Bliža se čas, ko sem kot otrok pisala pismo Miklavžu. To je bil poseben trenutek, saj je bilo pismo vedno lepo oblikovano in seveda čitljivo, da ga je Miklavž lahko prebral. S sestro sva ga oddali ali na kuhinjsko okno (med notranje in zunanje okno), kasneje tudi v kopalnico pod strešno okno, ki je bilo rahlo odprto, da ga je lahko vzel. Nikoli pa mi ni bilo jasno, kako ga je lahko vzel v kuhinji, če je bilo vedno zaprto.
Zame je bil čas pred Miklavžem vedno nekaj posebnega. Že od septembra naprej smo se pripravljali na ta dogodek. Mami mi je vedno govorila, da je jesensko nebo rdeče zato, ker Miklavž že peče piškote. Ko pa se je oktobra prestavila ura in je bilo temno že ob pol petih, se je začelo zares.
Živela sem na vasi, kjer je bilo miklavževanje del tradicije. Vas Senično je "sestavljena" tako, da je zadnja hiša na vasi čisto ob gozdu. Za njo ni ničesar več, razen temnega gozda, v katerem je ... luknja, iz katere hodijo parkeljni. Mene tam blizu še ni bilo in me tudi ne bo. Baje začnejo hodit še pred Miklavževim večerom, da preverijo, kateri otroci so pridni in kateri ne. Hoja po mleko na kmetijo v tisti konec vasi je bila zato v tistem času nočna mora. Kaj pa če že hodijo okoli, je bilo vprašanje, ki se je motalo po otroški glavi. Strah je bil torej prisoten že veliko prej in to je privedlo do tega, da sem nekaj dni prej "D" večerom dobila vročino in obležala. Od strahu. Mami se mi še sedaj smeji. Res ne vem, kaj je tako smešnega, če je otroka strah parkeljnov. Koga pa ni?
Miklavžev večer se je začel. Zbrali smo se že od štirih naprej. Vse sestrične in bratranec, tete in strici, stara mama in ata, mami, samo očita ni bilo nikoli, ker naj bi na ta dan imel orožne vaje (v resnici pa je bil Miklavž, kasneje več let celo parkelj). Sedeli smo na klopi v kotu mamine kuhinje, stisnjeni drug ob drugega. Najmanj pet nas je bilo, a vsako leto se je našel še kakšen otrok. Na eni strani klopi je sedel ata (ko pa njega ni bilo več, pa ena teta), na drugi strani pa mama. Kajti na drugi strani, kamor mene ni bilo nikoli, saj sem imela "rezerviran" prostor pri omari, je bilo okno. Bilo je nizko in vsak odrasel je z zunanje strani brez problema potrkal nanj. Tisti večer je bilo okno odločilno. Ob šestih so parkeljni in Miklavž začeli hoditi po vasi, okoli sedme ure so bili pri nas. Zunaj je bila že trda tema, zato se ni videlo ničesar, lahko si le slišal ... rožljanje keten, rjovenje in mili zvonček. Med nami otroci je vladala navidezna sproščenost, vse dokler ni ... potrkalo na okno. Tisti strašni trk imam še danes v spominu. Tistega okna se spominjam do centimetra natančno. Trk je pomenil, da je sprevod pred vrati. Otroške noge so švignile nad klop, nobena ni upala mahati s pod mizo. Kajti na hodniku se je že slišalo rožljanje keten, prvi parkelj je priletel v kuhinjo, za njim še drugi, tretji. Zapodili so se pod mizo in se nas skušali dotakniti. Po kuhinji se je razlegel otroški jok, drgetanje, najmanj deset parov otroških oči je prestrašeno gledalo v prazno., iz ust se je slišala molitev Sveti angel, varuh moj. Če pa je kakšen parkelj skušal odnesti še kakšno mamico, je bilo vse skupaj še toliko huje. Situacijo je pomiril Miklavž. Beli mož z veliko kapo na glavi, belo brado in črnimi očali. Mirno in uglajeno je vstopil v kuhinjo, pomiril parkeljne, ki so odšli ven na šilce ali dva, in nam zaželel dober večer. Najprej nas je vprašal, če smo kaj pridni in če znamo kaj moliti. Takoj smo začeli moliti Sveti angel, še enkrat. Naglas in razločno. Nato je o vsakem povedal nekaj stvari, za katere ni vedel nihče (le kje je izvedel, da imamo slabo oceno pri SND; da se potepamo ...). Vsi smo obljubili, da se bomo poboljšali (to bi bilo pa fajn zdaj preverit). Da je bilo vse še bolj pristno, je kako krepko povedal tudi mamicam. Tako smo samo še bolj verjeli. Parkelj je nato prinesel velik koš daril, ki nam jih je Miklavž razdelil. S tresočo roko in spoštovanjem v očeh sem vzela darila in jih trdo držala v naročju. Kot zaklad. Ko je končal, je v kuhinjo pridrvel še kak parkelj, potem so odšli. Otroci smo se razživeli in odpirali darila. Skoraj smo pozabili, da se bo en parkelj čez pol ure spet vrnil. Marsikdaj je kakega od nas zalotil sredi kuhinje. A nikomur ni hotel žalega, prinesel je le darila s sosednje vasi, ki naj bi mu jih dala sestra od stare mame. Šele potem je bil mi pri hiši.
Nazadnje nas je Miklavž obiskal, ko sem bila stara 16 let. Kasneje stara mama ni več dovolila, saj jo je parkelj s ketno udaril v nogo, da je imela vse leto skoraj črno. Pa tudi otroci naj bi zrasli. Zadnje leto se spomnim sem bila že toliko pogumna, da sem se celo zunaj pogovarjala z njimi. Oči ni bil več parkelj, čeprav je bil šele drugo leto doma. Biti zunaj s parkeljni je bila posebna dogodivščina, saj so bili to fantje moje starosti. A vseeno. Nikoli, niti danes, ko je od tega že več kot deset let, me na Miklavžev večer ne boste videli na cesti Senično-Tržič. Še posebno ne, ko se stemni. Zakaj ne? Ker me je groza parkeljnov. Nekaj pa si želim. Rada bi ta običaj obržala za svoje otroke. Čeprav sta se starša preselila v drugo vas, si želim, da bi tudi Tjuša in njegove prijatelje vsako leto obiskal Miklavž in mu darila prinesel na star način. Osebno. To leto še ne, drugo leto pa mogoče že. Vabljeni tudi vsi Tjuševi prijatelji.
Zame je bil čas pred Miklavžem vedno nekaj posebnega. Že od septembra naprej smo se pripravljali na ta dogodek. Mami mi je vedno govorila, da je jesensko nebo rdeče zato, ker Miklavž že peče piškote. Ko pa se je oktobra prestavila ura in je bilo temno že ob pol petih, se je začelo zares.
Živela sem na vasi, kjer je bilo miklavževanje del tradicije. Vas Senično je "sestavljena" tako, da je zadnja hiša na vasi čisto ob gozdu. Za njo ni ničesar več, razen temnega gozda, v katerem je ... luknja, iz katere hodijo parkeljni. Mene tam blizu še ni bilo in me tudi ne bo. Baje začnejo hodit še pred Miklavževim večerom, da preverijo, kateri otroci so pridni in kateri ne. Hoja po mleko na kmetijo v tisti konec vasi je bila zato v tistem času nočna mora. Kaj pa če že hodijo okoli, je bilo vprašanje, ki se je motalo po otroški glavi. Strah je bil torej prisoten že veliko prej in to je privedlo do tega, da sem nekaj dni prej "D" večerom dobila vročino in obležala. Od strahu. Mami se mi še sedaj smeji. Res ne vem, kaj je tako smešnega, če je otroka strah parkeljnov. Koga pa ni?
Miklavžev večer se je začel. Zbrali smo se že od štirih naprej. Vse sestrične in bratranec, tete in strici, stara mama in ata, mami, samo očita ni bilo nikoli, ker naj bi na ta dan imel orožne vaje (v resnici pa je bil Miklavž, kasneje več let celo parkelj). Sedeli smo na klopi v kotu mamine kuhinje, stisnjeni drug ob drugega. Najmanj pet nas je bilo, a vsako leto se je našel še kakšen otrok. Na eni strani klopi je sedel ata (ko pa njega ni bilo več, pa ena teta), na drugi strani pa mama. Kajti na drugi strani, kamor mene ni bilo nikoli, saj sem imela "rezerviran" prostor pri omari, je bilo okno. Bilo je nizko in vsak odrasel je z zunanje strani brez problema potrkal nanj. Tisti večer je bilo okno odločilno. Ob šestih so parkeljni in Miklavž začeli hoditi po vasi, okoli sedme ure so bili pri nas. Zunaj je bila že trda tema, zato se ni videlo ničesar, lahko si le slišal ... rožljanje keten, rjovenje in mili zvonček. Med nami otroci je vladala navidezna sproščenost, vse dokler ni ... potrkalo na okno. Tisti strašni trk imam še danes v spominu. Tistega okna se spominjam do centimetra natančno. Trk je pomenil, da je sprevod pred vrati. Otroške noge so švignile nad klop, nobena ni upala mahati s pod mizo. Kajti na hodniku se je že slišalo rožljanje keten, prvi parkelj je priletel v kuhinjo, za njim še drugi, tretji. Zapodili so se pod mizo in se nas skušali dotakniti. Po kuhinji se je razlegel otroški jok, drgetanje, najmanj deset parov otroških oči je prestrašeno gledalo v prazno., iz ust se je slišala molitev Sveti angel, varuh moj. Če pa je kakšen parkelj skušal odnesti še kakšno mamico, je bilo vse skupaj še toliko huje. Situacijo je pomiril Miklavž. Beli mož z veliko kapo na glavi, belo brado in črnimi očali. Mirno in uglajeno je vstopil v kuhinjo, pomiril parkeljne, ki so odšli ven na šilce ali dva, in nam zaželel dober večer. Najprej nas je vprašal, če smo kaj pridni in če znamo kaj moliti. Takoj smo začeli moliti Sveti angel, še enkrat. Naglas in razločno. Nato je o vsakem povedal nekaj stvari, za katere ni vedel nihče (le kje je izvedel, da imamo slabo oceno pri SND; da se potepamo ...). Vsi smo obljubili, da se bomo poboljšali (to bi bilo pa fajn zdaj preverit). Da je bilo vse še bolj pristno, je kako krepko povedal tudi mamicam. Tako smo samo še bolj verjeli. Parkelj je nato prinesel velik koš daril, ki nam jih je Miklavž razdelil. S tresočo roko in spoštovanjem v očeh sem vzela darila in jih trdo držala v naročju. Kot zaklad. Ko je končal, je v kuhinjo pridrvel še kak parkelj, potem so odšli. Otroci smo se razživeli in odpirali darila. Skoraj smo pozabili, da se bo en parkelj čez pol ure spet vrnil. Marsikdaj je kakega od nas zalotil sredi kuhinje. A nikomur ni hotel žalega, prinesel je le darila s sosednje vasi, ki naj bi mu jih dala sestra od stare mame. Šele potem je bil mi pri hiši.
Nazadnje nas je Miklavž obiskal, ko sem bila stara 16 let. Kasneje stara mama ni več dovolila, saj jo je parkelj s ketno udaril v nogo, da je imela vse leto skoraj črno. Pa tudi otroci naj bi zrasli. Zadnje leto se spomnim sem bila že toliko pogumna, da sem se celo zunaj pogovarjala z njimi. Oči ni bil več parkelj, čeprav je bil šele drugo leto doma. Biti zunaj s parkeljni je bila posebna dogodivščina, saj so bili to fantje moje starosti. A vseeno. Nikoli, niti danes, ko je od tega že več kot deset let, me na Miklavžev večer ne boste videli na cesti Senično-Tržič. Še posebno ne, ko se stemni. Zakaj ne? Ker me je groza parkeljnov. Nekaj pa si želim. Rada bi ta običaj obržala za svoje otroke. Čeprav sta se starša preselila v drugo vas, si želim, da bi tudi Tjuša in njegove prijatelje vsako leto obiskal Miklavž in mu darila prinesel na star način. Osebno. To leto še ne, drugo leto pa mogoče že. Vabljeni tudi vsi Tjuševi prijatelji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar