Olimpijske igre

Letošnje letne olimpijske igre so se začele na prav poseben dan, 08.08.08. Mar to pomeni, da bomo Slovenci domov prinesli 8 medalj? Osem medalj se sliši tako neverjetno, pa vendar imamo možnosti. Če pogledamo malo naše športnike, ki so tam daleč na Kitajskem, lahko rečemo, da so vsi vrhunski športniki, ki imajo velike možnosti ne samo za medaljo, ampak celo za zlato medaljo! Kot prva sta Čop in Špik. Čeprav letos še nista pokazale tiste prave forme, upajmo, da sta pridno trenirala ravno za olimpijske tekme. Že jutri ju čakajo kvalifikacije, naj pokažeta kaj znata in zmoreta. Potem je tukaj Petkovšek. S svojo pretirano samozavestjo mi gre na živce, a vseeno je frajer. Je svetovni in evropski prvak, večkrat. A pred osmimi leti je na OI ostal že v kvalifikacijah. Se je za Peking pobral in je psihično dovolj pripravljen? Če je, potem mu medalja ne uide! Osamljeni športnik je Kauzer, kajakaš na divjih vodah. Številka ena na svetu. Upajmo, da bo to številko nosil tudi na poti domov. Tukaj sta še plavalca Mankoč in Isakovičeva. Oba sposobna plavati najhitreje, torej Peter in Sara, novi rekordi vaju čakajo. Še dva tekmovalca potrebujem, da jih bo magično število, ki lahko prinesejo medaljo. Kdo? Šestakova, nedvomno. Z novim državnim rekordom si lahko priskače vsaj bronasto medaljo. Na koncu pa še Kozmus. Tudi vanj verjamem, da lahko kladivo vrže čez 82 metrov in si zagotovi mesto med tri. Upajmo, da jim bo uspelo. Jaz najbolj navijam za naštetih osem. A takoj za njimi so judoisti in judoistke, kolesarji, jadralci in jadralke, drugi plavalci, četverec, drugi atleti in gorska kolesarka. Vsi nas lahko prijetno presenetijo z dobro uvrstitvijo, ni nujno, da le z medaljo. Za nekatere bo uspeh že 5., 10. ali celo 20. mesto. Naj zmagajo najboljši! In naj bo med najboljšimi tudi osem Slovencev!

Nekaj slikic

Tjuškov slab dan

Dan se je začel lepo. Tjuš je po dolgem času zjutraj zagledal očija, ko je odhajal v službo. Poljubčkala sta se in videlo se je, kako sta srečna, da se spet vidita. Dopoldne sva odšla s kolesom na potep v mesto. Imela sva se lepo, se smejala na kolesu, gledala avtomobile, tovornjake in avtobuse. Obiskala sva tudi bratrančka Maksa. Domov sva se vrnila okoli 11. ure, pojedla lubenico, ki sva jo imela v hladilniku, potem pa je Tjušk odšel počivat. Zunaj je začelo grmeti in pripravljalo se je k nevihti. Odločila sem se, da se tudi sama malo uležem. Še dobro, da sem se, ker je Tjuš kmalu začel bruhat. Iz njega je šla vsa lubenica, jokal je in bil ves prepoten. Najprej sem pomislila, da sem pomotoma pustila večerni lonček z mlekom v posteljici in se je mleko skisalo, on ga je pa popil. Potem mi je čez nekaj časa le šinilo v glavo, da bo kriva lubenica, ki je bila premrzla in si je prehladil želodček. Kako sem bila lahko tako neodgovorna mama? Kako mi ni bilo jasno, da tako majhen otrok ne more jesti hrane direktno iz hladilnika? Srce mi je trgalo, ko j bruhal. Na srečo ni bilo veliko, ampak vse, kar je pojedel ali popil, je šlo kmalu iz njega. Vmes pa je bil neverjetno dobre volje. Potem ga je spet zvilo, šlo mu je na bruhanje, jokal je ... Jaz sem ga tolažila, on pa se je stiskal k meni. Bil je že zaspan, uspelo mu je celo zaspati za pol urce. Pa spet vse od začetka. Celo pop sva se matrala, bil je že čisto utrujen in kar prosil me je, naj mu kako pomagam. Samo kako? Ob šestih je spet malo zaspal, zbudil pa se je skoraj kot nov. Želel je piti, jesti ... malo sva šla z vozičkom na svež zrak ... zunaj ga je še enkrat stisnilo, potem je bilo vse okej. Doma je pojedel kos kruha z marmelado, popil malo kameličinega čaja, šel v banjo in zdaj pančka. Videti je uredu, upam, da se je želodček pomiril in bo noč mirna. Danes ni bil Tjuškov dan. Nočko pikc moj.

Kako sem trenirala smučanje?

V osnovni šoli sem pridno trenirala smučanje. Uživala sem v treningih, tako v smučarskih kot poleti v kolesarjenju, teku, plavanju, hoji v hribe ... Bilo je zanimivo obdobje mojega otroštva, ki mi je dalo polno samozavesti in nekoliko drugačen pogled na življenje.
Bili smo skupina 15 otrok, naš trener pa je bil kar moj oči. Na našo srečo, ker z njim smo se res imeli super. Ni nam ga bilo treba klicati tovariš (no meni sploh ne, ker si res ne predstavljam, da bi očita klicala kako drugače kot oči), ampak enostavno Francelj. Bili smo posebni otroci, noben nič kaj tekmovalno usmerjen, vsi malo raztrešeni. Res ne vem, kako najdejo vedno prave otroke, da jih dajo na kup. Vse druge skupine v SK Tržič so bile drugačne, bolj profesionalne. Vsi so bili neki hudi smučarji, ki so se borili za prva mesta, vsi drugi trenerji so bili 'nekaj več' od našega. Mi pa smo bili tako rekoč črna ovca. Nikoli nismo dobili kombija, da bi se normalno peljali. Imeli smo našo rumeno katrco, zadaj brez sedežev. Po sredini smo zložili smučke, pri krajeh vsak svojo potovalko in se usedli nanje. Po navadi se nas je tako zadaj peljalo od šest do osem, eden je sedel spredaj. In tako smo se vozili po Sloveniji od smučišča do smučišča. Če bi se danes otroci tako vozili na treninge, bi starši že ovadili takšnega trenerja, v glavnem bi bile same pritožbe. Nam pa je bilo nekaj čisto običajnega. To, da nam je bilo na kakšnih ovinkih slabo, ni treba govorit, ker nam je itak bilo in je vsak bruhal na svojem ovinku. To, da nismo mogli pozimi v kak hud klanec, ker je ravno začelo snežiti, tudi ni bilo nič čudnega. Spomnim se, ko smo šli iz Bodentala (nekaj km iz Ljubelja proti Celovcu). Vsak pozna cesto čez Ljubelj, še posebno na avstrijski strani je zelo prijetno strma in imajo nekateri še poleti probleme. No takrat še ni bilo karavanškega tunela in je vse hodilo čez Ljubelj. To pomeni kolona do zadnjega ovinka. Fino fajn. Mi pa s katrco, ki je že tako dihala na škrge. In smo se znašli. Dva sta dala na glavo čelado in smučarska očala, se oblekla ter se usedla spredaj na haubo. Držala sta se za ogledala. Mi notri pa smo se usedli čim bolj naprej. In tako smo veselo rinili po snegu v klanec, vse do vrha. Tudi tega danes ne vidiš več. In takih štorij smo imeli ogromno. Še ena štorija je bila, ko so nam dali na pol podrt kombi, da smo se peljali v Sarajevo na Jahorino smučat. Od 'luksuznega' hotela sem spomnim samo škripajočih pogradov, na katere si moral zlesti zelo previdno. Na vrhu omare so bili obrezki od pred meseci pojedenih jabolk, v omari pa drekci od mišk. Kaj smo jedli, se sicer ne spomnim, ampak gotovo ni bilo dobro, hehe. Smučišče je bilo pa itak ena a s črtico. Bila je ena vlečnica, narejena zelo smešno. Na vrhu so te namreč ti krogci dvignili dva metra visoko, da si visel v zraku. Nekaj časa si se tako peljal, potem so te pa spustili meter nižje in si moral skočiti. Fora je bila pa v tem, da ko so jih delali, so računali, da bo vedno tri metre snega. Pa ga ni bilo. In smo malo po luftu letali. Itak, za otroke je to najbolj zanimivo. Ja, različne večdnevne ture smo imeli. Šli smo tudi v Val Thorens in se imeli super, šli smo na morje, kjer smo samo nagajali, šli smo na Kofce, kjer nas je bilo ponoči strah nevihte ... Ampak najbolj pridni smo bili pa na tekmah. Vsi so imeli ful hude tekmovalne drese, mi pa vsi neke sposojene in vseh možnih barv. Videti smo bili kot smučarski cigančki. Že to, da smo si lahko privoščili dva para smučk, je bilo za nas nekaj posebnega. Vedno se mi je ful dobro zdelo, če sem še ene smučke peljala da rami. Važička! No eni so imeli tudi dvoje palic, ampak to je bilo za nas že preveč. Da ne govorim še o kombinezjonu. Vsi so imeli tako imenovane 'iberhose', ki si jih samo ob straneh odpel in že so padel s tebe. No, jaz sem imela take, da sem mogla dat dol tudi pancerje, ker ni bilo ne duha ne sluha o kaki stranski zadrgi. Ker po očitovem mnenju nisem potrebovala takih hlač. Pa še bundo sem morala dati čez glavo gor, ker je bila kar ve celem (no to bundo sem potem imela vse do lani za smučanje). Kako mi je šlo to vedno na živce. Ampak glavno, da sem imela tak kombinezjon kot nekoč Mateja Svet, rumen s kvadratki. Ja, tekme so bile že v samem štartu nekaj posebnega. Že ogled proge je bil za nas poseben trenutek, ker si očitno nikoli nismo zapomnili proge. Vsaj eden od nas je zgrešil kaka vrata, po možnosti zadnja pred ciljem. A imeli smo tudi briljantne trenutke. Ne vem, od kod smo vzeli vso tisto znanje vožnje med količki (tehnično, na prostem smo namreč smučali zelo dobro), da smo vseeno dosegli nekaj dobrih rezultatov. Sama imam kar nekaj medalj, bila sem celo cicibanska prvakinja, a to je že daleč nazaj. Vendar pa nisem 'blestela' le v smučanju, trikrat sem zmagala tudi na občinskem krosu, dvakrat sem bila peta na triatlonu mladih. Lepi uspehi, ki pa so ostali le v spominu. In za nagrado za lep uspeh smo vedno odšli na tortico. Smo imeli zlatega trenerja, ki je imel rad sladko (še danes se temu ne more upreti) in nas je rade volje peljal. Bili smo skupina otrok, ki je v desetih letih doživela veliko. Ohranili smo stike in lani smo se po dolgih letih srečali na praznovanju očijeve 50-letnice. Prijetno smo ga presenetili, saj ni mogel verjeti, da pred njim stojijo 'njegovi' otroci. Spomnili smo se vseh prigod in se nasmejali do solz. Tekmovalni duh pa smo raje prenesli na pot življenja.

Najbolj pomembno od vsega pa je, da danes obvladam smučanje, da se mi ni težko spopasti s katerim koli športom, naj bo to le tek ali pa bungee jumping (saj to je tudi neke vrste šport, a ne?). Edini problem danes je ta, da sem nehala s treningi. Šola je naredila svoje, lenoba je še malo dodala, nosečnost je vse skupaj pospešila in danes se trudim ohraniti vsaj športni duh. Z nobenim športom se ne ukvarjam aktivno, a si želim. Samo ne vem, katerega naj izberem.

Varnost naših otrok

Na spletu berem članek o britanski deklici Maddie, ki je izginila neznano kam. Ob tem se sprašujem, koliko so naši otroci danes sploh varni. To deklico naj bi nekdo fotografiral in na podlagi tega se je pedofilska družba odločila, da je primerna zanje, ter izvedla ugrabitev. Halo? Kako je to sploh mogoče. To, da ti nekje nekdo ugrabi otroka, je mislim, da najhujša mora vsakega starša. Tega si ne upam niti pomisliti, pa vendar me skrbi. Ker imam tudi sama otroka. In ne bi preživela, če bi mi ga nekdo ukradel. Ali mu lahko zagotovim stoodstotno varnost? Kako? Kaj pa, ko bo šel v vrtec, šolo? Mu tam to lahko zagotovijo? Mislim, da so to vprašanja vsakega starša. Nehote objavimo slike naših otrok na spletu. Ali se zavedamo, da jih lahko gleda ves svet? Če pa še malo pobrska, ga hitro najde, kje živi in kdo je. Groza!
Zavedam se, da svojega otroka ne morem zaščiti stoodstotno, a vseeno upam, da ga bom vedno in povsod imela na očeh, da se me bo držal za roko, da se ne bo izgubil v množici neznanih ljudi, kot se to lahko danes hitro zgodi radovednim otrokom. Ob tem razmišljam, da najbolje, da ga privežem nase. Samo to zveni 'zaporniško'. Prihodnji teden odhajamo na morje in naš Tjuš je radoven za tri. Ne zna sedeti pri miru in vse okoli njega je zanimivo. Plaža je pravi raj za sprehajanje in opazovanje ljudi, ki so do majhnih otrok še posebno prijazni in tako majhnemu otroku hitro dajo vedeti, da je pri njih dobrodošel. Otrok pa je preveč zaupljiv, da bi lahko bil sumničav. Njemu je vse zanimivo in super fajn, da se nekdo zanima zanj. Treba bo imeti oči tudi zadaj. Nikakor ne misliti, saj ga vidim, ali pa, saj ne bo šel daleč. Raje ves dan hodim za njim! Vrtec bo pa sploh nekaj posebnega. Čeprav je zaklenjen in imajo vzgojiteljice pregled nad dogajanjem, ne morejo zagotoviti, da nihče ne opazuje otrok in se ob tem naslaja ali celo kuje načrte, podobne tistim iz zgodbe v uvodu. Me kar spreleti, če pomislim na kaj takega. Spet tretje tveganje so objave slik na spletu. Nehote objaviš sliko, da jo vidijo drugi, ne pomisliš pa pri tem, da jo lahko vidi ves svet. Tudi ljudje, ki zlorabljajo otroke na vse mogoče načine. Toda kaj lahko pri tem storiš? Bore malo. Še posebno, ker nimamo toliko znanja, da bi znali vse svoje podatke zaščititi.
Kriza! Na eni strani super fajn, ker lahko približamo svet sebi, na drugi strani groza, ker vemo, da lahko tako rekoč neznanci opazujejo nas. Današnja družba je polna takih nevarnosti in ob tem sta buška ali prebita ustnica otroka brez pomena.
Pazimo na svoje otroke in raje naredimo sto korakov več, kot da ga pustimo, da sam hodi naokoli.

Moja stara mama

Moja mama je stara 95 let. Ime ji je tako kot meni, Urška, vendar je na dokumentih Uršula. Kličemo jo preprosto mama. Vsi jo vikamo. Tako kot v starih časih. Njeni otroci jo včasih celo onikajo (npr. Mama so šli v sobo.). Čisto stara navada, vendar si samo sebe ne predstavljam, da bi ji rekla 'ti'. To je nekaj posebnega danes in ponosna sem, da smo ohranili tako tradicijo. Mama živi že ves čas z nami. Ko smo bili otroci, je pazila na nas. Nasploh je imela v varstvu veliko otrok in vsi so jo ohranili v lepem spominu. Še danes se spomnim, kako naju je hodila budit vsako jutro za v šolo. Dokler je še lahko hodila po stopnicah, je prišla v sobo in skoraj zapela: "Urška, Špela ... vstanita!" To so bili lepi trenutki bujenja, ker nikoli ni bilo treba ure. Pa še čez 10 minut je prišla preverit, če sva res že pokonci. Doli, v njeni kuhinji naju je čakal čaj. Še se spomnim tistega okusa šipkovega čaja, sladkega, da je žlica stala pokonci. A bil je neverjetno dober. Po šoli naju je čakalo kosilo. Vsak dan nekaj dobrega. Bila je dobra kuharica. A danes tega marsikatera punca pri 10.-15. letih tega ne bi jedla. Ker bi bilo preveč mastno. Samo takrat midve tega nisva opazili, ker sva itak vse porabili sproti. Kosila so bila vedno odlična, najprej juha, potem pa glavna jed in kompot ali puding. Jedli smo vse sorte, od golaža, gvavneka (kuhano zelje) s pohanimi šnitami (ocvrt kruh) do prežganke s palačinkami, šmorna ali pohanih jabolk. Te sem imela zelo rada in komaj se čakala, da so doma zrasla jabolka. Potem jih je narezala na okrogle rezine in povaljala v testu za palačinke ter ocrvla. Mmmm, dobro. Ne spomnim se, kdaj sem jih nazadnje jedla. Vendar bi jih rada spet enkrat. Mama je takole veliko let skrbela za naju s sestrico. Čeprav je vmes zbolela, je vedno našla toliko moči, da nama je skuhala kosilo, če sva prišli domov v tistem času. Za naju si je vedno vzela čas. Za pogovor ali kar tako. Velikokrat sem prišla k njej se samo pogovarjat. Njene zgodbice znamo vsi na pamet. Spomin se, ko sem jo enkrat vprašala, kako ji je uspelo imeti otroke na pet let, brez kontracepcije. Pa se mi je samo smejala in odgovorila: "Veš, takrat so bili drugačni časi in ata ni bil vedno doma, ko pa je bil, se je pa prijelo." Še danes ne vem, kaj je s tem mislila. Starih časov se je vedno spominjala in znala je zanimivo pripovedovati. Čeprav se ti je včasih zdelo, da je vse skupaj skoraj neverjetno. Samo se mi zdi, da odrasli nismo zmožni ravno toliko domišljije. Velikokrat pa me je samo poslušala in mi svetovala. Prav ona je bila tista, ki mi je pomagala premagati strah pred staršema, ko mi nista pustila, da bi ostala z Janezom. Prav ona mi je svetovala, naj poslušam srce, ne druge. Da je ona poslušala druge in se poročila z atom, vendar ni bila srečna. S tistim, ki jo je resnično imel rad, bi pa bila. Pa čeprav bi bila 10 let prej vdova. To je obžalovala vse življenje in še danes se ata, svojega moža, redkokdaj spomni. Naša mama je bila res super! Kolikokrat mi je 'posodila' jurja za bencin, pa vedno smo lahko kaj kupili zase, če smo šli zanjo v trgovino. Sama pa je hotela imeti sladoled na palčki, lučko. Ampak ne katerokoli, ampak te ta velike, kot je magnum. Hehe, pa bog ne daj, da so zamenjali kako embalažo. To so bile cele procedure pregovarjanja, da je to še vedno isti izdelek. Ampak je morala sama preverit, prej ni verjela. Včasih je res znala zakomplicirat, a na račun, koliko je bilo in koliko je ostalo ni pogledala nikoli. In včasih smo res kaj tudi mimo nje kupili. Pa je ni zanimalo in nikoli ni ničesar rekla. Vedno nam je rada pomagala.
Počasi pa je prihajala v leta, ko so drugi njene starosti že vsi obupavali nad življenjem, ona pa je bila še vedno polna energije. Še pri devetdesetih je sama cepila drva in si jih nosila v kuhinjo, da je lahko zakurila. Čeprav smo ji to prepovedali, je bila to njena strast. Kar oči so se ji zasvetile, če je bila lahko v drvarnici. Ves ta čas je imela probleme s srcem, pri 85-ih je bila operirana in dobila srčni vzpodbujevalnik, brez njega danes ne bi več mogla živeti, ker je njeno srce preslabotno. Ima tudi hudo obliko osteroporoze, hrbtenica se ji dobesedno poseda, težko hodi. A živi z bolečinami, tako kot že prej vse življenje. Vedno je samo dajala, zase ji je zmanjkalo časa.
Danes jo daje huda demenca. Pozablja stvari, ki so se zgodile 10 minut nazaj, ne pozna nas več. Le redko kdaj se spomni koga po imenu in tisti trenutek je res nekaj posebnega. Najbolj se še zapomni mojih staršev, ki skrbita zanjo, vendar bolj na videz kot po imenu. Škoda, ker je res že dve leti v povsem svojem svetu. Spominja se otroštva in mladih dni. Svojih otrok in moža se spomni le redko kdaj. Najtežje je nam, ker nam tako rekoč izginja pred očmi. Čeprav se zaveda, da nas izgublja. To ji lahko prebereš v očeh. Še vedno ima tisti nežen pogled. In ko te prosi, da ji pomagaj, ker jo vse boli, ker ne more več, ker ne ve, kje je ... dobiš tudi sam solze v očeh in si želiš, da bi jo Bog čimprej rešil trpljenja. A Tjuška vedno prepozna, čeprav ne po imenu. Ve, da ta mali fantek, ki sramežljivo kuka izza vrat njene sobe in se ji smeji, spada k njej. Da je del njene velike družine. Te dni, ko je bil gor in je lahko več časa preživel z njo, se je opogumil tudi on, jo prijel za roko in ji hitro ukradel piškot z mize. Take trenutke je treba obrdžati v lepem spominu. Ker vas imam rada, draga mama.

p.s.: Naša draga mama se je od nas tiho in mirno poslovila 11. 10. 2008. Mama počivajte v miru.

Prvi dnevi avgusta

Spet me ni bilo nekaj dni doma. Tjuš je lepo preživel dneve brez mene, itak. Očitno sem bila samo jaz tista, ki ni mogla brez njega. Sicer pa pravijo, da se otroci vsega navadijo, prej kot starši. In še kako je res. Otrok ne komplicira, ker nima za kaj. Njemu je tako, kot je, čisto fajn. Ne ve, da bi lahko bilo drugače. In se navadi na tisto, kar ima dano. Trmo tukaj odpišimo, ker gre za trenutno doživljanje nečesa. Skratka, Tjušk se je lepo privadil biti na mini počitnicah in ga skoraj 14 dni ni bilo domov. Sem mislila, da bo pozabil, kako je doma, pa se je takoj spomnil, kje je. Že na parkirišču je vedel, da je doma. Super!
Preživljati dneve z mojo mami je sicer lepo, a ne za dolgo. Vsi vemo, da se najbolje zastopiš z nekom, če se ne vidiš ravno vsak dan. In prav je tako. Še dobro, da živimo 50 km stran in se ne moremo videti vsak dan. Ker bi se mi zmešalo. Vse lepo in prav, vendar mladi moramo iti na svoje. Se lahko še ne vem, kako dobro razumemo, slej ko prej pride do nesporazumov, ki jih zaradi 'miru v hiši' ne rešuješ sproti. In ko se enkrat nabere, je prepozno. Zato raje pridem le na vikend obisk ali na krajši oddih. Tu je povsem nov ritem, čeprav me pusti kar se da pri miru. Pa vendar ... sama se navajena, da zjutraj prižgem TV in pregledam oddaje, da pred TV pojeva zajtrk, pogledam še mejle, potem pa greva ven. aja, pa spim tudi toliko časa kot Tjuš. Če je to pač do devetih, je pa do devetih. kaj veš, mogoče pa naslednji dni ne bo šlo. Ne morem pomagat sama sebi. rada spim. Pa so mi vsi govorili, ko bo enkrat otrok, se boš pa navadila in začela zjutraj ustajat. Ja, sem ustajala skoraj eno leto trikrat na noč in ob sedmih zjutraj, hodila spat ob polnoči, bila neprespana ... ampak navadila se pa nisem. Nikakor! Uživam v jutrih, ko tjuš malo poleži in jaz z njim. To pa mojo mami moti, ker ona misli, da je nemogoče spati do devetih, ker potem ni nič narejenega. Vse lahko narediš, samo spočiti se moraš prej. Haha. Upam, da se še kdo strinja z mano. druga motnja v najini komunikaciji je pa bila popravljanje za tjuškom. Res se mi ne da cel dan samo pospravljat, če on potem spet vse da ven iz omare. To raje naredim zvečer, čez dan naj se pa igra. Tretji nesporazumi so pa nastali pri tem, kaj in koliko bo jedel in pil. Ker mami misli, da mora skoz jesti in piti, čeprav potem kar bruhca in kašlja. Več kot tolko pa tudi ne more, no.
Ampak drugače sva se pa dobro razumeli in se imeli lepo. Malo sva kolesarili naokoli, seveda s tjuškom na kolesu spredaj pri meni. Sem jo presenetila, ker sem vse prekolesarila z njenim starim kolesom. Vse klance, čeprav so bili nekateri kar 14-odstotni. Kljub 15 kg preveč, imam dovolj kondicije, še več pa trme, da pridem, kamor hočem. Potem sva hodile v Gojzd na sprehod, malo za trening malo za hec. Pa seveda na kofetke k ljudem, ki jih že dolgo nisem videla. Predvsem je bil to moj ata v Bistrici. Z njim imamo bolj redke stike zaradi različnih stvari v preteklosti, a vseeno ga grem vsake toliko pogledat, da mi ne bo kdaj žal. Toliko, da vidim, kako mu gre, da on vidi mene in Tjuša. Potem je pa že skoraj konec debate. Težko se je pogovarjat z nekom, za katerega nisi prepričan, da ne bo vse raznosil naokoli. Skratka, taka potepanja sva imeli z mami, vmes pa seveda po babje opravljali vse, kar je šlo mimo. Res sem vesela, da imam tako mami in zadnja leta se dobro razumeva.
Dnevi so itak hitro minevali in včeraj sva se s Tjuškom končno vrnila v Ljubljano. Kar paše biti malo spet sam, na svoje. Očita itak ni doma, ker dela. Še vedno, že 12. dan! Še 4 dni pa bo doma, pri nama. Ga Tjuš tudi že pogreša. Ve, da ga ni. Včeraj smo šli še na morje z mojima. Ja, več ali manj smo se teh 14 dni samo vozili na izlete. Tako da imam avta za nekaj časa čez glavo. Šli smo v Simonov zaliv. Nič posebnega. Imela sem ga v drugačnem spominu, še iz osnovnošolskih dni. Sicer pa teh 'vodnih' dni v šoli nimam v lepem spominu ne tako, ne drugače. Ker so bile vse suhe in lepe, jaz pa vsa nabildana in kao debela. Ampak zanimivo, zdaj me imajo pa vsi nekdanji sošolci radi, bolj kot tiste, ki so bile takrat 'popularne'. No, Simonov zaliv ni nič posebnega, pa še tri evre je za plačat, čeprav naj bi bile uradno vse plaže do morja zastonj. Tudi prav! Ljudi itak ko sardinc, vsi pod tistimi tremi drevesi. Voda pa umazana, polna trave in mivke. Zato mi gre mivka na jetra, ker je voda motna, ker imaš potem mivko povsod, še iz ušes ti ponoči leze. In neverjetno se mi je zdelo, da je to mojima staršema všeč, ko sta tako picajzlasta za vse reči in se takoj skregata z vsakim. V glavnem ta mlakuža od SanSimona je bila dokaj topla in v njej je mrgolelo kao plavalcev. Plavat itak nisi mogel, ker je bil skoz kdo na poti, pa še valovi so bili. Ampak nam je bilo glavno, da je užival Tjuš. On je pa mali norček. Samo da vidi vodo, že je notri. Ni važno v kakšni obliki je, samo da je. Plaval je v Fredu in pa v 'kavču', tako smo poimenovali tisti rumeni šlauf, ko notri sedi kot na kavču. Je bil frajer. Trikrat smo šli v vodo za več kot pol ure, ampak njega to ni utrudilo. Je hodil še po plaži in imel oglede brisač in stolov. Neverjeten. Voda je zakon. Ni važno, ali šprica, ali je slana, ali se potunka, samo da je v vodi. Pa še smešno se mu je zdelo, ko sem hotela očija potunkat in ga nikakor nisem mogla, potem je pa on mene. Se je smejal, da ga je bilo veselje gledat. Kot sem rekla, ga ni utrudilo nič. Niti vožnja domov. Zaspal je šele ob pol desetih. Revček, noče zamuditi niti pet minut.
Ja, te prve avgustovske dneve smo preživeli zelo aktivno in čas je za malo lenarjenja.