MOJE ZIVLJENJE: Kaj sem počela v Švici

Danes sem dobila pismo, ki me je neprijetno presenetilo. Izvedela sem namreč, da je umrla gospa Rita iz Švice, žena od Kurta, pri katerem sem preživljala študentska poletja in je umrl lani novembra. Bila sta čudovita starejša človeka, ki sta veliko pripomogla k moji osebni rasti in poznavanju nemščine (ko najdem vse slikice, bom še kakšno prilepila).

Kurt

Gotovo vas zanima, kako to, da sem sploh pristala v Švici. Bil je splet dogodkov in usoda je tako hotela in mi dala veliko priložnost. Moj stari ata je v mladosti delal v Švici in živel pri starših od Kurta. Seveda je tudi kasneje ohranil stike s Kurtovo družino. Vendar je vseeno minilo skoraj 20 let, kar so se videli. In tako smo po moji končani srednji šoli odšli gor. Vsa familija, naša, tetina, še ena teta in ata. Super fajn. Meni je bilo že takoj zelo všeč in nekako sem se zlila z okoljem. Gor smo ostali 10 dni. Dovolj, da mi je Švica prirasla k srcu. Ko smo prišli domov, je mami prišla na idejo, naj pišem Kurtu, ali mi lahko mogoče najde kakšno delo gor. Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči in čez en mesec se imela delo. Ker sem imela septembra še prosto, sem odšla takrat. To je bil za celotno familijo šok, eni so se spraševali, kaj za vraga bom počela gor, za druge sem bila neumna, spet tretji so bili veseli, da me čaka nekaj novega. In res me je.

Delo, ki sem ga dobila, je bilo takšno delo, ki ga pri nas ne bi nikoli. Vsaj ne z mojo izbrazbo. Kurt mi je zrihtal delo v domu ostarelih v njihovem malem mestecu, Strengelbach. Nemško sem znala ravno toliko, da sem si v šoli priborila rahitično trojko, s sporočilom profesorice, da ne bom nikoli znala nemško. A ko te enkrat pahnejo v morje, moraš začeti plavati, drugače utoneš. Meni ni preostalo drugega, kot da plavam. Okoli mene ni bilo nikogar, ki bi govoril slovensko. Kar naenkrat sem vse razumela, stavki so bili pravilni, seznam novih besed se je daljšal iz dneva v dan. Spoznala sem, da ocena v šoli še zdaleč ni pokazatelj znanja. Vse se pokaže v praksi. Nov izziv pa je bilo švicarsko narečje, a o tem kasneje. Skratka, postavili so me v dom ostarelih. Ojoj, sem si mislila, kaj bom pa tukaj lahko delala. Sprejele so me čudovite sestre, ki so me takoj vzele za svojo. To, prvo leto sem delala vse, kar je bilo treba. Bila sem tako v kuhinji in pomivala posodo kot delila zajtrk, se pogovarjala z mamami (tako sem imenovala vse stanovalke doma), jih umivala, vozila na sprehod, jih hranila ... skratka bila sem deklica za vse. A bilo je super. Dela sem se takoj navadila in do starejših ljudi vzpostavila drugačen odnos, bolj spoštljiv, nekaj posebnega. Ker ko enkrat umivaš mamo, ki je povsem nepokretna, ne govori, le vsake toliko se ti nasmehne in ti stisne roko, spoznaš, kako je življenje minljivo in da je treba uživati vsak dan. Marsikdaj mi je po licu pritekla tudi kakšna solzica. Vsaka mama posebej mi je že v prvem mesecu prirasla k srcu, vsaka mi je povedala svoje zgodbe, vsaka je bila nekaj posebnega. Bile so moje 'švicarske mame' in mesec je prehitro minil. Seveda je sledil najlepši del, plačilo. Bila sem plačana toliko, da sem imela za vse leto za najemnino sobice v Ljubljani in kasneje za plačilo študentske sobice. To je šlo nekaterim v Sloveniji v nos in kar naenkrat so se našli bratranci in sestrične, ki bi tudi radi delali v Švici. Ja, kr najdite si sami. Meni je bilo všeč to, da sem imela stanovanje in hrano zastonj, saj sem živela pri Kurtu in mi je vse financiral on. Tudi na izlete me je peljal, tako da sem spoznala skoraj celotno Švico.
Drugo leto sem spet dobila povabilo, naj pridem delat čez poletje. Tokrat sem imela malo drugačno vlogo, ker so zamenjali glavno sestro. V kuhinji nisem več delala, mam tudi nisem negovala sama, če ni bilo nujno. Imela sem nalogo pogovarjati se z mamami, z njimi vzpostaviti sociološki stik, ker sem pač študirala sociologijo. In sem hodila na sprehode z njimi, sedela pri njih v sobi, jim pomagala pri hranjenju, skratka uživala. In tako je bilo vsako poletje, šest let. Vsako poletje so me sprejeli z odprtimi rokami, mame so se me spomnile in bile vesele, da sem spet pri njih. Veliko jih je v tem času tudi umrlo, nekaj tudi v tistem času, ko sem bila jaz pri njih. Vsaka smrt me je prizadela, saj je vsaka mama imela nekaj posebnega. K eni sem hodila popoldne igrat damo, ena je bila stara čez sto let in me je spominjala na mojo staro mamo, ena se je samo smejala, ena je imela rada rože, spet druga je, če je le mogla, ušla iz doma in smo jo iskali po vsem mestu, potem pa jo končno našli izmučeno na kakšni klopci, spet tretja ni šla nikamor brez glavnika, četrta je hotela imeti vedno postlano posteljo na en sam način ... veliko je bilo takih, ki so mi po končanem mesecu dale kak frank ali dva, čokolado, kakšno malo pozornost. Še danes jih imam pred seboj, po štirih letih. Naučile so me ogromno, od tega, kako skrbeti za starejšega človeka do švicarščine. Ja, marsikatera mama ni znala t. i. hoch deutsch in druga variante ni bilo, kot da govorim po njihovo. Prvo leto je bilo težko in bi me lahko prodali, ker nisem razumela ničesar, drugo leto je bilo še vedno težko, tretje leto pa mi je steklo in brez problema sem razumela, kaj se ljudje okoli mene pogovarjajo in ni mi bilo treba vedno 'prevajati'. Še danes vse razumem, povem pa raje v 'moji' nemščini.

na hribčku nad Zofingenom

Poleg dela, ki ga sicer nisem imela veliko, saj sem imela super delavnik, od 8 do 12 in od 14 do 18, sem počela še mnogo drugih stvari. Kurt me je veliko vozil po Švici in Švico sem spoznala drugače kot navaden turist. Velikokrat sem odšla z njim na kakšna srečanja, zabave, poroke ... Čeprav je bil že takrat star skoraj 70 let, je bil zelo aktiven in je bil povsod zraven. Tako sem spoznala tudi ljudi, ne le dežele same. Ljudje so se mi vedno zdeli smešni, ker so tako drugačni od nas, Slovencev. Veliko bolj so ponosni na svojo državo, imajo drugačne navade in pojedo ogromno klobas. Ja, kar se tiče kuhanja, so še posebno 'specialci', kot bi jim Janez rekel. Vse je kuhano iz vrečke, še posebno je presenetil pire krompir. Pri nas takrat še ni bilo tega v vrečki in meni je bilo smešno, ker pojma niso imeli o kuhanem krompirju, mleku, margarini in miksaj! Vse že napol kuhano in pogreto, pa klobasice na tisoč in en način. Ob vsem pa še maščobe na litre. Ni čudno, da sem se prvo leto v enem mesecu tako zredila, da potem nisem hotela več jesti v domu, ampak raje pri Kurtu, čeprav tam ni bilo dosti bolje. Jesti je pa le treba. Imajo pa odličen kruh in zajtrk je bil vedno dober. Aja, pa njihovi prelivi za solato so mi bili vedno zanič, ker olja in kisa ne poznajo. Še dobro, da je zet (mož od Denise) od Kurta dokaj dober kuhar (dokaj zato, ker sedaj poznam Janeza, ki je odličen, prej je bil pa tudi Marcel odličen) in je včasih pripravil dobro večerjo pri njima doma (beri hiška, da dol padeš, a kaj ko nimata otrok, ker po njunem mnenju potem ne bi mogla tako hodit naokoli kot sedaj), seveda s klobasicami. Dovolj o hrani, ker bom še lačna.

Denise

Marcel

S Kurtom sem torej hodila naokoli ... z njihovo godbo na pihala, kjer sem spoznala enga fest fanta in sem že delala načrte, kako bom ostala gor (takrat Janeza še nisem poznala), potem sem hodila z njim na motorska srečanja oldtimerjev, na razne igre, piknike, večerje ... oh in sploh. Po navadi sva šla z avtom in sem jaz nazaj vozila, da je Kurt lahko pil. Če pa sva šla z vlakom, je bil vedno problem najti pravi vlak. Zmeden, kot je bil, sva vedno tekla za vlakom, enkrat sva ga celo zamudila, ker je zamešal uro. Z njegovo hčerko Denise in nekdanjo ženo Rito pa smo hodili v hribe. V Švici je to tako videti, da se gor pelješ z gondolo, dol greš pa peš, po možnosti po kakšni Zwergeweg, palčkovi poti in opazuješ otrokom namenjene rikvizite na poti. Seveda s piknik placi za pečenje klobasic. Tako je fajn hodit v hribe, samo tega pri nas ne moreš doživet, kajti v Švici na vsak malo večji hribček pelje super oh in sploh žičnica, če že ne vlakec. To imajo res lepo spedenano in privlačno za turiste. Aja, še celo v kino sem šla. Hahahaha! To, da je že v kino nemško sinhronizirano, je bil prvi šok. Ne spomnim se sicer filma, ampak mislim, da je bil James Bond. 'Ich bin Bond, James Bond!' Tudi prav. Drugi šok je bila pa pavza med filmom, da se odpočiješ, greš na wc in si nakupiš novih kokic in kokakole. Sem se samo smejala in gledala slikice na platnu, ker se mi ni dalo razmišljati, kaj govorijo. Še ena štorija je bila. Kurt me je peljal v toplice. In jaz bumbar babji nisem poslušala, kaj mi govori in ... uživam jaz v vodi, pa v jakuzziju, pa v tem bazenčku pa onem, pa savna pa blabla, Kurt je bil na masaži in ne vem, kaj vse so z njim počeli, ko kar naenkrat slišim po zvočniku 'Urska Perko kommen Sie bitte ...'. Še danes ne vem, kako sem sploh slišala svoje ime, samo vem, da je dobesedno vrglo iz vode. Kaj za vraga je pa zdaj? Itak, Kurt mi je na začetku govoril, da bova tukaj samo dve uri, jaz sem ga pa razumela, da bova do dveh. Ura je bila pol enih, u super, lahko še uživam. Toliko o uživanju! Seveda so me vsi čudno gledali, jaz sem skoraj zlezla pod zemljo od sramu. A nimaš kaj, danes se temu samo smejim.
Zadnja tri leta pa sem hodila naokoli tudi z glavno sestro Marie Luise. Ona je posebna ženska, stara čez 50 let, vendar vitalna, energična ... res prava ikona, ki jo človek mora imeti rad. Z njo sem spoznala spet nekaj novega, nov način življenja, polno novih prigod ... bila je moja mati v Švici. Njej sem lahko zaupala vse, še posebno mi je pomagala pri vezi z Janezom in mi dala vedeti, da ljubezen vse premaga. Zame je naredila veliko in še danes se vsake toliko slišiva, da ji povem, da sem srečna. Tudi zaradi nje. Ona me je spoznala s svojo družino, mi pokazala celo njenega ljubimca iz Tunizije in po moje ne bo nikoli pozabila, da sem ji rekla, 'da sploh ni tako slab'. Najina interna šala, ki se ji še danes smejiva. Ona bo sigurno ena od oseb, ki jo želim imeti na svoji poroki.

Poleg vseh prigod in dela pa sem živela v Švici dokaj mirno. Bila sem sama, domači so bili daleč stran, slišali smo se vsak par dni. Niti jih nisem pogrešala, ker že med letom nisem bila veliko doma, saj sem živela v Ljubljani, a vseeno je bilo tukaj drugače. Sama med tako rekoč tujimi ljudmi, ki se sicer trudijo vsak na svoj način, da ti omogočijo, da se imaš kar se da lepo. In res sem se imela. Če bi imela še enkrat tako možnost, bi jo vsekakor izkoristila. Dnevi med tednom niso bili nič posebnega. Že takoj prvo leto, 1999, sem se spoznala z umetnimi geliranimi nohti, ko pri nas o tem še niso imeli pojma. Sem bila potem doma frajerka. Zvečer sem se veliko vozila s kolesom, šla malo po trgovinah na ogled (takrat so bila vedno znižanja in imela sem ogledanih nekaj oblačil, ki sem si jih kupila potem s plačilom), hodila tečt v bližnji gozd ali pa preprosto brala knjigo ali gledala kak sinhroniziran film na TV. Spat sem hodila bolj zgodaj, ker me je vsako jutri kap, ko so zazvonili zvonovi v cerkvenem zvoniku. Do takrat še nisem slišala, da bi katera cerkev zvonila tako naglas. In vsakokrat znova me je vrglo iz postelje. Švicarji ga niti slišali niso, jaz sem slišala vsak 'bimbam', vsako leto znova. Ja, tudi cerkve v Švici zvonijo drugače.

Zadnje leto, leta 2004, je ob koncu mojega dela prišel v Švico tudi Janez. Njegova največja želja je bila, da bi enkrat šel v Švico, in ko je spoznal mene, je bil še toliko bolj vesel, da imam jaz 'veze' tam gori. Tudi on se je takoj zaljubil v to čudovito deželo. To leto sva naredila načrt, kaj vse si bova ogledala. Kurt nama je plačal vlak za enodnevno vožnjo po italijanskem delu Švice, Marcel in Denise sta nama 'posodila' svoj vikend v hribih, sestre v domu so nama dale 100 frankov v bonih, ki sva jih lahko porabila za razne vstopnice, od ladjice po Luzernsee do vstopnine v Olimpijski muzej v Luzani. Marcel nama je naredil načrt, kaj kje lahko vidiva in podala sva se na 14-dnevno potovanje po Švici in uživala sto na uro. Jaz sem nekaj od tega že videla, Janez je vse doživljal kot majhen otrok. Od številnih jezer, majhnih mestec, do super vodnega parka, ledenika in jame v njem, do najvišjega prelaza, hribov, vlakcev ... Bilo je lepo in čez dve leti sva se spet vrnila, tokrat bolj kot ne na obisk, saj sva potovala naprej v Francijo. Sedaj si želiva Švico obiskati tudi pozimi, da bova lahko smučala. Mogoče že to zimo.