Tjuš je zbolel

Lepe novice dneva je pokvarilo Tjuševo bruhanje. Že v ponedeljek so klicali iz vrtca, da ima vročino in da težko diha. Po vzgojiteljičinem mnenju naj bi imel astmatičen napad (halo, še danes mi ni jasno, od kod ji ta ideja). Naj ga takoj peljeva k zdravniku, da mu preveri raven kisika v krvi. Hitro zbudim Janeza, da je s Tjušem nekaj hudo narobe. Vsa panična (pa veste, da nisem) sem se peljala proti vrtcu. V glavi se mi je vrtel že najhujši možni scenarij (beri bolnica). Ko sem zagledala Tjuša, se mi je odvalil kamen s srca. Bil je videti čisto normalen, le vroč. A za vsak primer smo vseeno šli do zdravnice.

Pri ZD Šiška ni delala Tjuševa pediatrinja, ampak ena druga. Ko sem rekla, da bi rada, da mu le izmerijo saturacijo, ker je imel ob rojstvu aritmijo in moramo malo paziti na to, smo bili takoj na vrsti. Tjušu je vročina že skoraj padla pod 37,5 (v vrtcu 38,7), skakal je po previjalni in debatiral. Zdravnica mu je pregledala ušesa, grlo in pljuča. Vse brez problema. Ugotovila je le zamašen nosek (uau, to ima že od novembra). Kisika 99 od 100, torej čisto normalno. Zbežite hitro iz ZD, da se česa ne naleze, nam je dala navodila in še recept za svečke paracetamol, če slučajne vročina le naraste.

Ko sem v vrtec sporočila, da je s Tjušem tako rekoč vse okej, je bila vzgojiteljica vidno presenečena. Danes je ostal še doma, jutri naj bi šel v vrtec. Naj bi ... ker ne gre. Danes popoldan je namreč bruhal in zvečer še enkrat. Kar pomeni, da bo kar lepo doma. Ker če gre v vrtec, to pomeni, da bodo ob 10. uri že klicali, da ima vročino ali da bruha. Torej bo lepo doma, se pozdravil do konca ... karkoli ga je že pač doletelo. Trebušna viroza? Mogoče. Doma pri mamici in očku se bo lepo pozdravil. Danes sta z očkom spala do pol enajstih in se ves dopoldan stiskala. Tudi jutri bosta imela dopoldne zase, ker grem jaz na eno predavanje. Treba se bo pozdraviti do drugega tedna, ker začnem delati ... in ker ima Tjuševa mama abrahama v petek ... za žur je treba biti fit, da bomo lahko plesali.

Lepa novica

Danes me je razveselila lepa novica. Ministrstvo za šolstvo mi je odobrilo pripravništvo na OŠ Dravlje. Seveda volontersko, a glavno, da je. Začnem v ponedeljek, v četrtek grem pa na šolo na konferenco, da se spoznam s profesorji.

Ko sem klicala v šolo, da bi v ponedeljek prišla delat, jo je skoraj kap. Ravnateljica je namreč mislila, da sem na vse skupaj že pozabila, ker je tako dolgo trajalo od prijave. Nisem jaz kriva, na ministrstvu čarajo. Upam, da mi bodo še na Zavodu za zaposlovanje odobrili trimesečno usposabljanje na delovnem mestu, kar pomeni, da le ne bom delala čisto zastonj. Glavno, da do junija naredim strokovni izpit in potem lahko za jeseni kandidiram na prosta mesta v katerikoli šoli. Glavno, da ne bom več doma, ker moram nujno od doma, med ljudi. Saj je fino biti doma, samo slej ko prej pripelje do tega, da nekako ne skrbiš več zase tako kot bi. Ker se ti za doma ni treba zrihtat. Ja, treba bo k frizerju.

Super, ker gre spet snegec. Je že skoraj belo. To mi je všeč, samo da ni dežja. Spet bo luštno hodit na Toško čelo, čeprav bo sedaj treba spremeniti ritem. Danes nisem šla, ker je šel ful dež dopoldne, jutri bom šla, nujno moram. Drug teden bo treba hodit popoldan. Upam, da mi bo uspelo trikrat na teden.

Na sejmu

Danes smo šli z atom na sejem Prosti čas. Sprva nismo imeli namena, vendar nas je ata le prepričal in ni mi žal, ker sem dobila en kup idej za izlete.

Sejem je bil res odličen, saj se je na enem mestu zbralo ogromno turističnih ponudnikov. Zanimale so me predvsem ideje za izlete, sprehode, kolesarjenja in pohodništvo. Našla sem en kup dobrih destinacij, od Logarske doline do Goričkega, od Term v Čatežu do kampov po Evropi. Povsod so zraven prospekti, kam lahko greš, kaj obiskati, kje dobro jesti, kam na sprehod v okolici tistega kraja ... Najbolj pa sem bila navdušena nad novostjo v Sloveniji Camping Cheque, ki omogoča enotno ceno kampov po Evropi. Kot nalašč za nas, ki radi kampiramo. Njihova kartica omogoča 14 evrov za več kot 500 kampov v 24 državah Evrope. Seveda cene veljajo za čas zunaj visoke sezone, kar pa po eni strani niti ni tako slabo. Vse skupaj si lahko ogledate na www.camping-cheque.si in mogoče boste tudi vi našli kakšno idejo, kam letos na dopust s šotorom. Mi gremo v Švico, to že vemo, natančnega plana pa še nimamo.

Obiskali bomo Lipico in mogoče zlezli na Kokoš, šli do Kočevja in poiskali kočevske medvede, šli do Kolpe, se sprehodi po učni poti Tromejnik na Goričkem, si ogledali nov razgledni stolp na Planini pri Vrhniki, kjer je še en kup enih fajnih hribčkov, mogoče mi bo v velikonočnem času celo uspelo videti škofjeloški pasjon. Ja, to leto ga bodo ponovno obudili. Sem ga šla gledat leta 1999 in mi je bil všeč, zato bi šla še enkrat. Obiskali bomo še kakšno turistično kmetijo, da bo Tjuš videl kmečke živali, vmes pa bomo skočili še v kakšen bazen. Skratka, idej, kam na nedeljski izlet mi ne bo zmanjkalo vse leto.

Poleg tega pa so seveda na sejmu ponujali tudi kulinarične dobrote in moram reči, da smo se kar fajn najedli. Smo doma lažje zaspali do kosila, haha. Tjuš je namreč komaj zdržal buden na poti domov. On se je od vseh še najbolj zabaval, saj se je skrival v igluju, se vozil z gumenjakom, na koncu pa se je še slikal z Martinom Krpanom.

Srečanje na Ptuju

Danes smo končno speljali srečanje malčkov na Ptuju. Na začetku je bilo mišljeno kot miklavževanje, pa je najprej odpadlo zaradi bolezni otročkov. Prestavili smo za skoraj mesec dni, pa je odpadlo drugič ... zaradi bolezni novih otročkov. In smo prestavili za 14 dni ... odpadlo tretjič, ker je bila spet večina polna virusov. Danes pa smo se kljub osipu (tokrat tudi zaradi bolezni mamic) le odločile, da srečanje izpeljemo.

Na Ptuj. Lokacijo, luštno mehiško gostilno, je izbrala naša Doroteja. Brez garmina smo se jaz, Marjana in Špela odpeljale proti cilju. Z navodili na listku, da moramo v glavnem zavijati desno. Desno čez most, desno na rondoju, desno tja, desno sem, na desni parkirišče ... Marjano in njenega pingvinčka v trebuhu) in Polonco sva s Tjušem pobrala v Ljubljani, s Špelo in njenima fantoma pa smo se zmenili pred Tosamo v Domžalah, a na koncu smo se našli v Tepanjah na počivališču. Od tam do Ptuja je le še dobrih 20 minut. Čez dravski most smo bili en dva tri, potem pa se nam je ustavilo. Kam pa zdaj? Najbolje, da proti centru. Za vsak slučaj smo poklicali našo Dorotejo in ji dali vedeti, da nimamo pojma, kam zdaj. Na našo srečo smo bili zelo blizu, le iz druge strani smo se pripeljali, tako da je bila na koncu gostilna na desni, parkirišče pa na levi :)

Lep ambient mehiške restavracije, z malo zapletenim sistemov prehoda v del, kjer imajo veliko igralnico, nas je povsem očaral. Otroke pa tudi. Komaj so dočakali preoblačenje in preobuvanje v copatke ... in akcija. Plezanje, skakanje, valjanje, vožnja po toboganu, skrivanje v žogicah, plazenje skozi valje ... oh in sploh. Tjuš ne bi bil Tjuš, če ne bi takoj začel plezati. Nejc in Lin sta bila raje malo bolj previdna in sta izbrala lažje "ture", Polonca ni bila dosti za Tjušem, kar se tiče adrenalina. Gaia se nam je pridružila pri kosilu in s sabo pripeljala svojo mamico Evo, ki ima tudi malega pingvinčka v trebuhu. Sta tako luškani naši mamici nosečki, da ju je veselje gledat ... pa še malo nam foušijo dvigujeta, ker bi bile druge tudi na njunem mestu.

Ponudba hrane je bila odlična. Za otroke imajo več različnih menijev, a so bili vsi najbolj navdušeni nad "hobotnico", pomfri s hrenovkami. Tjuš je pojedel skoraj cel krožnik. Bogi revež je bil čist sestradan od plezanja. Jaz sem si privoščila "taco s piščancem", ki je bil ravno tako okusen. Za naročanje hrane je bil "zadolžen" od Doroteje Matjaž oziroma se je kar sam ponudil in natakarici oddal lep imenski seznam, kaj je kdo naročil. Je bilo prav zanimivo slišati, kako je rekla: "Za Urško! Za Marjano!" Ne pa da te vedno vprašajo: "Kdo ima solato?" Na koncu je Matjaž še vse lepo preračunal, da ni slučajno, kdo kaj premalo ali preveč plačal.

Po kosilu so se otroci še eno uro igrali. Vmes so odprli še t. i. miklavževa darila. Vsak je izžrebal svojo številko darila, saj je bilo tako najbolj fer. Vsi so bili nad darili navdušeni, še najbolj pa nad domačimi piškoti, ki jih je spekla družina Razpotnik. Ja, Špela, odlični so bili. Počasi pa so malčki začeli dobivati male očke, rokice so skušale zbistriti pogled, nogice niso več zdržale pokonci in komaj so čakali počitek. Po hitrem postopku smo se odpravili z vsemi punkli proti avtomobilom, jih napokali v sedeže ... Tjuš in Polonca sta malo s Ptuja že spala kot angelčka. Vso pot do doma. Tudi drugi trije niso bili nič drugačni ... prijetno utrujeni, z novo dogodivščino za sabo ...

... naslednje srečanje bo že konec marca, ko bo vseh 13 aprilčkov praznovalo že svoj 2. rojstni dan.

V rožicah

Ne morem mimo rumene barve. Pa sem iskala vijolično, rdečo, modro ... Ni šlo. Priznam. Mahnjena sem na rumeno. Sej vem, da vam je všeč nov videz bloga, samo nočete priznati naglas. Sej drugega vam itak ne preostane. Špela mi je dala idejo, da si spremeniva malo videz najinih blogov (ja, tudi za njenega morate imeti povabilo). Po njenem mnenju sva imeli preveč monotonega. Zdaj imam pa kičastega. Čisto po moje. Ne morem si pomagat, če se pa tako počutim. Rumeno ... kot v rožicah. Čeprav sredi zime.

Lepo branje dragi moji bralci vam želim še naprej. Saj zdaj se bo začelo spet kaj dogajat, da bo kaj za prebrat. Sem bila bolj lena te dni. Papa

Moja mavrica

Your Rainbow

Your rainbow is shaded green.

What is says about you: You are an intelligent person. You feel strong ties to nature and your mood changes with its cycles. Those around you admire your fresh outlook and vitality.

Find the colors of your rainbow at spacefem.com.

Vikend

Vikend je mimo in danes je "kao" najbolj depresiven dan v letu. Tudi prav. Ali pa imajo mogoče prav?

Za vikend sva s Tjušem kot po navadi preživela na Gorenjskem. V petek je zbolel in sem ga morala že ob enajstih priti v vrtec iskat, vendar ni bilo nič hujšega. Popoldne sta naju prišla iskat ata in mama. Odpeljali smo se do Celja na otroško predstavo. V tej predstavi (naslov: Mucin dom) je namreč igral (bil je kozel) sin od maminega bratranca. Predstava je bila super, pripovedovala je o bogati muci, ki je imela kup prijateljev, k sebi pa ni spustila dva premražena mucka. Ko pa ji je pogorel dom, sta ji prav onadva pomagala in ji dala streho nad glavo. Celotna pravljica je bila v rimah, zato je bilo še toliko bolj zanimivo, zraven pa so tudi peli. Tjuš je bil od trenutka, ko se je odprla zavesa, povsem tiho in je sedel z odprtimi usti. Bilo mu je zelo všeč, saj so nastopale živali, ki jih je poznal (kozi, kokoš in petelin, pujs, mucki in bobra). Jaz pa sem bila ob koncu predstave seveda zelo ponosna nanj, ker je bil tako priden in drugi sorodniki niso mogli verjeti, da je tako majhen otrok lahko tako priden. Zdaj vsaj veva, da nama pri treh leti lutkovno gledališče ne uide.

V soboto sva dan preživela večinoma pri tetki Špeli, ker sva morali narediti foto album za mamico. Seveda sva imela s Tjušem celo vrečo igrač s seboj, a nič ni pomagalo. Nisem smela sedeti pred računalnikom, ampak sem se morala z njim na tleh igrat ter Špeli s tal govorit, kako bo kaj naredili. Pripravila sem ga celo, da je za eno uro zaspal v njeni postelji. Popoldne pa sva gledala film Ne joči Peter.

V nedeljo sem šla jaz z očijem in Sandijem na Kriško. Super fajn je bilo, še posebno, ker smo šli že ob sedmih zjutraj in se tako izognili ta hudim procesijam. Sandi je švignil po ta strmi poti, midva pa počasi po običajni. Hodila sva uro in petnajst, kar je čist okej, glede na to, da oči hodi sam uro in deset minut. Čeprav sem preklela zadnji del, ker mi gre res pošteno na živce. Še dobro, da je bil sneg, da je samo ena pot, po kateri lepo hodiš, brez da moraš stopati na korenine. Gor sem seveda prišla kot kuhan rak in so me vsi spet gledali, kot da konec jemljem, a jaz sem bila čist "kul". Na poti nazaj sem seveda padla na ledu, ker sem vsa pametna dirkala. Enkrat pa sem celo zapičila palico in se mi je udrla meter globoko, da sem jo na koncu še skrivila. Itak, ne bi bila jaz, če se mi ne bi nekaj zgodilo. A glavno, da sem bila gor in da me danes bolijo noge. Vendar sem šla vseeno tudi danes na Toško čelo. Je treba migat, ali kako že pravi Smolar!

Popoldne sta ata in Tjuš delala ptičjo hišico, ki pa še ni dokončana, ker je moral ta mali majster vmes spat. Po enournem zelo okrepčilnem spancu pa sta šla ven valjat veeeeliiiiike kepe.