No pa jo imamo. Norost na risanko. Vsi otroci, ki jih poznam, so že pred kratkim bili mahnjeni na raznorazne risanke, predvsem na Nodija. Jaz sem bila tako vesela, da moj sin pa res nima neke manije na risanko. No, mogoče je rad pogledal Pepelko. Potem pa kot strela z jasnega.
Našel je pajacka Nodija (tisti, ki se je nekoč dobil na smartis bonbonih) in nevede sem mu rekla, da je to Nodi. Ne vem pa kako je naneslo na trenutek, ko sem mu dala dvd s to risanko. In glej ga zlomka. Risanka ga je v trenutku zasvojila. Ta hecni mali Nodi mu je prirastel k srcu. Najprej ga je navduševala samo pesem Prihaja Nodi, nato Nodije pesmice, jezila sta ga škrata Din in Don, a ju je do danes že vzljubil in za njima caplja v njunem ritmu. Krega se, ko Nodiju ukradeta avto, pove mi, kdaj je kuža Bučko žalosten, da "Mata" (opica Marta) slika, da je "bajsi" (Vrtavko) pojedel vso torto, da so priskakale "ape" (skokice) ... Imava tri cedeje risank, nekatere se ponavljajo. Jaz jih znam že na pamet, Tjušu so vedno znova zanimive. Tudi večkrat na dan.
Imava pravo malo borbo glede gledanja. Že zjutraj se po stanovanju dere "pihaja Nodi", med zajtrkom imava kompromis, da mora vse pojesti, če ne Nodija ugasneva. In res sem mu nekajkrat ugasnila risanko, glej ga zlomka, pojedel je vse koščke kruha. Na kolesu se velikokrat spomni nanj in potem se pogovarjava, kdo vse je v risanki in kaj delajo. Le redko mi uspe, da pogledava kako drugo risanko. Zdaj Nodija zamenjava lahko le z legendarno Črto.
Ima pa Nodimanija tudi svoje dobre lastnosti. Veliko ponavlja besede, ki jih sliši v risanki, opazuje dogajanje in ve, kdo dela nekaj prav, in kdo narobe. Lahko ga za 15 minut zamotim, da se v miru stuširam, ko prideva s kolesarjenja, da pomijem posodo ali obesim cunje. Kaj več mi pa tudi ne uspe, ker želi, da Nodija gledam z njim.
Našel je pajacka Nodija (tisti, ki se je nekoč dobil na smartis bonbonih) in nevede sem mu rekla, da je to Nodi. Ne vem pa kako je naneslo na trenutek, ko sem mu dala dvd s to risanko. In glej ga zlomka. Risanka ga je v trenutku zasvojila. Ta hecni mali Nodi mu je prirastel k srcu. Najprej ga je navduševala samo pesem Prihaja Nodi, nato Nodije pesmice, jezila sta ga škrata Din in Don, a ju je do danes že vzljubil in za njima caplja v njunem ritmu. Krega se, ko Nodiju ukradeta avto, pove mi, kdaj je kuža Bučko žalosten, da "Mata" (opica Marta) slika, da je "bajsi" (Vrtavko) pojedel vso torto, da so priskakale "ape" (skokice) ... Imava tri cedeje risank, nekatere se ponavljajo. Jaz jih znam že na pamet, Tjušu so vedno znova zanimive. Tudi večkrat na dan.
Imava pravo malo borbo glede gledanja. Že zjutraj se po stanovanju dere "pihaja Nodi", med zajtrkom imava kompromis, da mora vse pojesti, če ne Nodija ugasneva. In res sem mu nekajkrat ugasnila risanko, glej ga zlomka, pojedel je vse koščke kruha. Na kolesu se velikokrat spomni nanj in potem se pogovarjava, kdo vse je v risanki in kaj delajo. Le redko mi uspe, da pogledava kako drugo risanko. Zdaj Nodija zamenjava lahko le z legendarno Črto.
Ima pa Nodimanija tudi svoje dobre lastnosti. Veliko ponavlja besede, ki jih sliši v risanki, opazuje dogajanje in ve, kdo dela nekaj prav, in kdo narobe. Lahko ga za 15 minut zamotim, da se v miru stuširam, ko prideva s kolesarjenja, da pomijem posodo ali obesim cunje. Kaj več mi pa tudi ne uspe, ker želi, da Nodija gledam z njim.
Čarobni prašek je njegova najljubša, ker plešejo:
1 komentar:
naša lena je tudi obsedena z njim...s tem, da ga imenuje DONDA ?!?!?!?
Objavite komentar