Lump in mala trma

Naš mali Tjuš je en velik lump. Že takoj ob rojstvu je molel jeziček ven in se šobil, da on pa že ne bo jedel takrat, ko bo mamica želela. Lump. Vražički mu sijejo iz očk že od prvega dne. Samo gleda, kje bo kaj ušpičil. In se zraven smeji. Me pogleda, reče "UUUU" in že dela lumparije.

Na zečetku me niti ni motilo, saj se mi je zdelo fajn, da je tak dobrovoljček in se samo smeji. Danes vem, zakaj me ni. Zato, ker še ni hodil in ni mogel uiti. Danes počne točno to. Da nekam prideva, traja in traja. Enkrat noče skozi vhodna vrata ali pa bi šel po kolenih. Spet drugič stoji pred dvigalom in se na vsa usta smeji, samo v dvigalo ne. Tretjič bi šel po stopnicah in to sam! Če nama že uspe priti do dvigala in se z njim celo peljati, ga potem ne dobim skozi glavna vrata v bloku. Ker se je fino fajn skrivat za zidom ... in se mi smejat. Še vedno imam potrpljenje in ga čakam. Ko si gospodič le premisli in pride na zrak, spet traja, da prideva npr. do trgovine. Na teh 30 metrih do trgovine mora stopiti na vse pasje dreke na bližnji "krpi" trave. Ali pa je treba pogledat na pošto, se dotaknit kolesa, ki je tam parkiran, pogledat gume od avta na parkirišču, mogoče še preverit smeti v smetnjaku ... In sva končno v trgovini. Če se slučajno ne zatakneva med vrati, ker je neizmerno zanimivo, da se same odpirajo. To, da že v prvih petnajstih minutah, kar jih porabiva do trgovine, izgubim že vse potrpljenje, ni treba govorit. Kadar ga do trgovine nesem, potem lahko po trgovini hodi. Najprej teče do banan, po možnostina skrivaj ugrizne v eno jabolko, potem leti do hladilnikov, kjer imajo "njegovo" čokoladico, nato pri kruhu pokuka za delikateso in reče "Daaaa!", kar pomeni "dober dan". Medtem ko čakam na kruh, on že prinese vse poli salame, kar si jih lahko naloži. Zato, da jih lahko potem neseva nazaj. Pri blagajni so pa najnižje poličke najbolj zanimive, zato je raje v naročju in potem se dere in trma, da me vsi postrani gledajo, zakaj za boga otroku nekaj ne kupim. Ko bi vedeli, kaj vse je za nama, bi bili vsi tiho. Tudi v mislih.

Ampak vsak dan ne greva v trgovino. Včasih greva na sprehod okoli blokov. Midva hodiva eno uro, odrasel človek nima kaj početi 15 minut. Hoditi po pločniku, je umetnost. Zanj je pločnik enako kot stopnica. Ne gre mu v glavo, zakaj ne sme skakati s pločnika, če s stopnice lahko. Ja, zato, ker je CEEESTAAA! Itak se potem samo derem nanj, naj pazi na ceeeeestoooo. In avto. Tako sva zadnjič hodila po mestu. En korak danes, en korak jutri. Ravno sva prišla čez prihod za pešce, ko je nekdo nekomu potrobil. Tjuša je kar odneslo. Je od strahu tako pospešil, da sem ga komaj ujela. A pomagalo ni nič. Še vedno nama gre počasi. Gledava rožice. Stokrat stopiva na en in isti odtok, na en in isti kamen. Pobirava kamenčke in jih mečeva v travo. Trgava liste z dreves in po možnosti jeva tudi travo. Nikakor pa ne zgrešiva dovozov do hiš, treba je preverit, kako stabilna je ograja, ali je kje kakšen kuža, se kje igrajo otroci ... mogoče je pa kje tudi kakšen polž, ki bi ga bilo treba pogledat še posebno od blizu. Nagravžno, a prav jaz sem bila tista, ki mu je prva pokazala polžka. "Poglej kako lep polžek! Buci buci." Živali je treba imeti rad. Spomladi bova pa po travi lovila kobilice in čričke. Tako kot mamica v otroških letih.

Tobogan je največje veselje. Že tri mesece sam pleza na tobogan in vsak dan je bolj motorično spreten. Stopnice mu ne delajo večjih težav, več težav ima z lestvijo s tremi letvicami. Da se je treba na toboganu usesti, sva se učila skoraj dva meseca. Ker on bi šel kar peš dol. Ja seveda. "Tjuš, ČIIIIIČAAAAA!", je pomoje še ponoči sanjal, tolikokrat sem mu rekla. Pa se je naučil in me takoj presenetil z novo idejo. On bi šel na rdeči, ta veliko tobogan. Na spodnjem sem ga lahko na vrhu še ujela, na rdečem nimam šans. Stoji tam gori in se smeji kot pohana raca. Umira od smeha, se pripogiba čez tobogan, vse, samo na glavo se še ni postavil. Jaz imam pa mehka kolena od strahu, čeprav mu zaupam. A nikoli ne veš. Ko se končno usede, se odrine, kot da se zna vozit že od rojstva. In pridirka okoli ovinka ves nasmejan. Še enkrat in še enkrat. Ampak imava dogovorjeno. Trikrat na tobogan, potem greva. Mami se tega drži, Tjuš pa potem trma v naročju, da bi on še. NEEEEE!

Tale Neeeee! nama dela probleme, ker je največkrat nerazumljiv. Še posebno prvič. Pa drugič. In tudi tretjič. Tako da mi na koncu ostane samo še fizična odstranitev s kraja zločina. Vendar ni dovolj. S trmo in jokom gre nazaj delat isto stvar. Ker je spet na vrsti Ne!, ojača glas in se me oklepa, kot da je največji revež na svetu, zato ker ne sme odpreti omare, kjer so smeti, ker ne sme ribam stresti cele škatlice hrane notri, ker ne sme pritiskati na gumb na tiskalniku, ker ne sme pospraviti knjižne police ... Bogec mali. Vse meče po tleh, kar mu pride po roko. Nobena stvar ni dobra. Cepeta na mestu in me vleče, naj grem z njim pritiskat gumbe na radio. A ga tudi to mine. Dvakrat, trikrat na dan imava trmaste trenutke, preostali čas se imava rada in se igrava, tako kot ustreza obema. In takrat greva na sprehod ali v trgovino. Začaran krog ...

Ko bom velik, bom ...

...plezalec. Še preden se je Tjuš rodil, sva razglabljala, s katerim športom se bo najin otrok ukvarjal. Da bo športnik, je bilo nekaj samoumevnega, saj sva oba odraščala v tem duhu, še posebno jaz. Janez je plesal folkloro. Ja, saj plesal bo najin otrok tudi. Normalno, saj bo imel posluh tudi za ples. Že sedaj ima postavo za ples.

In rodil se je Tjuš. Najina pričakovanja je presegel že prve mesece, ko se je drl kot sraka in sva bila prepričana, da ima potenciale opernega pevca. To ga je na srečo minilo, saj sva imela opernih arij že dovolj. Ko se je plazil kot specialec, je bil na vrsti nov načrt. Ali bo vojak ali pa plezalec. Seveda plezalec, ker vojaki so čudni. Še dobro, da je bil tako majhen, ker drugače bi sigurno že visel kje na umetni steni in preizkušal oprijemke. S hojo je začel kazati tudi potenciale tekača. A ne katerega koli, ampak šprinterja na 100 metrov, ki bo čez 20 let tekel kot edini belec svetovni rekord. Ja, očkove sanje. Jaz še vedno mislim, da bo plavalec. Vsekakor pa smučar. Gimnastičar na drogu, krogih ali bradlji. Ali pa bo igral violino. Ja seveda, plesalec bo. Tudi tukaj ima dobre gene, saj oba pleševa. In glasba mu je všeč. Ob njej onemi in posluša. Še posebno narodnozabavno ali pa godbo na pihala.



Kaj pa če ne bo želel biti nič od tega? Če bo njegovo življenje usmerjeno v učenje? Prav, bo pa znanstvenik. Saj nimamo še nikogar v družini. Mami je namreč predolgo študirala, da bi postala kaj takega.

Naj bo, kar želi. Samo da je zdrav in se ukvarja s športom. Enim samim in s tistim tako, kot je treba.

Najlepših 17 mesecev

V ponedeljek Tjuš praznuje 17 mesecev. Lani ob tem času jih je komaj šest. 24.9. lani je pojedel svojo prvo kašico. Ni bil ravno navdušen. Kako le, ko je do takrat poznal samo mamino mleko. Danes poje vse, kar vidi. Dobesedno. Včasih moram prav pazit, kaj si je spet zatlačil v usta. Zanj je vse "am am". Najraje ima čokolado in banano. Ne vem, kam vse to da, saj smo komaj avgusta prešli na malo več kot 9 kilogramov. Ja, lahkokategornik, z močjo leva. Vedno je bil močan. Kaj ne bi bil, ko pa se je pri sedmih mesecih začel plaziti kot specialec, po trebuhu. In to je pridno počel do 10. meseca.



Potem je šel po kolenih. Ko je bil na kolenih, je seveda kmalu ugotovil, da se da tudi stati. Na noge! Super! To so bili trenutki, ko sva bila najbolj ponosna nanj. Kaj ne bi bila, ko pa je iz dneva v dan bolj napredoval. 16. 2. se je prvič pobral na noge. Prijel se je za predal in se dvignil. Še enkrat super! Itak sva bila en meter od tal od ponosa. Vse je dokumetirano. Ne enkrat, stokrat!




10. aprila, na Polončin in Nayin prvi rojstni dan, je prvič sam stal. Bil je močan fant in se ni zavedal, da če želi stisniti obe pesti, potem se mora spustiti in stati. Bravo! Tokrat je bil z njim očka Janez.

Dober mesec po tem dogodku je shodil. Prvi koraki so bili težki, naslednji še težji ... danes pa ga komaj ujamem.


Danes je fantek. Že dolgo ni več dojenček. Postal je mali deček. Radoveden, iznajdljiv, pameten, trmast, poskočen, navihan, prijazen, vesel, nasmejan, poln novih idej ... ko pa ga vse to mine, je pa moj mali sinko. Takrat se stisne k meni, mi da glavo na ramena in počiva. Je samo moj. Takrat ga stisnem k sebi in si želim, da bi ta trenutek trajal večno. Njegova sapa, ko mi diha za ovratnik, greje moje srce. Imam ga tako zelo rada. Ker je moj, ker je najin in naš. Ponoči poslušam njegovo dihanje in diham z njim. Za vsak njegov dih sem hvaležna Bogu. Večkrat na noč se zbudim in pogledam, ali je zadelan, čeprav vem, da ga ne zebe. Pogledam, kje ima dude, čeprav vem, da jih ima v postelji pet in bo vedno eno našel. Pogledam, ali ima čaj, čeprav sem mu ga pred spanjem prinesla. Želim, da mu ni nič hudega. Tudi ko spi. Danes ga ni, že včeraj ga ni bilo. Je na mini počitnicah. Jaz pa pogrešam njegov vonj, dihanje, ki ga poslušam zvečer po babyfonu, smeh, njegov glas, ko reče "mama" in me pogleda, da se ti stopi srce.

Ba... ba... bacili

Bacili so take majhne, take majhne nemarne živali ... brez barve, okusa in vonja ... množijo se kakor za stavo ... napadejo vse, kar je zdravo ... težko se jih polovi ... ba... ba... bacili ... Znana otroška pesmica, ki jo vsakodnevno poslušava s Tjušem in se smejiva. A ko so nas ta mesec bacili že malo prevečkrat obiskali, jih imamo počasi že vrh glave.

Tjuš je bil do sedaj zelo redko bolan, najbolj lani med božičem in novim letom, ko je imel trebušno gripo in kasneje še bronhitis. Do septembra je bil le nahoden, nič posebnega bi rekel. Z odhodom v vrtec pa smo v ceno "polnega penzijona" dobili še darilo, vsakotedensko pošiljko novih bacilov. Enkrat v obliki prehlada, drugič v obliki vnetja ušesa, zdaj je na pohodu vneto grlo in vročina. Vsega skupaj je bil v vrtcu 10 dni! En teden v vrtcu, že bolan. Se pozdravi, dva dni v vrtcu, spet bolan. Vse stakne, vse, kar gre mimo njega. Imam občutek, da ga bacili prav čakajo med vrati igralnice. In takoj, ko ga zagledajo, že vpijejo: "Tjuš je prišel, navali narod!". Bogi revež niti ne ve, zakaj je v vrtcu. Dva dni je, pa spet 10 dni ne.

To rundo so nas še dobili, sedaj nas ne bodo več. Napovedali jim bomo vojno. Resno. Samo ne vem, kako. Ker to rundo je bacil položil tudi očka. Ne sicer dobesedno, ker še vedno hodi naokrog, a ostal je skoraj brez glasu. Mene ne upajo ujeti. Ker trenutno nimam časa zanje. Sem preveč naspidirana. Bojim pa se, da ko se bom enkrat sprostila in malo odpočila, bodo ujeli mene. Začaran krog.

In kdo je kriv za pospešeni napad bacilov? Moj odgovor je VREME. Tudi vreme ni več tisto, kar je bilo. Ne ve, ali bi bilo hladno ali še malo toplo. V enem dnevu imaš pet sort vremena, ne veš, kako bi se oblekel. Tudi bacili ne vedo, ali naj gredo v zimsko spanje ali naj zmrznejo. In uberejo srednjo pot - počivat gredo k človeku, ki se je nič hudega sluteč znašel v jeseni, ko na eni strani objukuje vroče poletje, na drugi strani pa se pripravlja na zimo. Idealno razpoloženje za bacile.


In jesen je v svojih barvah tako lepa!

Življenje se obrača

Zadnje dni se mi dogaja tisoč in ena stvar. Prej je bilo dve leti zatišja, vse je viselo v zraku, vse je bilo napol narejeno, nič domenjenega, nič dokončnega. Diploma je visela v zraku, ker se nikakor nisem mogla spraviti k pisanju. Na srečo so me na faksu malo ujčkali in mi lani podaljšali status še za eno leto. A s 30. septembrom je tega konec. Nepreklicno. Obrniti bom morala nov list življenja in stopiti v "svet odraslosti in resnosti". No, saj sem odrasla in resna, saj sem vednar mama. Konec bo, upam, tudi občasnih del, del prek butastih pogodb, ki niso nič drugega kot neresen način zaposlitve. Vsa ta občasna dela so sicer vedno prišla prav kar se tiče financ, a kaj mi je to pomagalo, ko nisem bila "uradno" preskrbljena.

Vsa svoja dela sem opravljala z veseljem, saj sem se povsod veliko naučila. Od tega, kako ljudi prepričati v nakup puloverja, do tega, da so navadni haribo bonboni, kupljeni na moji stojnici, nekaj čisto drugega kot tisti, kupljeni v trgovini. Naučila pa sem se tudi odgovornosti, komunikacije z ljudmi, kako seči človeku v roko, kako se postaviti zase, spoznala sem svoje dobre in slabe lastnosti, kako predstaviti sebe v najboljši luči in kako dobiti delo. Ja, tudi to sem se naučila, kajti lektorirala sem veliko priročnikov na to temo in upoštevala njihove nasvete in tako prišla do zadnjih priložnostnih služb. A pomagale so mi dozoreti in me pripraviti na najpomembnejše, na službo v pravem pomenu besede.

V petek sem imela prvi razgovor za redno službo. Do sedaj sem sicer hodila na razgovore, a povsod so mi že vnaprej dali vedeti, naj redne zaposlitve ne pričakujem. In zato se tudi nisem posebno pripravljala. Tega razgovora pa me je bilo strah. Prebrala sem si članke, kako nastopiti na zaposlitvenem intervjuju, zapisala sem si možna vprašanja delodajalca in odgovore nanj. Kupila sem si celo nove hlačne nogavice, ki si jih nisem že dve leti. Ker ni bilo potrebe. Te so bile nekaj posebnega. Haha. A vsak vzame na pomemben dogodek neko stvar, ki mu je v pogum in za srečo. Pri meni so bile to žabe. Dale so mi samozavest in v krilu ter prvič obutih novih čeveljcih sem se počutila odlično. Bila sem pripravljena. Na vse ali nič. In dobila sem ... dva dneva uvajanja, da spoznam podjetje, v upanju, da je to delo delo, ki ga iščem. In v katerem bom lahko pokazala vse svoje potenciale. Delodajalcu sem se z zahvalnim pismom zahvalila za ponujeno priložnost za razgovor in bil je pozitvno presenečen. Dobila sem dodatne plus točke, naslednji teden in v prihodnje me čaka samo še nadgrajevanje tega. Pripravljena sem narediti nov korak in kot vodja projektov v prevajalski agenciji prevzeti nove odgovornosti, spoznati nov način dela, obenem pa uživati, v tem, kar bom delala. Čaka me delovno mesto, polno izzivov, in vem, da bom uspela. Ker se tako počutim. Uspešno!

Te dni me čaka še zadnje dejanje. Diplomirati in opraviti diplomski izpit. Po tem je čas za novo stran življenja.

Tjušk v okvirčkih

Tivoli in kopanje

Današnje popoldne in večer

Kako pišej(m)o

Te dni imam spet veliko za lektorirat. Ko berem vsa ta besedila, se sprašujem, ali ljudje niso nikoli hodili v šolo. Ali so res vsi v šoli sovražili slovenščino ali pa se jim enostavno ne da niti potruditi, da bi ohranili vsaj malo znanja iz šolskih klopi.
Sama sem bila nad predmetom slovenščina navdušena že v osnovni šoli. Imela sem obdobja, ko me je bolj navduševala slovnica, in spet obdobja, ko sem večino časa posvetila literarnemu delu. Vedno pa sem rada tudi brala knjige. Trenutno me navdušuje pravopisni del jezika in pa seveda pisanje bloga, če temu lahko rečem literarno ustvarjanje. Nikoli namreč nisem imela problemov s pisanjem spisov, kasneje esejev, obnov, branjem in na splošno razumevanjem pravopisnih pravil. Vse mi je bilo logično. Logično, da tam stoji vejica, logično, da je neka beseda pač z veliko začetnico, da je na koncu stavka pika. Tudi ocena predmeta je bila vedno štirka ali petka, odvisno od tovarišice in kasneje profesorice. Ja, nekdo mora biti tudi 'kriv' za oceno. Tako v osnovni šoli kot tudi kasneje v srednji sem imela super profesorico za slovenščino, še posebno srednješolska prof. mi je prirasla k srcu in me še bolj spodbudila za študij materinščine. Študij je stvari malo obrnil na glavo, ker učenje pravil in piflanje na pamet ravno ni moje področje. A lahko rečem, da je študij slovenščine lep študij in mnogo bolj navdušujoč kot študij sociologije.
Čeprav si že od malih nog želim postati 'tovaršica', pa me je pot pripeljala do lektoriranja. Že štiri leta lektoriram vse vrste besedil, predvsem diplomske naloge, članke za revije in časopise ali druge strokovne tekste. Med branjem sem včasih jezna kot hudič, ker pisec besedila ne zna pisati. Ne, ne zna. Če človek nima 'pošlihtanih' osnov, potem res ne vem, kako se bo znašel v življenju. Vsi bi bili radi ne vem kakšni direktorji in nekje na visokih položajih, ne zavedajo pa se, da bodo morali včasih tudi kaj napisati. Vsekakor diploma ni njihov zadnji pisni izdelek. Problematični so namreč predvsem diplomanti, kajti magistrske naloge so jezikovno mnogo boljše in z manj pravopisnimi napakami. V življenju se nenehno srečujemo s pisanjem, naj bodo to prošnje za delovno mesto, dopisi, reklamacije, obrazložitve, čestitke, pozdravi z morja ... Vsak mora kdaj kaj napisati. In tudi znati napisati. In to pravopisno pravilno. Če nisi zmožen napisati ene rojstnodnevne čestitke, ne da bi v tekstu naredil vsaj eno napako, potem raje kupi tako, kjer že vse piše, ti pa se samo še podpišeš. V teh dneh sem dobila nekaj kartic s pozdravi z dopusta in večina jih ne ve, da "Prejmi lepe pozdrave iz morja" ne moreš napisati na kartico. Ker nisi v morju, ampak na morju. Torej "Lepe pozdrave z morja". Ali pa "pozdravi iz Lošinja", kjer je po navadi mišljen otok, ne mesto, zato napišeš "pozdravi z Lošinja". In takih je veliko. Naj opomnem torej, če greš "v" kraj, potem prideš "iz" kraja, če pa greš "na" kraj, potem prideš "s, z" kraja. Ja, tudi predloga "s, z" delata ljudem težave. Najbolj me moti, ko rečejo ljudje "iz Moniko grem v kino". Halo????? Iz kakšno Moniko? Z Moniko in nič drugega! Da ne govorim o raznih intervjuvancih na TV, ko reče, da je npr. "Predin je glasbenik z stilom". Edino s stilom je lahko. Pred besedami na p,t,k,f,s,š,c,č,h stoji predlog "s". Take napake delajo največkrat ljudje na visokih položajih, od katerih bi pričakovali, da to obvladajo in da tudi vedo, da se predlog prebere ali pove skupaj z besedo. Imam pač poklicno deformacijo in vse to opazim. Pri govorjenju, pa tudi pri pisanju, predvsem na forumih, opažam tudi neuporabo dvojine. Zakaj pa jo potem imamo? Da ljudje pišejo, "jaz in on smo šli"? Ali pa še hujša mi je oblika "midva sma šla". Čeprav je to narečno, mi gre ful na živce. In to potem govorijo tudi v intervjujih na TV. Predvsem mi gresta v nos pevca iz ene skupine, ki sta pela tudi na Evrosongu. Pa se na srečo ne spomnim imena. Ali pa ta varianta od moje mami, ko reče, "bomo šle s kolesom", s tem pa misli sebe, mene in Tjuša. Glede na to, da je Tjuš moškega spola, mora pač reči "bomo šli". In ji stokrat rečem in se stokrat zmoti.
Kaj me še zjezi, ko berem? Vejice. Že v osnovni šoli so nas učili, da pred "ki, ko, ker, da, če ... vejica skače". Torej? Postavi jo prosim vsaj pred temi besedami. In raje piši kratke stavke, če ne veš, kje potem postaviti vejico. Ker bralcu je včasih težko razbrati, kaj želiš povedati, ker je vse na kupu. Vrinjeni stavku ljudem povzročajo veliko težav, zato se jim raje izogni in kakšno piko več naredi, kot pa da pišeš stavek, dolg za en odstavek. Opazim pa tudi nepravilno sklanjanje besed oziroma npravilno rabo besed ob predlogih. Saj vem, da sem težka, samo res ne moreš reči "ob sobotih" namesto "ob sobotah". Potem se temu raje izogni in reci "vsako soboto". Ljudje se sicer tega ne zavedajo, jaz pa slišim in vidim vse napake. In teh je še veliko, od velikih začetnic do uporabe končnih ločil.
Vendar tudi sama nisem popolna. Pri pisanju 'javnih' besedil res pišem brez napak, na forumih, na katerih sodelujem, pa tudi sama pišem v splošno pogovornem jeziku, govorim pa gorenjsko narečje. In tega ne skrivam. Vsak, ki me posluša, lahko vidi, da še vedno uporabljam "v" namesto "l", švapam namreč. Tipična Tržičanka. In ne moti me, če ljudje govorijo v svojem narečju. Kar naj, ker moramo ohranjati slovenski jezik tudi na tak način. Zelo rada namreč poslušam Primorce, Prekmurce in Štajerce. Samo pri pisanju, govorjenju v javnosti (TV, radio ...) se pa spodobi, da ljudje uporabljaj(m)o zborni jezik. Predvsem mislim pri tem na javne osebnosti, od predsednika države do županov, glasbenikov, igralcev ... izjeme so le ljudje, ki jih intervjuvajo ob raznih nesrečah, težavah ... Verjamem, da ko te enkrat doleti nesreča, ne moreš razmišljati, kako bi svoje občutke povedal v zbornem jeziku. Ampak o tem kdaj drugič, ker to ne spada sem.

Prijatelji moji, pazite na jezik. Potrudite se za svoj jezik in vsaj v javnosti, v javnih dopisih, prošnjah, čestitkah in pozdravih ... ne delajte napak.

Tjuš gre v vrtec

Otrok gre v vrtec. Prva prelomnica v otrokovem življenju. In seveda tudi pri starših. Na začetku ne veš, kaj pričakovati, si navdušen, a hkrati te je strah, kaj pa če ... Sama sem bila navdušena nad dejstvom, da gre Tjuš v vrtec, ker je zelo družaben otrok in rabi ljudi, predvsem otroke, okoli sebe. Samo da se mu dogaja. Njegov odhod v vrtec je bilo zame po eni strani nekaj samoumevnega in ni me bilo strah, saj sem od svojega sina pričakovala, da bo šel v vrtec z veseljem. Vsi drugi so mu govorili, kako je bogec mali, ker mora v vrtec, jaz in Janez pa sva temu nasprotovala. Ni noben revček, ampak je dobro zanj, da gre. Naj gre, ker to je del njegovega življenja in vrtec mu bo samo pozitivno pomagal na poti njegovega socialnega, psihičnega in tudi fizičnega razvoja. Skratka, zelo vesela sva bila in to veselje sva prenesla tudi nanj.

Prvi dan sem ga opremila z majhnim nahrbtnikom, v katerem je imel copatke. Hotela sem, da ve oziroma čuti, da je ta dan drugačen. Tako opremljen še ni šel nikamor. Imel je celo nove čeveljčke. Sam sebi se je zdel pomemben, ko je hodil z nahrbtnikom na rami. Tudi od avta do vrtca je šel sam, nisem ga nesla, hotela sem, da gre sam, da ve, kam gre. Ne da ga samo nekam nesem. Ogledal si je garderobo, se preoblekel in odšla sva v igralnico. Notri je bilo že nekaj mamic z otročki in vsi so se držali mamic. Tjuš pa je takoj stekel do igrač, začel plezati po toboganu, se zabaval po svoje. Sama sem sedela na majhnem stolčku in opazovala. Druge mamice so imele toliko dela s svojimi otroki. Pa to se igraj, pa vzemi to igračko, pa pojdi tja ... Tjuš se je znašel sam. Nisem mu hotela silit igrač, hotela sem, da sam spozna sobo, v kateri bo preživel najmanj eno leto, da sam raziskuje, spoznava, gleda, posluša ... V dveh urah, kar sva bila tam, je mogoče dvakrat prišel k meni, pa še to le zato, da mi je pokazal vlak. Bila sem tako ponosna nanj.

Drugi dan sva zajtrk zamudila, ker je spal. Prišla sva ob pol desetih in vse mamice so bile tam. Jaz sem se po petih minutah odločila, da grem in ga do kosila pustim samega. Nisem videla smisla v tem, da se z njim igram, če se mora navadit, da je tam sam. Nočem, da misli, "U fino, sem se hodiva z mamico igrat". Tukaj se igra on, mamica pa gre medtem delat. In je bil ful priden, malo je zajamral "mam mam", ko se je spomnil, potem ga je hitro minilo. Najbolj zanimiv je bil seveda sprehod. Za kosilo je pojedel veliko, potem pa je komaj zdržal do doma v avtu. Vrtec ga utrudi.

Tretji dan, danes, sva le prišla na zajtrk. Spet sem ga morala skoraj vreči iz postelje, ker bi falot še spal. No, malo čez osmo sva ujela zajtrk, mlečno kašo. Doma je noče jesti, v vrtcu jo je pojedel en dva tri. Medtem ko je jedel, sem sama odšla. Joka ni bilo slišat. Pred vrtcem sem poklepetala še z dvema mamicama in prišle smo do zaključka, da manj komplicira mamica, manj bo kompliciral otrok. Ful pametne v glavnem. Tudi danes je pojedel kosilo, potem pa sem prišla jaz. Ko me je zagledal, ga najprej niti nisem zanimala, ko pa sem šla ven preoblečt copate, pa je prijokal za mano. O ne, dvakrat mi pa ne bo ušla! Stisnil se je k meni in me ni spustil. Potem me je peljal do igrač in mi pokazal, očitno svojo najljubšo, vlakec. Ko sem ga vprašala, ali greva domov, je pokimal z glavo in me objel. Moja moja mami. Sedajle že pančka, jaz pa sem ponosna na svojega sina, da je tako lepo sprejel odhod v vrtec. Bravo Tjuš! Rada te imava oba z očkom.