Ta vikend ni bil nič posebnega. V petek sva s Tjušem odšla k našim na Vetrno, kot vedno, kadar najin očka dela. Kaj pa naj počneva doma, če pa lahko razveseliva ata in mamo s svojo prisotnostjo. No, v petek sva razveselila še dedija in ga na hitro obiskala ter mu nesla majhno darilo.
V soboto si je ata vzel celo frej dan, mama je šla kot vsako soboto v Ljubljano na trg, zdaj že bolj kot ne zmrznovat. Tudi mi trije smo se zbudili v mrzlo jutri, na začetku je sijalo še nekaj sončeka, ki pa se je do desete ure, ko smo pogledali ven, že skril za oblake. Odločili smo se, da gremo na Bled na kratek sprehod. Ja, Bled je kar naša redna destinacija. Smo dokaj redni gostje. Če je pa blizu, zakaj pa ne bi šli. Parkiramo ob eni stari propadajoči gostilni, kjer je Janez v svojih šolskih časih še imel prakso. Danes je pa videti kot hiša strahov. Nimaš občutka, da se je 15 let nazaj v njej še kaj dogajalo. Ampak parkirišče "natur" so pa obdržali. Najprej smo šli v Koala šport, kjer sva se z atom bolj kot ne naslajala nad norimi cenami hlač nad 200 evrov. Ja, valda! Odločitev, da jih ne rabimo nujno, je hitro padla. Tjuš se je medtem zabaval s šipo od očal in jo vso prešlatal, pa na skrival tudi prelizal. Da ne govorim, kako je vse na njegovi višini, nevarno padalo v njegove roke. Pa še enega kuža je spoznal, ki je bil navdušen nad njim in sta se veselo objemala. Se je videlo, da je Tjuš navajen kužkov in ga ni bilo niti malo strah. Zanj so vsi "moj moj kuža".
Potem smo šli v trgovino z igračami, takoj zraven Koale. Tam imajo tudi Cicibanove čevlje. Do sedaj smo še vse njegove čeveljce kupili v tej trgovini. Imajo luštno zalogo čevljev, pa tudi prodajalke so zelo prijazne. Imeli so dva modela škorenjcev, ravno za Tjuša. Na koncu sva se odločila za take, št. 22, za 30 e.
So bili 20 evrov cenejši kot en drug model, ker so bili lanski model. Tudi prav. Samo da so kvaliteta. In cicibanke zame vsekakor so. Dobil je pa še eno malo formulco.
Nove čevlje je kar obdržal na nogah, ker zunaj se je vreme spreminjalo iz minute v minuto. Vmes smo doživeli celo snežno plohico, zato smo raje zavili na znameniti blejske kremšnite. Že nekaj časa sumimo (beri celo poletje), da z njimi nekaj ni v redu. Njihov okus je bil z vsakim obiskom slabši. In v soboto je prekosilo vse. Bile so namreč napol zmrznjene. Me je skoraj kap in sploh nisem mogla verjet. Še Tjuš je ni hotel jesti, pa drugače kar žlico jemlje, da bi vso pojedel. Ja, to je bila njegova prva sladica, ki jo je probal, ko je začel jesti. In od takrat navali na kremšnite. Na Bledu pa ga je v soboto nekaj prepričalo, da jih ne bo jedel. Bolje, da jih ni, ker niso bile dobre. In kaj je rekel šef strežbe - ja, veste, imamo skladišče ful mrzlo. Ne ti meni tak izgovor! Novih sploh nisva hotela vzeti, samo 11!!! evrov sva pa mogla plačat. Te kap. Iz prazne riti te srat prime, res! Zdej me pa res ne bo več tja na kremšnito. Grem raje v Lesce na letališče na grmado. U, te tudi že nisem dolgo. Jo moram enkrat sama narest. Ampak o tem drugič.
Po zmrznjenih kremšnitah nas je vsaj zunaj pričakalo sonce. Tjuš je imel nalogo, da vse prehodi. Ampak je že začel nekaj štrajkat in se pritoževati ter dvigovati rokice. Ne morem več, mami! (no tega ni rekel, ker naše besedišče je še na prvem nivoju). Potem pa je pri vodi zagledal račke, kako skačejo iz vode in se sprehajajo po sprehajalni poti. UUUU! Ga, ga! Še dobro, da so se ga bale, ker on bi se jih kar dotaknil, jih pocukal, še za njimi v vodo (ga je ata komaj ujel). Ja, meje, do kam lahko gre, ne upošteva ravno najbolj pridno in veselo zavija tja, kamor ne sme. Takole so račke gagale po poti:
Bled nas vedno utrudi in po navadi ne moremo nikamor več. Tjuš je tudi tokrat zaspal v avtu, midva pa sva šla še v Elan. Iskala sva namreč tisti štrik, ko na smučanju privežeš otroka pred seboj, da ti ne uide. Sva hotela probat, kako se to obnese pri Tjušu, ker po bregu dol gremo kot sneta sekira. Ne mar, kako hitro gre. In samo čakam, kdaj bo naredil v asfaltu odtis svojih zobkov. Na srečo ima kar dobro ravnotežje. V glavnem je pred Elanom spal, ata je gojzarje probaval, jaz sem pa čekirala, da ni kdo okoli avta hodil. Potem smo postali lačni, v Hoferju je ata kap, ker so imeli napol prazne in razmetane police, v Šparu smo pa same "kozlarije" nabavli, za kosilo pa juho iz vrečke. Midva z očitam se ne obremenjujeva s hrano. Mami bi že komplicirala. Jaz sem itak imela sadni dan, haha. Tjuš je pa vse drugo pojedel, samo juhe ne. Itak je ves vikend jedel samo brezvezne stvari, ker mu konkretne hrane sploh nisi mogel dati v usta. Popoldne je minilo ob gledali Srečno, Kekec. Sej ne da ga znam na pamet.
V soboto zvečer je padla odločitev, da gremo na Kriško goro. Mami se je žrtvovala, da bo doma pazila Tjuša, ker je bilo malo premraz, pa še ata je bil preslab (je komaj dobro prebolel bronhitis in lažjo obliko pljučnice), da bi ga nesel. Jaz si pa sebe nisem ravno predstavljala na Kriško s Tjušem na hrbtu. In sta z mamo ostala doma. Šli smo tako Špela, ata in jaz. Špela nama je itak ušla takoj naprej, ker ona bolj šiba. Midva pa penzjonistično. Sama sem si zadala cilj, da pridem do vrha v uri in pol. Parkirali smo v kamnolomu, čeprav bi šli lahko tudi od doma. Moram reči, da sem hodila zelo dobro, glede na to, da me ni bilo na tej strani Kriške že skoraj 2,5 leta. Ata je za mano brehal in kašljal, da sem včasih mislila, da mu je grlo padlo ven. Ampak gorski zrak samo dobro dene. Hotela sem ujeti ene dva tipa pred mano, pa sem hitro dobila kazen. Nespameten pospešen korak je terjal žrtev in morala sem se ustaviti in za moč pojesti banano. Potem je spet šlo. Vseeno sem na vrh prišla v uri in petnajst minut, kar je bilo super. Slike nimam, če pa kdo ne verjame, da sem bila gor, naj gre pa pogledat vpisno knjigo.
Najboljši občutek pa je, ko greš ti že dol, vsi drugi pa šele gor. Z nami je bila tudi Feja in vsak se je vtaknil vanjo, saj nosi s seboj majhno torbico za vrečke. In potem vsak vpraša, kaj nosi notri. Mi pa nakladamo, da enkrat šminke in ogledalce, drugič je imela za preoblečt, k švica, spet tretjič prvo pomoč ... najbolj zanimivo je pa poslušati ideje drugih ... notri naj bi imela od denarja do ključev, hrane, noža ... Folk ima res ideje. Mi se pa samo smejimo.
Doma sva z atom komaj dočakala kosilo - oslič s solato. Tjuš je spet pogledal Kekca, tokrat je nepremično sedel skoraj eno uro in spremljal dogajanje. Potem pa je mirno odšel pančkat. Na kosilo sta prišla še dva glasna Štajerca, ki nista znala potiho govoriti. Popoldne pa je prišla še ena teta, pa je minilo. Ob petih sva se komaj uspela napokat. Ker traja pol ure, da se sestaviva, saj sva vedno po celi hiši razstavljena in potem iščem, kaj vse moram še vzeti s sabo. Groza! No, ob šestih sva že odprla domača vrata, ob sedmih pa je Tjuš že mirno spančkal.
Jaz pa počakam še Janeza, pa grem tudi spat. Jutri me čaka nekaj pomembnih stvari, o katerih bom pa napisala enkrat drug teden.
V soboto si je ata vzel celo frej dan, mama je šla kot vsako soboto v Ljubljano na trg, zdaj že bolj kot ne zmrznovat. Tudi mi trije smo se zbudili v mrzlo jutri, na začetku je sijalo še nekaj sončeka, ki pa se je do desete ure, ko smo pogledali ven, že skril za oblake. Odločili smo se, da gremo na Bled na kratek sprehod. Ja, Bled je kar naša redna destinacija. Smo dokaj redni gostje. Če je pa blizu, zakaj pa ne bi šli. Parkiramo ob eni stari propadajoči gostilni, kjer je Janez v svojih šolskih časih še imel prakso. Danes je pa videti kot hiša strahov. Nimaš občutka, da se je 15 let nazaj v njej še kaj dogajalo. Ampak parkirišče "natur" so pa obdržali. Najprej smo šli v Koala šport, kjer sva se z atom bolj kot ne naslajala nad norimi cenami hlač nad 200 evrov. Ja, valda! Odločitev, da jih ne rabimo nujno, je hitro padla. Tjuš se je medtem zabaval s šipo od očal in jo vso prešlatal, pa na skrival tudi prelizal. Da ne govorim, kako je vse na njegovi višini, nevarno padalo v njegove roke. Pa še enega kuža je spoznal, ki je bil navdušen nad njim in sta se veselo objemala. Se je videlo, da je Tjuš navajen kužkov in ga ni bilo niti malo strah. Zanj so vsi "moj moj kuža".
Potem smo šli v trgovino z igračami, takoj zraven Koale. Tam imajo tudi Cicibanove čevlje. Do sedaj smo še vse njegove čeveljce kupili v tej trgovini. Imajo luštno zalogo čevljev, pa tudi prodajalke so zelo prijazne. Imeli so dva modela škorenjcev, ravno za Tjuša. Na koncu sva se odločila za take, št. 22, za 30 e.
So bili 20 evrov cenejši kot en drug model, ker so bili lanski model. Tudi prav. Samo da so kvaliteta. In cicibanke zame vsekakor so. Dobil je pa še eno malo formulco.
Nove čevlje je kar obdržal na nogah, ker zunaj se je vreme spreminjalo iz minute v minuto. Vmes smo doživeli celo snežno plohico, zato smo raje zavili na znameniti blejske kremšnite. Že nekaj časa sumimo (beri celo poletje), da z njimi nekaj ni v redu. Njihov okus je bil z vsakim obiskom slabši. In v soboto je prekosilo vse. Bile so namreč napol zmrznjene. Me je skoraj kap in sploh nisem mogla verjet. Še Tjuš je ni hotel jesti, pa drugače kar žlico jemlje, da bi vso pojedel. Ja, to je bila njegova prva sladica, ki jo je probal, ko je začel jesti. In od takrat navali na kremšnite. Na Bledu pa ga je v soboto nekaj prepričalo, da jih ne bo jedel. Bolje, da jih ni, ker niso bile dobre. In kaj je rekel šef strežbe - ja, veste, imamo skladišče ful mrzlo. Ne ti meni tak izgovor! Novih sploh nisva hotela vzeti, samo 11!!! evrov sva pa mogla plačat. Te kap. Iz prazne riti te srat prime, res! Zdej me pa res ne bo več tja na kremšnito. Grem raje v Lesce na letališče na grmado. U, te tudi že nisem dolgo. Jo moram enkrat sama narest. Ampak o tem drugič.
Po zmrznjenih kremšnitah nas je vsaj zunaj pričakalo sonce. Tjuš je imel nalogo, da vse prehodi. Ampak je že začel nekaj štrajkat in se pritoževati ter dvigovati rokice. Ne morem več, mami! (no tega ni rekel, ker naše besedišče je še na prvem nivoju). Potem pa je pri vodi zagledal račke, kako skačejo iz vode in se sprehajajo po sprehajalni poti. UUUU! Ga, ga! Še dobro, da so se ga bale, ker on bi se jih kar dotaknil, jih pocukal, še za njimi v vodo (ga je ata komaj ujel). Ja, meje, do kam lahko gre, ne upošteva ravno najbolj pridno in veselo zavija tja, kamor ne sme. Takole so račke gagale po poti:
Bled nas vedno utrudi in po navadi ne moremo nikamor več. Tjuš je tudi tokrat zaspal v avtu, midva pa sva šla še v Elan. Iskala sva namreč tisti štrik, ko na smučanju privežeš otroka pred seboj, da ti ne uide. Sva hotela probat, kako se to obnese pri Tjušu, ker po bregu dol gremo kot sneta sekira. Ne mar, kako hitro gre. In samo čakam, kdaj bo naredil v asfaltu odtis svojih zobkov. Na srečo ima kar dobro ravnotežje. V glavnem je pred Elanom spal, ata je gojzarje probaval, jaz sem pa čekirala, da ni kdo okoli avta hodil. Potem smo postali lačni, v Hoferju je ata kap, ker so imeli napol prazne in razmetane police, v Šparu smo pa same "kozlarije" nabavli, za kosilo pa juho iz vrečke. Midva z očitam se ne obremenjujeva s hrano. Mami bi že komplicirala. Jaz sem itak imela sadni dan, haha. Tjuš je pa vse drugo pojedel, samo juhe ne. Itak je ves vikend jedel samo brezvezne stvari, ker mu konkretne hrane sploh nisi mogel dati v usta. Popoldne je minilo ob gledali Srečno, Kekec. Sej ne da ga znam na pamet.
V soboto zvečer je padla odločitev, da gremo na Kriško goro. Mami se je žrtvovala, da bo doma pazila Tjuša, ker je bilo malo premraz, pa še ata je bil preslab (je komaj dobro prebolel bronhitis in lažjo obliko pljučnice), da bi ga nesel. Jaz si pa sebe nisem ravno predstavljala na Kriško s Tjušem na hrbtu. In sta z mamo ostala doma. Šli smo tako Špela, ata in jaz. Špela nama je itak ušla takoj naprej, ker ona bolj šiba. Midva pa penzjonistično. Sama sem si zadala cilj, da pridem do vrha v uri in pol. Parkirali smo v kamnolomu, čeprav bi šli lahko tudi od doma. Moram reči, da sem hodila zelo dobro, glede na to, da me ni bilo na tej strani Kriške že skoraj 2,5 leta. Ata je za mano brehal in kašljal, da sem včasih mislila, da mu je grlo padlo ven. Ampak gorski zrak samo dobro dene. Hotela sem ujeti ene dva tipa pred mano, pa sem hitro dobila kazen. Nespameten pospešen korak je terjal žrtev in morala sem se ustaviti in za moč pojesti banano. Potem je spet šlo. Vseeno sem na vrh prišla v uri in petnajst minut, kar je bilo super. Slike nimam, če pa kdo ne verjame, da sem bila gor, naj gre pa pogledat vpisno knjigo.
Najboljši občutek pa je, ko greš ti že dol, vsi drugi pa šele gor. Z nami je bila tudi Feja in vsak se je vtaknil vanjo, saj nosi s seboj majhno torbico za vrečke. In potem vsak vpraša, kaj nosi notri. Mi pa nakladamo, da enkrat šminke in ogledalce, drugič je imela za preoblečt, k švica, spet tretjič prvo pomoč ... najbolj zanimivo je pa poslušati ideje drugih ... notri naj bi imela od denarja do ključev, hrane, noža ... Folk ima res ideje. Mi se pa samo smejimo.
Doma sva z atom komaj dočakala kosilo - oslič s solato. Tjuš je spet pogledal Kekca, tokrat je nepremično sedel skoraj eno uro in spremljal dogajanje. Potem pa je mirno odšel pančkat. Na kosilo sta prišla še dva glasna Štajerca, ki nista znala potiho govoriti. Popoldne pa je prišla še ena teta, pa je minilo. Ob petih sva se komaj uspela napokat. Ker traja pol ure, da se sestaviva, saj sva vedno po celi hiši razstavljena in potem iščem, kaj vse moram še vzeti s sabo. Groza! No, ob šestih sva že odprla domača vrata, ob sedmih pa je Tjuš že mirno spančkal.
Jaz pa počakam še Janeza, pa grem tudi spat. Jutri me čaka nekaj pomembnih stvari, o katerih bom pa napisala enkrat drug teden.
Ni komentarjev:
Objavite komentar