Diplomsko kosilo

Diplomirati ni kar tako, vsaj meni pomeni veliko. Ker sem končala pomembno poglavje v življenju. Zato je treba ta dogodek posebno proslaviti. Še dobro, da imam doma kuharja, da nam ni treb iti v gostilno, če želimo jesti "po gostilniško". Janez se je že teden prej domislil, kaj bomo jedli. Jaz sem jedilnik samo potrdila. Imela pa sem imela idejo, da bi jedilnik napisala na mini diplomske klobučke. Tudi zase in za Tjuša sem naredila diplomski klobuček, saj me je mami želela videti v njem. Tako kot v ameriških filmih, ko jih potem vržejo v zrak. No, moj je ostal kar na glavi.

Priprave so se začele že teden dni prej, ko sva se odločala, koga povabiti. Glede na to, da imava malo prostora, ne dovolj veliko mizo, pa tudi število stolov je zreducirano na minimum, je bil seznam kratek. Oči in mami, sestra in njen fant ter prijateljica Vesna, njen fant in njena mami. Družina in prijateljica, ki so mi pri študiju najbolj pomagali in katerim je namenjena tudi zahvala v diplomski nalogi. V času pisanja diplomske naloge so tudi pazili na Tjuša, da sem jaz lahko v miru pisala. Vesna pa je Tjuša pazila celo med mojim zagovorom. Vsem lahko rečem samo hvala in kosilo je bilo res najmanj, s čimer sem se jim lahko odslužila.

Kaj bo za kosilo? Vedela sva, da bo hobotnica v solati. Ker je moj oči že dva meseca sanjal o njej. Kaj zraven, jaz seveda nisem imela pojma, Janez pa je itak takoj dobil idejo. Losos, avokado z gamberi, za posladek pa limonin sorbet. Seveda, ni problema. Slišalo se je odlično. Na koncu je bilo videti takole:
Hobotnica v solati
Polnjen avokado z gamberi

Lososov file, blitva, krompir, popečena zelenjava

Caprese solata
Limonin sorbet


Vse skupaj sem napisala na računalnik in nalepila na klobuček. Vsak klobuček je imel tudi ime, da so gosti vedeli, kje bodo sedeli. Je bilo zanimivo opazovati reakcijo gostov, ko so si ogledovali klobuček. Najprej jim ni bilo jasno, čemu je sploh namenjen, šele čez nekaj minut so ugotovili, da je na njem v bistvu jedilnik. Smeha je bilo zato vedno dovolj. Na sredi mize je ponosno ležala moja diplomska naloga.
Janez mi je izrecno prepovedal vstop v kuhinjo, ker bi delala samo gužvo. Pomagal mu je lahko samo Špelin fant Sandi, ki je skrbel za strežbo. Pa so me spet vsi čudno gledali, zakaj ne strežem jaz in zakaj mu ne pomagam. Niso mogli razumeti, da vse naredi on. Če sva se pa tako zmenila. Kuhal in skrbel za vse bo on. Jaz zabavam goste. No, glavni zabavljač je bil Tjuš. Itak. Glavno, da so bili navdušeni nad idejo jedilnika, ki so ga za spomin lahko odnesli domov, in so seveda težko pričakovali hrano.
Tukaj je kratek filmček, kako se je Tjuš spoznaval s hobotnico. Malo nagaja posnetek, ker je zmontiran.

A preden smo začeli s hrano, moram povedati še nekaj o darilih. Kot darilo od domačih sem si zaželela nova očala. Ker ta imam že ves čas študija in čas je za nova. Očala sem vedno kupila, ko sem začela z nečim novim. Tudi na začetku študija sem si kupila ta, stara. Sedaj je toliko novih, modernih, šmensi fensi, da komaj čakam na probo. Ker mami si je kupila res dobre. A, ker nisem imela časa iti že takoj po nova, so mi prinesli zadnji model z garancijskim listom in navodili za uporabo. So res nekaj posebnega. Problem je le, ker niso za v to deževno in pusto vreme. Kmalu pa bom imela prava. Drugo darilo, ki me je res presenetila, saj česa takega nisem pričakovala niti v sanjah, pa je Vesnino, Darinkino in Slavkovo darilo, in sicer ogrlica Swarovski. Najlepši nakit zame. Nekaj posebnega, najlepši. Zraven sem dobila še čudovit kuli, s katerim se bom lahko ponosno podpisovala kot prof. Perko. Haha. Še enkrat vsem trem najlepša hvala. Dobila pa sem še dve lepi rožici, ki že krasita okensko polico.

Po vsej tej ceremoniji je bilo kosilo kmalu na mizi. Vsi so bili navdušeni nad kakovostjo kosila, pojedli so vse, vsega je bilo ravno prav. Med posameznimi jedmi je bilo ravno toliko časa, da se je prejšnja polegla. Najedli smo se, vendar nismo bili prenajedeni. Sladica na koncu je bila ravno pravšnja, saj limonin sorbet ni nikomur naredil "teže". Vse je potekalo tipi topi. Siti, nasmejani in dobre volje, smo se po petih urah le razšli.