Medo Brumček

Ko sem bila še otrok, mi je mami pripovedovala pravljico o medvedku Brumčku Medu. Njej pa jo je bral njen oče. Dolgo sem iskala to čudovito slikanico, po vseh antikvariantih in nekega dne sem dobila klic, da me knjiga čaka. Sedaj jo jaz berem svojemu otroku. Rada bi jo delila tudi z vami, prijatelji moji.
Avtor: Nils Werner, priredil Mile Klopčič. Mladinska knjiga, 1963.

Pravljico vam bom povedal

o medvedku Brumčku Medu.

V gozd pobegnil je nekoč,

tam prespal je hudo noč.

Najprej pa naj razložim,

kaj Boštjan je storil z njim.

Kadar spat je šel Boštjan,

kadar zbudil ga je dan,

zadnji, prvi je pozdrav

Brumčku malemu veljal:

»Lahko noč in dober dan,

ti si moj, jaz tvoj Boštjan!«

Zadnjič pa se je ujezil:

»Glej, kako si se razplezal!

Luknjo v kožuh si dobil!

Sram me je, kaj bi tajil!

Nisi več moj Brumček Medek,

a pacon, grdavš, nečedek!«

S prezirjivostjo v očeh

vrgel Brumčka je potleh.

Ta užaljen je zdivjav:

»Nak, Boštjan, vse kar je prav.

To naj dalje še trpim?

Ne, pri priči ti zbežim.«

Brumček zbežal je Boštjanu,

na skrivaj iz hiše planil,

palico izdrl iz plota

in capljal je cite-cota.

Ko je mrak zemljó pokril,

kje je že naš Brumček bil!

Gozd pokaže se iz mraka,

tam zagledal je lisjaka,

ki je zajčku tačko dal

ter mu »Lahko noč« dejal.

Brumček dalje se odpravi,

znajde v gozdu se, v goščavi.

ves se trese od strahu,

ko zasliši: »Uh – uhu!«

»Tele sove me je strah,«

reče Brumček, trd in plah,

»in kako poklja in pika,

ko se noga mi spotika.

Zraven sem še zgrešil pot,

jaz – prismoda vseh prismod!«

Vse na svetu, vse bil dal,

da bi zdaj z Boštjanom spal.

a ker truden sem na moč,

bom na tleh prespal to noč.«

Dasi ga močno je strah,

leže v mehki, hladni mah.

»Brumček, daj, odpri oči,

že se novi dan blešči,

sonce sije že čez plan,

ci-ci-dine, ci-ci-dan!«

Medo v hipu se predrami,

bajno petje ga omami.

Potlej plane na noge

in capljaje dalje gre.

Ob studenčku se umije

in modrost se mu odkrije:

»Vrat umij si in oči,

pa ti svet se lepši zdi!«

Vtem zasliši godrnjanje –

brž ozre se. So to sanje?

Trije medvediči rjavi,

sami Brumčki po postavi,

radostno pred njim stoje.

»Bratce našel sem, juhé!«

Pa so zaplesali raj,

zdaj naprej, pa spet nazaj,

rija-raja sem ter tje,

kolo znova se začne.

Se za šapice držijo

in veselo se vrtijo:

en rumenček, trije rjavci,

skupaj štirje so plesavci.

Pa noreli so po trati,

Brumček z njimi kakor z brati;

valja, ruje se, igra

prav veselega srca.

Star pregovor pa uči:

zrak ti lakoto zbudi.

»Brez zamere, medvediči,

po trebuhu me črviči;

to bo lakota, poznam,

več se z vami ne igram.«

Rjavček vzdigne šapico:

»Tamle vem za papico.

Na drevesu v duplu skrit

je prigrizek čudovit.

Tam nas čaka slasten med,

slajšega ni jedel svet.«

Rjavček spod drevesa gleda

in zabrunda: »Glejte, Meda!

Spretno se po deblu vzpenja,

za trenutek ne odjenja;

oprijemlje se z rokami

in odriva se z nogami.«

Vtem pa od nekod čebele

so nenadno priletele.

Ah, v življenju je tako:

gor počasi, dol urnó.

še hitreje pa drviš,

če preganjan kdaj zbežiš.

Sto čebel, mogoče tristo

se zažene v deblo tisto.

»Ah, nesramne ve pošasti,

med nam hočete ukrasti!

sram vas bodi, takšen greh!«

cap! – že Brumček je na tleh.

Teče, teče, omaguje,

ves zasopel obupuje:

»Joj, ne morem … kar tecite …

tu na jasi me pustite …« –

»Vstani, vstani, teci z nami,

že so ti nam za petami!«

Pa so tekli ko za stavo

čez poseke, skoz goščavo.

Brumček ni se več ustavljal,

ker mu Rjavček je ponavljal:

»Strašen je čebelji pik,

peče kakor sam hudik.«

Brumček dirja z bratci vred,

nič ne misli več na jed,

ker nevarnost je velika,

da ga roj čebel opika.

Brez bojazni ni junakov,

čof! – poženejo se v mlako.

»Kopel je prijetna reč,«

pravi Rjavčke in gre leč.

Brumček ni teh misli bil:

plavati se ni učil.

Pa se sončijo na trati,

ko jih najde Bruma-mati.

Vsi drže tako se milo,

ko da nič se ni zgodilo.

Tacmanka jih huda zmerja:

»Kdo naj zmerom vas nadzira?

Nekaj hipov le ste sami,

pa vas že hudoba zmami.

Glas se širi, medvediči,

da ničvredni ste tatiči!«

Medvediči so priznali,

hudobije se skesali,

češ: na našo čast,

nikdar več ne gremo krast!

Tacmanka jih več ne zmerja:

»Z mano, čaka vas večerja!«

So najedli se potice

in napili se medice.

Tacman pravi: »Tule piše:

'Brumček zbežal je iz hiše.

Kdor ga najde, temu dam

Čisto nov stotak. Boštjan.'«

Brumček hude sanje sanja,

Tacmanka nad njim se sklanja.

Ves ga peče, ga boli:

»Le grdavš skrivaj zbeži.«

Tacmanka tolaži Meda:

»Preden jutro v gozd pogleda,

pojdeš, Brumček moj, domov.

Spremimo te iz gozdov.«

Po treh urah peš hodá

pri Boštjanu je doma.

Brumček vzklikne: »Dober dan,

spet pri tebi sem, Boštjan!«

Milo se mu je storilo,

srček bije mu z vso silo.

»Brumček!« se Boštjan raduje,

»več ne zbeži mi na tuje.

Prècej luknjo ti zašijem,

te skrtačim in umijem.

Medo, ti si Brumček moj,

jaz Boštjan, prijatelj tvoj!"