Najino malo srce

Žogica Marogica

Včeraj popoldne sva šla s Tjušem prvič v gledališče. Sredi tedna me je preblisnilo in pogledala sem, kaj je v Lutkovnem gledališču Ljubljana. In glej ga zlomka, Žogica Marogica. Te predstave sama nisem videla, mislim, da 20 let. Ko sem bila še otrok, smo si jo enkrat za dedka Mraza ogledali v KS Senično. Potem pa je nisem ne videla ne slišala. Razen tega, da sta imela dedek in babica boben in lajno, sem se spomnila le malo. A ne kako sem smotana?

Skratka, prek monete sem kupila dve karti in ekola, greva midva. Glede na to, da je včeraj snežilo (že postaja zoprno), sva šla raje z avtom, saj se mi ni dalo hoditi po vseh tistih lužah, če bi šla z avtobusom. Parkirala sva dokaj blizu, na Streliški. Ko sva prišla tja, je na vratih pisalo, da je predstava razprodana. Še dobro, da sem imela s seboj potrdilo o nakupu. Tjuš je počakal pri blagajni, da mu je stric dal karti. Potem pa ves ponosen pokazal karti kar garderoberki. Facko! Odložila sva bundi in dežnika ter se usedla na klopco. Že v avtu sva se zmenila, da se bo lepo obnašal, ker je to gledališče in je treba biti zelo priden. Da vmes ne bo komentiral, da bo na koncu ploskal, da bo lepo sedel poleg mene. Ja, če verjameš.

Vprašanja so se začela takoj, ko sva se usedla na klopco. Zakaj je zaprto? Kdo bo odprl? Kam gremo potem? ... Ko so odprli dvorano, se mu je tako fino zdelo, ko mu je teta strgala karto. Jo imava že v albumu za spomin. Poiskati sedež je prava umetnost, ker pod vrsto 10, sedež 6a in 6b, ne najdeš ničesar, lahko pa si predstavljaš, da je to enako kot dvojni sedež s številko 10/6. Obiskovalci smo se malo lovili, a midva sva se usedla na pravi sedež. Potem pa se je začelo. Prišla je pripovedovalka in začela pripovedovati zgodbo o babici in dedku. Tjuš je pridno poslušal, čeprav dvomim, da je kaj slišal, ker so se nekateri začeli jokati, drugi so glasno komentirali, skratka nemir, z en kup šššššššššššš-ejem. Ko se je odprla zavesa z lutkami, pa je bila slika povsem drugačna. Nastala je tišina in otroci so začeli poslušati in seveda gledati. Tjuš me je ves čas spraševal, kaj je to in kaj ono. Potiho sem mu sproti govorila, o čem teče predstava, da je lažje sledil. Sedel je v mojem naročju, da je lažje videl. Vse ga je zanimalo. Na koncu je tako močno pihal, da je odneslo Zmaja Tolovaja. To se mu je luštno zdelo. Užival je in navdušeno ploskal. "Še plideva mami, še," je bila navdušen. Oblekla sva se in se odpeljala domov na večerjo. V avtu sva ponovila vse, kar se je dogajalo, v kopalnici pa še trikrat. Res je užival. Jaz pa z njim.

Srečala sva tudi mojo sošolko Katjo iz srednje šole s svojima malčkoma. Čeprav na hitro, je bilo lepo poklepetati z njo po dolgem času.

Hypoxi

V začetku februarja sem napisala, da me čaka hypoxi terapija. Pri Janji. Kaj to sploh je? Si bom pomagala kar s spletno stranjo, kjer so zbrani vsi podatki.

Sama hodim v Lesce, v Studio 37. Tam dela Janja, od Janez sestrica. Vse mi je lepo razložila in mi že vnaprej zagrozila, da moram biti pridna. Pa ne le na kolesu, ampak tudi doma. Kar pomeni pravilno prehrano. Na dan vadbe moram jesti beljakovine, na vmesne dni pa lahko tudi škrob in ogljikove hidrate. Seveda zdrave.

Tja hodim trikrat na teden, ponedeljek, sreda in petek ob deveti uri. Najprej se oblečem v "potapljaško obleko", kot sama pravim temu, se uležem na posteljo, kjer me posebna naprava vakuumsko stisne. Potem pa začnem uživat, ko me po stegnih in trebuhu masirajo mehurčki. To traja 20 minut, gre za tako imenovano vakuumsko terapijo. Po tem pa se začne delo. Najprej si moram namestiti merilec srčnega utripa, potem "kiklco", merilec temperature stegna, nato pa me zaprejo v komoro. Usedem se na kolo, s "kiklco" pa mi zaprejo spodnji del telesa, kjer se spet dela vakuum. Roke imam proste, da vmes lahko tudi kaj preberem. Vendar sem ugotovila, da ne smem brat tračev vmes, ker potem ni ne gonim kolesa. Paziti moram, da ne prekoračim svojega utripa, 135, ko najbolj kurim maščobe. Po tridesetih minutah kar lepo zašvicam, telo pa je pregreto, kar je bistveno. Temperatura stegna se namreč poveča tudi za 6 stopinj, kar pomeni, da se maščoba lepo kuri. Če bi kolesarila zunaj, bi imela mrzla stegna, kar pomeni, da gre vsa toplota iz mene ven. In telo tako potrebuje več goriva, da ogreje telo, ne pa da kuri maščobo.

V sredo pa sem preizkusila tudi kavitacijo, t. i. nekirurška liposukcija, kjer te 40 minut masirajo z ultrazvočnim aparatom, ti pa uživaš. Ja, preprosto in enostavno. Ker je to skoraj nova zadeva, predstavljena na nedavnem kozmetičnem sejmu, so me prosili, če bi bila njihova poskusna stranka, da vidijo, kakšni so rezultati. In sem pristala, saj nimam veliko za izgubit, razen pridobim lahko.

In rezultati? Po šestih obiskih je v stegnu 2,5 cm minusa, v bokih 4 cm, v pasu 5 cm ... Nekaj sva še merili z Janjo, pa se ne spomnim, ker je fora v pokrčenem stegnu in pod popkom pa nad popkom. V glavnem rezultati so, to je glavno. Koža je bolj gladka, Janez pravi, da se ful vidi. Potem nekaj že mora biti.

Poročam spet po naslednjih šestih obiskih.

Pustni, smučarski in valentinov vikend

Konec tedna smo tokrat vsi trije preživeli na Gorenjskem. Soboto smo več ali manj preživeli pri babici in dedku v Tržiču, nedelja pa je bila smučarsko in valentinovo obarvana.

V soboto smo šli k babi po kapo za klovna. Tjuš se je namreč odločil, da bo za maškare klovn. Ker ga je navdušil rdeč nosek. Babi je imela doma eno super lasuljo. Naštrikano kapo in potem volnene laske. Tako oblečen je šel z nami na sprehod po Tržiču in srečal velikega klovna v cvetličarni ter se ga malo ustrašil, saj ni pričakoval, da so na svetu tudi veliki klovni. Srečali smo še nekaj malih maškar in našli obvestilo, da se ob treh odvija maškarada za najmlajše. Super! Bomo šli, da nam ne bo treba v nedeljo na sprevod. Tako se je zgodilo, da je Tjuš prvič spal pri babi. Seveda sem morala spati zraven, ker ni imel dude. No, ura in pol spanja je bila dovolj, da je klovn oživel. V Sokolnici (sama se bila nazadnje notri pred 15 leti, ko sem opravila zadnji smučarski trening), kjer se je odvijala maškarada, je bilo že polno malih maškar. Organizacija sicer ni bila ne vem kaj, a za otroški direndaj dovolj dobra. Najprej smo samo sedeli v kotu in opazovali dogajanje. Nekaj nasmeška na obrazu se je le prikradlo na klovnova usta in počasi je spoznal, da je rajanje zabavno. Potem pa ne domov. Bilo je prav luštno, midva sva pa tudi srečala ogromno ljudi, ki jih nisva videla že celo večnost in naju niso niti poznali, hahaha.

Nedeljo pa smo z atom in mamo preživeli v Bodentalu v Avstriji. To je majhno smučišče na drugi strani Ljubelja, 5 km od glavne ceste. Včasih smo tam veliko trenirali, a spet je minilo 15 let od zadnjega obiska. Smučišče so malo prenovili, uredili okolico, naredili malo vlečnico in trak za otroke, uredili sankališče, celo tekaško progo. Prav lepo je pa še sonček je bil, drugod pa spet megla. Tjuš je enostavno užival, čeprav ga trak ni več navduševal. On bi še na vlečnico. Pa ga je mama peljala, kajti midva z atom nisva imela smuč. Smučala sta le mama in oči. Uuuu, vlečnica, smučanje med nogami, to pa je nekaj novega. Šeeeeee! Bi se smučal do trde teme, če bi se dalo. Prvič je zdržal dve uri na smučkah, seveda s krofom in čajem vmes. V avtu pa prav fletno zaspančkal.

Zvečer pa sva midva odšla na valentinovo večerjo na Šmarjetno nad Kranjem, kjer bova imela poroko. Sva morala malo preizkusiti kuharja, da vsaj veva, ali bomo dobro jedli. V mali panoramski sobici naju je pričakala miza v črno-beli barvi, posuta z vrtnicami. V soju sveč sva naročila najino vino, Zaloščana. Pol litra, povsem dovolj. Izbirala sva lahko med menijem Romeo in Julija. Izbrala sva oba in si potem zamenjala jedi, da sva oba preizkusila vse. Predjed je bila pašteta, ena s tartufi, druga gosja. Potem je sledila juha, ena s tartufi, druga porova. Jedi s tartufi so bile bistveno boljše kot druge. Nato še topla predjed, testenine z gamberi in ajdova kaša z ribo. Mnjami. Odlično. Nisva mogla pojesti vsega, kar so nama prinesli, ker enostavno ni šlo več v trebuh. Čakala naju je še glavna jed, mesek. En je imel purančka, drugi teletino. Vse odlično. Nato solata, čeprav ni bilo potrebe po solati in nama je bila čisto odveč. Na koncu pa še čokoladna sladica, ki jim je odlično uspela in so se Janezu kar sline cedile. Bil je navdušen. In če je kuhar navdušen nad hrano, potem so se res potrudili. Nekaj je sicer tistih podrobnosti, ki pa jih bodo do poroke že odpravili, hahaha. Komaj čakava na najin dan.

Športni dan

Danes smo imeli športni dan. Učence 2., 4. in 5. razreda smo peljali v Kandrše na zasebno smučišče. Sama sem za to smučišče slišala prvič, zato sem šla seveda malo na net pogledat, kako je to sploh videti. Tule si lahko ogledate njihovo spletno stran.

Pot nas je vodila mimo Moravč, po ovinkih do kraja Vidrga, zelo blizu Geossa, Geodetskega središča Slovenije. Po dveh slabostih in bruhanju smo končno prispeli na cilj. Majhna gostilna, zraven pa smučišče, če lahko temu tako rečemo. Najboljši so bili komentarji mojih učencev: "A bomo šli mi na sedežnico?" Dragi moj, to je vse, kar vidiš, od smučišča. In potem dolg nos in razočaranje, češ, kako se bodo pa sploh smučali. Po malici smo se začeli oblačiti. Joj, joj. "Učiteljica, a lahko tole, pa tole, pa tega ne morem zapret, pa očal ne znam dati na čelado, pa pancerjev ne morem gor dat ... Uf, komaj smo se oblekli. Ajde, gremo. Eni sankat, drugi smučat.

Vlečnica? Ja, tale štrik. Primeš se in pelješ. Hahaha! Z eno roko primeš štrik, z drugo palice, pomagaš si še malo s podpazduho, da si na koncu dneva ves moker po eni strani bunde, ampak tistih 200 m do vrha je bolje prevoziti z vlečnico kot štamfati. V glavnem, vaja dela mojstra in kmalu smo pogruntali tehniko. Smučanje je najprej potekalo v vrsti, a sem kmalu ugotovila, da nima smisla. Po treh vožnjah sem se spodaj ustavila, nakar mi kolegica reče, da imam počen pancer.

Ja, vem. Itak ga imam že dve leti, ni panike. Potem pa le pogledam. Fak, šit! Cel pancer na desni nogi je počil po dolgem. Ga gledam nekaj časa, nič mi ni bilo jasno. Razmišljam, ali bi šla sploh še smučat, se smejim, učencem itak ni bilo nič jasno. Na koncu sem se odločila, da je vseeno, če se preobujem v gojzarje. Dam en pancer dol, ta počeni pa ni šel, zato malo bolj pritisnem in evo ga ... napol je padel. Fertik, kaput! Za v smeti.

ni za komentirat, a ne?

Tako sem se lahko samo veselila dejstva, da smučam v Kandršah, ne pa na Krvavcu, kjer bi za karto dala 30 e in bi mi že pri prvi vožnji razpadel čevelj, po možnosti še med smučanjem. Ja, treba bo po nove. Tile so odslužili svoje.

učitelj Jure v akciji, na sliki se vidi, kako veliko je smučišče

Učenci so seveda nadaljevali s smučanjem, postavili smo jim celo progo iz palic, po kosilu pa so tudi tekmovali v mini in maksi veleslalomu. Navsezadnje jim je celo postalo všeč in so bili prijetno utrujeni.

Nov telefon

Spet imam nov telefon. Komaj leto po LG sem morala kupiti novega. Tokrat sem prisegla na Samsung Corby, čeprav nisem pristašica te firme. A je tako luškan, pa še nobenega drugega niso imeli. Ja, žal sem imela na izbiro samo GSM, ker za UMTS mi žal še ni potekla pogodba. Je pa lep, rumen. V moji barvi. Celo tri različne pokrovčke imam zraven, rumenega, rumenega s krogci in črnega. Zaslon je na dotik, vendar ima več funkcij. Celo radio ima, imam naštimane že vse postaje, ki me bodo spremljale pri teku na smučeh. Slušalke so ful smešne, saj so silikonske, da ti stojijo v ušesih in nimaš šans, da slišiš še kaj drugega. Seveda ima tudi Bluetooth, kar je tudi odločilo pri nakupu, saj ga rabim, da slike prenašam na računalnik. USB kabla namreč nima. Fotoaparat je malo slabši, le 2 MioP, ampak ni panike, ker boljše imajo samo UMTS telefoni. Snemalnik za glasbene posnetke ima, video kamero tudi. Bere Wordov dokument in gmail pošto. Skratka, ima vse, kar potrebujem. Nima le video klica, se pač ne bomo gledali med klicanjem.

Tek na smučeh

Po petnajstih letih sem danes spet stopila na tekaške smuči. Burleska, bi rekel tisti, ki me je videl.

Parkirala sem se pred bloke v Mostecu, obula čevlje in ajde na smučke. Tam še ni proge za tekače, le pešpot. Torej gredo smučke, kot si same želijo. In jo šibnem kar čez drn in strm ob Koseškem bajerju, da bi bila čimprej na pravi poti. Kako sem se peljala, bolje, da niste videli. Komaj sem lovila ravnotežje, nisem smela gledat preveč naprej, ker bi lahko zgrešila kak kucelj tik pred sabo. Končno prispem do prave tekaške proge.

Ulala! Samo zame so jo naredili. Ravnokar. Ne vem, če se je že kdo peljal pred menoj. Ja, bog me ima rad, da mi je tako lepo pripravil progo. Ker za štore je to nujno. Potem smo videti malo manj štorasti. Kako se že pelje Petra Majdič? Desna roka, leva roka, noge pa, kot da hodijo, samo malo bolj potegneš korak. U, sej to pa šiba. Kao! Če mislite, da dilce, stare deset let in polimane z vsemi mogočimi nalepkami, šibajo, potem se motite. Povrhu pa še niso ravno najlepše, v katerih bi človek peljal kot prvak. Ampak videz vara. Kdo je rekel, da je treba biti v najlepši opremi, da se lahko pelješ. Tudi navadne smuči imam stare, pa obvladam smučanje, kaj ne bo potem tek na smučeh. Skratka, moja oprema na meji osemdesetih, jaz pa z vsakim metrov bolj podobna najboljšemu penzijonistu v Kosezah.

Sončka ob pol devetih, ko sem začela strašiti po progi, še ni bilo. Le megla, ki je bila očitno vzrok, da sem namesto na levo stran, zavila desno. In kar naenkrat sem se srečala s tremi tekači, ki so tekli v nasprotno smer. Aja, ups! Očitno grem jaz narobe. Bom šla pa jutri po levi strani, sem se tolažila, zraven pa si dopovedovala, da mi je to pač namenjeno. Na koncu sem se pri mostu obrnila, ker sem bila lačna. Pozabila sem namreč jesti. Baba, kaj češ. Jutri moram torej jesti, iti po levi strani ... Takle mamo.

Nazaj gor je šlo že bolje. Rokavice sem dala dol že po stotih metrih, ker me vročina v rokah spravlja ob živce. Jakno sem si ravno tako odpela, ker je bilo vroče. Pri minus 5. V stegna me je pa zeblo, a zato imam jutri skrivno orožje, ki pa ga ne izdam, saj se mi boste samo smejali. Pri bajerju sem tokrat dala smuči dol in šla čez kuclje raje peš. Ko sem se v avtu pogledala v ogledalo, me je presenetilo bitje tam notri. Kapa povsem snežena, obrvi snežene, pod nosom ledena, v glavo pa rdeča. Zdaj razumem, od kod Bjorndaliju tak videz po vsaki tekmi. Očitno videz dedka mraza spada v tekaški šport.

Tek na smučeh je sprostitev in žal mi je, da nisem začela že prej. Luštno je, ko je tišina, nikjer nikogar, si sam s seboj in preprosto uživaš v korakih, ki te peljejo po sneženi poti.

Vikend na Primorskem

V petek smo se ob petih napokali in odpeljali proti Šempetru. Na poti smo se ustavili še v Postojni v Piceriji Čuk, kjer smo pojedli odlične kalamare. Ob sedmih smo prispeli v Šempeter.

Pri Polančevih je vedno veselo. Janja in Marko ter trije otroci, Uroš, Jure in Ana (imena smo doma ponavljali cel teden) so prava klapa, pri katerih se vedno kaj dogaja. Tokrat so bili pri njih še prijatelji, s katerimi so skupaj pri zakonski skupini. Elena in Radivoj z dvema otrokoma ter Nataša in Borut s tremi. Je bil žur, kar tako, da se imamo fletno. Fantje so po hitrem postopku spokali v vrtno kuhinjo, kjer so morali doreči kuhinjske zadeve glede Janjinega 40. rojstnega dne, ki nas čaka konec meseca. Me pa smo si dale na mizo borovničke in predebatirale vse, kar leze in gre. A zanima vas, kdo je pazil otroke?

Ni bilo nobene potrebe. Otroci so se pazili sami, mali so se igrali na tleh, od lego kock do avtomobilčkov, veliki so igrali računalnik. Vmes so spedenali še našo Fejo in mucka Ceca. Ja, mačku je ime Ceco. Tjuša sem videla samo ponoči, ko je spal poleg mene, ostalo so ga pedenali otroci. "Ulooooosss! In že je od nekod pritekel Uroš in mu uslišal prošnjo. Hahaha, je bil facko. Užival je, kot že dolgo ne.

Deci so po parih rundah prišli veseli nazaj notri in povedali ves načrt žurke. Janjo je kar zvilo. Ja, kuhal bo Janez, ona nima prave glasanja. Mora še sama sebe prepričat, da je tako najbolje. Ura je bila hitro enajst, otroci so že popadali. Treba je bilo iti domov. Zjutraj se vidimo.

Soboto smo spet vsi preživeli skupaj. Od zajtrka do večerje. Janez nam je kuhal pašto na sto načinov. Sama sem imela makaronov čez glavo (sej ne da so bili danes tudi v šoli za kosilo), Primorcem je pa povsem normalno, da jedo pašto za kosilo in večerjo, če pa kaj ostane, je pa še za zajtrk. Tudi mrzla je dobra. Ne moreš verjeti! Skratka, spet smo se cel dan smejali, spotoma malo dali vsaj posodo v stroj, da je bilo kaj krožnikov za naslednji obrok. Deci so odšli celo v vinsko klet od Boruta, da je Janez probal vino, ki ga bova imela na poroki. Mmmm, človek bi ga kar pil. To bo še veselo. Pozno zvečer, vsi s polnimi kozarci, smo ugotovili, da bo treba spat. Tokrat je prespala v hiši še družina Elene in Radivoja. Kaj takega pri nas ne moreš doživeti. Človek je bil že oblečen v čevlje in jakno, v naslednjih dveh minutah pa v Markotovi pižami. V minuti smo bili zmenjeni, da ostanejo vsi štirje pri nas. Otroci so pospali v dnevni na blazinah. Tjušu je bilo to noro zanimivo. sploh ni mogel verjeti, da je tak žur. Deci so imeli kmalu vsega dosti in so spali zraven otrok, me pa smo klepetale do treh zjutraj, vmes se nam je pridružila še nona, ki je ravno prišla z enega žura. Hahaha, tile Primorci pa so face.

pred spanjem na blazini srede dnevne sobe, slikano s fotičem za 8000 e

Nedelja je bila umirjena, a to še ne pomeni, da nas ni bilo spet polna hiša. Z Eleno in Janjo smo še čez najino poroko, ugotovile, da bo Janja pogruntala konfete, ker ima dobre ideje. Ker sta obe poročeni, sta mi dajali kup pametnih nasvetov, če verjamete. Smeha ni manjkalo.

Preživeti en tak vikend, poln veselja, je res nekaj, kar te napolni z dodatno energijo. Primorci so povsem drugačni ljudje od nas Gorenjcev ali Ljubljančanov. Odprtost, preprostost, veselje ob vsakem, ki pride, tega pri nas ne vidiš. Pri nas se samo obremenjujemo, ali si dovolj pospravil, ko nekdo pride, ali si lepo oblečen, ali imaš tak pulover, da se ti ne vidi špehec ... in polno takih bednih for, ki ti kvarijo veselje do pogovora s človekom, ki ti je drag. Človek rabi malo sprostitve, en da pri tem nenehno pazi, ali je vse pošlihtano za druge. Primorci poskrbijo, da se imajo fletno tudi oni, mi pa le, da se imajo drugi. Ja, midva bi šla takoj tja živet. Vedno je kakšno stanovanje prosto za smešno nizko ceno, Janez bi imel službo en, dva, tri, mene bi že nekam dali. Ja, znajo tile prijatelji hitro najti prostor za naju tudi na Primorskem. A ko prideš domov, si vesel, da si doma in da si se imel luštno.