Prvi november je dan, ko se spomnimo umrlih in jim na grobu, ob spomeniku ali kjer koli drugje prižgemo svečko. To naj bi bil praznik spomina na nam nekoč bližnje osebe, prijatelje in znance, ne pa promenada "najlepše" oblečenih "dam" in "gospodov", kot se to dogaja danes.
Ko sem bila še otrok v osnovni šoli, smo živeli v "starih dobrih časih", kot pravijo naši starši in stari starši. Takrat smo vsako leto pred 1. novembrom prinesli v šolo svečko in potem skupaj z učiteljico, ob deklamiranju partizanskih pesmi, odšli do spomenika padlim borcem in v njihov spomin prižgali svečko. Ta obred se mi je vedno zdel nekaj posebnega, čeprav smo že takrat otroci med seboj nehote tekmovali, kdo bo prinesel lepšo malo svečko. Takih svečk danes ne vidim v nobeni prodajalni več. Našli bi jih edino mogoče pri kaki stari mami v shrambi. Naša mami je take svečke vedno imela "pri roki", če bi zmanjkalo elektrike ali če je zunaj preveč grmelo (takrat je namreč sedela v temi, brez tv). Skratka, 1. november so nam, otrokom, prikazali kot poseben dan. Danes je vse preveč skomercializirano, otrokom v šoli pomeni ta dan le še en dan brez pouka. Ljudje tekmujejo med seboj, kdo bo imel večjo in lepšo ikebano, kdo bo imel na grobu več prižganih sveč, da ne bodo sosedje rekli, "glej, tu pa gorita samo dve, se noben ne spomni umrlih" ali pa "a niso mogli malo lepše ikebane kupit". Pa kaj jim je. Tudi mi smo letos imeli eno za "samo" 30 e. Pa kaj! Vse leto skrbimo za grob, za svečko, za rožice. Vse leto je urejen v primerjavi s tistimi preostalimi, ki "kipijo" samo na dan spomina na mrtve oziroma vseh svetih (ne vem, od kod jim to ime). A letos je bilo ob obisku tet čutiti tisti čuden pogled na ikebano, češ, a samo tako malo imamo. Nobenega razkošja? Nikoli nismo imeli nič posebnega ikebano, vedno iz suhih rož, preprosto, a lepo. Ali pa le šopek rumenih bunkic (ja, na rože se pa res ne spoznam, priznam). Nobena teta ni dala niti evra oziroma tolarja nikoli, znale pa so vse komentirat. Poleg videza grobov pa je seveda pomembno, da imaš vsak nov plašč, če že ne cel kostim. Spomnim se otroštva, ko nama je mami kupila bundi že v začetku oktobra (lepe svetlo vijolične barve), a namenjena je bila prav 1. novembru. Tudi čevlji so se našli samo za ta dan. In od tega dneva naprej si lahko uradno nosil ta del garderobe tudi za v šolo. Ta "običaj" mi je danes smešen, a vseeno sem letos prvič oblekla nove škornje prav na ta dan. Je tako naneslo. Mi je pa butasto, zakaj otrok ne bi smel bunde nositi prej, če je mraz. Aja, zato, ker potem ne bo "nov" za na promenado. Danes je to še bolj v ospredju. Treba je iti najmanj k frizerju, če že nimaš denarja za novo obleko. Letos sem opazovala ljudi. Eni niso bili nič posebnega, drugi so od "vse lepote" komaj znali hoditi. Očenaš pa so molili le nekateri. Sramota!
Danes je ta dan le en dan med počitnicami, še posebno, ker je pred njim dan reformacije. Ki pa je v zadnjih letih bolj poznan kot noč čarovnic. Pa smo spet na začetku. Eden najpomembnejših praznikov za Slovence (še posebno letos, ko praznujemo 500-letnico Trubarjevega rojstva) smo zamenjali za noč čarovnic. Sramota! Kljub temu, da mi ta dan pomeni veliko, me družba vsako leto posrka vase in tudi letos sem pošiljala simpatične sms-eje o leteči čarovnici nad dimniki. A čarovnica še nisem bila, niti buč še nisem izrezljala. Pa jih gotovo bom, ker me bo v to "prisilil" Tjušek. Upam samo, da se bo ob tem spomnil tudi Trubarjevega Abecednika in Katekizma.
Preden mi je umrl ata, smo vsi hodili v Tržič na grob mamičine mami, ki je nisem poznala, saj je umrla leto prej preden sem se rodila. Tam smo se zbrali vsi sorodniki po mamičini strani in potem skupaj odšli k njenemu atiju na kosilo. V prijetnem vzdušju smo otroci preživeli ta dan in vedno obujali spomine na mamo, ki smo jo spoznavali samo prek zgodb. Po smrti ata po očetovi strani se je odhod na pokopališče "razdelil". Mami in Špela sta še naprej hodili v Tržič, midva z očitom v Križe, kamor so prišle še njegove sestre in naša mama. Za našo mamo je bil to dan, ko je bilo treba speči potico, skuhati vsaj deset jajc, narediti fižolovo solato, krompirjevo solato, zeljnato solato in kumare. Treba je bilo skuhati suhi vrat, zraven dodati še en kup enih salam ... Kdo je vse to pojedel, ne vem. A mama je vse to morala pripraviti in to so od nje tudi pričakovali. Žalostno, a resnično.
Od letos hodimo na grob tudi zaradi naše drage mame, ki nas je zapustila pred tremi tedni. Moja družina še vedno težko verjame, da je ni, a smo se navadili. Na grobu prižgemo svečko več in upamo, da mama v nebesih čuva na nas.
Zdaj pa je čas, da trgovine začnejo okraševati svoje izložbe, kajti bliža se novo leto. Še ena stvar, ki mi gre pošteno na živce.
Ko sem bila še otrok v osnovni šoli, smo živeli v "starih dobrih časih", kot pravijo naši starši in stari starši. Takrat smo vsako leto pred 1. novembrom prinesli v šolo svečko in potem skupaj z učiteljico, ob deklamiranju partizanskih pesmi, odšli do spomenika padlim borcem in v njihov spomin prižgali svečko. Ta obred se mi je vedno zdel nekaj posebnega, čeprav smo že takrat otroci med seboj nehote tekmovali, kdo bo prinesel lepšo malo svečko. Takih svečk danes ne vidim v nobeni prodajalni več. Našli bi jih edino mogoče pri kaki stari mami v shrambi. Naša mami je take svečke vedno imela "pri roki", če bi zmanjkalo elektrike ali če je zunaj preveč grmelo (takrat je namreč sedela v temi, brez tv). Skratka, 1. november so nam, otrokom, prikazali kot poseben dan. Danes je vse preveč skomercializirano, otrokom v šoli pomeni ta dan le še en dan brez pouka. Ljudje tekmujejo med seboj, kdo bo imel večjo in lepšo ikebano, kdo bo imel na grobu več prižganih sveč, da ne bodo sosedje rekli, "glej, tu pa gorita samo dve, se noben ne spomni umrlih" ali pa "a niso mogli malo lepše ikebane kupit". Pa kaj jim je. Tudi mi smo letos imeli eno za "samo" 30 e. Pa kaj! Vse leto skrbimo za grob, za svečko, za rožice. Vse leto je urejen v primerjavi s tistimi preostalimi, ki "kipijo" samo na dan spomina na mrtve oziroma vseh svetih (ne vem, od kod jim to ime). A letos je bilo ob obisku tet čutiti tisti čuden pogled na ikebano, češ, a samo tako malo imamo. Nobenega razkošja? Nikoli nismo imeli nič posebnega ikebano, vedno iz suhih rož, preprosto, a lepo. Ali pa le šopek rumenih bunkic (ja, na rože se pa res ne spoznam, priznam). Nobena teta ni dala niti evra oziroma tolarja nikoli, znale pa so vse komentirat. Poleg videza grobov pa je seveda pomembno, da imaš vsak nov plašč, če že ne cel kostim. Spomnim se otroštva, ko nama je mami kupila bundi že v začetku oktobra (lepe svetlo vijolične barve), a namenjena je bila prav 1. novembru. Tudi čevlji so se našli samo za ta dan. In od tega dneva naprej si lahko uradno nosil ta del garderobe tudi za v šolo. Ta "običaj" mi je danes smešen, a vseeno sem letos prvič oblekla nove škornje prav na ta dan. Je tako naneslo. Mi je pa butasto, zakaj otrok ne bi smel bunde nositi prej, če je mraz. Aja, zato, ker potem ne bo "nov" za na promenado. Danes je to še bolj v ospredju. Treba je iti najmanj k frizerju, če že nimaš denarja za novo obleko. Letos sem opazovala ljudi. Eni niso bili nič posebnega, drugi so od "vse lepote" komaj znali hoditi. Očenaš pa so molili le nekateri. Sramota!
Danes je ta dan le en dan med počitnicami, še posebno, ker je pred njim dan reformacije. Ki pa je v zadnjih letih bolj poznan kot noč čarovnic. Pa smo spet na začetku. Eden najpomembnejših praznikov za Slovence (še posebno letos, ko praznujemo 500-letnico Trubarjevega rojstva) smo zamenjali za noč čarovnic. Sramota! Kljub temu, da mi ta dan pomeni veliko, me družba vsako leto posrka vase in tudi letos sem pošiljala simpatične sms-eje o leteči čarovnici nad dimniki. A čarovnica še nisem bila, niti buč še nisem izrezljala. Pa jih gotovo bom, ker me bo v to "prisilil" Tjušek. Upam samo, da se bo ob tem spomnil tudi Trubarjevega Abecednika in Katekizma.
Preden mi je umrl ata, smo vsi hodili v Tržič na grob mamičine mami, ki je nisem poznala, saj je umrla leto prej preden sem se rodila. Tam smo se zbrali vsi sorodniki po mamičini strani in potem skupaj odšli k njenemu atiju na kosilo. V prijetnem vzdušju smo otroci preživeli ta dan in vedno obujali spomine na mamo, ki smo jo spoznavali samo prek zgodb. Po smrti ata po očetovi strani se je odhod na pokopališče "razdelil". Mami in Špela sta še naprej hodili v Tržič, midva z očitom v Križe, kamor so prišle še njegove sestre in naša mama. Za našo mamo je bil to dan, ko je bilo treba speči potico, skuhati vsaj deset jajc, narediti fižolovo solato, krompirjevo solato, zeljnato solato in kumare. Treba je bilo skuhati suhi vrat, zraven dodati še en kup enih salam ... Kdo je vse to pojedel, ne vem. A mama je vse to morala pripraviti in to so od nje tudi pričakovali. Žalostno, a resnično.
Od letos hodimo na grob tudi zaradi naše drage mame, ki nas je zapustila pred tremi tedni. Moja družina še vedno težko verjame, da je ni, a smo se navadili. Na grobu prižgemo svečko več in upamo, da mama v nebesih čuva na nas.
Zdaj pa je čas, da trgovine začnejo okraševati svoje izložbe, kajti bliža se novo leto. Še ena stvar, ki mi gre pošteno na živce.
3 komentarji:
Urška, jza pa komaj čakam novoletni kič. Bi pa tudi rada kdaj rezljala buče, je še tudi nikoli nisem. Hmmm... bom tudi jaz počakala na Nejca. :o)
špela, saj mene ne moti samo okraševanje. moti me, ker s tem začnejo takoj po prvem novembru. drugače pa v veselem decembru uživam.
.....joj draga sestričnica, ti pa si faca veš, vse sem prebrala veš......pišeš tako, da dobesedno požiram tvoje besede.....
.....meni je tudi smešno, da že z novembrom začnejo težit z okraševanjem, v vsaki "gigant" trgovini te silijo v nakup okraskov....mimogrede, saj to sploh ni poceni.....Janezek in Elica sta letos, s poudarkom na "že" kupila okraske za na smrekco, aja, da ne pozabim, ta bo tudi nova.......pa toliko jamranja o tem, da ni denarja......nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.....pa pa
Objavite komentar