MOJE ZIVLJENJE: september 2009

sobota, 26. september 2009

Nekam dolgo me ni bilo

1. Računalnik mi ne dela tako, kot bi moral, zato ne morem odpirati bloga. :(

2. V šoli sedaj delam (tudi uradno za en mesec) v podaljšanem bivanju, kar pomeni od 12. do 16. oz 17. ure. Učim pa 2. razred. So ful luštni učenci s polno energije, ki jo je treba nekako porabiti. Na srečo je vreme lepo, da smo lahko veliko zunaj. Najtežje pa jih je umiriti, da bi v miru naredili domačo nalogo. Trije učenci mi vsak dan popestrijo ure tako, da me jezijo. Sem že napisala dva podpisa staršem, ker ko imaš enkrat vsega dovolj, je pač dovolj. V prvem tednu smo izdelovali avtobus iz jajčne embalaže, v četrtek in petek pa smo se pogovarjali o svetovnih jezikih. Imeli so nalogo, da so doma poiskali, kako se reče "mama ali oče" v vseh evropskih jezikih. Nato smo naredili manjši plakat, na katerem lahko sedaj preberejo, da je npr. Baba - oče po turško. Naslednji teden bo naša tema jesen, vendar se bomo navezali na dva dneva v tednu - svetovni dan starejših in svetovni dan proti mučenju živali. Iz gozdnih plodov bodo namreč naredili živali in jih podarili svojim babicam in dedkom.

3. Prijavila sem se na strokovni izpit in sedaj čakam datum. Nekje v novembru pričakujem.

4. Bila sem na razgovoru v OŠ Smlednik, vendar me očitno niso vzeli. Prijavljenih nas je bilo 40. Tako da še naprej pošiljam prijave. Zagovor je potekal kot neko zaslišanje, najbolj pa mi je bilo všeč vprašanje, s katero svojo lastnostjo bi pripomogla k boljšemu počutju kolektiva. Halo?

5. Tjuš je v vrtcu ta glavni in se ima ful fajn. Razen tisti teden, ko ga hodim iskat ob 16. oz 17. uri je bolj bogi in malo več joka. Samo nimam kaj. Je pa ful priden in čez dan lepo suh, veliko že govori, zdaj je začel celo pesmice peti (sej vem, da jih nekateri že eno leto), veliko bi plesal, bral knjigice. Skratka mali škratek počasi raste.

6. Ta teden učim v petem razredu. Me prav zanima, kako bo šlo. Nadomeščam namreč eno na bolniški. Bom malo ponovila naravo, družbo, matematiko, glasbo in telovadbo. Zna biti zanimivo.

7. Just še vedno laufa in trenutno po hitrem postopku iščem ljudi, ki bi mi v naslednjih dveh tednih naredili predstavitev. Eno urco in pol, nič več. Samo poklicati morate 10 ljudi, zanje skuhati kavico, na koncu pa dobite darilo.

8. Se še kaj javim, ker moram napokat potovalko, da greva s Tjušem k našim. Naj bi šli jutri v hribe.

9. V ponedeljek držim pesti za Vesno, ker ima zagovor. Dejmo Vesna!

sreda, 16. september 2009

Načrt, kako iz odpadnega materiala narediti raketo

Za Sončkov dan v soboto sem morala narediti načrt, kako bomo izdelali raketo. Na sliki so moja navodila očiju, ki mi mora dati strokovna navodila in oceno. Hahaha, pa ne se smejat.

Spet vrtec in novi "prijatelji"

V vrtcu lahko spoznamo veliko novih prijateljev. Eni so tisti pravi, ki lahko ostanejo vse življenje, drugi pa so tisti nesramni, ki nas položijo v posteljo. Že tretji teden teče in čas je bil, da smo malo doma. Najbolje, da kar danes.

Noč za nami je bila naporna, saj smo skoraj vso prebedeli. Tjuš je namreč ob 23. uri začel stokati in ni hotel spati. Janez je trdil, da ga boli ušes in naj mu dam svečko, jaz sem bila mnenja, da naju samo izsiljuje. Beseda je dala besedo in seveda prepir. Za brez veze, a ko ti jok enkrat stopi na živec, se pač skregaš s prvim, ki ga srečaš. In v spalnici nimaš prav veliko izbire. Tjušev jok se je nadaljeval in okoli tretje ure je začel še bruhati. Super, sem si mislila. Spet smo za večerjo jedli hrenovko in spet bruha. A to bruhanje se sploh ni ustavilo, vsako slabo uro ga je med spanjem zmetalo. Pa dir v wc. Proti koncu je bruhal samo še sluz z malo krvi. Ob pol petih sem sedela pri računalniku in gledala na net, kaj to pomeni. Aha, da zaradi napenjanja lahko poči žilica. Da ni nevarno, dokler je svetlo rdeče, če pa je črno, pa je to kri iz želodca. Okej, pomirjena še malo zaspim. Pa spet. Tokrat je začel bruhati temno sluz. Ja, pa dobro, a mora res še to, sem se spraševala. Pokličem Janeza, da gremo kar lepo k dežurnemu. Se napokamo in evo nas pri dežurni pediatrinji na Metelkovi.

Najprej me je čudno gledala sestra, potem še zdravnica. Imela sem občutek, da naju ocenjujeta in nama v mislih pripisujeta najslabše značilnosti staršev, ki svojemu otroku dajo zvečer jesti hrenovko. Komaj sem zadrževala solze. Na srečo je Tjuš pred njima še enkrat bruhal, tako da je videla tisto rjavo sluz. Ne, ni bila kri, ampak popoldansko čokoladno mleko. Vprašala me je, ali ima vročino. Odgovorim, da ne. Me pogleda in vpraša, če sem jo izmerila. Sem rekla, da ne, ker ni vroč. Da zakuha le, ko bruha. Potem se umiri in zaspi nazaj. Spet tisti pogled. Po pregledu je sicer ugotovila, da je malo dihidriran. A dej ga seri, če je pa celo noč bruhal? A ona pa ne bi bila? Napisala nam je napotnico za infuzijo, če slučajno ne bi jedel in pil. Hvala lepa in lep pozdrav.

Doma sva hitro odspala še dve urici, potem je pa veliko popil in nekaj malega pojedel. Malo še driska, enkrat je bruhal, zdaj pa spančka. Videti je bolje, a vseeno je še malo slab. Po juhici za kosilo se bo že bolje počutil. Očitno so res krive hrenovke za večerjo. To zdaj črtamo z jedilnika.

Takele "prijatelje" iz vrtca imamo, čeprav tukaj ni kriv vrtec.

nedelja, 13. september 2009

Pohod od zidance do zidance po jeruzalemski vinski poti

Vsako drugo soboto v septembru KS Ivanjkovci organizira pohod od zidance do zidance. Za 12 evrov na osebo dobiš vinski kozarček, ki ga ves čas nosiš obešenega okoli vratu, klobaso za zajtrk, vina v potokih in hrane, da ne moreš biti lačen. Zbor je bil pol desetih pri prvi zadanci, nato pa ob desetih štart kakih 300 ljudi od prve do dvajsete zidanice. Kako dolga je bila pot v km, ne vem, vem le, da smo nazaj k avtu prišli ob petih popoldan.

Prva v vrsti je šla vinska kraljica in takoj za njo mi. Mi trije smo bili letos prvič, ata, mama, teta Anica in naša gostitelja mamina sestrična Breda in njen Brane pa že četrtič. Dobili smo navodila, da moram ves čas hoditi spredaj, ker potem zmanjka hrane, če prideš zadnji na postajo. Kaj vse so ponujali na tej "postajah"? Od vina in radenske, ki si ju lahko dobil tudi liter, če si lahko spil, do različne hrane, zaseka, namazana na kruh, salama na kruhu, pecivo, različni kruhki in rogljički, sadje ... sokov ni bilo, kavo so imeli na pol poti na eni od postaj, kjer se pa ni dalo dobiti vina. Skratka, če si se hotel najesti, si se brez problema lahko. Zaseka je bila sicer bolj mast kot zaseka, a da ti v želodcu naredi oblogo za pijančke, je bila odlična.

Vreme je bilo super, ravno prav toplo za dolgo hojo. Ko smo prihajali na postajo št. 5, pa je moja mami kar naenkrat padla po tleh. Na srečo je Tjuša samo držala za roko in ni padel daleč oz močno, ko ga je potegnila za sabo. Sama si je razbila arkado, rešila so jo sončna očala, da poškodba ni bila še hujša. Očala so sicer popraskana, samo 150 e je nič v primerjavi, kako bi se lahko poškodovala brez njih. Na srečo je takoj pritekla ena gospodična z opremo za prvo pomoč, bila je namreč višja medicinska sestra, da ji je oskrbela rano. Tjušu ni bilo nič hujšega, malo se je popraskal po rami, ampak bolj ga je skrbelo za svojo mamo in sploh ni hotel biti v vozičku, ker je potem ni videl. Miško moj, mali. No, mamo smo potem pomirili, da je z obema vse okej, čeprav se je še dve postaji tresla in bila cel dan čist fertik. Na koncu dneva jo je Janez peljal do Ormoža v ZD, kjer jo je zdravnik pomiril, da ni nič hudega in da ni potrebno šivati. Mater, skoz neki. Ampak zažurali smo ga pa vseeno.

Ata nas je opozoril, da je treba ves čas jesti. In smo se tega držali. A ves čas smo tudi pili. Sama se gotovo spila liter vina. Sladko vino mi nikakor ni šlo in priznam, da sem en kozarec celo zlila stran, pa en kozarec rdečega tudi. To ni zame. Raje sem pila vino alla janževec. Neverjetno dobro mi je teklo po grlu, hahaha. Vsi so bili dobre volje, spoznavali smo ljudi okoli sebe, našli nove znance, si izmenjali nekaj telefonov ... ugotovili, da vsi poznamo iste ljudi, in da smo skoraj v sorodstvu, skratka super fajn. Peli smo ljudske pivske pesmi, nazdravljali, se smejali, objemali ... res lep dan in ni nam žal, da smo ga preživeli sicer skoraj 200 km stran od doma. Se je splačalo!

Tjuš je bil neverjetno priden. Sicer pa on je na takih žurkah vedno. Ljudje so ves čas spraševali Janeza, ali ni nikoli siten, ker njihovi otroci bi se ves čas jokali in trmarili. Naš otrok pa je užival v dogajanju in ni imel niti pol ure časa, da bi zaspal. Tako smo imeli voziček za vožnjo ruzakov in na koncu celo Feje. Tjuš je pil radensko in jedel vse, kar je bilo na stojnicah. Z vsakim se je pogovarjal, oči je bil zanj ta glavni, tako da sem jaz imela dan zase in žurala po svoje. Vsake toliko me je sicer prišel pogledat, po navadi takrat, ko je nosil kakega mucka v naročju in se ga jaz morala videti. Facko mali. Feja je bila ravno tako ful pridna, ves čas je lepo merkala voziček, saj je bila nanj privezana, vsi so jo filali s klobasami in pecivom, tako da na zadnji postaji ni mogla več pojesti klobase iz jote, za katero bi v normalnih okoliščinah ubijala. Hahaha!

Po koncu, ob petih popoldan, nismo šli direkt domov, ampak še do Brede in Braneta na bližnji vikend. Imata luštno brunarico na hribčku. Tam smo dobili še eno porcijo pečenega mesa in solato, ki pa nam ni šla več v želodec. Po tistem, ko sta Janez in mama prišla iz Ormoža, smo odšli domov. Na poti smo se oglasili za pol ure še v Celju pri mamini teti, nato pa bili ob devetih zvečer v Ljubljani. Tjuš je skoraj vso pot spal in doma sem ga samo prenesla oblečenega iz avta v posteljo. Utrujen je spal do osmih, zdajle pa ravno tako spančka. Jaz sem spala do 12, Janez pa spi zdele s Tjušem. Feji se ne da niti hodit, zato je ni na spregled. Smo prijetno utrujeni, a preživeli smo lep dan in naslednje leto gremo spet.

Pa še slikice:
tukaj smo se zbrali in pojedli klobase ter takoj spili tri litre vina :)