Šmarna gora

pogled na Ljubljano

Danes smo šli z Vesno na Šmarno goro. Jaz, Tjuš, Vesna in dve psički, Feja in Lija. Nazadnje sem bila gor, preden sem zanosila, torej me dve leti in še malo več že niso videli gor. Sej opazil ni nihče.

Jutro v Ljubljani je bilo megleno in treba je bilo poiskat sonček. Napokali smo se v avto, peljala je Vesna. Parkirišče v Tacnu je bilo že polno. Tjuša sem dala v nahrbtnik, si zavezala čevlje ... in gremo. To je bil prvi pohod v hrib s Tjušem na rami. Prej ga je vedno nosil ali očka ali pa ata. Pot je bila blatna in skale so drsele, a dalo se je lepo hodit. Malo težje sem stopala po "naravnih stopnicah", saj me je skoraj 12 kg vleklo nazaj. Vso pot sva klepetali, Tjuš je debatiral zraven, pasici sta se naletali, jaz sem bila kmalu rdeča v glavo, da so drugi gotovo mislili, da konec jemljem. A ga še zdaleč nisem, ker mi je šlo neverjetno dobro od nog. Bila sem psihično in fizično pripravljena na vzpon. Hodili smo 55 minut, kar me je zelo pozitivno presenetilo, saj sem pričakovala več.

Na vrhu je bil prekrasen razgled. Pod nami so se kot morje kopičili beli oblaki, iz katerih so kukali le najvišji hribčki Ljubljanske kotline in seveda hribi Kamniško-Savinjskih Alp. Kar potopil bi se vanje.

pogled na gorenjsko stran

Seveda smo tudi pozvonili in si zaželeli željo, ki se ti uresniči, če ... ne bi vedla, pod katerimi pogoji.

Vesna zvoni Tjuš zvoni, mami si pa željo zaželi

Naročili smo čaj in ocvrte miške, da smo se malo podprli. Tjuš je takoj našel eno kolegico, potem pa je šel raziskovat okolico. V tem času je bila na vrhu tudi nedeljska maša, zato nam je ob prihodu 10 minut zvonilo, da se nismo niti slišali pa še bobnelo nam je v ušesih. V planinsko knjižico sva dala nov žig, tako da ima sedaj že tri obdelane "vrhove". Pravi planinec!

jaz še vedno rdeča v glavo, Tjuš in Vesna se pa bašeta z miško



pasji navihanki fehtata priboljške

Poti nazaj me je bilo kar malo strah, saj je drselo. Na srečo sem imela dobre čevlje, Tjuš je od vsega guganja zaspal, midve sva obdelovali babje čenče. En, dva, tri smo bili pri avtu. Pasji princesi sta bili tako umazani, da sta pot do nas preživeli kar v prtljažniku. Tudi če sta se hoteli pritoževati, se nista smeli. Ker njuno podvozje je bilo čist črno, še posebno pri Liji, ki je bele barve. Prva naloga doma je bilo tako čiščenje psov v banji, kar je bilo še najbolj zanimivo Tjušu, psičkama pa malo manj, potem sva z Vesno "enga ta kratkega", da naju ne bo zeblo.

Tjuš se zdaj trudi zaspat, jaz tudi komaj gledam, Vesna ima pa "frej" dan in se še potepa. Bilo je lepo, vreme je naredilo svoje, hrbet me ne boli ... gremo še kdaj?!