Današanja štorija je ravno za ženske ali pa za take, ki se jim nekam mudi. Kaj storiti, ko ti na parkirišču (vsaj to, no), kjer si parkiran "na hitro" z vsemi štirimi smerniki, avto ne vžge? Izgubiš še tisti živec, ki ga imaš.
Že zjutraj smo hiteli v vrtec, seveda je bila gužva, ker morajo smetarji točno ob osmih, ko največ staršev pripelje svoje otroke, pospravljati smeti. Janez bi moral biti ob osmih v službi, a takrat smo bili šele pred vrtcem. Nova kolona je bila na Drenikovi, ker že sto let razkopavajo cesto. Potem Janeza odložim in grem naprej po opravkih. Morala sem v Trnovo nesti od očija nokio na popravilo, potem pa v knjižnico vrnit knjige.
Pred nokia servisom ni nikoli nič za parkirat, zato se večinoma parkira(m)jo kar tako "na hitro", saj se skoraj nihče ne zadrži več kot deset minut. Tudi sama sem se po desetminutnem iskanju parkirišča parkirala kar pred stopnice, prižgala "vse štiri" in šla hitro gor. Manj kot pet minut in že sem bila nazaj. V avtu me je čakala tudi Feja, ki se rada vozi z nami po opravkih. Usedla sem se v avto, poklicala očija, da imam tudi nadomestni telefon. Med klicem hočem vžgat avto in ... ne jebe pet posto!!! Rečem očiju: "Na, zdej mi pa še avto ne vžge!" Me je samo debelo vprašal, kako to. Kaj jaz vem, kako to. Ključe se obrne, prižgejo se kontaktne luči, ko pa je treba zalaufat, pa nema glasa. Moj oči ni ravno specialc za avtomobile, zato mi več kot to, da naj ga premaknem na bolj "pameten" kraj ni mogel svetovat. Kličem Janeza, ki se mi sploh ni oglasil. Fak! Vmes sem bila vsa zmedena in mi je pri odprtih vratih avto ušel malo nazaj, tako da so se vrata zataknila in jih nisem mogla niti zapret. Mislim, halo? A je lahko še kaj? O, je je. Najdem enega fanta, da mi je avto porinil toliko naprej, da zaprem vrata. In sedim v avtu ter se smilim sama sebi, kaj zaboga naj pa zdaj. Vmes sem Janeza nekajkrat nadrla, naj nekaj naredi, čeprav ni mogel nič. Kličem od Janeza očita, ki ima malo več pojma kot moj. Njegova strokovna ocena je bila, ali je šel akumulator ali pa štarter. Naj zberem pomočnike in naj me porinejo. Super! Itak so se tisto sekundo vsi deci poskrili. Bila sem kot mačka, ki pred luknjo čaka miško. Takoj, ko je prišel prvi pešec, sem ga pohopala, potem še drugega. Ker je volan servo, rata brez pravega kontakta čist trd in sem ga komaj premikala. Fanta me porineta, nema glasa od avta. Ne moreva, boste morali poklicati vlečno službo. Ja, valda, kje imam pa denar zanjo. Rečem, naj me porineta na en prost parking. Z ritjo (ne mojo) sem še vedno malo gledala na cesto, a vsi so se lahko vozili mimo mene. Vmes mi zmanjka baterije na telefonu, na srečo sem imela nadomestnega pri sebi. Zamenjam sim kartico, a nisem imela nobene številke notri, ker imam vse shranjene na telefonu. Še dobro, da znam nekaj številk na pamet.
Glede na to, da naj bi bil kriv akumulator, je bilo torej treba najti nekoga, ki bi me prižgal na kable. Najdem eno dušo od fanta, ki mi ves bogi reče, da on ima pa preslab avto. Nimaš! Ajde, gremo! Pripelje zraven, hočem odpret haubo ... nič. Hauba zabita dol. Nimaš šans, da jo odpreš. Ročka v avtu ne potegne. Gledava kot dva debila v avto, njemu nič jasno, meni še manj. Madona, a je lahko še kaj? Itak, da je lahko.
Kličem Janeza, je po moje samo z očmi zavijal, kako zaboga se ne da odpret. Ja, kako naj jaz vem. Zraven sem jokala, pa ne od strahu, ampak od vsega skupaj. Imela sem že poln kufer vsega. Na parkirišču sem bila že uro in pol. Kličem očija, da mu povem situacijo. Pridem dol, je rekel. Čakam še skoraj eno uro, vmes že malo zmrznem, ker nisem upala iz avta, k sem bla tako čudno parkirana, da bi lahko samo še kak listek dobila. Glede na to, da je bil takrat čas dovoza robe v sosednji M, je mimo mene vsake pet minut peljal nov tovornjaček. In vsak drugi šofer mi je rekel, naj se mu umaknem. Bi se rade volje, pa se ne morem, ker mi je crknu avto!!! Potem je pa le našel način, kako priti mimo mene. Vse se da. Medtem je oči že zašel in se vozil nekje po cesti, od koder je videl samo trnovsko cerkev. No, vsaj blizu je bil. Končno se najdeva. Gleda haubo in mu ni bilo nič jasno. Pritiska, skače po njej, ona ne jebe. Samo butasto sva gledala, sam je pa tudi ni upal dvignit, da ne bi vse potrgal in bi se potem še brez nje vozila okoli. Edina varianta je bila torej vlečna akcija. Janez je rekel, da imava vlečno vrv. Sem ugotovila, da je nimava, ker se nama je enkrat strgala in sva jo vrgla stran. Na srečo sem imela tri "gurtne" ( ne vem, kako se to po slovensko reče). Jih zveže skupaj, da bodo držale. "Kje pa ima hakeljc za štrik?" DDDDD. "Ne vem, a ni tukaj spodaj?" No, očitno multipla nima hakeljca za vleko. Najde nekaj temu podobnega in Boga prosi, naj ne odtrga vsega skupaj. Samo še tega je manjkalo, da bi samo podvozje za sabo potegnil. Potem me izmota s parkinga, mi je kar malo privzdignil avto, da sem šla mimo enega jeepa. Meni je dol teklo, ker sem morala tako na trdo volan vrtet. Končno se postaviva drug za drugim. Prostora je bilo komaj za en avto, ampak folk mora kar rint naprej. Da bi pa kdo vprašal, če je kaj za pomagat, to pa ne. Basat pa dren delat. Oči zalaufa, me potegne, jaz v drugo, spustim sklopko ... IN GREMO! Vžgal, iz prve. Oči je komaj verjel, jaz pa tudi. Hvala oči.
Zamenjava še telefone, pokličem Janeza, da prihajam. Pred Piazzo ga je moral seveda takoj ugasnit, ker ni verjel, da ne vžiga. Aja, pa haubo je on odprl s prve. Brez problema. Valda, da spet ni vžgal. Bližnji mehanik ugotovi, da je gotovo štarter, vendar bo treba k električarju. Jaz sama ne grem, sem takoj rekla. Šla sem v Piazzo se pogret, ker sem imela še vedno nekaj delov telesa zmrznjenih. Se še sedaj tajam. Ob 12 sva šla domov oz v Podutik k električarju. Kr nekej.
Po Tjuša greva pa z ruzakom. Ko sva prišla domov, sem pa hotela Janezu, ki je bolan, narediti sendvič. In sem se pri tretjem kosu kruha urezala v blazinico prsta. Prst mi utripa, Janez mi je naredil strokovno kuharsko prevezo, zdaj pa lahko samo molim, da je za danes dovolj štorij. Ker ne morem več.
p. s. popravilo je stalo 160 evrov, s tem da nama je popravil še ventilator. super! zdaj lahko tudi v dežju vidimo na cesto. frajer od mehankarja je pa računal 60 e samo delo!!!!
Že zjutraj smo hiteli v vrtec, seveda je bila gužva, ker morajo smetarji točno ob osmih, ko največ staršev pripelje svoje otroke, pospravljati smeti. Janez bi moral biti ob osmih v službi, a takrat smo bili šele pred vrtcem. Nova kolona je bila na Drenikovi, ker že sto let razkopavajo cesto. Potem Janeza odložim in grem naprej po opravkih. Morala sem v Trnovo nesti od očija nokio na popravilo, potem pa v knjižnico vrnit knjige.
Pred nokia servisom ni nikoli nič za parkirat, zato se večinoma parkira(m)jo kar tako "na hitro", saj se skoraj nihče ne zadrži več kot deset minut. Tudi sama sem se po desetminutnem iskanju parkirišča parkirala kar pred stopnice, prižgala "vse štiri" in šla hitro gor. Manj kot pet minut in že sem bila nazaj. V avtu me je čakala tudi Feja, ki se rada vozi z nami po opravkih. Usedla sem se v avto, poklicala očija, da imam tudi nadomestni telefon. Med klicem hočem vžgat avto in ... ne jebe pet posto!!! Rečem očiju: "Na, zdej mi pa še avto ne vžge!" Me je samo debelo vprašal, kako to. Kaj jaz vem, kako to. Ključe se obrne, prižgejo se kontaktne luči, ko pa je treba zalaufat, pa nema glasa. Moj oči ni ravno specialc za avtomobile, zato mi več kot to, da naj ga premaknem na bolj "pameten" kraj ni mogel svetovat. Kličem Janeza, ki se mi sploh ni oglasil. Fak! Vmes sem bila vsa zmedena in mi je pri odprtih vratih avto ušel malo nazaj, tako da so se vrata zataknila in jih nisem mogla niti zapret. Mislim, halo? A je lahko še kaj? O, je je. Najdem enega fanta, da mi je avto porinil toliko naprej, da zaprem vrata. In sedim v avtu ter se smilim sama sebi, kaj zaboga naj pa zdaj. Vmes sem Janeza nekajkrat nadrla, naj nekaj naredi, čeprav ni mogel nič. Kličem od Janeza očita, ki ima malo več pojma kot moj. Njegova strokovna ocena je bila, ali je šel akumulator ali pa štarter. Naj zberem pomočnike in naj me porinejo. Super! Itak so se tisto sekundo vsi deci poskrili. Bila sem kot mačka, ki pred luknjo čaka miško. Takoj, ko je prišel prvi pešec, sem ga pohopala, potem še drugega. Ker je volan servo, rata brez pravega kontakta čist trd in sem ga komaj premikala. Fanta me porineta, nema glasa od avta. Ne moreva, boste morali poklicati vlečno službo. Ja, valda, kje imam pa denar zanjo. Rečem, naj me porineta na en prost parking. Z ritjo (ne mojo) sem še vedno malo gledala na cesto, a vsi so se lahko vozili mimo mene. Vmes mi zmanjka baterije na telefonu, na srečo sem imela nadomestnega pri sebi. Zamenjam sim kartico, a nisem imela nobene številke notri, ker imam vse shranjene na telefonu. Še dobro, da znam nekaj številk na pamet.
Glede na to, da naj bi bil kriv akumulator, je bilo torej treba najti nekoga, ki bi me prižgal na kable. Najdem eno dušo od fanta, ki mi ves bogi reče, da on ima pa preslab avto. Nimaš! Ajde, gremo! Pripelje zraven, hočem odpret haubo ... nič. Hauba zabita dol. Nimaš šans, da jo odpreš. Ročka v avtu ne potegne. Gledava kot dva debila v avto, njemu nič jasno, meni še manj. Madona, a je lahko še kaj? Itak, da je lahko.
Kličem Janeza, je po moje samo z očmi zavijal, kako zaboga se ne da odpret. Ja, kako naj jaz vem. Zraven sem jokala, pa ne od strahu, ampak od vsega skupaj. Imela sem že poln kufer vsega. Na parkirišču sem bila že uro in pol. Kličem očija, da mu povem situacijo. Pridem dol, je rekel. Čakam še skoraj eno uro, vmes že malo zmrznem, ker nisem upala iz avta, k sem bla tako čudno parkirana, da bi lahko samo še kak listek dobila. Glede na to, da je bil takrat čas dovoza robe v sosednji M, je mimo mene vsake pet minut peljal nov tovornjaček. In vsak drugi šofer mi je rekel, naj se mu umaknem. Bi se rade volje, pa se ne morem, ker mi je crknu avto!!! Potem je pa le našel način, kako priti mimo mene. Vse se da. Medtem je oči že zašel in se vozil nekje po cesti, od koder je videl samo trnovsko cerkev. No, vsaj blizu je bil. Končno se najdeva. Gleda haubo in mu ni bilo nič jasno. Pritiska, skače po njej, ona ne jebe. Samo butasto sva gledala, sam je pa tudi ni upal dvignit, da ne bi vse potrgal in bi se potem še brez nje vozila okoli. Edina varianta je bila torej vlečna akcija. Janez je rekel, da imava vlečno vrv. Sem ugotovila, da je nimava, ker se nama je enkrat strgala in sva jo vrgla stran. Na srečo sem imela tri "gurtne" ( ne vem, kako se to po slovensko reče). Jih zveže skupaj, da bodo držale. "Kje pa ima hakeljc za štrik?" DDDDD. "Ne vem, a ni tukaj spodaj?" No, očitno multipla nima hakeljca za vleko. Najde nekaj temu podobnega in Boga prosi, naj ne odtrga vsega skupaj. Samo še tega je manjkalo, da bi samo podvozje za sabo potegnil. Potem me izmota s parkinga, mi je kar malo privzdignil avto, da sem šla mimo enega jeepa. Meni je dol teklo, ker sem morala tako na trdo volan vrtet. Končno se postaviva drug za drugim. Prostora je bilo komaj za en avto, ampak folk mora kar rint naprej. Da bi pa kdo vprašal, če je kaj za pomagat, to pa ne. Basat pa dren delat. Oči zalaufa, me potegne, jaz v drugo, spustim sklopko ... IN GREMO! Vžgal, iz prve. Oči je komaj verjel, jaz pa tudi. Hvala oči.
Zamenjava še telefone, pokličem Janeza, da prihajam. Pred Piazzo ga je moral seveda takoj ugasnit, ker ni verjel, da ne vžiga. Aja, pa haubo je on odprl s prve. Brez problema. Valda, da spet ni vžgal. Bližnji mehanik ugotovi, da je gotovo štarter, vendar bo treba k električarju. Jaz sama ne grem, sem takoj rekla. Šla sem v Piazzo se pogret, ker sem imela še vedno nekaj delov telesa zmrznjenih. Se še sedaj tajam. Ob 12 sva šla domov oz v Podutik k električarju. Kr nekej.
Po Tjuša greva pa z ruzakom. Ko sva prišla domov, sem pa hotela Janezu, ki je bolan, narediti sendvič. In sem se pri tretjem kosu kruha urezala v blazinico prsta. Prst mi utripa, Janez mi je naredil strokovno kuharsko prevezo, zdaj pa lahko samo molim, da je za danes dovolj štorij. Ker ne morem več.
p. s. popravilo je stalo 160 evrov, s tem da nama je popravil še ventilator. super! zdaj lahko tudi v dežju vidimo na cesto. frajer od mehankarja je pa računal 60 e samo delo!!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar