Pa še en kratek filmček

Dve leti star fantek Tjuš

dve leti sem star!

Natanko pred dvema letoma se je v nedeljo zvečer rodil naš Tjuš. V tem času sem bila že povsem v "ritmu" popadkov, spomnim se bolj malo, saj me je že vse bolelo, slabo mi je bilo ... A ob devetih je na svet prijokal najbolj čudovit fantek na svetu. Imel je malo šobico, s katero je takoj pokazal, kdo je "šef". Tisti trenutek ni bilo časa za solze, preveč sem bila vznemirjena. Vedela pa sem, da se je začelo novo življenje, življenje družinice, ki se ima zelo rada.


In kakšen je danes ta naš fantek? Zame je še vedno najlepši fantek na svetu. Je zelo radoveden, vse ga zanima, ničesar ne zamudi. Včasih moraš prav paziti, kaj počneš, ker on vse ponovi. Dneve najraje preživlja zunaj. Tobogan, kamenčki, polži, mravlje, črički, pujski, ovce, konjički ... to je najbolj zanimivo. Zadnje čase pa se navdušuje nad avti (ne vem, od kod fantkom kar ideja, da se morajo igrati z avti, ne s punčkami :)) , nad vlakom. Kadarkoli se usede v avto, bi ali šofiral ali pa sedel na sovoznikovem sedežu in se vozil naokoli. Nikakor pa ne v svojem sedežu. Tako da imamo borbe. Druga stvar so vlaki. Samo da zagleda železniške tire, že bi bilo najbolje, če bi se mimo vozili vlaki. "Čuču" je zakon. Njegova najljubša pesem je povse razumljivo "Moj rdeči avto", pri kateri lepo ponavlja, kaj vse avto dela. Še vedno ima rad vodo in vsakodnevno kopanje in čofotanje v banji ne sme manjkati. Problem je le umivanje las. Uživa na svojem poganjalčku, ki ga je treba povsod vzeti s sabo, tudi v trgovino se pelje z njim. Meni je vseeno, saj je na njem veliko bolj priden. Ja, je pravi mali nagajivko, predvsem trmarko. Svojo trmo zna prav lepo uveljavljati, predvsem ko je treba hodit, če ni kaj po njegovem, če bi na vsak način rad neko stvar. Samo se ne dam, naj trmari. In tako imamo večkrat igrice "Kdo zdrži dlje?". Večinoma zmagujemo mi, včasih, če ni nič kaj takega, pa tudi popustim. V vrtcu je glavni na vasi. Ima punco Lano, s katero sta prava zaveznika, ko je treba kaj ušpičit. Še vedno je mali suhec, čeprav imaš včasih občutek, da je za dva. Rad se vozi s kolesom, spredaj v sedežu, in ves čas komentira dogajanje okoli sebe. Navdušen je nad novimi stvarmi. Rad na mostu maha tovornjakom, da mu potrobijo. Ni boljšega kot to. Postal je tudi pravi vrtičkar. Meni pomaga pri sadenju solatke, dela luknjice, nosi sadike, grabi travo in zemljo, zaliva ... Govori še ne veliko, vendar "pove" vse. Jaz ga razumem skoraj vse, drugi imajo malo težav. Rad razlaga, kaj se mu je zgodilo, rad se pogovarja sam sabo in ob gledanju knjigic komentira slike. Slikovno pozna veliko predmetov, ve, kako se oglašajo živali, kdo je kdo, čeprav imajo svoja imena, npr. "la" je Špela, "di" je Sandi, "eja" je Feja, "ati" je oči. Ne moti me, če še ne govori v stavkih, glavno je, da razume stvari, ko se mu bo "odprlo", bo pa rompompom pri hiši, ker potem šele ne bo nič tiho. Midva sva ponosna nanj. Ker pred spanjem tako lepo debatira sam s sabo in ponovi vse, kar se mu je ta dan zgodilo. Ker uživa med ljudmi, tam, kjer se dogaja, rad ima glasbo, rad ima okoli sebe otroke, uživa, kadar je v središču pozornosti. Je pravi mali pozer, pameten, navihan in spontan. Ko se mi nasmehne in mi reče "mama" ter me pogleda s svojimi modrimi učkami, mi srce zaigra od sreče. In to njegovo veselje lahko začuti vsak, ki pride, saj je vsakega vesel in ga z veseljem sprejme v svoj krog.


kuhanje polente

Današnji dan je bil nekaj posebnega. Ves dan sem mu pela Vse najboljše, bil je glavni v stanovanju. Spekla sem mu tudi roladno torto, da je lahko upihnil svečki. Čez dan je kuhal, se igral, sprejemal čestitke in na koncu dobil še darilo, lego kocke in vlakec "čuču".

hej, bejbe, danes je moj rojstni dan!


torta


darila

Svoj rojstni dan pa je v petek praznoval tudi v vrtcu. Bil je važen in ponosen, da se je ves dan vrtel okoli njega.

Pa drgač', kako kej?

Kr' uredu! To vprašanje in podobne odgovore slišimo in izgovarjamo skoraj vsakodnevno ob srečanju s prijatelji in znanci, ki jih že dolgo nismo videli. Kaj bi jaz lahko odgovorila:

1. Še vedno delam kot volonterka in si pripravljam trdo kožo, saj me vsak dan znova kakšen učence spravi ob zadnje živce. Ampak, on ima vso pravico! Ti mu pa nič ne moreš. Njemu se jebe za cel svet (oprostite izrazu), ti se pa sekiraš, ker bi rad, da bi se spametoval in nekoč nekaj naredil iz sebe. Če ne drugega, šel vsaj na končni izlet v Gardaland. A učencem dol visi!

2. Finančna kriza. Sej ne vem, kaj je to, ker itak nimam plače :) hahaha! Če je pa res. Unih 90 kretenov, ki spijo na stolih v nadvse pomembni stavbi, imajo toliko plače na mesec, kot Janez v celem letu. Ampak oni imajo recesijo, zato se vozijo z avtom brez strehe (o.p. kabrio), jesti morajo v Piazzi, ker doma očitno nimajo štedilnika, doma imajo čisto tanek TV, ker nimajo prostora za navadnega ... "reveži" imajo mogoče 500 evrčkov manj, mi pa moramo s toliko denarja preživeti mesec, s tem da imamo 400 e najemnine, 400 e pa položnic. Čaramo? Vse bolj se mi zdi, da res.

3. Tjuš prihodnji teden praznuje 2. rojstni dan. Jutri bo nesel v vrtec roladice in sok, v torek, 29. 4., bomo šli v Zoo, v soboto, 2. maja, pa bosta z očkom skupaj praznovala. Danes sva si ogledovala torte. Kakšno neki bi imel? Najprej bi v obliki avta, potem pa ... ČUČUČU! Zagledal je torto v obliki vlaka. Na izbiro imam kar nekaj idej:






4. April. Mesec nenehnih praznovanj. Ta mesec namreč praznuje ogromno ljudi, ki jih poznam. V prvi vrsti seveda Tjuš, 29. 4., pa vsi preostali naši aprilčki, pa Špela in Sandi, pa sestrična Mateja in njena mami Anka, pa Sandijev ata, pa Mojca Č., konec marca je praznoval Maksi, v začetku maja pa prazuje njegova mamica in seveda naš očka, 3.5. Jih je dovolj? Žurka, juhej!

5. Od prejšnjega tedna tudi mi zbiramo slikice Kraljestvo živali. Nimamo jih še veliko, a imamo že tri podvojene, ki jih pridno shranjujemo v vrečko. Nekega dne jih bomo pa bogato prodali. Hahaha, če verjameš v Smrkce.

6. Poslušam Trenja in razmišljam, kako pametni so spet vsi gostje. Kako zmanjšati nesreče pri mladih? Pojma nimam, ker ogromno morajo pri tem narediti tudi starši. Ni vse kupiti otroku takoj pri 18. letih kupiti ful dober ohinsploh avto ... sama sem takoj po izpitu eno leto vozila bolhco, potem starega hrošča, pa katrco ... noben od teh ni šel več kot 80 na uro, varen pa tudi ni bil noben. A naučila sem se ogromno. Kako odreagirati v določeni situaciji, kako se "star" avto obnaša v pol metra snega; kako ti lahko sproti zmrzujejo šipe in ti sredi najhujše zime ne dela gretje, da si v avtu v kučmi in te policaj raje pošlje domov na toplo, kot da bi ti pregledal še obvezno opremo; da za prehitro vožnjo, ker se ti nekaj "nujno" mudi, lepo plačaš iz svojega žepa; da daš lahko tudi tri štipendije zapored, ker si se pet minut pred dramsko predstavo zaletela eni ženski v vrata, da ni mogla ven, pa oči še danes tega ne ve, ker je bilo to komaj nekaj tednov po izpitu. Da ti lahko avto crkne tudi sredi križišča na Celovški, ti pa mirno izstopiš iz njega, dvigneš pokrov in zvežeš dve žički, pa odpelješ naprej (to je možno le pri bolhci). Da "zazaugaš" avto, potem pa sredi bregu, ko se ti ustavi in ne gre nikamor, stopiš iz avta in ustaviš naslednja dva voznika ter ju prosiš, če te porineta do vrha hriba (par metrov), med porivanjem pa se odločiš, da bi šla raje kar naprej in se skozi okno zadereš "porinita me do sredine ravnine", ne da mi imela pri tem slabo vest. Hahaha! Da ti moški porine avto, da bi ti vžgal, ti pa čez celo parkirišče ne stopiš iz sklopke, ampak se celo zadereš, da ne vžge. Da lahko v avto do vrha založiš s škatlami s krofi, ovinke pa sekaš, ne da bi se ti krofi stresli po vsem avtu, ob tem pa se s sestro smejiš kot nora. Da lahko sredi Bohinja zakleneš ključe v avto, rezervnih pa sploh nimaš, okna so zaprta, edino, kar se da odpret, so prtljažna vrata, pa še ta samo malo, ker je na bunki stojalo za kolesa, ki je gor zaklenjeno ... najdeš dolgo palico in skozi prtljažno odprtno dvigneš hakeljc za stranska vrata ... ob tem seveda švicah, saj je zunaj 30 stopinj, ti pa si parkirana na soncu. Da kljub vsemu zgoraj naštetemu vozim varno in da sem ugotovila, da je avto le pleh in se zaradi prask ni vredno sekirati.

7. Jaz sem super. Pa ti?

Tjušev nastop v vrtcu

Danes so otroci v vrtcu imeli nastop za starše. V načrtu so imeli plesanje in petje, mi naj bi jih pa gledali. Vendar to ni tako preprosto, kot sta si vzgojiteljici zamislili. Otroci so se namreč "prilimali" na mamice, ena punčka se je celo na vzgojiteljico, čeprav jo je prišel očka pogledat. Tako da smo na koncu peli in plesali vsi skupaj. Jaz seveda nisem smela sedeti na tleh, ker po Tjuševem mnenju tako nisem dovolj sodelovala pri pesmicah, sem mogla čepet, da so me vsa kolena bolela. Lump!

Po tleh so imeli v krogu nalimane rožice s svojimi slikami. Vsak sedi na svoji rožici in lepo sodelujejo. Menda dopoldne, ko so sami, plešejo in pojejo z navdušenjem. Nam sicer niso hoteli tega pokazati, a vseeno so bili prisrčni mali otročki, ki se morajo še veliko naučiti in jih čaka še veliko lepih stvari. Na koncu so se lepo zaigrali, se vozili po toboganu, Tjuš se je seveda polil s čajem, mamice smo pile kavo, otročki so se vozili z "avtom", kuhali smo in se zabavali.

Prvi nastop mojega Tjuška je uspel odlično! Tukaj je še nekaj slikic z dogajanja.

priprave na nastop


rožice v krogu


igra z žogo


po toboganu na glavo nazaj


naš novi avto brrrrm

Evropska vas v šoli

Včeraj je na naši šoli potekala prireditev Evropska vas. Glavna nit dogajanja je bila predstavitev dveh evropskih držav, Latvije in Francije. Sama sicer nisem aktivno sodelovala, zato smo lahko popoldne vsi trije prišli pogledat, kaj so ustvarili naši učenci, s pomočjo učiteljev seveda.

Vse dopoldne so učenci pod vodstvom učiteljice za likovno vzgojo urejali šolski hodnik v francoskem in latvijskem stilu. Nastala je prav luštna razstava teh dveh držav, na kateri si lahko spoznal marsikaj. Od francoskega kafeja z rogljički, sivke s Provanse, znamenitega Pariza in Eifflovega stolpa ter Malega princa do latvijskega slavoloka, narodne noše in hokejistov ...


Latvija


latvijske punčke v narodni noši



Mali princ


sivka in Provansa


Pariz in pariška moda

Sama predstavitev teh dveh držav se je začela s slovensko in evropsko himno, ki so ju zapeli učenci pevskega zbora. Nato je sledil powerpoint Slovenije, v ozadju pa je pevski zbor odpel Slovenija, od kod lepote tvoje. Sledila je predstavitev Francije, ki so jo popestrili ples učenca na šanson Edit Piaf in učenke plesne skupine s kankanom. ter pravljica Obuti maček. Latvijska predstavitev je bila bolj usmerjena v pravljice, odigrali pa so jih učenci nižjih razredov. Na koncu so počastili častne goste in začela se je "zabava". Tjuš je vso predstavo spremljal z navdušenjem, vmes po svoje komentiral, plesal kankan, se smejal, pa tudi malo nervozen, če se je dogajalo prepočasi. Ampak bil je najbolj simpatičen gledalec!

Dan pri botrci

Danes smo dan preživeli v Prekmurju na Goričkem pri botrci Sandri, njenemu Mateju in hčerkici Niki.

Kdo je Sandra?
Sandro sem spoznala na zanimiv način pred skoraj tremi leti. Takrat sva skupaj začeli sodelovati na forumu 90-dnevne diete in hujšali. Nekaterim so prijateljstva s forumov poznana, spet drugim se to zdi "brezveze". No, midve s Sandro sva se nekako ujeli in velikokrat klepetali tudi prek msnja. Beseda je dala besedo in po nekaj tedenskem "poznanju" sva se midva najavila na tridnevni obisk. Ja, kar za tri dni. Čez praznike 15. avgusta. To je ravno v tistem času, ko sem jaz pričakovala plusek. V tistih treh dneh smo vsi štirje dobili občutek, da se poznamo že vse življenje. Vse nam je bilo tako preprosto, pogovor je tekel v vse smeri, postajali smo pravi prijatelji. Marsikdo nam ni verjel, da smo se spoznali na tak način, a nikoli ne reci nikoli. S Sandro sva postali dobri prijateljici, čeprav se vidimo le nekajkrat na leto. Razdalja med nami naredi svoje. Mala Nika naju je lepo sprejela, Janezu je bila sploh všeč, ker si je takrat zelo želel, da bi tudi midva imela punčko :). Preživeli smo novo leto skupaj, od nje sem dobila za prve pol leta oblekc za Tjuša, voziček, stajico, banjico ... skoraj vse. Ona se je na mah zaljubila v Tjuša in takoj sem vedela, da bo ona prava oseba za krstno botrco. Sorodniki so me sicer gledali malo čudno, a brigalo me je. Postala je naša botrica, ki je s srcem vedno pri Tjušu, zanj zmoli kakšno molitev in mu vedno zaželi, naj ostane zdrav. Lepo in ponosna sva oba, da imava take prijatelje. Sandra, vedi, da sem ti hvaležna za vse, kar narediš za nas, da vas imamo vsi neizmerno radi ... in da bi radi, da bi se večkrat videli. Sandra in Matej sta se v tem času tudi poročila in sedaj je Sandra drugič noseča, kmalu bodo imeli dojenčka, počasi se pripravljajo na ta dogodek ... še malo. Naj bo otroček zdrav!

Skratka, dan v Prekmurju je minil prehitro, da bi lahko sploh obdelali vse teme, kaj šele da bi lahko reševali svet, ki ga po navadi ob večerih, ko gresta maladva spat, mi pa sedimo pred TV in se pogovarjamo. Tjuš je naprej napadel avto na akumulator, celo pedalko je znal stisnit in se peljati sam. Potem je odkril tobogan in gugalnice. Uh, oh in sploh! Ampak to še ni bilo vse. V kurilnico so se skrivali tri dni stari piščančki. UUUU, veselja! Celo v naročje ga je vzel, potem pa POF! vrgel nazaj v škatlo. Pa! Pa! Ja, valda je padel, si ga kar lepo vrgel. Se je smejal kot strgan dohtar. Lump mali! Potem je odkril pujske, pa dva psa, pa ovce in seveda velik traktor, s katerim se je peljal, vendar ves prestrašen. Od vsega navdušenja je pojedel kosilo, potem pa hop malo spat. Za dobro urico, ravno toliko, da je zdržal pot domov. Vmes sva s Sandro spet naredili pregled omar in Tjuš je dobil eno vrečo cunj, nekaj za doma, nekaj za "ta lep". Tako da ima vso "opremo" za na vrt in za vrtec. Super! Preden smo odpeketali proti domu, smo skočili še v slaščičarno. Matej, hvala za sladoled in cocacolo. Še pet lubčkov in že nas ni bilo. Seveda spet z obljubo, da tokrat se pa prej vidimo. Obljubo bomo držali, če ne prej (po praznikih, ker na rojstni dan jih ne bo :( ), se vidimo julija, ko pridemo pogledat dojenčka. To pa ziher pridemo!




Nazaj grede smo presenetili še Dorotejo in ji kar sredi ceste (ja, kaj pa hodi, kot da je cesto kupila :) :)) trobili. Skoraj nas je že nadrla, ko vidi, kdo je sploh prišel. Smo ji prinesli dve nalepki za OMV, hahaha. Redkokdo bi se pripeljal v Lenart za dve nalepki, no mi smo naredili en ovinkec in ji lepo dostavili. Tjuš seveda ni mogel iz svoje kože in takoj "ukradel" Linu avto, da je revež jokal, pol mu je pa še trobil, da je bil prestrašen. Bučko naš, nima občutka in misli, da če on razgraja, da potem pa kar vsi. Do doma se je zabaval z gledanjem Pepelke na očijevem telefonu, doma pa v dveh minutah zaspal. Fertik!

Imamo novega aprilčka

Včeraj zjutraj je naša prijateljica Marjana postala drugič mamica. Rodila je prečudovitega sinka Matevža. Mamici, očku Dominiku in sestrici Polonci iz srca iskreno čestitamo in jim želimo, da bi ostali zdravi in še naprej srečna družinica.

Mamica Marjana in sinček Matevž

Eko dan

Danes je v šoli potekal eko dan. Učenci danes niso imeli pouka, le prva ura je bila skupna razredna ura, na kateri so izvedeli nekaj zanimivih podrobnosti na temo zdrav zajtrk. Čez ves dan so tudi glasovali za najboljši namaz, ki bo v prihodnjem šolskem letu vsaj enkrat na teden na jedilniku.

Po skupni razredni uri so se razdelili po skupinah, ki smo jih vodile posamezne učiteljice. Moja in Milojkina skupina smo izdelovali plakate na temo ekologija in iz knjige Živi črpali podatke o onesnaženosti planeta Zemlje. Na podlagi teh podatkov je nastala tudi anketa. Dve naši učenki in jaz smo fotografirali dogajanje na šoli in v njeni okolici, dva učenca sta anketirala druge učence in pa starejše v domu ostarelih. Na koncu smo najboljše slike in analizo ankete zbrali v biltenu, ki bo objavljen kot del šolskega časopisa. Druge skupine so imele ravno tako veliko dela. Najbolj zanimiva mi je bila skupina v tehnični učilnici, kjer so izdelovali lesene "kužke", na katerih so bila napisana opozorila, da je treba za kužki pospravljati. Spet drugi pa so iz naravnega mila izdelovali milo s sivko, vrtnicami in pomarančami, ki ga bomo prodajali 22. aprila, ko bo na šoli potekala Evropska vas. Tretja skupina je izdelovala okraske iz odpadnega materiala, četrti pa so urejali okolico šole. Pospravili so vso zelenico in na novo nasadili rožice, dekleta pa so lepo porisala betonsko ograjo. Ena skupina mlajših učencev je odšla na Toško čelo, druga pa v pasje zavetišče Gmajnice, kjer so pasjim in mačjim prijateljem razdelili nekaj hrane in igrač.

Dan je minil hitro, čeprav smo ostali do dveh v šoli, preden smo vse končali. Učenci mislim, da so opravili dobro delo in seveda tudi koristno, saj so sami okrasili šolo, izvedeli veliko stvari o ekologiji in spoštovanju do Zemlje.

Še nekaj slikic, kaj vse je danes nastalo:


zdrava prehrana



lesen kužek


naravna mila

Velikonočni vikend

Velikonočni vikend je minil en, dva, tri. V petek sem prišla k našim na Vetrno. Tjuško je še spančkal, sem ga že kar težko čakala, pa ni in ni hotel vstati. Ko sem končno zaslišala jok, sem stekla v sobo. Njegov jok se je v trenutku spremenil v smeh. Kako je bil vesel svoje mamice! Končno! Mali navihanec se me je oklenil in prilepil svoj mali liček na mojega. Z malimi rokicami me je objem in narahlo cukal za vratom, kot da bi hotel preveriti, ali sem res tukaj. Odločil se je, da me ne izpusti izpred oči in tega se je pridno držal. Za vsak slučaj, da mu spet kam ne uidem.

Takoj sva šla ven in na travi nabirala rožice. Potem pa sem se spomnila, kako sem kot otrok lovila čričke (murnčke). S travico bezaš v luknjico in čriček kmalu prileze na plano. Evo, najdeva luknjico, Tjuš jo je strokovno preučil, jaz pa sem bezala vanjo. Pa nenadoma prileze ven ena črna stvarca. Sem se je tako ustrašila, da me je skoraj odneslo po bregu dol. Nisem ga pričakovala tako hitro, hahaha. Čriček je ušel nazaj v luknjico in morala sva k drugi luknji. Ta je bil hitro zunaj in Tjuš je bil navdušen. S travico je bezal vanj, da je revež šibal po travi gor in dol. Tu sta dve slikici, kako je užival v igranju s čričkom.


Ata je kmalu prišel domov in z mami sva se lahko spravili k delu. Morala je speči potičko (čeprav sem v novoletnih obljubah napisala, da jo bom jaz). Vmes, ko je potička vzhajala, sva na hitro naredili 12 pirhov. Tjuš je šel z atom v gmajno v Gojzd, a sta bila kmalu doma. No, pirhe sva naredili kar lepo v čebuli. Nama je Janez zrihtal toliko čebule, da bi lahko cela vas kuhala take pirhe. Zunaj sva nabrali trobentice, rožice in travo, jih ovili v nogavičko in lepo skuhali. Moram reči, da so nama ratali prav lepi. Slike pa nimam. Pozabila slikat. Seveda Tjuš ni dolgo zdržal pri atu v dnevni, zato je pridno sodeloval pri valjanju in filanju. Potička je uspela kot vedno in ob desetih zvečer je že prijetno dišalo po njej. Tu je filmček, kako je Tjuško pomagal pri peki (ob koncu se sliši ena cerkvena pesem - je ata naglas "poslušal" mašo):

V soboto smo vse lepo pripravili za k žegnju. Tjuš je dobil svojo košarico s pirhom in piščančkom. Do cerkve v Gojzdu smo se peljali z avtom. Prišla sta tudi Špela in Sandi s svojo košaro. Tjuško je na poti od avta do cerkve trikrat stresel svojo košarico, tako da je bilo treba njegov pirhec že nujno žegnjat. V cerkvici je bil neverjetno priden, lepo je poslušal župnika, ga oponašal pri žegnjanju dobrot v košarah, od daleč pihal sveče na oltarju in si ogledal vse freske. Po 15 minutah iste maše kot lani (sem si zapomnila, da smo tudi lani poslušali, kako so pri Finžgarjevih pripravljali žegenj) smo hitro odšli domov, ker je bil čas za popoldansko spanje. Tjuš v posteljico, midve z mami pa ven na vrt na sonce. Po počitku je sledil sprehod v Duplje k Špeli na kavo, ata in Tjuš pa sta šla še enkrat peš do Gojzda, potem pa po naju z avtom.

V nedeljo smo najprej preverili, ali pride kdo na obisk, ker pa se ni nihče javil, smo si vzeli cel dan zase. Hitro smo se napokali in se odpeljali proti Kofcam. S seboj smo vzeli še ata in mamo od Sandija. Na Kofcah je še skoraj pol metra snega, pred kočo še niso skidali, kar me je zelo negativno presenetilo, ker je sedaj, ko se vse tali, samo blato in voda. A očitno jim nihče nič ne reče pa se jim ne da. Tjuš ni spal nič, zato je bil gori tako zmatran, da se je napol uspaval pri meni v naročju (tako ni ležal, odkar se je nehal dojiti :)), a ni zaspal. Ves utrujen je raziskoval Kofce, se zvrnil po bregu dol, da je bil ves za preoblečt, ker je čofnil v vodo in z obrazom v sneg. Sej ne veš, a bi se jokal, al smejal. Sonce nas je prijetno grelo in kar pozabiš, da je treba še dol. Vsi prijetno utrujeni smo doma še eno uro počivali pred hišo na ležanikih, Tjuš pa je okoli nas vozil svojo kosilnico in lovil Fejo. To, da je bo šestih padel dol, ni treba povedat.

Pa to, da je bil danes že petnajst do sedmih auf, tudi ne. Še dobro, da sem šla sama tudi zgodaj spat. Ko je ata prišel s Kriške gore, smo pojedli še drugi velikonočni zajtrk. Tjuš je danes že vedel, kaj pomeni trkat pirhe, ker na sobotni zajtrk je mislil, da mečemo pribor :). Danes pa nas je z veseljem v očeh izzival na dvoboje in tako smo morali pojesti vsa preostala jajca. Nato pa hitre priprave, ker se je mali hotel peljati z avtom. Pot nas je vodila na Bled. S seboj smo vzeli voziček in tricikel. Pol poti okoli jezera se je kregal in nergal, s čim se bo vozil, potem ga je pa le zmanjkalo, da je zaspal za eno uro. A do Šmona za indijančka in sok je bil že zbujen. Prišla sta še Špela in Sandi, odšli smo še na eno kavo in kar obsedeli tam, ker je Tjuško dobil eno punco, s katero sta se igrala skoraj eno uro. Ta stari smo bili pa brihtni zraven in se pražili na sončku. Imam kar fajn barvo že. Ja, dva dni na soncu je res veliko :)! Ura je bila že skoraj tri, ko smo se odpeljali proti domu, v Lj pa sva prišla malo pred šesto uro. Mali falot je bil tako zmatran, da je šel direkt v posteljo, seveda z en kup dretja.

Pa še ena slikica s Špelo in Sandijem



ter hranjenje račk z atom


Hja, vikend je bil spet pester, Tjuš je že med tednom doživel marsikaj, ko je bil sam na počitnicah pri mami in atu, za konec tedna pa smo le še popestrili dogajanje. Najbolj pa sem vesela, ker smo bili po doooolgem času skupaj spet kot družina, samo tisti, ki se imamo res radi. Čeprav smo pogrešali staro mamo, ki nam je na veliko noč vedno pripravila kaj dobrega, smo se je spomnili v srcih in ji na grob prižgali svečko ter prinesli šopek rožic "velikonočnic". Velika noč je družinski praznik, največji, in mi smo ga preživeli takšnega.

Vesele pirhe!

Vsem mojim bralcem in bralkam želim vesele velikonočne praznike. Jutri je post, veliki petek, da ne boste jedli mesa, a vseeno si privoščite barvanje pirhov, čebulnih, takšnih ali drugačnih.

Pa prilepite potem na svoje bloge kako slikico. V soboto vse skupaj nesite na žegenj, da boste v nedeljo lahko v mirnem družinskem vzdušju vse pojedli :) Lepo se imejte, jaz komaj čakam, da grem na Gorenjsko k svojemu Tjušku, ki je že ves teden na počitnicah in se ima neverjetno lepo. Se vidimo v ponedeljek.

Potres ...

Danes se je Zemlja spet tresla. Tokrat v Italiji, nedaleč stran od nas. Ko gledam take novice, me spreleti srh. Ob taki naravni nesreči se vprašam, ali smo ljudje res tako malo vredni, da nas lahko Zemlja takole prevara in nam ob tem prinese toliko žalosti. Očitno nas lahko in zdi se, da nas bo vedno večkrat. Kdo pa je kriv? Glede potresov ne vem, ali nanje vplivamo tudi ljudje, za razne poplave, ujme pa sem skoraj stoodstotno prepričana, da smo večinoma krivi sami.

Ko je bil potres na Bovškem, sem ga čutila tudi sama. Takrat sva bila z Janezom ravno v Kranjski Gori na valentinovem vikendu. Sredi noči se je začelo tresti in rekla sem mu, naj neha tresti posteljo. Ko je rekel, da spi, me je v sekundi prešinilo, da gre za potres. Groze, ki je preplavilo telo, se ne da opisati. V trenutku sem bila trda od strahu. Janez me je sicer tolažil, da ni nič, se smejal, a čutila sem, da tudi njemu ni ravno toplo pri srcu. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. Da pa bi se treslo še bolj, tako da bi pokale stene, da bi čutila podiranje stavbe ... tega si ne predstavljam. Ko sem danes gledala poročila iz Italije, si nisem znala predstavljati, kako bi sama odreagirala. Takrat v KRG sem samo ležala in se nisem uspela premakniti. Kaj pa danes? Imam otroka. Bi ga znala obvarovat? Bi bila kot neka mati, ki je z objemom rešila svojega dveletnega otroka? Ali pa bi vsi trije objeti odšli? Ojoj ... Kako grozne misli! Pa vendar mi je danes spet dalo misliti ... kako bi odreagirala ob takšnih in podobnih naravnih nesrečah? Ne vem, res ne. In po pravici povedano, tudi nočem vedeti. Rada bi živela 100 let, kot moja stara mama.

To je bilo vse, kar sem hotela napisati, več nimam moči.

Cvetna nedelja v Novi Gorici

Letošnjo cvetno nedeljo smo preživeli pri prijateljih v Šempetru pri Gorici. Janja, Marko in trije njuni otroci Uroš, Jure in Ana so nas bili veseli, saj se že dolgo nismo videli. Tjuš je bil navdušen nad otroci in je ves dan klical Ano.

Ob 11. uri smo šli k maši v Novo Gorico, ki pa je Tjuš ni hotel poslušati, zato sva ta čas preživela zunaj in nabirala marjetice. Po maši sem srečala še svoji dve cimri iz študentskega doma, Moniko in Veroniko, ki ju nisem videla že pet let. Lepo se je bilo spet srečat in upam, da se bomo sedaj malo večkrat videle. Po kosilu je šel Tjuš spančkat, mi pa smo se posedli na teraso na sonček in klepetali. Bilo je prijetno toplo in hitro smo si slekli jopice ter sedeli v kratkih rokavih. Tjuša sicer nisem upala imeti še brez traku ali puloverja, saj nikoli ne veš ... pomladno vreme je bolj zahrbrtno kot si lahko mislimo. Mene je namreč ponoči kar polivalo in me v grlu žgačkalo. Sedaj je že uredu, a zjutraj sem bila čisto povožena. No, da se vrnem v Šempeter ... na kosilu so se nam pridružili tudi člani družine Zavadlav, ki v tem tednu pričakujejo novega člana. Popoldan pa so prišli še Slejkotovi, ki imajo tudi že tri otroke, najmlajši Jakob pa je mesec dni starejši od Tjuša. Vendar se kompanjona nista pretirano ujela, saj so Tjuša bolj zanimale kokoško nad hišo.











Okoli šeste ure zvečer smo se počasi odpravili proti domu, danes je šel Tjuš še v vrtec, popoldan pa sta ga prišla iskat ata in mama. Odšel je namreč k njima na počitnice do velike noči. Midva bova pa ves vikend sama, no, predvsem jaz, saj Janez dela popoldan, kar pomeni, da se ne bova kaj dosti videla. Upam, da bo teden hitro minil, ker mi bo jutri že pošteno dolgčas po moje malem pajacku.

Maksov 1. rojstni dan

Danes smo praznovali Maksov 1. rojstni dan. Kako hitro čas beži! Mali Maks ni več mali, ampak že velik fantek. Že veselo hodi naokoli, poskuša tudi kaj povedati, še vedno pa najraje nosi črtaste stvari. :)

Rojstni dan je praznoval skupaj z bratrančkom Borom pri njem v Grosupljem. Povabljenih nas je bilo kar nekaj, vendar je nas pet (še Špela in Sandi) prišlo malo kasneje. Maks je spal, zato nas ni mogel pozdraviti. Tjuš se je na srečo doma lepo naspal, tako da je bil razposajen in pripravljen na igranje z otroci. Mi starejši pa smo se posedli k mizi in začeli klepetati z drugimi. Postrežba je bila bolj tako tako (Saška nisi ti kriva), ker naša dva fanta sta odšla od mize lačna. Tudi glede torte sem bila kar malo presenečena, da mala škratka nista imela kakšne lepe otroške torte s svečko ki bi jo pihnila. Ne vem, če se samo spominjam Tjuševega 1. rojstnega dneva, potem lahko rečem, da sem temu posvetila veliko pozornosti, saj sem želela, da si ta dan zapomni (čeprav ga je že pozabil). Tu pa se otročka nista niti slikala s torto. Žalostno! Otrok mora vedeti, da je to zanj poseben dan, da je namenjen njemu ... pa čeprav je star le eno leto. Naj bo to njegov dan! Ampak kakorkoli ... čeprav sem se na začetku počutila, kot da smo manj zaželeni gostje, sem bila vseeno vesela, da se po dolgem času srečala Saškino prijateljico Mojco in njenega fanta iz Baskije, s katerima smo veselo poklepetali, Janez je celo pokazal, kako se seseklja na hitro :), in se dogovorili, da se kdaj poleti vidimo pri nas na vrtu, saj Mojca živi v Kosezah. Otročki so se zabavali po svoje, Tjuš je bil prijetno utrujen in je komaj zdržal do doma. Upam, da je bilo Maksu darilo všeč, da bo lepo in pridno bral ter da mu bodo slike za na steklo všeč.

Tjuš zdaj že sladko spančka. Jutri ga čaka namreč še en vznemirljiv dan, saj gremo v Gorico praznovat cvetno nedeljo. Ta vikend bi sicer morali preživeti v Prekmurju, vendar nam splet okoliščin tega spet ni dovolil. Komaj čakam, da le pride vikend, ko gremo na obisk k Tjuševu botrci Sandri, saj se že doooolgo nismo videli.

Štorija v parkirni hiši

V četrtek sem končno uredila vse potrebno za odprtje Koalca s. p. S čim vse se v tem "podjetju" ukvarjamo, lahko ogledate na linku. Tu na tem blogu Koalčine dejavnosti si boste lahko tedensko prebrali, kaj je novega pri Justu, za kaj vse lahko uporabljate določene kremice in druge izdelke ter cene lektoriranja in inštrukcij za slovenščino. Blog je javen, zato ga lahko posredujete tudi kateremu od prijateljev, če bo potreboval kakšno mojo storitev.

Z urejanjem zadev za podjetje je povezana tudi naslednja štorija. Aprilčice ste jo že slišale, ostali še ne. V četrtek sem morala na DURS iskat eno potrdilo. Se pripeljem na novo Davčno ulico in iščem parking. Itak ni bilo nobenega, zato je bilo treba v parkirno hišo. Na srečo sem imela v žepu en evro drobiža, kar pa je pomenilo, da več kot eno uro ne smem "čarati" tam notri. Se pripeljem v 2. klet (1. je namreč rezervirana za stanovalce), komaj najdem modro pot do vhoda v stavbo. Na srečo sem prebrala celo opozorilo, da brez parkirnega listka ne morem nazaj. Ko sem prišla pred "recepcijo", sem segla z roko v vrečo, nakar sem tip za pultom zadere: "Da nimate kake pištole!" Fak, no! A tako grozno zgledam?! Mu lepo razložim, da iščem samo listek, na katerem imam napisano, po kaj sem prišla. Od mene je zahteval dokument, zato sem mu dala potni list. Gleda mojo sliko in reče: "A tukaj ste pa imeli bolj afro stil?" Halo???? Poslal me je v prvo nadstropje, v sobo 104. Nekaj časa čakam, se vrinem pred štiri "južnake" in še hitreje grem. V garaži se vsedem v avtu in zapeljem do 1. kleti. Tam zagledam naravnost rampo, za levo je pisalo spet 2. klet. Od tam sem prišla, torej sem šla naravnost pred rampo. Maham s parkirnim listkom, če bi mogoče naprava prebrala mojo črtno kodo, da se mi bo rampa odprla. Nič. Pritisnem na gumb in se oglasi moški glas, kaj želim. Mu povem, da bi šla rada ven. Pa reče: "Ja gospa, po stopnicah pejte." "Ne morem, sem z avtom," mu odgovorim. Si je po moje mislim svoje, vendar mi je vseeno lepo razložil, da potem pa nisem na pravem koncu. Nakar izza ovinka prideta dva "garažnika" in mi lepo razložita, da moram v isto smer, kot je vhod v 2. klet, samo bolj levo se moram držat. Okej, hvala! Pridem pred rampo in vrata, odčitam kodo in vrata se odpro, meni pa crkne avto. Samo to je še manjkalo, da se mi vrata pred nosom zaprejo nazaj ali da se mi zaprejo v tistem trenutku, ko bi zapeljala pod njih. A se niso in zagledala sem beli dan. Pa imam spet za sabo štorijo za pol strani bloga. :)