Enooki Jack

Tako me je začel klicati Janez, ko je včeraj zagledal moje oko. Hahaha! Ne, pa ni smešno, ker boli in kljuje. Oko je namreč vneto, beločnica je rdeča, napol je odprto in čez noč se mi spopa skupaj, da ga komaj rešim.

Vzrok? Smučanje na Zelenici oziroma prepih. Med smučanjem ni bilo čutiti, da bi mi pihalo, zato sem bila v torek zjutraj toliko bolj presenečena nad spremembami. Mislila sem, da bodo "domača" zdravila pomagala, pa niso. Danes je bilo še slabše, zato sem komaj dočakala uro eno, da sem poklicala k zdravniku. Sprejela me je prijazna sestra, zdravnik pa je bil majhen plešast možic. Z rokavico na roki si je ogledal oko, pritiskal nanj, me spraševal, kje in kako me boli ... in mi napisal standardno zdravilo tobrex kapljice in mazilo. Oborožena z očesnimi antibiotiki in bistveno boljše volje sem odšla domov praznovat silvestrovo.

Te dni se moram paziti. Ne na prepih, si redno dajati kapljice, skratka paziti, da se stvar ne ponovi. V lekarni me je lepo opozorila, naj zdravilo uporabljam še kak dan dlje, ko je oko že zdravo. Grem v boj z vnetjem, do novega leta mora biti oko že bolj uporabno, če ne, kot je rekla Špela, sploh ne bom videla novega leta.

Novoletne zaobljube

Zdej me bo pa Špela tepla, ker imam enak naslov kot ona. Ja, pa kaj. Sem preplonkala. Ker sem jih imela namen napisat jutri ali pojutrišnjem ali ... mogoče sploh ne. No, sedaj jih bom. Nekje sem prebrala, da mora človek imeti cilje napisane, če jih želi odseči. Ne vem, če sem svoje cilje imela kdaj črno na belem napisane. Mogoče pa zato nisem dosegla vseh. Preden pa začnem pisat, pa želim Špeli iz Kamnika, da se ji uresničijo vse zaobljube pa še kakšna več.

Novoletnih zaobljub nisem nikoli pisala. Vedno sem si na silvestrski večer sicer zaželela, da bi se mi uresničila ta ali ona želja, to pa je tudi vse. Ne! Lažem! Spomnim se, ko sva z Janezom za novo leto 2005/06 naredila plan, kako bova zanosila. Do maja jem tabletke, potem tri mesece paziva in zanosiva. Sva se tega držala in imava enga fest tanartabl fletnga sinka Tjuša. Nekaj sem pa le uresničila.

Uf, zaobljub bo veliko, vsaka je pomembna. Nekaj jih je zelo nujnih in na vrhu želja, nekaj manj pomembnih, a bi vseeno bilo lepo, če bi jih izpolnila. Takole:

najbolj od vsega si želim, da bi bil moj škratek Tjuš zdrav fantek
kot drugo najbolj želim, da bi bila zdrava midva
kot tretje najbolj pa si želim, da bi bila zdrava moja starša, tast in tašča, ter moja sestrica Špela, ki to najbolj potrebuje, pa še njen fant Sandi ter od Janeza sestrici z družino
v letu 2009 moram nujno dobit službo. če mi že ni namenjena služba, moram nujno dobit pripravništvo v šoli. Ni pomembno, ali bo plačano ali ne (če bo, še toliko bolje), samo da bo.
če bi dobili neprofitno stanovanje, bi bilo zelo lepo. če pa ga ne bomo dobili, potem upam, da še vse leto ostanemo tukaj, kjer smo. če pa bomo že morali stran, potem naj bo to stanovanje ali hiška, ki bo naša.
shujšati moram vsaj 15 kg in se ob tem začeti bolj zdravo prehranjevati
oktobra grem na polmaraton - nisem pozabila
želim, da bi se z mamicami aprilčicami srečevale vsaj enkrat na mesec
veliko bolj (vsaj trikrat na teden) se moram ukvarjati s športom, brez bednih izgovorov
prebrati moram vsaj deset dobrih knjig
najti si moram še eno delo za popoldan (vsaj eno firmo, ki bi mi redno pošiljala besedila v lekturo, mogoče celo Just)
za veliko noč bi rada spekla svojo prvo potico
sej vem, da bi tukaj že lahko prišlo na vrsto "rada bi se naučila kuhati", pa mi ne gre iz ust, ker še vedno sovražim to delo
nehala bom gristi nohte (ta je pa stara že ... se ne spomnim več, od kdaj)
obljubim, da bom vsak mesec prihranila vsaj 20 evrov za na morje
drugo leto ob tem času bi bila rada spet noseča

Tako, vse je mogoče izpolniti, čeprav v tem trenutku nisem ravno prepričana sama vase.

Čaka me še analiza letošnjega leta.

Dva naporna dneva

Ta dva dneva sva s Tjušem preživela sama doma. In kot nalašč nikakor nisva našla skupne poti. Jaz sem bila malo bolj zoprna in precej nepotrpežljiva, kar ni v moji navadi, saj me redkokdaj kaj vrže iz tira. Tjuš pa je imel kot nalašč svoje naspidirane dneve. Ne le to, da je cel dan nekaj tečnaril in ni vedel, kaj bi sam s seboj ter se ni hotel lotili nobene stvari, celo spal ni nič. V ponedeljek sploh nič, danes le eno urco čez dan. Ponoči je sicer spal, a to je zanj bistveno premalo.

Nič spanja pa pri njem pomeni, da je še bolj zoprn, saj od zaspanosti še manj ve, kaj bi sam s sabo. In tako sva imela boje. Jaz sem ga silila naj spi, on se je drl, meni je pritisk narasel na maksimum, on je ostal pokonci. Vedel je, da ne dela prav, saj se je kmalu prišel stiskat k meni in me božal po roki, naj mu oprostim, ker noče spati in bi rad bil pokonci. To bi razumela, če bi tako željo izrazil na silvestrovo, ne pa na en bedast ponedeljek. Priznam, da sem velikokrat povzdignila glas, a kmalu ugotovila, da ne pomaga nič. Odločil se je, da bo nagajal. Metal je stvari, hodil po knjigah, zunaj ni ubogal, kje naj hodi, celo krožnik s čokolinom je vrgel stran od sebe, da se je polil. Bila sem na koncu z živci, a pikec je zvečer ob sedmih sladko zaspal.

Zjutraj sem se zbudila s čudnim občutkom, da z mojim učkom nekaj ni uredu. Preveč je bilo zaspančkov. Ko sem se pogledala v ogledalo, me je skoraj kap. Napol zaprto in čisto rdeče oko. Tega nisem doživela še nikoli. Vsaj ne spomnim se. Da o tem, kako me boli, ne govorim. Ah, ja, kako je lepo pojamrati nekomu, ki te samo prebere, si misli svoje, mogoče kaj napiše, smiliš se mu itak ne, vendar vseeno upa, da se to ne bo zgodilo tudi njemu. Ne bo se vam, čeprav ne vem, kako je do tega prišlo.

Tudi danes s Tjušem nisva bila ravno razpoložena. Mene je bolelo oko, Tjuš je imel svoje želje. Da sva se pomirila, je on zjutraj gledal en mjuzikal na teveju (sem bila presenečena, kako lepo pridno sedi na tleh in gleda film). Tiste dobre pol ure sem jaz pospravljala v miru in si spočila živčke. Potem sva šla ven, se igrala z vlakcem, jedla kosilo, šla spat ... ja seveda. Če verjamete. Ravno ko sem se namontirala na kavč, da tudi sama odspim svojo kitico, že je bil zbujen. Eno bogo uro si je vzel za spanje. Sem mislila, da ga je kaj zmetalo in bo zaspal nazaj. Ne ... on ves nasmejan, z rokami v luft, da naj ga dvignem. Vmes mi je še pokazal "dudu" na tleh in gremo akcija. Sumim, da je kaj takega jedel, da je ves energičen, pa ne najdem vzroka. Popoldne sem sama bolj kot ne preležala, ker me vse boli, Tjuš pa mi je nosil knjigice, avtomobilčke, da sva se igra napol leže. Bil je neverjetno priden. Pozno popoldne sva preizkusila tudi "finger" barve, ki jih je dobil za božička. Uspeli sta mu dve lepi sliki - konj in plavalec.

plavalec


konj


Kljub celodnevni zaspanosti mu je uspelo pregurat dan do pol sedmih. Če sem ga spraševala, ali gre mogoče gospodič spat, je nadvse veselo govoril "ne, ne". A vseeno ga je ob sedmih v posteljici zmanjkalo v manj kot minuti. Ja, zaspankoti so zmagali. Moje oko pa je še vedno boleče in rdeče. A jutri bo nov dan in dva dni bo doma tudi očka Janez.

Čestitamo ob novem letu

Kako se kopamo

Tjuš se kopa vsak dan. Razen če ni preveč zaspan, ker pridemo prepozno domov, a to se zgodi bolj redko. Njemu je voda v užitek. Sovraži "le" tuširanje. V banji mora imeti vedno vode do popka, ko se usede. Potem pa se igra, zaliva, preliva, doliva, šprica in vriska od veselja. To je pika na i dnevu. Potem gre lahko spančkat.

V banji je tudi čas za spoznavanje telesa. Ponavljava, kje ima nosek in popek, kje so nogice in kje laski ... Kadar se kopamo skupaj, vidi, da nismo vsi enaki in opazuje, kaj ima mamica in kaj očka. Vse mu je zanimivo, vse novo. Spoznava sebe in svoje telo. Ve, kako si mora umiti glavo, kako si nanese milo, šampon, kako se umiti rokice in trebuh. Zna tudi zaplavati po banji, odpreti pipo in špricati s tušem (ko je zavesa zagrnjena). Trikrat na teden ima tudi "pence". Takrat jih piha, gleda, kako izginjajo in kako nastajajo novi mehurčki. Vsak dan je nekaj novega.

Zadnjič pa je prvič tudi "javno" spregovoril. V filmčku si oglejte, kaj je povedal, slika pa itak pove vse.

Smučanje na Zelenici

Danes sem šla po dveh letih spet smučat. Končno! Janez je šel že v petek, jaz pa zaradi "nesporazuma" s smučkami (okovje je bilo nevede narobe našraufano) nisem mogla in sem žalostno gledala za njim. Hehe! Seveda je imel on v petek lepo vreme, danes pa je bilo oblačno, pa še snežilo je. Na srečo ni pihalo, ponoči je padlo nekaj cm novega snega, tako da je bilo smučanje pravi užitek. Tri ure smučanja je bilo za začetek ravno dovolj. Naslednjič pa za dlje.

takle je bil pogled na Vrtačo, obsijano s soncem


jaz


Janez

Kako sva smučala, si oglejte v naslednjih posnetkih. Ni bilo ravno v najlepši tehniki, ker nisva imela zaleta (po Janezovih navodilih tole pišem, haha).

Tjuš je zbolel

Ah, ja. Pa smo spet dočakali ta nartabl zoprne trenutke. Tjuško je na božični dan ponoči zakuhal. Kar tako, brez razloga. Vsaj meni se tako zdi. Trikrat je sicer bruhal, drugače pa ima samo vročino. Zakuha do 39, dobi svečko, se umiri in divja naprej, kot da ne bi bilo nič. Res, ko nima vročine, se igra in nagaja kot vedno. Sicer se hitreje utrudi in več spi, ampak drugače mu ni nič. Tudi je in pije povsem normalno. Samo tale smotana vročina mu nagaja že 4 dni. Jutri bom poklicala pediatrinjo, čeprav ne vem, kaj naj ji sploh rečem, da mu je. Mogoče je bila spet trebušna gripa in je zdaj mimo. Že lani tak čas jo je staknil in hitro prebolel. Bogec moj mali, upam, da se bo sedaj, ko bomo nekaj dni doma, pozdravil in bo novo leto dočakal zdrav.

Božični večer

Božični večer smo letos preživeli, spet, pri naših. Ampak ta spet ni bil mišljen, kot da nam je to odveč, saj se vedno zelo zabavamo in nasmejimo do solz. Da o tem, koliko pojemo, raje ne bi. Letos smo prišli gor že dopoldne, vsaj midva, Tjuš pa že en dan prej. Midva sva šla namreč 23. na predstavo 5moških.com in zelo uživala.

Za večerjo smo se odločili, da ne bo nič posebnega, pečenka v medeni mandeljevi omaki s suhimi marelicami (skuhal seveda Janez), pohančke in francosko solato (doma narejeno, seveda, in brez jajc). Bilo je odlično in vsi smo se napapcali. Ata je od nekod prinesel jelko. Ja, letos smo postavili pravo jelko, ne smreko. Popoldne, že skoraj v temi, pa sta šla z Janezom še po mah za jaslice. Ker ju je ujela tema, sta se "izgubila" in komaj našla pot do planinske koče v Gojzdu, kjer sta morala pod nujno spiti dva piva. Babe smo pa doma pohale meseka. Nato sta Tjuš in ata postavila jaslice, jaz pa sem okrasila smrečico. Prišla sta še Špela in Sandi, mami je pripravila mizo in vse se je lahko začelo. Med večerjo je božiček že potiho nosil darila in ko smo pojedli, je šel Tjuš pogledat v dnevno, kaj se je zgodilo. UUUU, aaaaa! Noro! Kako smo preživeli preostali večer, pa si oglejte v videu.

Naša Suzana je drugič postala mamica

Danes, pred nekaj minutami, je naša prijateljica in mamica aprilčku Arianu rodila drugega sinka Darisa. Fantek je težak krepkih 4000 gramov in velik 53 cm. Porod je očitno minil hitro, saj je okoli ene ure sporočila, da odhaja v porodnišnico. Mamice aprilčice smo spet ponosne, da imamo novega člana. V tem trenutku je to najlepši dojenček. Suzani in Darisu želimo čim več zdravja, očku in bratcu pa iskreno čestitamo.

Vse najboljše Špela

Špela, 25. 12. praznuješ svoj 30. rojstni dan. Ker nas ne bo doma, ti čestitko pošiljam že danes.

Draga Špela!

Jutri 30. rojstni dan boš praznovala,
mislila boš, da zdaj stara si postala,
to sploh ni res,
zdaj življenje šele bo šlo zares.
Življenje tvoje bo bogato,
polno lepih izkušenj,
posula z rožicami svojo boš življenjsko trato,
postala boš še boljša mamica,
še bolj ljubeča žena,
stisnila boš jutri k sebi svojega Nejca
in poljubila Igorja.
Nikoli ne obupaj,
čeprav se ti zdelo bo težko,
nekje bo sonce vedno zate le sijalo,
ti dajalo moč in te spodbujalo,
da spet avto boš vozila,
da boš knjige vse prebrala,
da v naslednjih tridesetih letih celo svojo hiško boš pozidala,
mogoče še kakšno hčerkico dobila,
ki ji lahko boš barbiko kupila,
ter imela pikapolonic veliko.
Trideset naj bo menik sreče, ne starosti,
nadaljna leta naj bodo kar se da uspešna,
navdihujoča in srečna,
vedno vesela in nasmejana,
če pa kdaj boš žalostna,
spomni se, da imaš nas, prijatelje.

Vse najboljše za rojstni dan ti želimo Urška, Janez in Tjuš.

Tale pikapoka je pa samo zate narisana in pobarvana.

Praznični dnevi 4. del

Še dva dni je do božičnega večera. Ampak mi smo smrečico postavili že danes, ker nas od jutri naprej ne bo doma. Imamo umetno, upam pa, da bomo imeli drugo leto tako "ta pravo". Dopoldne sva s Tjuškom pekla še piškotke. Za orehove sva naredila samo testo, ki mora do jutri počakati v hladilniku, navadne pa sva lepo spekla. So nama dobro uspeli, seveda, če je pa Tjuš pridno pomagal.

Takole sva pekla piškotke

pečeni piškotki, eni navadni iz modelčkov, drugi orehove kapice s čokoladnim cofkom




potem smo postavili smečico


najprej jo je oči sestavil


kaj pa imamo tole?


ni mi šlo v glavo, kako bunkica stoji na veji


strokovno sem pregledal mizico, na kateri bo stala smrečica


takole sem pa preizkusil bunkice


poziranje pred novoletno okrašeno smrečico

Zdaj pa čakamo samo še darila! Juhej!

Trgovine se polnijo

December je čas, ko ljudje silij(m)o v trgovine. Ni pomembno katere trgovine, samo da so. December je čas zapravljanja. Pretiranega! Le redkokdo od nas že v začetku decembra ve, kaj bo podaril svojim najbližjim in prijateljem za božič. O tem, kako obdariti ljudi okoli sebe, sicer vsi razmišljamo že od novembra, a na koncu vsi letamo po trgovinah v zadnjih trenutkih in na koncu kupimo ... kaj že? Kar nekaj, jaz pravim temu. Ampak letos je drugače. Vsaj pri meni. Odločila sem se, da vsakemu kupim za največ 20 e in tega sem se tudi držala. In priznam, da se je bilo veliko lažje odločiti, kaj kupiti vsakemu.

Ampak nisem hotela povedati tega. Značilno za december (čeprav je skoraj enako tudi ob drugih praznikih) je, da so ljudje nenehno v trgovinah. Parkirišča so polna, potrebuješ deset minut, da najdeš parkirno mesto, če je mogoče, čisto pri vhodu. Glede iskanja parkirišča mi je zanimiva teorija, da ne glede kako polno je parkirišče, boš v dveh minutah zagotovo dobil prosto mesto. Samo postavi se na parkirišče in počakaj. V dveh minutah bo prišel nekdo in odpeljal svoj avto ter tako naredil prostor za vas. Poskusite, deluje! No, v glavnem so potem na vrsti trgovine. Zadnja leta se ljudje hodijo v trgovine sprehajat. Kam zaboga smo prišli, da smo parke in travnike zamenjali za trgovska središča. Žalostno. A resnično. Priznam, da v tem bednem vremenu tudi mi kdaj pa kdaj smuknemo "na sprehod" po trgovini.

Ko vstopiš v vse te trgovske centre, ki pri nas rastejo kot gobe po dežju, se resno sprašujem, od kod trgovcem misel, da imamo v Sloveniji res tako veliko kupno moč, da lahko na območju petih kvadratnih kilometrov stojijo trije različni centri (primer Kranj ali Rudnik). Če bolj podrobno pogledamo, kmalu ugotovimo, da je večina trgovin praznih. Mogoče je v njej kaka stranka, vendar še ta ne nakupuje, ampak si samo ogleduje. V M Šiška je takih trgovin vsaj pet, v citiju vsaj deset, da o Hali A ne govorim, podobno je na Rudniku. Trgovine z oblačili, razno bižuterijo, posodo in porcelanom, čevlji so večino dneva prazne. Še največ ljudi je v trgovinah z živili. Ja, tam je pa res polno. Ljudje se drenjajo s polnimi vozički med policami, kot zanimivost, pa tam nakupujejo tudi oblačila in obutev. Sama tega ne bi nikoli, ker mi je razen kuhinjskih servietov nepredstavljivo dati v voziček s salamo in kruhom še modrc, spodnje gate, trenerko ali bog ne daj plašč. Ampak ljudje to delajo. Ker je očitno najceneje. Ne vedo pa, da za to ceno dobiš pulover, ki ga lahko oblečeš samo enkrat in mogoče še enkrat po prvem pranju. Potem pa postane neprepoznaven.

Vrnimo se k hrani. Recesija nam visi za vratom. Vsak dan nas na to opozarjajo vsi po vrsti. A ljudje še vedno rinejo po kupe hrane. Ob petkih si naložijo poln voz hrane, v nedeljo so taisti ljudje že spet v trgovini ... s polnim vozom hrane. Če bi ljudje res občutili tako močno recesijo ali bolje rečeno draginjo, potem bi resno razmislili, kaj bodo kupili. Ko takole stojiš v "čez vse police" dolgo vrsto, imaš čas, da si ogleduješ vozičke. Poleg kruha in mleka, kake salame in sira, najdemo še en kup "zelo pomembnih" živil. Tri vrečke čipsa, pet čokolad, pet vrečk kilskih bonbonov, en kup zamzrnjene hrane, piškotov, razno razne pijače ... in še in še. Vsi jamrajo, ne špara pa nihče. Piškote bi lahko delali sami, pili bi lahko malinovec. Ampak to je samo moje mnenje. Sama ne kupujem džusov, sokov, raje si kupim sirup in ga imam za skoraj cel mesec. Sok popijem v pol ure. Za isto ceno. Piškotov ne kupujem, še posebno ne tistih filanih, ki so "kao" domači. Take raje naredim sama. Kupim si pa tiste s pomarančnim želejem in čokolado. Teh pa sama ne znam narest. Hihi. Ne vem, no, samo meni se zdi 100 evrov na teden za hrano VELIKO. Ker to konec meseca znese 400 evrov. To je pa že naša najemnina. Pri hrani se mi zdi, da lahko veliko prihraniš, samo znajti se moraš.

Več ljudi, več mora biti prodajalk. Ja, seveda. Če verjamete ... Ste že kdaj doživeli, da so se ob vašem vstopu v trgovino vsi prodajalci poskrili? Meni se to zgodi večkrat. Ali pa nihče ničesar ne ve. Kako sovražim to. Včasih smo doma imeli majhno trgovino. O šestega razreda naprej sem pomagala prodajati. To je bila še stara šola prodaje, ko s stranko navežeš očesni kontakt, se ji nasmejiš, jo gledaš v oči, ko se pogovarjaš z njo, ji enostavno daš vedeti, da si ti tu zaradi nje, ne ona zaradi tebe. Take prodajalke najdemo samo še v naši trgovini zraven bloka, ko se vsi poznamo, se pozdravimo, kakšno rečemo ... Tak odnos mi je všeč in mi prav paše iti v trgovino na klepet. V večjih trgovskih centrih tega ni. Ko končno najdeš eno gospo, ki ima na sebi značko z imenom, po kateri sklepaš, da ti lahko pomaga, ti ta ista gospa pove, da ona pa samo "fila" police in nič ne ve. Potem iščeš naprej in najdeš drugo gospo, oblečeno v haljo trg znamke. Ko sem zadnjič spraševala po začimbah za medenjake, me je taka gospa pogledala, kot da jo sprašujem, če mogoče prodajajo žive kokoši. Ne vem, no. A so res vse tele prodajalke omejene samo na svoj teritorij ali pa se jim enostavno ne da ukvarjat z ljudmi. Spet drugič sem spraševala, medtem ko je polnila police, kje naj najdemo vložke za pištolco za lepljenje. Odgovorila mi je, ne da bi enkrat odmaknila pogled s police proti meni, da naj pridem čez 15 minut nazaj, naj se še malo sprehodim po trgovini. Halo? Najboljše so mi pa tiste, ki rečejo, da za stvar, ki jo iščeš v njihovi trgovini, še niso slišale, čeprav si jo sam na drugem koncu mesta v trgovini iste znamke dobil. Da si pa še drzneš vprašati, kdaj bodo določen izdelek dobili, je pa preveč ...

Vse je natempirano, vse moraš imeti premišljeno naprej, ker bog ne daj, da stojiš v vrsti za kruh in ne veš, kateri kruh bi kupil. Časa imaš pet sekund, mogoče še manj, drugače že "delaš vrsto" in se ljudje za teboj kregajo, kaj za boga se zmišljuješ. Zanimiva mi je misel enega fanta, ki je rekel, da je kupiti kruh danes že prava umetnost. Sej pri drugih stvareh ni dosti drugače. Če te zanima cena, si jo moraš najti sam, če te zanima kvaliteta mesa, jo moraš oceniti sam, ker drugače si že nestrpna in tečna stranka, ki bi vse rada vedela. Halo? A mogoče nimam te pravice? Mi ta pravica mogoče pripada samo kadar nimate dovolj dela, ko pa je gužva, vam pa "dol maha", samo da je prodano? Poleg tega nas pa v vsaki trgovini čakajo še najmanj tri "prijazne", predvsem pa napedenane hostese, ki imajo hudo akcijo "3 v enem", plus darilo, ko morajo pa kaj več povedati o izdelku, znajo pa reči samo, da je odličen. Sej človeku se res lahko zmeša.

4000 evrov. To je cena, ki jo morajo lastniki stojnic v citiju plačati, da lahko v decembru predstavljajo in prodajajo svoje izdelke. Problem je, da jih predvsem predstavljajo. Ne vem, res ne vem, kdo proda toliko, da lahko reče na koncu meseca, da je zaslužil vsaj za stojnico in je tako na pozitivni nuli. Podobno stanje pa je tudi v središču mesta v "hiškah". Prodajalci se že pritožujejo, da ni prodaje, da niti ljudi ni. Krivo je vreme, se tolažijo. Mogoče res. Ker ko sem jaz prodajala tam čokoladne bonbone, smo delali ko pri norcih. Vsak dan od treh do devetih zvečer smo delali kot nori. Vsako popoldne sem naredila za 500 evrov prometa. Pa šefi niso bili zadovoljni. Hoteli so več. Le kaj pravijo danes? Revčki.

Kaj naj rečem za konec? Veliko bi še lahko napisala, ker je še ogromno zgodb, takšnih in drugačnih, ki jih vsakodnevno doživljamo v trgovinah. En kup različnih misli sem napisala, a upam, da ste me razumeli, kaj sem hotela povedati. Privoščite si dobro božično večerjo, pojdite na sveži zrak in preživite lepo zadnjo noč leta 2008. Ne pustite vsega denarja v trgovinah, raje dajte za bencin in se zapeljite v naravo, na lep družinski izlet.

Praznični dnevi 3. del

Danes smo se s štajerskimi sorodniki dobili na že četrtem predbožičnem srečanju, zame drugem. Vsako leto namreč mami organizira kofetkanje v enem od trgovskih centrov, letos pa so Štajerke izbrale Supernovo. Najprej smo malo poklepetale, lovile Tjuša, ki ni bil niti sekundo na miru, potem pa smo si razdelile darila. Mami je vsem podarila tupperware posodico in notri en kup dobrot, njej pa so prinesle predvsem mila in kreme za lepo dišeče telo. Jaz sem vsem podarila moje male svečnike s svečko, ki diši po vaniliji, in čokolado. Dobila pa liter medu, klobaso, dve mali brisački in božični kaktus. Tjuš je dobil stojalo z abecedo in številkami ter luštno kapo. Bil je kot en obred, vsak je vsakega prijetno presenetil, mu pokazal, da ga ima rad in da ga spoštuje. Čas je prehitro minil in zaželeli smo si vse dobro v novem letu. Čeprav se med prazniki še vidimo. Gremo mi v Celje, itak.

Sicer sva pa danes s Tjušem dokončala koledar z odtisi rokic. Ni popoln, je pa izviren. Jutri ga nesem še plastificirat in vezat, potem pa ga lahko zavijeva za darilo. Takole so videti prva in druga stran, ter po dva meseca skupaj.

V spomin

Vsak od nas je vsaj petkrat gledal slovenski film Ne joči, Peter. In vsakemu od nas je v spominu ostal Dolfe, partizan, ki je vola zamenjal za kravo, ki je z bombami okoli pasu stregel Nemcem in ki se je na koncu filma ponosno javil v Danetovo četo. Kdor je kdaj šel v dramo na predstavo, pa se Zlatka Šugmana lahko spomni iz vlog v Hamletu in Hlapcih, Pohujšanju v dolini Šentflorijanski in Molierovem Tartuffeu. Zadnji dve predstavi sem videla tudi sama. Bil je eden redkih slovenskih igralcev, ki si ga gledal z veseljem. Naj počiva v miru in med Slovenci ostane v lepem spominu.

Praznični dnevi 2. del

Vsako leto tudi naša Feja praznuje božič. Kupimo eno božično kapo in ji naredimo lepo božično rutko. Ponosno hodi naokoli, ljudje pa ji govorijo "Glejte, kuža je tudi Božiček!". Letos ima še posebno lepo, iz bolj trpežnega materiala, da bo dlje zdržala, če le ne bo prej vsa umazana.

Lani je bil Tjuš jelenček. Mamice se še spomnite, kako smo v Kranju vsem malim škratom kupile jelenčkove rogove? No, našemu škratu so še vedno prav.

Takole sta danes pozirala na kavču, eden bolj navdušen kot drugi. Najprej jelenček in Božiček, nato še dva Božička. Cortka mala, da je kaj.

Praznični dnevi 1. del

Vsi smo že globoko zakorakali v veseli december, jaz pa še nisem videla okrašene Ljubljane, niti novih hišic ob Ljubljanici in na Kongresnem trgu. Kako le, ko pa že ves mesec dežuje in človek res nima veselja hoditi zunaj po mokrih ulicah, ves premočen do kože. Ko bi vsaj padlo meter snega ...

Ampak pri nas se ne damo motiti. Poleg medene hišice sem naredila tudi čestitke. To leto prvič sama. Iz pelca sem naredila različne motive, ki sem jih prilepila na eko čestitke. S Tjuškom sva jih poslala njegovim prijateljem, njihovim družinam, ki jih imamo vsi radi in so naši prijatelji. Dve čestitki pa sem poslala tudi v Švico, mojim "delodajalcem" in prijateljema Marcelu in Denise. Take čestitke sem naredila:



Počasi pa nastaja tudi najin koledar za ata in mamo. Morava pohiteti, ker prejšnji teden nisva naredila nobenega odtisa. Bova ta teden bolj pridna, ker potem moram nesti še plastificirat. Barvanje s temperami je vsekakor zanimivo, vendar le, dokler ni treba sodelovati z mamico in si barvati dlani z različnimi barvami. Tjuša najbolj moti, ko morava za vsak mesec rokico pobarvat z drugo barvo, kar pomeni, da se ves čas umivava. Tako nama uspe naredili le tri, največ štiri odtise v enem popoldnevu. Pa še to morava delati zelo hitro, z veliko animacije in potrpežljivosti. Na srečo je zelo navdušen potem nad svojim rezultatom. Takole je nastal marčevski možic:


Naredili smo še odtise rokic v fimo maso, za dedija in babi, za Polonco sva naredila lep srček prijateljstva, pa še eno presenečenje, o katerem pa ne morem pisati zdajle. Takole sta videti prvi dve stvari, tretja ostaja še malo skrita.


Danes se je Tjuš spoznal še z dedkom Mrazom. Je prišel kar v vrtec. Tjuš se med čakanjem nanj ni dal motiti in je veselo skakal po igralnici, medtem ko so drugi otroci pridno sedeli pri mamicah. Moj falot pa se je raje zamotil s plesom s svojo punco Lano. Ja, v vrtcu se rojeva prva ljubezen. Ko je prišel dedek Mraz, je bil Tjuško ravno na vrhu svojega najljubšega tobogana. Prijazen bradati možic ga je presenetil, njegovi zvončki na palici so mu na lica privedla strah, solzice so nehote stopile v očke, s pogledom je iskal mene, svojo mamico. Prestrašeno se je stisnil k meni. Tako prestrašenega ga še nisem videla. Skupaj sva šla po bonbon, da je videl, da ni hudega. Dedek Mraz je bil zelo prijazen, malo "pokvarjen" je hecal mamice in očkote, katera bi rada trde in katera mehke bonbončke. Skupaj smo zapeli pesmico Siva kučma, bela brada. Tjuš se je počasi stopil in premagal strah. Dvakrat je šel sam po bonbončka, pa tudi po darilo, knjigico. Aja, meni je zatajil fotoaparat. Ja, dober izgovor. Zatajila sem kar sama, ker sem pozabila vtaknit notri kartico. Brez mi pa ni hotel slikat. Beda od bede. Tako sem prosila eno mamico (od Lane) naj mi prosim pošlje slikice. Sledila je skupinska slika. Postavila sva se poleg dedka Mraza. Tjuša je spet pograbil strah in mi je splezal skoraj na glavo. Raje ne vem, kakšne so slike, ker sva gotovo grozna. Tako je minilo prvo srečanje z dobrim možem. Upam, da bomo srečali še kakšnega, ki se ga ne bo ustrašil.

Smrečice še nismo postavili, jo bomo naslednji ponedeljek. Ta pravo iz gozda in jaslicami pa bomo postavljali pri atu in mami na predbožični večer. V torek pa greva z Janezom po dolgem času zvečer ven, v Špas teater gledat 5moških.com. Komaj čakam.