Kako minevajo dnevi

Naši družinski dnevi niso nič posebnega. Mislim, da dan preživimo podobno kot marsikatera slovenska družinica, vsaj tiste, ki jih jaz poznam. Radi izkoristimo lep dan, radi pa tudi lenarimo. Komaj čakamo tople dneve, da bomo lahko prosti čas preživeli na vrtu, da bomo šli na sprehod okoli blejskega jezera, se zapeljali do morja ... brez da bi nas zeblo, da bi pihal mrzel veter in da nas bi bilo strah, ali smo res oblečeni dovolj.

Kadar smo vsi trije doma, smo najbolj srečni. To se nam zgodi vsak drugi teden, ko je doma tudi Janez. Tjuš sicer rad dolgo spi, ampak po navadi ne za vikend, a včasih mu vseeno uspe zbuditi se po deveti uri. Sledi premetavanje v postelji, stiskanje ... kaj več pa ne, ker je treba ustat. Tjuš naju odrgne, prinese copate in povleče za roko, naj ustaneva. Hitro se oblečemo, ker Tjuš že govori "papa papa" in "am am". Stojiva pred hladilnikom in izbirava zajtrk. Oči medtem leti v trgovino po svež sosedov kruh. Midva pa po dolgem premisleku izbereva pašteto (kot da nimamo nič drugega), ki bi jo lahko jedli do onemoglosti, če ne bi mami kdaj pa kdaj predlagala marmelado. Pašteta se je s prstom, če še ne veste. Pa tudi na kruh se je ne maže, ampak krih pomakamo vanjo. Drugače je ne pojemo. Ja, to je od Janeza fora in seveda jo je sine z veseljem sprejel. Samo da ni tako, kot reče mami. Vmes gledamo jutranje risanke, včasih pa mirno sedimo pri mizi.

Po zajtrku pade odločitev, kaj bomo počeli. Sprehod ali izlet? Zadnje čase večinoma izbiramo sprehode, ker ... o tem kdaj drugič. Ob sobotah se podamo na trg v mesto, malo pogledamo stojnice in trgovine pa mine čas. Včasih se peljemo kar s trolo, da je bolj zanimivo in malo drugače. Doma si privoščimo kosilo, včasih gremo prej počivat, ker je Tjuš že preveč utrujen, da bi počakal na kosilo. Če pa gremo na izlet, se enostavno odpeljemo novim dogodivščinam naproti. Kamor nas vodi pot, samo da smo skupaj. Po navadi se vrnemo domov pozno popoldne.

Po kosilu gremo spet na sprehod, moramo peljati Fejo ven. Če je grdo vreme, pa stegnemo kavč in se valjamo in zabavamo do onemoglosti. Nasmejemo se do solz, Tjuš je vesel, ker ima oba ob sebi, saj naju ves čas objema in lubčka. Tudi Feja mu ne uide in boga reva komaj čaka, da pride večer. Ob šestih imamo večerjo, spet stojimo pred hladilnikom in globoko razmišljamo, kaj bomo jedli. Tokrat Tjuš izbere poli salamo. Ja, kaj naj, če jo ima pa najraje. Pa še sirček in margarino ... večerja je popolna. Na čokolino smo pozabili že pred novim letom. Se ga ne dotakne. Razen gresa ne je nobene kašice, ker je noče. Tudi corniji mu ne gredo, čeprav moram zdaj počasi spet malo poskusit, če mogoče zdaj pa že gre.

Okoli sedme ure se gremo kopat. Če smo vsi doma, se vsi trije zbašemo v banjo. Haha, to je bolj kazensko kopanje, a vseeno uživamo. V banjo moramo seveda dati vsaj kapljice 31, če že ne esence materine dušice, ki obarva banjo rdeče. Uuu, super zadeva. Po 20-minutni seansi Tjuša namažem z vsemi žavbami za nočko. Oblečeva pižamo, greva v dnevno čistit noska na sesalec, dava Feji lubčka, pomahava pajackom na vratih, se skrijeva očku in brž v žakelj. Še "dudu", pravljica tega dne in že "aja aja". Včasih je še kakšno ropotanje, mogoče si poje uspavanko "aja aja", na dan, kot je danes, pa je že od sedme ure vse tiho bilo.

Tako zgodaj hodi moj otrok spančkat, zjutraj se komaj zbudi do pol osmih, da greva normalno v vrtec. Spi vso noč, le redkokdaj se zbudi ponoči. Malo popije čaja in zaspi naprej. Priden je, sinko moj.

Pust nasmejanih ust

Letos je bil pust malo bolj žalosten, ker sva midva zbolela in v soboto nismo mogli iti na pustovanje v mesto, niti ne v nedeljo na otroško pustno rajanje z Damjano G. Škoda, pa tako smo se veselili, kako bomo lepe maškare.

povabilo na maškarado v vrtcu

Tjuš je bil letos spet medvedek. Mu je lanski kostumček še prav, tako da sploh ni bilo vprašanje, kaj bo. V vrtec je šel oblečen, veliko so se slikali, imeli malo maškarado in se zabavali do kosila, potem pa od vesele utrujenosti vsi pospali.

medvedek
Presenetil pa me je tudi mali Maks, ki je bil žaba. Njegov "bratranček" Bor pa čmrlj. Tukaj je ena slikica, ki sem jo dobila od Saške. Upam, da ne zameriš, samo sta tako luškani mali živalici.

žaba in čmrlj

Moj Tjuš

Tale slikica je nastala danes popoldan na toboganu pred blokom. Po dolgem času nama je uspela spet ena super slikica, za v okvir. Prav za pojest je luškan, sine moj.

Tjušev prvi klovn

Tjuš je danes v vrtcu naredil svojega prvega klovnčka. Ponosno mi ga je pokazal, kako visi nad garderobnimi omaricami. Meni se zdi super in sem ponosna nanj, da je kaj. Moj sine je res velik umetnik.

A sem kaj bolje?

Oooo, sem, če odštejem, da me še vedno boli glava, zraven pa še zob. Zobarja imam drug teden, tako da bom to takrat na tabletah, za glavo ... ne vem, kaj pomaga. Še vedno sem pa vsa zabasana in čakam, da se me nos usmili in se mi odbaše. Danes počivam, drugega tako ali tako nimam namena, niti nočem, ker bi rada jutri šla malo v šolo, da se vsaj zmenim, kako bo po počitnicah. Ker mi je prav bedno biti doma, res. Aja, avto je popravljen. Za 10 evrčkov ga je mehanikar "zašvasal", končno enkrat poceni popravilo.

Naš klepetavi forum še vedno ne dela, zato smo mamice aprilčice popolnoma odrezane od sveta in že malo v depresiji, se tresemo, ker doza popušča, saj že drugi dan ne moremo klepetat. Če bomo še en dan brez, se zna zgoditi, da bomo padle v abstinenčno krizo zaradi pomanjkanja klepetanja, hahaha. A ne mamice moje? Upam, da se v nedeljo vidimo na otroškem pustnem rajanju z Damjano Golavšek v Citiju ob 11. uri.
Tole sporočilo sem dobila s foruma:

V torek, 17.02. 2009, je ob 22:16 uri prišlo do odpovedi strojne opreme. Tekom dne 19.02. 2009 bo storitev ponovno omogočena.

Za morebitne nevšečnosti se vam opravičujemo in vas prosimo za razumevanje.

Zdej grem pa nazaj ležat in od daleč gledat lep kup cunj, ki ga noben škrat noče zlikat. Moram ponoči balkonska vrata pustit odprta, mogoče pa do sedaj ni mogel notri. :) Sanja ...

A ima mogoče hudič mlade?

Saj poznate tisti pregovor, ko ima hudič mlade, jih ima pa veliko? No, pri nas jih ima spet. Po dolgih treh tednih je šel Tjuš končno spet v vrtec, pa zbolim sama. V soboto me je samo zvilo, napadla me je vročina, bolela me je glava, vse ... In to še kar traja in ne popusti. Sem odličen primerek, na kakšen način vse lahko uporabite izdelke Just, ker sem te dni namazana z vsemi žavbami. :)

O tem, da smo brez denarja in da zastonj delam, raje ne bi, ker nima smisla, saj že vrabčki čivkajo, da bo enkrat bolje. Ja, treba je potrpeti in Bog že ve, komu nalaga take življenjske preizkušnje. Aja, tega, da mi na Zavodu niso odobrili pomoči, še ne veste ... ker sem pripravnik in se ne usposabljam. Se ni izteklo tako, kot sem hotela, in smo tam, kjer ni muh. Na istem kot prej. To, da mi na CSD težijo, za kaj sem dobila vsak evrček posebej ... ah, brezveze.

In potem mi včeraj popoldne pred vrtcem nekaj poči pri avtu. Auspuh! Sedaj imamo občutek, da se vozimo v ferariju. Ja, samo občutek, ker se še vedno vozimo z multiplo, ki jo bom en dan samo zažgala. Ropotamo, da se nas sliši že pet kilometrov prej, pa vsi na cesti nas gledajo, kaj smo za eni frajerji, k imamo nafriziran avto. Kera bedna. In to se mora vedno narediti meni. Janeza takrat ni nikoli zraven. Vse zadnje tri okvare sem reševala jaz, očitno bi nekdo rad, da diplomiram še iz avta. Madona, pa kaj bi še radi od mene. No, in tako se vozimo zdej dva dni s prdulo. Dobesedno.

Danes zjutraj je bil pa avto povrhu vsega še pod kupom snega in na debelo zamrznjen. Kot da se mi ne mudi dovolj. Ko sem ga vžgala, se je Tjuš začel jokat in kazat na avto. Ga je bilo strah. Še huje je bilo, ko sem ga dala na sedež sedet. In seveda takrat zategnem še ročno, ki mi je skoraj ostala v roki. Fak, no. Sem samo Tjuša vzela in avta, zaklenila avto in šla do "prijatelja zelenjavarja", če naju lahko zapelje do vrtca. Na srečo ni bilo problemov. Tjuša oddam, sama sem pa morala priti čez pol ure za Bežigrad na zdravniški pregled. Seveda sva pametna čakam na osmico na celovški, spustim dve enki mimo, nakar se spomnim, da osmica tukaj mimo sploh ne vozi. Ok. Pokličem v ZZ Revita, da bom malo zamudila, ker se mi je pokvaril avto in grem s trolo. Na srečo so razumevajoči. Zamudila sem 10 minut, tako da ni bilo take sile.

Pri pregledu mi okulist reče, zakaj imam sploh očala za na blizu, če ne vidim na daleč. Halo????? Ne vem, ker imam že skoz tako, ves čas imam +. In on meni, da bi mogla imet -. Še dobro, da imam drug teden okulista, ker tole je pa res že tu mač. Potem gre do zdravnice, ful kao ena pametna ženska. Mi zmeri pritist, previsok. Itak, ona bi ga tudi imela, če bi se ji vse na glavo podrlo že zjutraj. Mi je rekla, da se ne znam sprostit. Ne ti meni, res. Ker sem imela po moje še več pritiska, kot ga je pokazalo. Na srečo je bil EKG super, kapaciteto pljuč imam pa tudi nadpovprečno. Karkoli že to pomeni. Vsaj nekaj.

V glavnem, avto gre še danes v popravilo, mene boli glava za znoret in sem še dva dni lahko doma, Janez bi rad nov telefon za en evro (vsaj enkrat, da ni 200 e), danes moram priti še na Vrhniko, da ne govorim, o tem, da sem zmenjena še z očijem, kar pomeni, bog ve kdaj. Pa še zanj nisem prepričana, če ve. Nič, za vikend bom že boljše volje.

Bonbonček

Na Barbinem blogu sem "našla" eno luštno igrico - Bolha na svojem blogu ponuja bonbonček za svoj rojstni dan. Joj, še vedno ne znam narest bližnjice za link. Se moram naučiti. Ampak bistvo tega linka je, da kliknite nanj, preberite in pokomentirajte.
Darilo je pa takšnole plus še nekaj zelo uporabnih stvari zraven:


Držimo pesti 17. 2., da bom izžrebana.

Po 8. februarju gre sonce z gora v ravnine ...

Star ljudski pregovor, ki napoveduje sonček v dolinah. Končno! Ker tega snega, dežja in večne jutranje ter dopoldanske megle sem že pošteno naveličana. Obužujem sneg in všeč mi je, kadar sneži, samo vse do ene mere. Ne vem, zakaj je prejšnji teden padlo 20 cm snega, če danes po enem tednu ni o njem ne duha ne sluha. Ali naj bo mraz in sneg ali pa naj bo odjuga in že končno posije toplo sonce. V hribih imajo letos toliko snega, da zaradi nevarnosti plazov odpade marsikateri tudi lep smučarski dan. Potem pa vedi. Nič nam ni všeč.

Všeč pa mi je v tem času v hribih, saj nas sonček že bolj toplo greje. Všeč mi je, ker je dan že daljši. Skoraj do pol šestih zvečer, kar se pa že pozna. Rada imam dolge in tople večere. Všeč mi je, ker prihaja čas praznovanj ... Valentinovo, pust, dan žena, materinski dan, velika noč, prvi maj ... vmes pa še najmanj 15 rojstnih dnevov. Uf, kako bo naporno. V največjem razcvetu pomladi pa bo Tjuš praznoval že svoj 2. rojstni dan. Moj zlati otroček!



Kaj sem že hotela napisati v tem članku? Niti ne vem, samo ta pregovor me je spomnil na tople dneve, na takšne, kot je bil včerajšnji. Topel in sončen. Ko ti sonček pogreje avto na parkirišču in zjutraj nimaš zamzrnjenega vetrobranskega stekla, ko imaš občutek, da lahko počasi vržeš bundo nazaj v omaro, ko zjutraj ne razmišljaš več, katere škornje boš obul, ampak si mimogrede natakneš čeveljce in odpeketaš v toplo pomladno jutro. Na sprehodu po bližnjem gozdu najdeš prve kurice (po slov. teloh :)), prve znanilce pomladi - zvončke, opazuješ popke listov in prvih cvetov na sosedovih drevesih, kako zeleni trava na vrtu, kako se prebuja zemlja. Komaj čakam, da skopni sneg, da se otopli in posuši zemlja, da bom lahko odšla na naš vrtiček in spet posadila nekaj samo svojih pridelkov. Komaj čakam, da bom lahko z družino posedala na vrtu in opazovala Tjuša, kako bo raziskoval, kaj vse raste na vrtu in okoli njega, kako bo Feja prekopala vse manjše in večje rove, v katerih se skrivajo majhne živalce, kako bom z grabljami, šajtrgo (samokolnico) in slamnikom na glavi hodila po vrtu in občudovala, kako vrtiček živi.

Ja, še malo. Še vsaj en mesec bo treba počakati. Do takrat lahko zapade še meter snega, lahko ves čas pada dež in nam zamori vsak dan posebej, lahko pa sije sonček in nas prijetno greje. Če bo dež, si srce raje ogrejte kako drugače ...

Mamičinih 50 let

Moja mami je v petek praznovala abrahama. Žurko smo imeli v gostišču Smuk v Retnjah pri Tržiču. Blizu doma, poznano in domače okolje. Glasbenika sta prišla iz Velenja, tudi že vsem poznana, saj sta nam igrala že na očijevem abrahamu. Bilo je 40 ljudi, vsi so plesali


Tjuš s svojo plesalko

in peli, do zgodnjih jutranjih ur - muska je špilala do pol šestih zjutraj!


Tjuš in očka

Vse skupaj se je začelo ob šestih zvečer. Mi trije smo prišli okoli pol sedmih, saj je Tjuš spal do šestih popoldne. Se je pripravil na večer plesa in glasbe. Imeli smo svojo sobo, v kateri je gorel kamin, imeli smo oder, na katerim je igral duo, imeli smo svoje plesišče, na katerim smo lahko žurali do konca. Ob sedmih je prišla predjed, pršut in liptauer namaz. Nato so sledili trije komadi plesa.

Uvodni ples

Malo pred osmo sem bila na vrsti jaz s svojo točko. Predstavila sem filmček o maminih prvih 50 let. Ogledate si ga lahko spodaj. Vsi so se smejali in jokali, mami je jokala ... skratka, bil je najbolj ganljiv trenutek večera. Na koncu sem mamici dala še fotoalbum z enakimi slikicami kot v v filmčku, za spomin. Objele sva se in si rekle, kako se imava radi.

Moja moja mami

Sledila je druga runda hrane, file postrvi in špinača. Tjuš je pojedel mojo, od Janeza in od ata špinačo. Lačen ... se je moral najest, da je lahko potem cel večer plesal in pil. Ko smo pojedli, so prišli na vrsto Celjani. Od mami bratranec in dve sestrični so ji pripravili polet na Havaje. Prikazali so ves potek potovanja, od Brnika

na letališču pred čekingom

do dogajanja na Havajih in pristanek na MB letališču. Smeh, ples in še enkrat smeh. Res so dobro pripravili in mami je uživala sto na uro.

Na Havajih

Sledilo je še malo plesnih korakov, saj bogi duo ni mogel niti do besede. Okoli 23. ure pa nas je obiskal Abraham. Abraham je prišel kot poseben gost.


Vodil je mašo zaušnico za grešnico Majdo. Povedal je same kozlarije, od tega, da naj neha toliko sesat in utrujat ljudi s posodkami, do tega, da se bo treba bolj posvetit seksu in več hodit po gostilnah. Spet smo se nasmehali do solz, tudi Špelina tašča, ki je drugače od vseh najbolj verna.


mami pri 100 težak je križ, a še huje je baba na njem

Sledila je nova runda večerje, glavna jed. Svinjska ribica polnjena s suhimi slivami, dunajski zrezek, sirov štrukelj in ajdova kaša z jurčki ter solata. Po večerji smo plesali do onemoglosti, saj smo bili vsi že malo pod dozo, ker smo med "havaji" veselo pili sproti namešane Sandijeve koktejle. Vsak dva, dovolj, da so se nas pošteno prijeli. Tako je bil srčkov ples še bolj zanimiv. Jaz sem bila Lepotica, moj Lepotec pa je bil Sandijev ata, sestrin tast. Oba pod dozo sva plesala kot nora, od valčka do tanga. Najbolj pa sva se zabavala ob igrici parov, ko se je moral par ob koncu glasbe usesti na stol. Kdor je ostal brez stola, je izpadel. Goljufali smo, si kradli stole, jih skrivali pod mizo in spet dali nazaj, skratka smeha in zabave, da me je že vse bolelo.

Bolek in Lolek v akciji

Okoli polnoči (koliko je bila ura, res ne vem) je prišla torta, Kevin Costner z batino!


Mamici najprej ni bilo jasno, kaj jo je doletelo, potem pa se je prepustila dogajanju. Padla je "notri" in začela "grickat" postavneža v obliki sladke torte.

mami v akciji

Vmes si je koščke sproti dajala iz ust, ker bi drugače bruhala. Je bilo že vsega preveč. Torta je bila odlična in se v hipu pojedla do polovice. Hvala ti, Mojca, vsi so jo pohvalili in danes je je ostalo komaj še za grižljaj.


ena od sladic

Tjuš je šel okoli enih spat. Dala sva ga v eno od sob, prižgala babyfon. Zaspal je v trenutku. Medtem ko je spat, je na obisk prišla tudi "Tupperware prjatlca".


Imela je nekaj krepkih za mami, kako teži vsem na trgu za stojnico, kako do onemoglosti prodaja posodke, še o vsakem prisotnem je imela nekaj besed, pokazala svoje krepke noge in svojo veliko rit. Njo in prej Abrahama je igral Kondi Pižorn, znan slovenski igralec, ki je praznovanje petdesetletnice popestril že očiju.

Od dveh do zgodnjih jutranjih ur je sledil le ples. Babnice so si zaželele hrvaško glasbo, duo jim je seveda ugodil in petja in dretja ni bilo konec. En celjski par je ves večer "vadil" plesne korake, saj redno tedensko obiskujeta plesni tečaj. Že več let. In potem na vseh takih žurkah "nastopata" in štejeta korake. Mi pa se jima smejimo. Eni so počasi že odhajali domov, spet drugi so spali kar na klopi, ker so bili kao prehlajeni. Ena sestrična od mami pa je šla spat v Tjuševo sobo, se tuširala, prižigala luč ... in ga zbudila. Nimaš kej. Tako da je Tjuš ob treh spet prišel nazaj v žur sobo in plesal naprej v pižami. Frajerček mali.


Mi smo šli potem ob štirih zjutraj domov, zadnji gostje so odšli ob pol šestih (Celjani so spali v zgornjih sobah), mami in oči sta odšla šele ob pol sedmih. Pol devetih zjutraj pa so Celjani že pozvonili na vratih ... Halo? Očija je skoraj kap, mami raje ni verjela. Na srečo niso ostali dolgo, da smo lahko popoldne prespali. Še Tjuš je spal do pol enajstih, potem pa še pol dveh nazaj in sva lepo spala do šestih zvečer. V soboto zvečer nas je pa presenetil klic ene od mamičinih prijateljic, ki je ni bilo na žur. Da nas čaka v gostilni in sprašuje, kje smo. Je zgrešila za en dan! Brez besed. Potem je prišla k nam na obisk, na klepet. Baba smotana, res. Danes smo se relaksirali, obujali spomine, komentirali pokomentarje drugih o žurki, o katerih raje ne bi ... Meni je bilo ful ful dobr, če pa komu ni bilo, je pa to njegov problem.

Kako pa kaj šola?

Uuuu, tega vprašanja pa že dolgo nisem slišala. Gotovo se ga vsi spomnite še iz šolskih časov, ko je prišla kakšna "prijazna" tetka na obisk in je bilo prvo vprašanje: "Kako pa kaj šola?" (takoj za tem pa, kako si že zrasel). Danes se mi to vprašanje začenja vračati. Spet sem v šoli ... v dobrih starih časih.

Na osnovno šolo imam prijetne spomine, saj se mi ni zgodilo nič slabega. Bila sem več ali manj odlična, z učitelji nisem imela problemov, ker sem itak imela status športnice, s sošolci smo se dobro razumeli in jih danes z veseljem srečujem (po novem kar prek Facebooka). Šola mi je bila vedno všeč. Že kot punčka sem se veliko preigrala v vlogi tovarišice. Vsi moji plišasti pajacki in seveda mlajše sosede so morali hoditi k meni v šolo, jaz pa sem jim pripravljala teste. Nadvse sem namreč uživala v popravljanju teh. V srednji šoli sem velikokrat popravljala domače naloge sestrici Špeli, ji razlagala snov in pomagala pri učenju. Tako sem mimogrede naredila kar dve srednji šoli, svojo in še sestrino, hahaha.

Da bom nekoč učiteljica, sem vedela torej že zelo zgodaj. V srednji šoli pa mi je to postalo še bolj jasno. Da bom učiteljica za slovenščino sem bila prepričana že v prvem letniku srednje šole, čeprav me doma nihče ni jemal resno. Še posebno ne domači. Željo sem pred nekaj meseci dokončno uresničila in sedaj sem tudi uradno prof. slovenščine. In kar je najbolj pomembno, od 2. februarja naprej namreč učim na Osnovni šoli Dravlje.

Postala sem volonterska pripravnica, kar pomeni, da najmanj šest mesecev delam zastonj. Me ne moti, ker vem, da bom tako dobila ogromno izkušenj in novega znanja. Vas zanima, kako je potekal moj prvi teden?

V ponedeljek me je presenetila novica, da moje mentorice Milojke ni, ker je zbolela. Mentorstvo je prevzela druga učiteljica, Lidija. Z njo sem tako začela hospitirati v razredih, ki jih uči ona. Učenci so razdeljeni tudi po nivojih, Lidija uči predvsem tretje nivoje, tako da je pouk slovenščine bolj kot ne zabava, saj učenci veliko znajo in ne potrebujejo dodatne razlage. Moja mentorica pa ima nižja nivoja. Tako me je že tretjo uro čakal 9. razred, 2. nivo. Kar "vrgli" so me v razred, ne da bi to pričakovala. Ne da bi točno vedela, kaj sploh jemljejo, kako se obnašati, kaj sploh početi v razredu. Enostavno sem morala splavati. In tudi sem. Učenci so sicer klepetali, nagajali kot vsi drugi, pri katerih pač predava ena "ta nova". Brali smo zgodbo o Petru Klepcu Ivana Cankarja. Kar se tiče branja, lahko rečem, da eni znajo brati, drugi pa berejo slabo za svoja leta. Tudi pri razumevanju besedila so imeli težave, a na koncu smo skupaj uspeli rešiti vse naloge v učbeniku, ne da bi se mi bilo treba na ful dreti, naj končno dajo mir.

V torek sem bila doma, ker je bil Tjuško na bolniški. Sredin samostojni razred je bil hujši. Čeprav je v njem sedela tudi učiteljica zgodovine. Odločili so se, da bodo klepetali vsevprek in noben "tiho" in "šššš" ni kaj dosti zalegel. Ura je sicer minila, predelali smo kar nekaj snovi, koliko so pa odnesli od ure, je pa drugo vprašanje. Preostale ure sem le hospitirala in pomagala učencu iz Bosne pri reševanju nalog iz delovnega zvezka.

Današnji dan smo začeli s skupno razredno uro za vse razrede od 6. do 9. Ura je bila namenjena predstavitvi vseh dejavnosti šole od novembra do danes. Teme sta med seboj povezovali dve učenki, trije učenci pa so bolj podrobno predstavili dogodke. Na koncu so nekaj minut namenili tudi kulturnemu prazniku in brali pesmi, ki so jih napisali učenci. Prav za konec pa je sledil še kviz Sto na uro nad kulturo, v katerem sta tekmovala po dva predstavnika iz vsakega 8. razreda. Vprašanja pa so bila na temo F. Prešeren. Zmagal je 8. b.

Druga ura je bila spet moja samostojna ura. Razred sem že poznala, 9. razred, 2. nivo. Danes so bili neverjetno pridni in so lepo sodelovali. Tema ure je bil Župančič in njegova pesem Žebljarska. Zelo sem bila zadovoljna, saj je ura minila kot bi mignil in smo res naredili vse, kar sem si zadala.

Jutri me čakajo kar 4 samostojne ure. Čaka me taisti razred kot danes, poleg njega pa še oba sedma, s katerima bom delala valentinove srčke. Za konec pa me čakajo četrtošolčki, s katerimi bomo brali besedila iz berila. Kako bo? Vam povem naslednjič.

Prva samostojna predstavitev

V soboto sem imela pri sestrici Špeli prvo samostojno predstavitev Just. A če sem imela tremo? Sploh ne, čeprav se mi je pri prvi besedi malo zatresel glas. V torbi, ki sem jo dobila kot nova svetovalka, imam nekaj osnovnih izdelkov, mami pa mi je za čas predstavitve posodila še nekaj svojih. Tako da sem imela narejeno lepo zalogo izdelkov.

Prišle sta dve njeni prijateljici, najina nekdanja soseda, njena sedanja soseda, pa njena tašča, najina mami in najina teta. Za polno kuhinjo nas je bilo. Nisem imela kakega posebnega načrta, kako bom govorila. Vse je nekako steklo. Predstavila sem kreme, ki jih poznam in ki jih uporabljam tudi sama. Predvsem sem povedal, za kaj se uporabljajo in kako. Med samo predstavitvijo je bilo veliko smeha, padel je kakšen komentar stranke, ki določeno kremo uporablja tudi za kaj drugega in je ila seveda dobrodošla. Našla pa se je tudi stranka, ki je imela eno kremo doma že dve leti, a ni vedela, za kaj naj jo uporablja. Zdaj ve. Čeprav mi je čudno, da imaš nekaj doma, vendar se ne pozanimaš, kako to stvar uporabljati. Ženske so vse kreme lahko sprobale na sebi, si namazale roke, povohale esence, vonjale razpršila ... V slabi uri sem tako predstavila skoraj 20 izdelkov, ki jih lahko uporabljate vsak dan in v različne namene ... njihov skupen namen pa je ohraniti zdravje telesa in duha.

Sestrica je bila z naročilom zelo zadovoljna, saj si je glede na prodano lahko izbrala celo tri izdelke kot darilo, vse skupaj v vrednosti 50 evrov. Domenila sem se tudi za tri predstavitve v naslednjih tednih, česar sem zelo vesela, saj me v 10. tednu čaka rekordni teden in bi se rada pokazala v najboljši luči. Predvsem pred drugimi ženskami, ki prodajajo Just, in mislijo, da lahko samo one prodajo tako veliko. Ker so pač starejše. Upam, da mi bo uspelo.

Kaj pa kritika? Moja največja kritičarka je bila seveda mami, saj sama prodaja TW posode in točno ve, kako se počutiš na takih predstavitvah. Po njenem strokovnem mnenju sem govorila zelo dobro in ljudem lepo razložila, za kaj določeno kremo potrebujejo, in seveda, sem jih s tem prepričala v nakup, kar je bil moj glavni namen. Edina šibka točka je bila, kako se zmeniti za nadaljne predstavitve. Tu mi manjka še nekaj vaje in več samozavesti. Pa bolj mehke veščine komuniciranja moram uporabiti, v smislu, da dam ljudem na voljo dva dneva, ne samo enega. Bom upoštevala pri naslednji predstavitvi, ki jo imam pri prijateljici Nini. Nina, pozdravite se do srede, da boš lahko naredila "prijetno druženje", kot je predstavitev poimenovala Špelina tašča.

A vam povem novo štorijo?

Vikend sva s Tjušem spet preživela pri naših. Bilo je kot v pravljici, ker je tako lepo snežilo ves dan. Nevede, da je zunaj živ led ...

Pri nas doma je taka poledica, da človek ne bi verjel, če ne bi videl. Od vrat do avta je dva metra po hribu dol. Tako je ledeno, da se lahko samo postaviš in odpelješ po čevljih, druge variante ni. Kako prideš gor, je odvisno od tega, koliko se znajdeš. Po isti poti kot dol,je nemogoče, še posebno, če imaš čevlje z ravnim podplatom. Prijeti smo se morali za en drog in se povleči gor. Štala, res. Avto sem imela po dveh dnevih čisto leden. Čez dan sva z mami pekli potičko in peciva že za petek za žur in nama je bilo prijetno toplo. Ob štirih pa smo se odpravili še k sestri v Duplje, manj kot deset kilometrov stran, midva bi šla pa potem naprej v Ljubljano.

No, potem se je pa začela avantura. Naša cesta je ne le ledena, ampak tudi ful zasnežena. Ker živimo tako rekoč v hribih, je do glavne ceste hud klanec, cca 2 km (tiste, ki poznate te konce, veste, kakšen je klanec, če greste na Kriško goro). Usedla sem se v avto, oči mi je z vročo vodo odtajal ledeno šipo, in se prav počasi (po očitovih navodilih) odpeljala po dovozni poti. Vendar to še ni pomenilo, da je šel avto po mojih željah. Imam zimske gume, vendar je avto tako težak (multipla), da enostavno ne ročna, ne bremze na ful ne pomagajo nič. Komaj sem se ustavila na koncu dovoza. Še dobro, da je na koncu potoček, da se imaš kam zataknit. Madona, sem se že videla čez cesto v grmovju.

Glavna cesta skozi vas bo mogoče splužena in posipana v torek , kar je pomenilo živ led, posut s snegom. Nadaljevala sem počasi, kolikor se je dalo. Tjuš se mi je pa smejal. Klanec je na tem delu naravnost gor, še poleti imaš problem, da zvoziš. Za ovinkom me je čakal oči in potem me je peš spremljal do glavne ceste Tržič-Golnik. Mogoče sem videti kot najbolj "posrana" voznica, samo ... Nič nisem mogla, ker je avto samo drsel. Šla sem bolj počasi kot oči peš. Za 2 km dol sem rabila pol ure! Na glavni cesti ni bila situacija nič boljša. Čakal me je še hud ovinek, znan po več nesrečah, in še en fajn klanec (Tosov klanec) . Za mano pa se je peljal en res "posran" moški s kuga fordom z ABS in ne vem, čem še vse. Bolj mu je oči govoril, naj se pelje bolj ob robu, bolj mu je on tulil nazaj, da bo potem popraskal avto, če bo slučajno preveč blizu robu. Kriza! Folku pleh več pomeni. Žena je šla raje peš, ker je bila čist fertik. Meni je potem oči namontiral verige, ker nisem hotela reskirat, da se mi do Ljubljani kaj zgodi. Aja, do Dupelj sem rabila skoraj 45 minut.

Do Lj sem šla potem lepo ziheraških 40 km na uro Šla sem po stari cesti mimo Medvod in delala kolone . Potem sem se v Medvodah le ustavila in naredila prostor tistim za mano, ki so mi trobili, me prehitevali ... Me je glih malo brigalo ... Imela sem otroka v avtu ... Pred Medvodami, na Jeprci, sta me prehitela dva gasilca z lučkami in mahala, naj se ustavimo, za njima še rešilec. Na cesti Medvode-Škofja Loka je bila ena velika nesreča. No, midva sva se do Lj pripeljala srečno. Rabila sem malo več kot eno uro (drugače pol ure). Tjuš je vmes že zaspal, tako da sem ga doma samo na hitro preoblekla in spi naprej.

Kaj naj rečem na vse to? Bilo je zanimivo, ker sem doživela spet nekaj novega. Z multiplo se namreč še nisem vozila po takem snegu, saj predlani in lani ni bilo toliko snega. Niti nisem vedela, kako se avto obnaša v takih situacijah. Sedaj vem ... drsi in nimaš šans, da se pelješ hitreje kot 5 na uro po našem bregu. Hvala bogu za verige. Če bi vedela, da mi bodo tako pomagale, bi jih namotirala že pred hišo. Potem mi vsaj ne bi noga na sklopki zaspala, ker sem tako pritiskala nanjo . Ampak ena dobra izkušnja je za mano in sedaj me bo manj strah v takšnih situacijah.