno spravi v smeh in dobro voljo. Je res prijateljica, kakršno lahko iščeš, a težko najdeš.

Bila je tudi prva oseba, ki je izvedela, da pričakujeva malega pikca. Ona je bila res edina, ki je vedela, da resno delava na dojenčku in me je seveda tudi vsakodnevno podrobno spraševala, če se je že kaj prijelo. In ko se je, sva letela k njej. Najprej sem hotela njo za botro, a ni izpolnjevala "pogojev". Tako je Tjuškova botrca v narekovajih. A glavno, da ga ima rada in da se dobro razumeta, ko mi ga pazi, medtem ko jaz na faksu urejam zadeve.

Zadnje tri leta se sicer ne vidiva vsak dan, ker sva se najprej midva preselila na drug konec Ljubljane, sedaj se je pa še ona na Vrhniko. A ko se vidiva, rabiva več ur, da si poveva vse, kar nama leži na duši. Še dobro, da obstaja msn, da lahko občasno vsaj virtualno klepetava. Ker jaz pogrešam najine klepete, še posebno sedaj, ko ugotavljam, da v bloku ni niti ene pametne mamice, s katero bi se človek lahko normalno pogovarjal. Šele sedaj, ko sva ena od druge malo dlje, sem spoznala, koliko so mi pomenili najini vsakodnevni pogovori in kako sedaj to pogrešam.

Vesna, ko boš brala tole, vedi, da si moja prijateljica in da boš v mojem srcu imela vedno posebno mesto.