Štorija na kolesu

Namen današnjega kolesarjenja je bil dober, a naju je presenetilo čisto vse, kar je bilo mogoče. Zjutraj sva šla ob osmih od doma, najprej v knjižnico in v trgovino, potem pa naprej proti Bežigradu. Že takoj pri obvoznici sva morala čez cesto in po 100 metrih spet, ker nekaj delajo. To, da sva stala na vsakem semaforju, je itak brezveze govorit. Na koncu Črnuč nisem bila čisto prepričana, kje pelje kolesarska pot proti Trzinu, zato sva bila na križišču videti kot kura brez glave. Končno nama uspe in že šibava ... do naslednjega križišča, kjer spet ni bilo nič označeno, kje točno moraš iti. No, po ponovnem obračanju le prideva na pot do Trzina. V industrijski coni sva se dvakrat peljala po isti poti, ker je na koncu cone kar naenkrat konec kolesarske poti, kam se gre naprej, pa bog si ga vedi. Znajdi se sam. No, v drugem poskusu sva le zagledala dva kolesarja, ki sta prihajala nasproti. Edina možnost je bila torej po makadamski potki skozi gozd. In evo ga Trzin. Na križišču za Mengeš spet potrebuješ nekaj orientacije, da ugotoviš, da gredo kolesarji lahko čez cesto samo na eni strani. Pot skozi Domžale je bila valovita, saj sva se ves čas vozila po pločnikih in skakala z enega na drugega. Spet nobene table, zato sva morala enkrat obračat oziroma iti skozi blokovsko naselje. Končno sva le prispela do Tosame. Na tem križišču sva zavila proti Radomljam. Skozi vasice je bila cesta lepa in končno sva se normalno peljala. Do Tosame sva namreč prevozila le 21 km in zanje porabila dve uri !!!!

pred Arboreturom

V Volčjem Potoku sva imela krajši postanek za lulanje, Tjuš je pojedel bonbončke, jaz pa eno energy tablico. Potem sva kar padla v Vodice. Tjuš je na kolesu pojedel še eno žemljo, da je lažje zdržal do doma. Na cesti iz Vodic proti Šmartnemu sva pri cesti zagledala krompir. Hopa! Obrneva, se parkirava, kolo sem položila na tla, tako da je Tjuš ležal v sedežu in se smejal, da je padel. Jaz pa sem lepo nabrala košarico krompirja. Zraven je rasla še špinača, pa sem še njo nabrala. In kosilo je bilo skoraj pripravljano :). Tjuš mi je potem vso pot govoril "ojoj mami", se mu je tako fino zdelo, ker sva ga že vso pot neki sračkala. Za povrh je pa na Tacenskem klancu izgubil še čevelj, tako da sva morala obrnit in peš do vznožja, potem pa spet peš nazaj gor. Še dobro, da je povedal, če ne bi bog ve, kje opazila.

Doma sva pojedla kosilo, zdajle pa že veselo smrči. Ja, danes je bil skoraj štiri ure na kolesu, čeprav sva po števcu kolesarila samo tri ure in naredila 55 km. Kmalu jih bo 1000. :)