ponedeljek, 10. avgust 2009

Murphyjev zakon

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se postavili k tisti blagajni, na kateri ste potem čakali, da blagajničarka zamenja trak? In se to zgodi skoraj vedno, ko pridete v trgovino? Ja, to je t. i. Murphy. Ta vedno poskrbi, da se stvari ne dogajajo tako kot si želimo.

Sama imam kar nekajkrat priložnost spoznati se s tem gospodom. Skoraj vedno imam to srečo, da se postavim na blagajno, pri kateri potem ali menjajo trak, ali se menjajo blagajničarke ali pa nekdo ni stehtal zelenjave ali pa ni listka na izdelku. Samo, da čakamo. Pa je lahko najkrajša vrsta, sem potem na vrsti kot zadnji v najdaljši vrsti. Ko vse nakupiš, te tišči še lulat in glej ga zlomka, usedeš se ravno v tisti wc od šestih, ki je brez papirja. Na poti domov imaš spet srečo in stojiš v koloni, ki gre najbolj počasi. Četudi ti uspe prebiti se v drugo kolono, gospodič Murphy poskrbi, da bo šla sedaj tvoja najpočasneje.

Tisti rek "Če se pokvari kakšna stvar, se bo sigurno tista, ki povzroči največ stroškov" poznamo vsi. Ko nam crkne avto, sigurno crkne tista stvar, katere popravilo je najdražje. Če pa je že poceni, po mehanikar sigurno našel še tri stvari, ki so nujne popravila. Spomnim se zime, ko sva s Tjušem že tako zamujala v vrtec in jaz na pregled. Ko prideva ven, je bilo 30 cm snega na avtu, ko sem se usedla v avto, mi je ročna ostala v roki, povrhu pa je bilo pod snegom še 2 cm ledu. Samo zaprla sem avto, prosila zelenjavarja, da naju pelje do vrtca. Ko pa sem čakala na trolo, so se mimo mene peljale tri ta prave, ker sem mislila, da čakam eno drugo številko. Brez veze. Ja, če že mora narobe iti vse, potem gre vse naenkrat.

Ko si končno rečeš, "no, zdaj je pa konec problemov in bomo malo zadihali", glej ga zlomka, takoj naslednje jutro te čaka ali nova položnica, ki si jo pozabil nekoč plačati, nekdo te pokliče, da se je nekomu nekaj zgodilo (bog ne daj), zjutraj ti ne vžge avto, pes dobi vnetje ušes, tv ti crkne, telefon ti pade na tla in se ti razlije ekran ... itd itd. Tudi če se en dan počutiš odlično, ne skrbi, naslednji dan boš gotovo imel prebavne motnje ali pa te bo bolela glava.

Pa nisem tak pesimist, kot je videti zgoraj, samo to so pač splošna dejstva, ki jih moramo upoštevati, če hočemo preživeti. Hahaha! Gremo naprej. Ta je tudi dober: Priložnost vedno pride ob nepravem trenutku. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste želeli kupiti recimo nov telefon, pa nikjer niso imeli nobenega pametnega. In se odločite, da boste pač počakali še pol leta. Medtem ostanete brez denarja, ker se vam je pokvaril avto. In glej ga zlomka, v ponudbi se pojavi najbolj nor telefon do sedaj. Kaj zdaj? Ali pa dobite novo službo ravno v tistem času, ko ste zanosili. Ali pa vas povišajo, vi pa bi radi delali polovično ...

Ta mi je tudi všeč. Kadar se boš peljal s kolesom, bo vedno protiveter. Hahaha, to se mi sedaj, ko veliko kolesarim, vedno dogaja. Še takrat, ko bi šlo lahko malo hitreje, ker se cesta spušča, je tak protiveter, da goniš kot en bebec. To lahko občutimo predvsem na Primorskem, ko piha burja. Nimaš šans, da kam prideš s kolesom.

Če se ne mudi, so vsi semaforji zeleni. To smo pa tudi že vsi doživeli. Kar nekajkrat sem se peljala po Celovški in mi je uspelo od Piazze do Šentvida prevoziti v eni rundi, ne da bi se enkrat ustavila. Seveda se mi ni nikamor mudilo. Ko pa že tako zamujaš, ker ti zjutraj ni zvonila budilka, in si se znašel v zastoju, se nujno ustaviš še najmanj trikrat na enem semaforju. Še hujša je pa tista, ko je prazna cesta, ti pa lepo voziš od semaforčka do semaforčka in čakaš. Ne pomaga niti, da enega prevoziš skozi rumeno. Če imaš srečo, te vsaj policaj ni videl.

Še ena prometna. Ko se peljete po cesti, se nasproti vas pelje drugo vozilo. In kje se srečata? Na najbolj ozkem delu cestišča, normalno. Že ko se vozim s kolesom, se z avtomobilom srečam ravno takrat, ko za mano pripelje drug avto. Tako da smo vsi trije poravnani in gremo komaj po cesti. Po možnosti se še v nasprotno smer pripelje drug kolesar, tako da smo štirje v vrsti, okoli nas pa prazna cesta.

Pa še nekaj takih, ki se nam dogajajo vsakodnevno. Ko ti pade na tla namazan kruh, bo vedno padel na tla z namazano stranjo in tako umazal tla. Če ti bo na tla padel kozarec, bo ta poln pijače. Če ti pade na tla kaj okroglega, se bo skotalilo v najbolj oddaljeni kot ali pa celo pod največjo omaro. Vedno najdeš stvar na zadnjem mestu, kjer si iskal. In pri tem se ti je ves čas iskanja zdelo to najmanj verjetno mesto, da bi bila ta stvar tam. Pri iskanju neke stvari najdeš drugo stvar, ki je trenutno ne rabiš. A ko jo boš, je ne boš našel. Če se že zgodi nesreča, se bo ta na najbolj nedostopnem terenu. Če zavrtiš napačno številko telefona, ta ni nikoli zasedena. Hahaha, ta mi je najbolj všeč. Pa še res je. Vedno se ti bo oglasil nekdo, ki te po čukasto poslušal, kaj za boga bi rad od njega in ti na koncu lepo povedal, da on ni gospa Potrebuješ, ki ste jo tako dolgo klicali.

Če boš prišel prezgodaj, bo odpovedano. To se mi je zgodilo predkratkim. Prišla sem pol ure prezgodaj, da le ne bom prepozna. Potem pa so se mi po pol ure čakanja zahvalili za sodelovanje, češ, da jih imajo dovolj in mi ni treba sodelovati. Če pa zamudiš, si prepozen.

Tisti, ki smrči, bo zaspal prvi. Ti pa tako ali tako ne boš, ker zaradi smrčanja ne moreš. Da se najdražji pripomoček v vašem stanovanju najmanj uporablja, vam je pa itak jasno. Pri nas je tak pripomoček? Ga ni, ker imamo samo poceni izdelke in se vsi uporabljajo. Hahaha. Vedno je več umazanega perila kot čistega. Ali pa je vsaj večji kup perila za zlikat, kot ga imate v omari.

Ko si najdeš čas, da boš gledal tv, potem sta ob istem času na različnih programih tvoji najljubši dve oddaji. Tudi če imaš dva izpita v juniju, imaš velike možnosti, da sta oba na isti dan ob isti uri. Če ti je obleka všeč, nimajo tvoje številke. Tista, ki ti je prav, je grda. Če pa ti je všeč in prav, je pa pregrešno draga. Če bi rad nujno prebral nek članek v časopisu ali reviji, ne boš našel te revije. Tudi nihče od prijateljev je nima. Ko pa boš kupil novo, boš doma takoj našel staro.

Se vam je posvetilo? Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Sama pa pravim, slabše, kot je, že ne more biti. Upanje ostaja zadnje. Ko boste naslednjič stali v najbolj počasi vrsti, se ne sekirajte. Nima smisla. Tak je zakon. Murphyjev zakon.

Ni komentarjev: