Murphyjev zakon

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se postavili k tisti blagajni, na kateri ste potem čakali, da blagajničarka zamenja trak? In se to zgodi skoraj vedno, ko pridete v trgovino? Ja, to je t. i. Murphy. Ta vedno poskrbi, da se stvari ne dogajajo tako kot si želimo.

Sama imam kar nekajkrat priložnost spoznati se s tem gospodom. Skoraj vedno imam to srečo, da se postavim na blagajno, pri kateri potem ali menjajo trak, ali se menjajo blagajničarke ali pa nekdo ni stehtal zelenjave ali pa ni listka na izdelku. Samo, da čakamo. Pa je lahko najkrajša vrsta, sem potem na vrsti kot zadnji v najdaljši vrsti. Ko vse nakupiš, te tišči še lulat in glej ga zlomka, usedeš se ravno v tisti wc od šestih, ki je brez papirja. Na poti domov imaš spet srečo in stojiš v koloni, ki gre najbolj počasi. Četudi ti uspe prebiti se v drugo kolono, gospodič Murphy poskrbi, da bo šla sedaj tvoja najpočasneje.

Tisti rek "Če se pokvari kakšna stvar, se bo sigurno tista, ki povzroči največ stroškov" poznamo vsi. Ko nam crkne avto, sigurno crkne tista stvar, katere popravilo je najdražje. Če pa je že poceni, po mehanikar sigurno našel še tri stvari, ki so nujne popravila. Spomnim se zime, ko sva s Tjušem že tako zamujala v vrtec in jaz na pregled. Ko prideva ven, je bilo 30 cm snega na avtu, ko sem se usedla v avto, mi je ročna ostala v roki, povrhu pa je bilo pod snegom še 2 cm ledu. Samo zaprla sem avto, prosila zelenjavarja, da naju pelje do vrtca. Ko pa sem čakala na trolo, so se mimo mene peljale tri ta prave, ker sem mislila, da čakam eno drugo številko. Brez veze. Ja, če že mora narobe iti vse, potem gre vse naenkrat.

Ko si končno rečeš, "no, zdaj je pa konec problemov in bomo malo zadihali", glej ga zlomka, takoj naslednje jutro te čaka ali nova položnica, ki si jo pozabil nekoč plačati, nekdo te pokliče, da se je nekomu nekaj zgodilo (bog ne daj), zjutraj ti ne vžge avto, pes dobi vnetje ušes, tv ti crkne, telefon ti pade na tla in se ti razlije ekran ... itd itd. Tudi če se en dan počutiš odlično, ne skrbi, naslednji dan boš gotovo imel prebavne motnje ali pa te bo bolela glava.

Pa nisem tak pesimist, kot je videti zgoraj, samo to so pač splošna dejstva, ki jih moramo upoštevati, če hočemo preživeti. Hahaha! Gremo naprej. Ta je tudi dober: Priložnost vedno pride ob nepravem trenutku. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste želeli kupiti recimo nov telefon, pa nikjer niso imeli nobenega pametnega. In se odločite, da boste pač počakali še pol leta. Medtem ostanete brez denarja, ker se vam je pokvaril avto. In glej ga zlomka, v ponudbi se pojavi najbolj nor telefon do sedaj. Kaj zdaj? Ali pa dobite novo službo ravno v tistem času, ko ste zanosili. Ali pa vas povišajo, vi pa bi radi delali polovično ...

Ta mi je tudi všeč. Kadar se boš peljal s kolesom, bo vedno protiveter. Hahaha, to se mi sedaj, ko veliko kolesarim, vedno dogaja. Še takrat, ko bi šlo lahko malo hitreje, ker se cesta spušča, je tak protiveter, da goniš kot en bebec. To lahko občutimo predvsem na Primorskem, ko piha burja. Nimaš šans, da kam prideš s kolesom.

Če se ne mudi, so vsi semaforji zeleni. To smo pa tudi že vsi doživeli. Kar nekajkrat sem se peljala po Celovški in mi je uspelo od Piazze do Šentvida prevoziti v eni rundi, ne da bi se enkrat ustavila. Seveda se mi ni nikamor mudilo. Ko pa že tako zamujaš, ker ti zjutraj ni zvonila budilka, in si se znašel v zastoju, se nujno ustaviš še najmanj trikrat na enem semaforju. Še hujša je pa tista, ko je prazna cesta, ti pa lepo voziš od semaforčka do semaforčka in čakaš. Ne pomaga niti, da enega prevoziš skozi rumeno. Če imaš srečo, te vsaj policaj ni videl.

Še ena prometna. Ko se peljete po cesti, se nasproti vas pelje drugo vozilo. In kje se srečata? Na najbolj ozkem delu cestišča, normalno. Že ko se vozim s kolesom, se z avtomobilom srečam ravno takrat, ko za mano pripelje drug avto. Tako da smo vsi trije poravnani in gremo komaj po cesti. Po možnosti se še v nasprotno smer pripelje drug kolesar, tako da smo štirje v vrsti, okoli nas pa prazna cesta.

Pa še nekaj takih, ki se nam dogajajo vsakodnevno. Ko ti pade na tla namazan kruh, bo vedno padel na tla z namazano stranjo in tako umazal tla. Če ti bo na tla padel kozarec, bo ta poln pijače. Če ti pade na tla kaj okroglega, se bo skotalilo v najbolj oddaljeni kot ali pa celo pod največjo omaro. Vedno najdeš stvar na zadnjem mestu, kjer si iskal. In pri tem se ti je ves čas iskanja zdelo to najmanj verjetno mesto, da bi bila ta stvar tam. Pri iskanju neke stvari najdeš drugo stvar, ki je trenutno ne rabiš. A ko jo boš, je ne boš našel. Če se že zgodi nesreča, se bo ta na najbolj nedostopnem terenu. Če zavrtiš napačno številko telefona, ta ni nikoli zasedena. Hahaha, ta mi je najbolj všeč. Pa še res je. Vedno se ti bo oglasil nekdo, ki te po čukasto poslušal, kaj za boga bi rad od njega in ti na koncu lepo povedal, da on ni gospa Potrebuješ, ki ste jo tako dolgo klicali.

Če boš prišel prezgodaj, bo odpovedano. To se mi je zgodilo predkratkim. Prišla sem pol ure prezgodaj, da le ne bom prepozna. Potem pa so se mi po pol ure čakanja zahvalili za sodelovanje, češ, da jih imajo dovolj in mi ni treba sodelovati. Če pa zamudiš, si prepozen.

Tisti, ki smrči, bo zaspal prvi. Ti pa tako ali tako ne boš, ker zaradi smrčanja ne moreš. Da se najdražji pripomoček v vašem stanovanju najmanj uporablja, vam je pa itak jasno. Pri nas je tak pripomoček? Ga ni, ker imamo samo poceni izdelke in se vsi uporabljajo. Hahaha. Vedno je več umazanega perila kot čistega. Ali pa je vsaj večji kup perila za zlikat, kot ga imate v omari.

Ko si najdeš čas, da boš gledal tv, potem sta ob istem času na različnih programih tvoji najljubši dve oddaji. Tudi če imaš dva izpita v juniju, imaš velike možnosti, da sta oba na isti dan ob isti uri. Če ti je obleka všeč, nimajo tvoje številke. Tista, ki ti je prav, je grda. Če pa ti je všeč in prav, je pa pregrešno draga. Če bi rad nujno prebral nek članek v časopisu ali reviji, ne boš našel te revije. Tudi nihče od prijateljev je nima. Ko pa boš kupil novo, boš doma takoj našel staro.

Se vam je posvetilo? Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Sama pa pravim, slabše, kot je, že ne more biti. Upanje ostaja zadnje. Ko boste naslednjič stali v najbolj počasi vrsti, se ne sekirajte. Nima smisla. Tak je zakon. Murphyjev zakon.

Prijeten vikend

Vikend je bil sončen in mi trije smo ga izkoristili v najboljši luči. Že to, da smo bili sami trije, je bilo vredno veliko.

SOBOTA
Za soboto smo imeli v planu plavanje, ali Bled in gužva ter vožnja ali pa Kodeljevo. Padlo je slednje. Že pol desetih smo bili tam, rezervirali smo si prostorček pod tremi smrekami na lesenih podestih. Tjuš je bil navdušen nad toliko vode. Takoj je bilo treba dat gor kopalke, še hitreje napihnit rokavčke in gremo akcija. Voda je imela sicer 26 stopinj, a si imel občutek, da je mrzla. Jaz sem šla najprej odplavat 15 dolžin olimpijskega bazena, potem pa smo samo še uživali. Pol ure smo bili v vodi, pa 20 minut zunaj in spet v vodo. Mali se ni naveličal vode niti za sekundo. Ko pa je odkril, da na toboganu lahko šiba, sva bila pečena. Non stop smo se vozili. Pa je odkril, da gre zaviti tobogan počasneje od tistega naravnost in smo se samo še naravnost vozili. Folk je samo gledal, Tjuš pa užival, čeprav se je potunkal stokrat. Popil je toliko vode, da je samo lulal. Na pet minut je lulal, bo smreka pridno rasla. Šli smo tudi na pico, potem pa je le upehal in zaspal za eno uro. Zavit v brisačo, na svojem povštru, duda in dve žogici v roko, pa je spal kot angelček. Nama je tudi malo pasalo, da sva se posončila. Rezultat počitka? Bele riti in peče peče peče ... Tudi Tjuš je dobil malo barve in se mu pozna bela rita, čeprav je bil ves čas namazan. Voda naredi svoje. Ob pol šestih pa jok, ko je bilo treba domov. Komaj sva ga prepričala, da bomo še prišli in da gre voda papa. Zvečer je samo še padel dol in sanjal, kako plava. Slikali pa nismo nič, ker so nas opozorili, da ful kradejo, tako da nisva vzela s sabo ne telefona ne fotoaparata.

NEDELJA
Takoj zjutraj sva najprej sama odšla na kratko kolesarjenje, nato pa je tri ure odspal. Po kosilu smo se peš odpravili v mesto. Doma sem mu rekla, da se bomo peljali z avtobusom. Napaka! Najbolje bi bilo, če bi se usedli že kar na prvo postajo in ga počakali. Pa je na prvi sedela ena teta in mi nismo mogli. Pa smo sedeli na drugi in ni bilo avtobusa. Pri tretjem smo gledali v zid, kako plezajo po njem mravlje, četrti pa je pripeljal preblizu nas in smo ga videli. Ampak nas ni počakal in smo morali naprej. Huda žeja (mami pozabila na flašo vode) nas je prisilila, da smo v hostlu prosili za kozarec vode in preživeli.
mami, žejen

Pri naslednjih dveh avtobusih smo si od blizu ogledovali živo mejo, nabirali palice in tleskali z njo po stebrih. Ja, nekaj avtobusom je pač moralo na skrivaj mimo nas. :) Pri prvem sladoledarju je bil jok, a nas je rešil "bimbam", ki nas je ustrašil. Bližnjica po travi do ceste Pod hribom ob vznožju Rožnika. Tu smo gledali, kako avti skačejo čez ležeče policaje, treba je bilo tudi lulat, pa v vodi si roke umit. Nato smo prišli do živali nasproti bolnice Petra Držaja. Nahranili smo srnice, se pogovarjali z goskami in jedli robide.
na, srnica, am am

gledava račke

Naprej ob cesti smo nabirali rožice, se slikali z njimi in šibali čez cesto.
rožica1.

rožica 2.

Pri Jagodi smo kupili vodo, si v Evroshopu ogledali, kaj vse imajo v izložbi, ter na stopnicah imeli prvi počitek.
počitek


V Tivoliju je bilo en kup ljudi, spraševala sva se, kaj za boga je spet v dvorani (košarka, izvedela doma). Čez Tivoli, potem pa ni šlo več. "Mami nese, oči nese," so prosile male očke in rokice so se dvignile. Želel si je le še sladoled in peljati se z avtobusom. Toliko avtobusov, kolikor jih je danes srečal, jih še ni. Sladoled smo morali pojesti na Prešercu, ker smo ga pred mesecem dni tudi tam jedli (si je zapomnil), nato pa smo šli čakat avtobus.
sladoled in ogled mestnega tlorisa

To je bilo zanj pomoje najdaljših 15 minut. Komaj je dočakal bus, od navdušenja je moral nujno lulat, na avtobusu je vse prečekiral, kdo gre dol in kdo je prišel gor.
nuja je nuja

čakanje na bus

Njegov dan je bil popoln. Doma je le še pojedel kos kruha, malo počofotal po banji in že je spal. Čeprav je rekel, da gre spat "poj". Aja, hodili smo tri ure, domov smo prišli šele ob osmih zvečer.

Današnji dan

Pohod na vrt

Zaslužen počitek


Čakanje na očija,
v položaju "sedi"


Čakanje na očija,
v položaju "prostor"

Pomoč atu

Nodimanija

No pa jo imamo. Norost na risanko. Vsi otroci, ki jih poznam, so že pred kratkim bili mahnjeni na raznorazne risanke, predvsem na Nodija. Jaz sem bila tako vesela, da moj sin pa res nima neke manije na risanko. No, mogoče je rad pogledal Pepelko. Potem pa kot strela z jasnega.

Našel je pajacka Nodija (tisti, ki se je nekoč dobil na smartis bonbonih) in nevede sem mu rekla, da je to Nodi. Ne vem pa kako je naneslo na trenutek, ko sem mu dala dvd s to risanko. In glej ga zlomka. Risanka ga je v trenutku zasvojila. Ta hecni mali Nodi mu je prirastel k srcu. Najprej ga je navduševala samo pesem Prihaja Nodi, nato Nodije pesmice, jezila sta ga škrata Din in Don, a ju je do danes že vzljubil in za njima caplja v njunem ritmu. Krega se, ko Nodiju ukradeta avto, pove mi, kdaj je kuža Bučko žalosten, da "Mata" (opica Marta) slika, da je "bajsi" (Vrtavko) pojedel vso torto, da so priskakale "ape" (skokice) ... Imava tri cedeje risank, nekatere se ponavljajo. Jaz jih znam že na pamet, Tjušu so vedno znova zanimive. Tudi večkrat na dan.

Imava pravo malo borbo glede gledanja. Že zjutraj se po stanovanju dere "pihaja Nodi", med zajtrkom imava kompromis, da mora vse pojesti, če ne Nodija ugasneva. In res sem mu nekajkrat ugasnila risanko, glej ga zlomka, pojedel je vse koščke kruha. Na kolesu se velikokrat spomni nanj in potem se pogovarjava, kdo vse je v risanki in kaj delajo. Le redko mi uspe, da pogledava kako drugo risanko. Zdaj Nodija zamenjava lahko le z legendarno Črto.

Ima pa Nodimanija tudi svoje dobre lastnosti. Veliko ponavlja besede, ki jih sliši v risanki, opazuje dogajanje in ve, kdo dela nekaj prav, in kdo narobe. Lahko ga za 15 minut zamotim, da se v miru stuširam, ko prideva s kolesarjenja, da pomijem posodo ali obesim cunje. Kaj več mi pa tudi ne uspe, ker želi, da Nodija gledam z njim.

Čarobni prašek je njegova najljubša, ker plešejo:

14 dni brez pleničke

Tjuš je bil danes že 14. dan brez pleničke. Seveda čez dan, za spanje jo še vedno ima. Lepo se je navadil, da takoj zjutraj sleče pižamo, si odpne pleničko in gre lulat na kahlico. Potem se oblečeva v hlačke in gremo novim dogodivščinam naproti.

Sedaj že pove, da ga lulat ali kakat. Tudi zdrži kar nekaj časa. Na kolesu se peljeva tudi dve uri, pa pravi, da ga ne tišči. Pove tudi, ko je treba narest "polžija" in takrat se ustaviva tudi ob cesti. Fino se mu zdi, če sedi na wc in potem drekec pade v školjko v vodo. Ko ga pa še voda odplakne, je pa super fino.

Zadnja dva dneva pa opažam, da zadržuje lulanje dlje časa, kot bi bilo treba. Ne vem, ali se mu toliko dogaja, da misli, da bo na kahli kaj zamudil. Potem pa mu kar malo uide, ker prepozno prileti do kahlice. No, počasi in brez pretiravanj. Vem, da ga ne smem silit. Dokler se vse dogaja med igro in z zanimanjem hodi na kahlico, je vse okej. Tudi stoje bo treba preizkusit. Bo šel k očiju v tečaj. :) Ponosna sem na svojega malega fantka, da tako pridno sprejema svet okoli sebe in vse spremembe, ki s svetlobno hitrostjo prihajajo v njegovo življenje.

Štorija na kolesu

Namen današnjega kolesarjenja je bil dober, a naju je presenetilo čisto vse, kar je bilo mogoče. Zjutraj sva šla ob osmih od doma, najprej v knjižnico in v trgovino, potem pa naprej proti Bežigradu. Že takoj pri obvoznici sva morala čez cesto in po 100 metrih spet, ker nekaj delajo. To, da sva stala na vsakem semaforju, je itak brezveze govorit. Na koncu Črnuč nisem bila čisto prepričana, kje pelje kolesarska pot proti Trzinu, zato sva bila na križišču videti kot kura brez glave. Končno nama uspe in že šibava ... do naslednjega križišča, kjer spet ni bilo nič označeno, kje točno moraš iti. No, po ponovnem obračanju le prideva na pot do Trzina. V industrijski coni sva se dvakrat peljala po isti poti, ker je na koncu cone kar naenkrat konec kolesarske poti, kam se gre naprej, pa bog si ga vedi. Znajdi se sam. No, v drugem poskusu sva le zagledala dva kolesarja, ki sta prihajala nasproti. Edina možnost je bila torej po makadamski potki skozi gozd. In evo ga Trzin. Na križišču za Mengeš spet potrebuješ nekaj orientacije, da ugotoviš, da gredo kolesarji lahko čez cesto samo na eni strani. Pot skozi Domžale je bila valovita, saj sva se ves čas vozila po pločnikih in skakala z enega na drugega. Spet nobene table, zato sva morala enkrat obračat oziroma iti skozi blokovsko naselje. Končno sva le prispela do Tosame. Na tem križišču sva zavila proti Radomljam. Skozi vasice je bila cesta lepa in končno sva se normalno peljala. Do Tosame sva namreč prevozila le 21 km in zanje porabila dve uri !!!!

pred Arboreturom

V Volčjem Potoku sva imela krajši postanek za lulanje, Tjuš je pojedel bonbončke, jaz pa eno energy tablico. Potem sva kar padla v Vodice. Tjuš je na kolesu pojedel še eno žemljo, da je lažje zdržal do doma. Na cesti iz Vodic proti Šmartnemu sva pri cesti zagledala krompir. Hopa! Obrneva, se parkirava, kolo sem položila na tla, tako da je Tjuš ležal v sedežu in se smejal, da je padel. Jaz pa sem lepo nabrala košarico krompirja. Zraven je rasla še špinača, pa sem še njo nabrala. In kosilo je bilo skoraj pripravljano :). Tjuš mi je potem vso pot govoril "ojoj mami", se mu je tako fino zdelo, ker sva ga že vso pot neki sračkala. Za povrh je pa na Tacenskem klancu izgubil še čevelj, tako da sva morala obrnit in peš do vznožja, potem pa spet peš nazaj gor. Še dobro, da je povedal, če ne bi bog ve, kje opazila.

Doma sva pojedla kosilo, zdajle pa že veselo smrči. Ja, danes je bil skoraj štiri ure na kolesu, čeprav sva po števcu kolesarila samo tri ure in naredila 55 km. Kmalu jih bo 1000. :)

Danes pa novih 61 km

Včerajšnji počitek in dež nama je dobro del in danes sva se lahko polna moči odpravila na pot. Tjuš je sicer nekaj štrajkal, da bi raje gledal Nodija, a ko je bil na kolesu, je pozabil na vse. Prvotni namen je bil okoli Šmarne gore, a nama je tako dobro šlo, da sva šla malo dlje.

Najprej do Tacna, čez Šmartno do Vodic. Čez avtocesto proti Smledniku, od tu pa na obvoz prek Sp. Pirnič in Zg. Pirnič do Medvod. Naprej do Zbilj in po glavni cesti do Škofje Loke. Skozi ŠKL in po drugi strani do Goričan in skozi Medvode, Stanežiče v Ljubljano. 61 km, povprečna hitrost 22 na uro, po ravnini sva šla kar ves čas 24 na uro, po hribu gor pa malo manj. Sedaj, ko imam števec, bom imela vse lepo izračunano. Vozila sva pa točno tri ure. Kar se časovno tiče, sva še daleč za najboljšimi, a glavno je, da se peljeva in kot pravi Tjuš "dičileeee!", šibava. Vmes sva šla enkrat lulat, pojedel je kos kruha, proti ŠKL je hotel že zaspati na kolesu, a sem mu lepo povedala, da brez povštra ne bo šlo. Pa je zdržal še do doma. Med potjo sva gledala krave, avtomobile, tovornjake, traktorje, druge kolesarje, dojenčke v vozičku, koruzo, iskala sva slive na drevesu, vlak je mimo peljal ... Skratka zanimive tri ure sva preživela. Zdaj pa že spančka.