Snežna pravljica v meni prebudi otroka. Veliko bolj uživam na snegu kot v vodi. Mogoče je to zato, ker že od malega smučam, se sankam, delam sneženega moža in se kepam. Pred 20. leti smo otroci res lahko uživali v snegu. Pozimi ga je padlo vsaj meter. Danes moraš po ta meter iti vsaj na 1500 metrov, če že ne višje. Tu, pri nas, v nižinah ga ni. Še posebno ne v Ljubljani, kjer je lani padlo po mojih izračunih 5 cm snega in ga je Tjuš videl le za vzorec. Uživam v škripanju snega pod nogami, ko prva delam gaz. Uživam, ko mi na glavo, pokrito s toplo kapo, padajo debele bele snežinke, kakšno pa ujamem tudi z usti, kot majhen otrok. Uživam, ko se vržem v celc in rišem angelčke s svojimi rokami.
Uživam, ko se sankam. Kot otrok sem se ogromno presankala, saj sem živela na vasi, obdana s kar nekaj sankaškimi hribčki. S sestro sva imeli majhne sanke, že takrat stare 20 let (danes so torej 40 let). Vsako zimo so bile dodatno zarjavete, a vsako leto so bolj šibale. Vsi prijatelji so imeli velike težke sanke, ki so jih komaj vlekli, midve pa sva si jih preprosto oprtali na rame. Ni važno, kakšno sankališče je bilo, samo da si lahko fajn šibal. Skoki niso bili ovira, prej so dvigovali adrenalin, saj je bila umetnost obdržati se na sankah. Koliko padcev, koliko smeha, koliko premočenih nog, premraženih rok ... a vse to je bilo le uživanje. Spomnim se, ko sva šli s sestro na "poseben" hrib, z dvema skokoma. Prva vožnja. Jaz spredaj, ona za mano. Spustiva se in skočiva prvič, skočiva drugič ... Skoraj bi nama uspelo, a tam pod snegom je bila krtina, bilo je premalo snega, sanke so se zarile v zemljo, midve čez sanke, na tla. A to niso bila navadna tla. Polita so bila z "gnojnco". Raje ne povem, kakšni sva bili, ker dejstvo, da je smrdelo vsaj 20 metrov okoli naju, pove vse. Po prvi vožnji sva šli lahko domov in mislim, da sva se morali že na dvorišču slečt do žab. Mamico je pa kap. Takih dogodivščin je bilo še veliko. Najbolj adrenalinski so bili vlakci petih ali več sank po sankališču, po katerem se že sam komaj pelješ. Vlakec naredi svoje, smeha je dovolj, otroške brezskrbnosti še več. Koliko je bilo bližnjih srečanj s smrekami, koliko komaj zvoženih ovinkov, čudno zavitih nog, priprtih prstov, padcev in pozabljenih "vagončkov". A nikomur se ni nikoli ničesar zgodilo, ostali so le spomini. Razburljive so bile tudi nočne vožnje s Podstoržiča. Lučko na glavo in gremo po ledeni, komaj vidni progi. Enkrat sva šli z mamico in njenimi sodelavci. Na naših majhnih sankah. Dirkali sva sto na uro, se smejali, nisva videli nobenega skoka, komaj sva vižali, mami je spredaj zlezla že v luknjo, jaz sem jo držala z zadnjimi močmi, od smeha sva bili obe napol polulani ... Skoraj sva zmagali! Ali pa ko smo skoraj tri ure rinili po celem snegu skozi gozd in vlekli vsak svoje sanke nekam gor, kjer naj bi bilo potem super fajn sankališče. No, na vrhu smo ugotovili, da je bil napor zaman, saj je bilo vse zvoženo in zrito od traktorjev. Pa smo sanke nesli še nazaj dol.
Sneženi mož. UUU, včasih je bilo toliko snega, pa še tak ta pravi za kepe je bil, da si moral prav paziti, kako valjaš kepo. Hitro se je lahko zgodilo, da je zrasla v preveliko gmoto, ki je nisi mogel premakniti. Kar nekaj sneženih mož smo postavili. Oči in gumbe so sicer imeli iz kamnov, ker oglja nismo imeli, nos je bil korenčkov, na glavi pa je imel kak mamin lonec, po možnosti direkt iz kuhinje. Potem pa smo upali, da ni opazila, da ji je lonček za čaj izginil neznano kam. Kot da nismo imeli dovolj starih, plastičnih posod, ravno pravšnjih za belega moža. Tak velikan je stal skoraj celo zimo. Kaj ne bi, ko pa je bila prava zima. Danes komaj najdeš plato snega, da bi naredil velikana, je malo verjetno, ker se na sneg takoj prime listje. In potem je snežak videti kot Smetka Marjetka. Grd, umazan, poln listja. Ampak, letos bo padlo toliko snega, da bo moj Tjuš užival v njem.
Smučanje. Po vsem otroškem direndaju se je moral najti čas tudi za smučanje. Oziroma je bilo bolj obratno. Smučala sem veliko, kaj ne bi, ko je bil to moj šport. Še danes rada smučam. Uživam v tistih mrzlih dnevih s soncem, ko je smučišče ledeno, trdo in ko lahko ves dan uživaš v hitri vožnji. Ja, ne znam smučati počasi. Mi gre na živce. Se moram prav zbrati, da že prve runde ne znam na ful. Uživam, ko dirkam, ko skačem čez prelomnice, ko grem lahko smuk čez drn in strn. Sovražim pa čas februarja, ko je že ob 12 vse južno, povsod polno vode, kuclji in se moraš voziti počasi, saj si hitro lahko na glavo prineseš kako poškodbo. Enkrat me je teplo, ko sem šla veselo po kucljih in me je potem dva meseca bolelo koleno. Sovražila sem tudi treninge v grdem vremenu. Pa kaj zaboga smo počeli na Sorici v megli, ko smo komaj videli drug drugega, ne da bi še snega pred seboj. Pa veter, mraz, ki je rezal do kosti ... To mi je šlo pa na živce, res. Danes je že dve leti, kar sem nazadnje smučala. Joj, joj. Predlani sem bila noseča in s trebuhom res nisem želela smučat, lani je bil Tjuš še odvisen od mojih mlekarn, letos mi smučanje ne uide. Prvič bom šla že decembra. Me prav malo briga, kam. Pa na Zelenico! Tam je bilo vedno fajn za smučat in ogromno lepih spominov me veže nanjo. Nasmučaš se pa isto, če ne še več, kot na Krvavcu ali Kranjski Gori. Pa še ceneje je in pol manj ljudi. Bom poročala, kako bo minil "prvi" smučarski dan. In to z novimi smučami, ki me že dve leti čakajo.
Za letos res upam, da bo padlo veliko snega. Naj pade enkrat, dvakrat, trikrat in potem ostane do marca. Da je zima bela, da je božič bel, da so prazniki beli, da so zimske počitnice zasnežene. Naj pade sneg, potem naj sije sonček, da se bodo otroci lahko igrali in da bo Tjuš vzljubil sneg tako kot njegova mami. Mogoče naju dohiti že ta vikend, ko bova na Gorenjskem, na 600 metrov, pravijo. Super! Točno pred našo hišo. Komaj čakam.
Uživam, ko se sankam. Kot otrok sem se ogromno presankala, saj sem živela na vasi, obdana s kar nekaj sankaškimi hribčki. S sestro sva imeli majhne sanke, že takrat stare 20 let (danes so torej 40 let). Vsako zimo so bile dodatno zarjavete, a vsako leto so bolj šibale. Vsi prijatelji so imeli velike težke sanke, ki so jih komaj vlekli, midve pa sva si jih preprosto oprtali na rame. Ni važno, kakšno sankališče je bilo, samo da si lahko fajn šibal. Skoki niso bili ovira, prej so dvigovali adrenalin, saj je bila umetnost obdržati se na sankah. Koliko padcev, koliko smeha, koliko premočenih nog, premraženih rok ... a vse to je bilo le uživanje. Spomnim se, ko sva šli s sestro na "poseben" hrib, z dvema skokoma. Prva vožnja. Jaz spredaj, ona za mano. Spustiva se in skočiva prvič, skočiva drugič ... Skoraj bi nama uspelo, a tam pod snegom je bila krtina, bilo je premalo snega, sanke so se zarile v zemljo, midve čez sanke, na tla. A to niso bila navadna tla. Polita so bila z "gnojnco". Raje ne povem, kakšni sva bili, ker dejstvo, da je smrdelo vsaj 20 metrov okoli naju, pove vse. Po prvi vožnji sva šli lahko domov in mislim, da sva se morali že na dvorišču slečt do žab. Mamico je pa kap. Takih dogodivščin je bilo še veliko. Najbolj adrenalinski so bili vlakci petih ali več sank po sankališču, po katerem se že sam komaj pelješ. Vlakec naredi svoje, smeha je dovolj, otroške brezskrbnosti še več. Koliko je bilo bližnjih srečanj s smrekami, koliko komaj zvoženih ovinkov, čudno zavitih nog, priprtih prstov, padcev in pozabljenih "vagončkov". A nikomur se ni nikoli ničesar zgodilo, ostali so le spomini. Razburljive so bile tudi nočne vožnje s Podstoržiča. Lučko na glavo in gremo po ledeni, komaj vidni progi. Enkrat sva šli z mamico in njenimi sodelavci. Na naših majhnih sankah. Dirkali sva sto na uro, se smejali, nisva videli nobenega skoka, komaj sva vižali, mami je spredaj zlezla že v luknjo, jaz sem jo držala z zadnjimi močmi, od smeha sva bili obe napol polulani ... Skoraj sva zmagali! Ali pa ko smo skoraj tri ure rinili po celem snegu skozi gozd in vlekli vsak svoje sanke nekam gor, kjer naj bi bilo potem super fajn sankališče. No, na vrhu smo ugotovili, da je bil napor zaman, saj je bilo vse zvoženo in zrito od traktorjev. Pa smo sanke nesli še nazaj dol.
Sneženi mož. UUU, včasih je bilo toliko snega, pa še tak ta pravi za kepe je bil, da si moral prav paziti, kako valjaš kepo. Hitro se je lahko zgodilo, da je zrasla v preveliko gmoto, ki je nisi mogel premakniti. Kar nekaj sneženih mož smo postavili. Oči in gumbe so sicer imeli iz kamnov, ker oglja nismo imeli, nos je bil korenčkov, na glavi pa je imel kak mamin lonec, po možnosti direkt iz kuhinje. Potem pa smo upali, da ni opazila, da ji je lonček za čaj izginil neznano kam. Kot da nismo imeli dovolj starih, plastičnih posod, ravno pravšnjih za belega moža. Tak velikan je stal skoraj celo zimo. Kaj ne bi, ko pa je bila prava zima. Danes komaj najdeš plato snega, da bi naredil velikana, je malo verjetno, ker se na sneg takoj prime listje. In potem je snežak videti kot Smetka Marjetka. Grd, umazan, poln listja. Ampak, letos bo padlo toliko snega, da bo moj Tjuš užival v njem.
Smučanje. Po vsem otroškem direndaju se je moral najti čas tudi za smučanje. Oziroma je bilo bolj obratno. Smučala sem veliko, kaj ne bi, ko je bil to moj šport. Še danes rada smučam. Uživam v tistih mrzlih dnevih s soncem, ko je smučišče ledeno, trdo in ko lahko ves dan uživaš v hitri vožnji. Ja, ne znam smučati počasi. Mi gre na živce. Se moram prav zbrati, da že prve runde ne znam na ful. Uživam, ko dirkam, ko skačem čez prelomnice, ko grem lahko smuk čez drn in strn. Sovražim pa čas februarja, ko je že ob 12 vse južno, povsod polno vode, kuclji in se moraš voziti počasi, saj si hitro lahko na glavo prineseš kako poškodbo. Enkrat me je teplo, ko sem šla veselo po kucljih in me je potem dva meseca bolelo koleno. Sovražila sem tudi treninge v grdem vremenu. Pa kaj zaboga smo počeli na Sorici v megli, ko smo komaj videli drug drugega, ne da bi še snega pred seboj. Pa veter, mraz, ki je rezal do kosti ... To mi je šlo pa na živce, res. Danes je že dve leti, kar sem nazadnje smučala. Joj, joj. Predlani sem bila noseča in s trebuhom res nisem želela smučat, lani je bil Tjuš še odvisen od mojih mlekarn, letos mi smučanje ne uide. Prvič bom šla že decembra. Me prav malo briga, kam. Pa na Zelenico! Tam je bilo vedno fajn za smučat in ogromno lepih spominov me veže nanjo. Nasmučaš se pa isto, če ne še več, kot na Krvavcu ali Kranjski Gori. Pa še ceneje je in pol manj ljudi. Bom poročala, kako bo minil "prvi" smučarski dan. In to z novimi smučami, ki me že dve leti čakajo.
Za letos res upam, da bo padlo veliko snega. Naj pade enkrat, dvakrat, trikrat in potem ostane do marca. Da je zima bela, da je božič bel, da so prazniki beli, da so zimske počitnice zasnežene. Naj pade sneg, potem naj sije sonček, da se bodo otroci lahko igrali in da bo Tjuš vzljubil sneg tako kot njegova mami. Mogoče naju dohiti že ta vikend, ko bova na Gorenjskem, na 600 metrov, pravijo. Super! Točno pred našo hišo. Komaj čakam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar