Danes smo končno speljali srečanje malčkov na Ptuju. Na začetku je bilo mišljeno kot miklavževanje, pa je najprej odpadlo zaradi bolezni otročkov. Prestavili smo za skoraj mesec dni, pa je odpadlo drugič ... zaradi bolezni novih otročkov. In smo prestavili za 14 dni ... odpadlo tretjič, ker je bila spet večina polna virusov. Danes pa smo se kljub osipu (tokrat tudi zaradi bolezni mamic) le odločile, da srečanje izpeljemo.
Na Ptuj. Lokacijo, luštno mehiško gostilno, je izbrala naša Doroteja. Brez garmina smo se jaz, Marjana in Špela odpeljale proti cilju. Z navodili na listku, da moramo v glavnem zavijati desno. Desno čez most, desno na rondoju, desno tja, desno sem, na desni parkirišče ... Marjano in njenega pingvinčka v trebuhu) in Polonco sva s Tjušem pobrala v Ljubljani, s Špelo in njenima fantoma pa smo se zmenili pred Tosamo v Domžalah, a na koncu smo se našli v Tepanjah na počivališču. Od tam do Ptuja je le še dobrih 20 minut. Čez dravski most smo bili en dva tri, potem pa se nam je ustavilo. Kam pa zdaj? Najbolje, da proti centru. Za vsak slučaj smo poklicali našo Dorotejo in ji dali vedeti, da nimamo pojma, kam zdaj. Na našo srečo smo bili zelo blizu, le iz druge strani smo se pripeljali, tako da je bila na koncu gostilna na desni, parkirišče pa na levi :)
Lep ambient mehiške restavracije, z malo zapletenim sistemov prehoda v del, kjer imajo veliko igralnico, nas je povsem očaral. Otroke pa tudi. Komaj so dočakali preoblačenje in preobuvanje v copatke ... in akcija. Plezanje, skakanje, valjanje, vožnja po toboganu, skrivanje v žogicah, plazenje skozi valje ... oh in sploh. Tjuš ne bi bil Tjuš, če ne bi takoj začel plezati. Nejc in Lin sta bila raje malo bolj previdna in sta izbrala lažje "ture", Polonca ni bila dosti za Tjušem, kar se tiče adrenalina. Gaia se nam je pridružila pri kosilu in s sabo pripeljala svojo mamico Evo, ki ima tudi malega pingvinčka v trebuhu. Sta tako luškani naši mamici nosečki, da ju je veselje gledat ... pa še malo nam foušijo dvigujeta, ker bi bile druge tudi na njunem mestu.
Ponudba hrane je bila odlična. Za otroke imajo več različnih menijev, a so bili vsi najbolj navdušeni nad "hobotnico", pomfri s hrenovkami. Tjuš je pojedel skoraj cel krožnik. Bogi revež je bil čist sestradan od plezanja. Jaz sem si privoščila "taco s piščancem", ki je bil ravno tako okusen. Za naročanje hrane je bil "zadolžen" od Doroteje Matjaž oziroma se je kar sam ponudil in natakarici oddal lep imenski seznam, kaj je kdo naročil. Je bilo prav zanimivo slišati, kako je rekla: "Za Urško! Za Marjano!" Ne pa da te vedno vprašajo: "Kdo ima solato?" Na koncu je Matjaž še vse lepo preračunal, da ni slučajno, kdo kaj premalo ali preveč plačal.
Po kosilu so se otroci še eno uro igrali. Vmes so odprli še t. i. miklavževa darila. Vsak je izžrebal svojo številko darila, saj je bilo tako najbolj fer. Vsi so bili nad darili navdušeni, še najbolj pa nad domačimi piškoti, ki jih je spekla družina Razpotnik. Ja, Špela, odlični so bili. Počasi pa so malčki začeli dobivati male očke, rokice so skušale zbistriti pogled, nogice niso več zdržale pokonci in komaj so čakali počitek. Po hitrem postopku smo se odpravili z vsemi punkli proti avtomobilom, jih napokali v sedeže ... Tjuš in Polonca sta malo s Ptuja že spala kot angelčka. Vso pot do doma. Tudi drugi trije niso bili nič drugačni ... prijetno utrujeni, z novo dogodivščino za sabo ...
... naslednje srečanje bo že konec marca, ko bo vseh 13 aprilčkov praznovalo že svoj 2. rojstni dan.
Na Ptuj. Lokacijo, luštno mehiško gostilno, je izbrala naša Doroteja. Brez garmina smo se jaz, Marjana in Špela odpeljale proti cilju. Z navodili na listku, da moramo v glavnem zavijati desno. Desno čez most, desno na rondoju, desno tja, desno sem, na desni parkirišče ... Marjano in njenega pingvinčka v trebuhu) in Polonco sva s Tjušem pobrala v Ljubljani, s Špelo in njenima fantoma pa smo se zmenili pred Tosamo v Domžalah, a na koncu smo se našli v Tepanjah na počivališču. Od tam do Ptuja je le še dobrih 20 minut. Čez dravski most smo bili en dva tri, potem pa se nam je ustavilo. Kam pa zdaj? Najbolje, da proti centru. Za vsak slučaj smo poklicali našo Dorotejo in ji dali vedeti, da nimamo pojma, kam zdaj. Na našo srečo smo bili zelo blizu, le iz druge strani smo se pripeljali, tako da je bila na koncu gostilna na desni, parkirišče pa na levi :)
Lep ambient mehiške restavracije, z malo zapletenim sistemov prehoda v del, kjer imajo veliko igralnico, nas je povsem očaral. Otroke pa tudi. Komaj so dočakali preoblačenje in preobuvanje v copatke ... in akcija. Plezanje, skakanje, valjanje, vožnja po toboganu, skrivanje v žogicah, plazenje skozi valje ... oh in sploh. Tjuš ne bi bil Tjuš, če ne bi takoj začel plezati. Nejc in Lin sta bila raje malo bolj previdna in sta izbrala lažje "ture", Polonca ni bila dosti za Tjušem, kar se tiče adrenalina. Gaia se nam je pridružila pri kosilu in s sabo pripeljala svojo mamico Evo, ki ima tudi malega pingvinčka v trebuhu. Sta tako luškani naši mamici nosečki, da ju je veselje gledat ... pa še malo nam foušijo dvigujeta, ker bi bile druge tudi na njunem mestu.
Ponudba hrane je bila odlična. Za otroke imajo več različnih menijev, a so bili vsi najbolj navdušeni nad "hobotnico", pomfri s hrenovkami. Tjuš je pojedel skoraj cel krožnik. Bogi revež je bil čist sestradan od plezanja. Jaz sem si privoščila "taco s piščancem", ki je bil ravno tako okusen. Za naročanje hrane je bil "zadolžen" od Doroteje Matjaž oziroma se je kar sam ponudil in natakarici oddal lep imenski seznam, kaj je kdo naročil. Je bilo prav zanimivo slišati, kako je rekla: "Za Urško! Za Marjano!" Ne pa da te vedno vprašajo: "Kdo ima solato?" Na koncu je Matjaž še vse lepo preračunal, da ni slučajno, kdo kaj premalo ali preveč plačal.
Po kosilu so se otroci še eno uro igrali. Vmes so odprli še t. i. miklavževa darila. Vsak je izžrebal svojo številko darila, saj je bilo tako najbolj fer. Vsi so bili nad darili navdušeni, še najbolj pa nad domačimi piškoti, ki jih je spekla družina Razpotnik. Ja, Špela, odlični so bili. Počasi pa so malčki začeli dobivati male očke, rokice so skušale zbistriti pogled, nogice niso več zdržale pokonci in komaj so čakali počitek. Po hitrem postopku smo se odpravili z vsemi punkli proti avtomobilom, jih napokali v sedeže ... Tjuš in Polonca sta malo s Ptuja že spala kot angelčka. Vso pot do doma. Tudi drugi trije niso bili nič drugačni ... prijetno utrujeni, z novo dogodivščino za sabo ...
... naslednje srečanje bo že konec marca, ko bo vseh 13 aprilčkov praznovalo že svoj 2. rojstni dan.
1 komentar:
Urška, čisto vse je res, kar si napisala. Pa hvala glede piškotov. JIh je spekel Nejc in nesel svojim sošolcem na pokušino. :o)
Objavite komentar