Tjuš je zbolel

Lepe novice dneva je pokvarilo Tjuševo bruhanje. Že v ponedeljek so klicali iz vrtca, da ima vročino in da težko diha. Po vzgojiteljičinem mnenju naj bi imel astmatičen napad (halo, še danes mi ni jasno, od kod ji ta ideja). Naj ga takoj peljeva k zdravniku, da mu preveri raven kisika v krvi. Hitro zbudim Janeza, da je s Tjušem nekaj hudo narobe. Vsa panična (pa veste, da nisem) sem se peljala proti vrtcu. V glavi se mi je vrtel že najhujši možni scenarij (beri bolnica). Ko sem zagledala Tjuša, se mi je odvalil kamen s srca. Bil je videti čisto normalen, le vroč. A za vsak primer smo vseeno šli do zdravnice.

Pri ZD Šiška ni delala Tjuševa pediatrinja, ampak ena druga. Ko sem rekla, da bi rada, da mu le izmerijo saturacijo, ker je imel ob rojstvu aritmijo in moramo malo paziti na to, smo bili takoj na vrsti. Tjušu je vročina že skoraj padla pod 37,5 (v vrtcu 38,7), skakal je po previjalni in debatiral. Zdravnica mu je pregledala ušesa, grlo in pljuča. Vse brez problema. Ugotovila je le zamašen nosek (uau, to ima že od novembra). Kisika 99 od 100, torej čisto normalno. Zbežite hitro iz ZD, da se česa ne naleze, nam je dala navodila in še recept za svečke paracetamol, če slučajne vročina le naraste.

Ko sem v vrtec sporočila, da je s Tjušem tako rekoč vse okej, je bila vzgojiteljica vidno presenečena. Danes je ostal še doma, jutri naj bi šel v vrtec. Naj bi ... ker ne gre. Danes popoldan je namreč bruhal in zvečer še enkrat. Kar pomeni, da bo kar lepo doma. Ker če gre v vrtec, to pomeni, da bodo ob 10. uri že klicali, da ima vročino ali da bruha. Torej bo lepo doma, se pozdravil do konca ... karkoli ga je že pač doletelo. Trebušna viroza? Mogoče. Doma pri mamici in očku se bo lepo pozdravil. Danes sta z očkom spala do pol enajstih in se ves dopoldan stiskala. Tudi jutri bosta imela dopoldne zase, ker grem jaz na eno predavanje. Treba se bo pozdraviti do drugega tedna, ker začnem delati ... in ker ima Tjuševa mama abrahama v petek ... za žur je treba biti fit, da bomo lahko plesali.

Lepa novica

Danes me je razveselila lepa novica. Ministrstvo za šolstvo mi je odobrilo pripravništvo na OŠ Dravlje. Seveda volontersko, a glavno, da je. Začnem v ponedeljek, v četrtek grem pa na šolo na konferenco, da se spoznam s profesorji.

Ko sem klicala v šolo, da bi v ponedeljek prišla delat, jo je skoraj kap. Ravnateljica je namreč mislila, da sem na vse skupaj že pozabila, ker je tako dolgo trajalo od prijave. Nisem jaz kriva, na ministrstvu čarajo. Upam, da mi bodo še na Zavodu za zaposlovanje odobrili trimesečno usposabljanje na delovnem mestu, kar pomeni, da le ne bom delala čisto zastonj. Glavno, da do junija naredim strokovni izpit in potem lahko za jeseni kandidiram na prosta mesta v katerikoli šoli. Glavno, da ne bom več doma, ker moram nujno od doma, med ljudi. Saj je fino biti doma, samo slej ko prej pripelje do tega, da nekako ne skrbiš več zase tako kot bi. Ker se ti za doma ni treba zrihtat. Ja, treba bo k frizerju.

Super, ker gre spet snegec. Je že skoraj belo. To mi je všeč, samo da ni dežja. Spet bo luštno hodit na Toško čelo, čeprav bo sedaj treba spremeniti ritem. Danes nisem šla, ker je šel ful dež dopoldne, jutri bom šla, nujno moram. Drug teden bo treba hodit popoldan. Upam, da mi bo uspelo trikrat na teden.

Na sejmu

Danes smo šli z atom na sejem Prosti čas. Sprva nismo imeli namena, vendar nas je ata le prepričal in ni mi žal, ker sem dobila en kup idej za izlete.

Sejem je bil res odličen, saj se je na enem mestu zbralo ogromno turističnih ponudnikov. Zanimale so me predvsem ideje za izlete, sprehode, kolesarjenja in pohodništvo. Našla sem en kup dobrih destinacij, od Logarske doline do Goričkega, od Term v Čatežu do kampov po Evropi. Povsod so zraven prospekti, kam lahko greš, kaj obiskati, kje dobro jesti, kam na sprehod v okolici tistega kraja ... Najbolj pa sem bila navdušena nad novostjo v Sloveniji Camping Cheque, ki omogoča enotno ceno kampov po Evropi. Kot nalašč za nas, ki radi kampiramo. Njihova kartica omogoča 14 evrov za več kot 500 kampov v 24 državah Evrope. Seveda cene veljajo za čas zunaj visoke sezone, kar pa po eni strani niti ni tako slabo. Vse skupaj si lahko ogledate na www.camping-cheque.si in mogoče boste tudi vi našli kakšno idejo, kam letos na dopust s šotorom. Mi gremo v Švico, to že vemo, natančnega plana pa še nimamo.

Obiskali bomo Lipico in mogoče zlezli na Kokoš, šli do Kočevja in poiskali kočevske medvede, šli do Kolpe, se sprehodi po učni poti Tromejnik na Goričkem, si ogledali nov razgledni stolp na Planini pri Vrhniki, kjer je še en kup enih fajnih hribčkov, mogoče mi bo v velikonočnem času celo uspelo videti škofjeloški pasjon. Ja, to leto ga bodo ponovno obudili. Sem ga šla gledat leta 1999 in mi je bil všeč, zato bi šla še enkrat. Obiskali bomo še kakšno turistično kmetijo, da bo Tjuš videl kmečke živali, vmes pa bomo skočili še v kakšen bazen. Skratka, idej, kam na nedeljski izlet mi ne bo zmanjkalo vse leto.

Poleg tega pa so seveda na sejmu ponujali tudi kulinarične dobrote in moram reči, da smo se kar fajn najedli. Smo doma lažje zaspali do kosila, haha. Tjuš je namreč komaj zdržal buden na poti domov. On se je od vseh še najbolj zabaval, saj se je skrival v igluju, se vozil z gumenjakom, na koncu pa se je še slikal z Martinom Krpanom.

Srečanje na Ptuju

Danes smo končno speljali srečanje malčkov na Ptuju. Na začetku je bilo mišljeno kot miklavževanje, pa je najprej odpadlo zaradi bolezni otročkov. Prestavili smo za skoraj mesec dni, pa je odpadlo drugič ... zaradi bolezni novih otročkov. In smo prestavili za 14 dni ... odpadlo tretjič, ker je bila spet večina polna virusov. Danes pa smo se kljub osipu (tokrat tudi zaradi bolezni mamic) le odločile, da srečanje izpeljemo.

Na Ptuj. Lokacijo, luštno mehiško gostilno, je izbrala naša Doroteja. Brez garmina smo se jaz, Marjana in Špela odpeljale proti cilju. Z navodili na listku, da moramo v glavnem zavijati desno. Desno čez most, desno na rondoju, desno tja, desno sem, na desni parkirišče ... Marjano in njenega pingvinčka v trebuhu) in Polonco sva s Tjušem pobrala v Ljubljani, s Špelo in njenima fantoma pa smo se zmenili pred Tosamo v Domžalah, a na koncu smo se našli v Tepanjah na počivališču. Od tam do Ptuja je le še dobrih 20 minut. Čez dravski most smo bili en dva tri, potem pa se nam je ustavilo. Kam pa zdaj? Najbolje, da proti centru. Za vsak slučaj smo poklicali našo Dorotejo in ji dali vedeti, da nimamo pojma, kam zdaj. Na našo srečo smo bili zelo blizu, le iz druge strani smo se pripeljali, tako da je bila na koncu gostilna na desni, parkirišče pa na levi :)

Lep ambient mehiške restavracije, z malo zapletenim sistemov prehoda v del, kjer imajo veliko igralnico, nas je povsem očaral. Otroke pa tudi. Komaj so dočakali preoblačenje in preobuvanje v copatke ... in akcija. Plezanje, skakanje, valjanje, vožnja po toboganu, skrivanje v žogicah, plazenje skozi valje ... oh in sploh. Tjuš ne bi bil Tjuš, če ne bi takoj začel plezati. Nejc in Lin sta bila raje malo bolj previdna in sta izbrala lažje "ture", Polonca ni bila dosti za Tjušem, kar se tiče adrenalina. Gaia se nam je pridružila pri kosilu in s sabo pripeljala svojo mamico Evo, ki ima tudi malega pingvinčka v trebuhu. Sta tako luškani naši mamici nosečki, da ju je veselje gledat ... pa še malo nam foušijo dvigujeta, ker bi bile druge tudi na njunem mestu.

Ponudba hrane je bila odlična. Za otroke imajo več različnih menijev, a so bili vsi najbolj navdušeni nad "hobotnico", pomfri s hrenovkami. Tjuš je pojedel skoraj cel krožnik. Bogi revež je bil čist sestradan od plezanja. Jaz sem si privoščila "taco s piščancem", ki je bil ravno tako okusen. Za naročanje hrane je bil "zadolžen" od Doroteje Matjaž oziroma se je kar sam ponudil in natakarici oddal lep imenski seznam, kaj je kdo naročil. Je bilo prav zanimivo slišati, kako je rekla: "Za Urško! Za Marjano!" Ne pa da te vedno vprašajo: "Kdo ima solato?" Na koncu je Matjaž še vse lepo preračunal, da ni slučajno, kdo kaj premalo ali preveč plačal.

Po kosilu so se otroci še eno uro igrali. Vmes so odprli še t. i. miklavževa darila. Vsak je izžrebal svojo številko darila, saj je bilo tako najbolj fer. Vsi so bili nad darili navdušeni, še najbolj pa nad domačimi piškoti, ki jih je spekla družina Razpotnik. Ja, Špela, odlični so bili. Počasi pa so malčki začeli dobivati male očke, rokice so skušale zbistriti pogled, nogice niso več zdržale pokonci in komaj so čakali počitek. Po hitrem postopku smo se odpravili z vsemi punkli proti avtomobilom, jih napokali v sedeže ... Tjuš in Polonca sta malo s Ptuja že spala kot angelčka. Vso pot do doma. Tudi drugi trije niso bili nič drugačni ... prijetno utrujeni, z novo dogodivščino za sabo ...

... naslednje srečanje bo že konec marca, ko bo vseh 13 aprilčkov praznovalo že svoj 2. rojstni dan.

V rožicah

Ne morem mimo rumene barve. Pa sem iskala vijolično, rdečo, modro ... Ni šlo. Priznam. Mahnjena sem na rumeno. Sej vem, da vam je všeč nov videz bloga, samo nočete priznati naglas. Sej drugega vam itak ne preostane. Špela mi je dala idejo, da si spremeniva malo videz najinih blogov (ja, tudi za njenega morate imeti povabilo). Po njenem mnenju sva imeli preveč monotonega. Zdaj imam pa kičastega. Čisto po moje. Ne morem si pomagat, če se pa tako počutim. Rumeno ... kot v rožicah. Čeprav sredi zime.

Lepo branje dragi moji bralci vam želim še naprej. Saj zdaj se bo začelo spet kaj dogajat, da bo kaj za prebrat. Sem bila bolj lena te dni. Papa

Moja mavrica

Your Rainbow

Your rainbow is shaded green.

What is says about you: You are an intelligent person. You feel strong ties to nature and your mood changes with its cycles. Those around you admire your fresh outlook and vitality.

Find the colors of your rainbow at spacefem.com.

Vikend

Vikend je mimo in danes je "kao" najbolj depresiven dan v letu. Tudi prav. Ali pa imajo mogoče prav?

Za vikend sva s Tjušem kot po navadi preživela na Gorenjskem. V petek je zbolel in sem ga morala že ob enajstih priti v vrtec iskat, vendar ni bilo nič hujšega. Popoldne sta naju prišla iskat ata in mama. Odpeljali smo se do Celja na otroško predstavo. V tej predstavi (naslov: Mucin dom) je namreč igral (bil je kozel) sin od maminega bratranca. Predstava je bila super, pripovedovala je o bogati muci, ki je imela kup prijateljev, k sebi pa ni spustila dva premražena mucka. Ko pa ji je pogorel dom, sta ji prav onadva pomagala in ji dala streho nad glavo. Celotna pravljica je bila v rimah, zato je bilo še toliko bolj zanimivo, zraven pa so tudi peli. Tjuš je bil od trenutka, ko se je odprla zavesa, povsem tiho in je sedel z odprtimi usti. Bilo mu je zelo všeč, saj so nastopale živali, ki jih je poznal (kozi, kokoš in petelin, pujs, mucki in bobra). Jaz pa sem bila ob koncu predstave seveda zelo ponosna nanj, ker je bil tako priden in drugi sorodniki niso mogli verjeti, da je tako majhen otrok lahko tako priden. Zdaj vsaj veva, da nama pri treh leti lutkovno gledališče ne uide.

V soboto sva dan preživela večinoma pri tetki Špeli, ker sva morali narediti foto album za mamico. Seveda sva imela s Tjušem celo vrečo igrač s seboj, a nič ni pomagalo. Nisem smela sedeti pred računalnikom, ampak sem se morala z njim na tleh igrat ter Špeli s tal govorit, kako bo kaj naredili. Pripravila sem ga celo, da je za eno uro zaspal v njeni postelji. Popoldne pa sva gledala film Ne joči Peter.

V nedeljo sem šla jaz z očijem in Sandijem na Kriško. Super fajn je bilo, še posebno, ker smo šli že ob sedmih zjutraj in se tako izognili ta hudim procesijam. Sandi je švignil po ta strmi poti, midva pa počasi po običajni. Hodila sva uro in petnajst, kar je čist okej, glede na to, da oči hodi sam uro in deset minut. Čeprav sem preklela zadnji del, ker mi gre res pošteno na živce. Še dobro, da je bil sneg, da je samo ena pot, po kateri lepo hodiš, brez da moraš stopati na korenine. Gor sem seveda prišla kot kuhan rak in so me vsi spet gledali, kot da konec jemljem, a jaz sem bila čist "kul". Na poti nazaj sem seveda padla na ledu, ker sem vsa pametna dirkala. Enkrat pa sem celo zapičila palico in se mi je udrla meter globoko, da sem jo na koncu še skrivila. Itak, ne bi bila jaz, če se mi ne bi nekaj zgodilo. A glavno, da sem bila gor in da me danes bolijo noge. Vendar sem šla vseeno tudi danes na Toško čelo. Je treba migat, ali kako že pravi Smolar!

Popoldne sta ata in Tjuš delala ptičjo hišico, ki pa še ni dokončana, ker je moral ta mali majster vmes spat. Po enournem zelo okrepčilnem spancu pa sta šla ven valjat veeeeliiiiike kepe.

Gore, hribi, hribčki ...

Te dni sem brala (beri lektorirala) knjigo Pogled z Monte Viso - Vzponi na štiritisočake v Alpah. Nisem še prebrala nobene take knjige, čeprav me pohodništvo zanima in rada spremljam informacije o slovenskih odpravah v najvišja gorovja sveta. Ta knjiga mi je bila zanimiva tudi zato, ker sem poznala gore in kraje, o katerih pripoveduje, saj se večina dogaja v Švici in Franciji. V krajih, ki sem ji obiskala tudi sama. A vse te gore sem opazovala le od daleč. Zdaj pa se o njih brala na drugačen način ... kako se povzpeti nanje. Zanimivo delo. A vseeno mislim, da mi ne bo uspelo doseči niti enega štiritisočaka v Alpah. Razen mogoče, če se bom kdaj povpela na Jungfrau v Švici.

Hribe imam zelo rada, vendar naredim zelo malo, da bi več časa preživela v njihovem objemu. Želim si postati ne le ljubeteljica gora, ampak tudi njihova redna obiskovalka. Ne vem, česa me je strah, ne vem, koga ali kaj čakam. Enostavno se ne zmigam. A bo treba. Še posebno sedaj, ko imam otroka, saj ga želim nauči uživati v gorah in jih sprejeti kot del življenja. Še prej pa bo treba v to pripraviti Janeza. On ni nikoli hodil v hribe, zato do njih ne čuti neke posebne energije. Včasih je bil izgovor, da nima gojzarjev. Zdaj je te dobil in izgovorov ne bo smelo biti več. Moram ga navaditi, da bi vsake 14 dni odšli nekam v hribe, pa četudi samo na Šmarno goro.

Tale stran mi je zelo všeč: http://www.hribi.net/. Če grem kar po vrsti. V tem letu (preveč utopična želja?) bi rada prilezla na: Snežnik, Triglav iz doline Vrat (enkrat sem bila z Rudnega polja), Mangart (tu nisem bila že najmanj 10 let), Krn (še nisem bila) in Krnska jezera, Triglavska jezera (se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tu), Vogel (poleti), Storžič, Tolsti vrh (ta spada v tisti del, ko bom šla na Kriško in potem čezenj na Storžič), Stol in Valvazorjev dom pod Stolom.

To so tiste "ta glavne gore". Na večini sem vsaj enkrat že bila, na Snežniku in Krnu še nikoli. Ne moti me, če sem že bila gor, pomembno mi je, da grem gor. Izbrala sem si take, kamor bom lahko vzela tudi Tjuša (razen Triglava). Tiste kratke treninge na Kriško goro, ko bom pri naših, ali pa trenutno moj "novi cilj" Toško čelo, sploh ne štejem zraven. Ker to spada med priprave. Če bo vmes "padla" kakšna druga podobna višina, me ne moti, samo da je. Ne bi se branila niti Komne (ki bo skoraj zagotovo v tisti rundi kot Triglavska jezera), tudi na Nanos si želim, pa Begunščico in Roblek. Enkrat bi rada videla narcise na Golici, šla do koče na Tromeji ... no, to pa že spada v dvoletni načrt, ki pa je mogoče še manj izvedljiv, še posebno, če bom ponovno noseča. Ker v nosečnosti visoke gore odpadejo in pridejo v poštev le "ture" okoli blejskega in bohinjskega jezera.

Bomo videli, kaj mi bo uspelo. Ta teden sem bila že trikrat na Toškem čelu. Dobro urco miganja, da potem čez dan nimam slabe vesti. Mora mi uspeti v januarju priti gor vsaj petkrat na teden. Uf! Nič jamranja, grem spat, da bo zjutraj lahko vstala ob pol sedmih in šibala gor.

7 resnic

Zdaj sem pa že na treh blogih prebrala o tej verižni akciji "7 resnic". Odločila sem se, da se ji pridružim tudi sama.

Torej:
1. sem vedno nasmejana in optimistična, včasih celo preveč, saj življenje mogoče jemljem preveč "na izi",
2. zelo rada govorim in ljudem prevečkrat skačem v besedo ter jim ne pustim, da povedo, kar želijo; zato se skušam popraviti in več poslušati ter manj govoriti,
3. težko rečem nekomu "ne" - še posebno, če gre za moje bližnje. Tujim ljudem že rečem lažje in se jim ne pustim kar tako vrteti okoli prsta,
4. zelo rada nastopam - enostavno imam imam publiko; tudi zato želim enkrat učiti v šoli, biti ravnateljica šole ali pa napovedovati TV-dnevnik; rada tudi prodajam na stojnici
5. rada imam šport in uživam, kadar sem uspešna v njem - a imam še premalo volje, da bi se mu posvetila z vsem srcem
6. jokam, ko kdo od naših športnikov zmaga; jokam, ko gledam filme; jokam, ko gledam oddaje o preobrazbi družine in njihovega doma - sem torej ena velika jokica
7. sem mnenja, da je dobro ohraniti zdrave odnose z vsakim človekom, ki ga spoznaš - nikoli namreč ne veš, kdaj ti bo prišel prav in ti mogoče pomagal

Ste kaj novega izvedeli o meni? Gotovo ste in verjamem, da se z marsikatero trditvijo strinjate.

Vabljeni na "Just"

Skoraj vsi poznamo kozmetiko Just. Če ne drugače, si jo je vsak zapomnil po čudežni kremi iz materine dušice in po kapljicah 31. Tudi pri nas doma je Just že nekaj let naš spremljevalec predvsem v hladnih zimskih dneh.

Namen članka o Justu pa ni predstaviti izdelke, ampak povedati vsem mojim prijateljem, ki beremo moj blog, da bom v sredo, 21. januarja, ob 17. uri imela svojo začetno predstavitev. To pomeni, da bom začela sama prodajat te izdelke. A zakaj? Po eni strani zato, ker tudi sama kupujem njihove izdelke in bi jih tako dobila ceneje, po drugi strani zato, ker želim tudi nekaj zaslužiti. Ja kdo pa ne bi rad še nekaj zaslužil, če lahko. Danes je osnovna plača le redko kdaj tako visoka, da lahko brezskrbno preživiš mesec. Skoraj vsak se popoldne bavi še s kakšno dejavnostjo, tako "na črno".

Just, torej. V sredo ste vsi bralci mojega bloga vabljeni k meni domov na predstavitev. Predstavitev vseh izdelkov bo imel moj "mentor" Stanko, ki je v tem že 15 let in ima veliko izkušenj, na kakšen način uporabljati izdelke, za kaj jih uporabljati in katere izdelke sploh ima Just. Predstavitev bo vsekakor zanimiva, saj bomo izvedeli ogromno enih informacij, se spoznali z veliko novimi izdelki ali pa naše že poznane izdelke spoznali na drugačen način. Če vas zanima, me prosim kontaktirajte pod komentarjem. Vse bom sicer še poklicala, to vabilo je zgolj informativne narave, da veste, da sedaj lahko te izdelke naročite pri meni.

Prvi kakec

Danes se je Tjuš prvič pokakal v kahlico. Ni bilo namenoma, zgodilo se je čisto spontano. Z mano je šel v kopalnico in želel lulat. Ko se je usedel na kahlico, pa se je napel in ven je padel kakec. Gledal ga je navdušeno, z zanimanjem in ni vedel, ali je naredil prav ali ne. Seveda si, sinko moj. Super si!

Evo dokaz, če nam ne verjamete:

Kahlica

Tjuš je za rojstni dan dobil kahlico. Ampak je nismo ne vem koliko uporabljali, saj je bil čez poletje za moje pojme še premajhen. Sedaj na zimo pa smo jo počasi uvajali v naš vsakdanjik.

Začeli smo s tem, da je bila dolgo časa samo v kopalnici, da se je z njo spoznaval. Da je vanjo stopil, ker je hotel biti višji in gledati v banjo, da jo je nosil okoli, dal na glavo ... Vsak dan bolj pa ga je zanimalo, kaj midva delava na stranišču. In vedno sem mu povedala, da lulava in da on to lahko naredi na kahlici. Samo usesti se mora. Oblečen se je še usedel, nagec pa ni hotel. Nisva ga priganjala, vedno je bil pohvaljen, pa četudi je bil na njej samo par sekund. In tako ga je vsak dan bolj zanimala. Vsakokrat, ko je šel v banjo, se je polulal. In vedno sva mu rekla: "A si lulal? Priden fantek." Tako je začel spoznavati svoje telo in zakaj uporabljati lulčka.

Omenila sem že, da je za silvestrovo naredil svojo prvo lužico. Od tega dne naprej vsak večer naredi lužico. "Tjuš, a greš lulat?" In že miga z glavo, da ja, ja. Usede se, nekaj časa sedi in glej jo lužico. Ploskamo, se veselimo, priden, priden fantek. On je pa ponosen sam nase in veselo kaže na lužico. Danes pa se je prvič polulal takoj, ko se je usedel. Tako hitro se še ni. Kako se mu je super zdelo. Midva nisva niti fotoaparata naštimala, da bi ga posnela. Poleg večernega lulanja, ima željo iti na kahlico tudi čez dan, če naju vidi sedeti na stranišču. Takrat želi dati dol pleničko in lulati. Čeprav po navadi ni nič od lužice. A njemu je to v veselje. Nama pa tudi.

Zdaj pa moram samo še prebrati knjigo Navajanje na kahlico, da vidim, kako bo "kahlica projekt" sploh deloval.

Pa še nekaj slikic:

Pa spet avto

Te dni nam spet nagaja avto. Ja, res je. Ni še dolgo nazaj, ko smo imeli sranje, zdaj ga imamo spet. V torek se je namreč prižgala čudežna "morska" lučka http://perkouka.blogspot.com/search/label/po%C4%8Ditnice. (ja, ne znam narest kratkega linka). In tokrat se lučka ni ugasnila, ampak je kar gorela in gorela. Klic mehanika nama je dal vedeti, da se ne smeva več voziti. Pa še avto je začel nekam čudno "dihati".

Na srečo imamo v Podutiku takoj zraven enega mehanika, ki pa Janezu sploh ni bil všeč. Ne vem, zakaj je imel odpor do njega, vendar tokrat ni imel izbire. Šla sva do njega, mu povedala situacijo in dobila prepoved vožnje. Naslednji dan sem avto peljala tja in ko ga je pogledal, je takoj videl, da je šla "šoba". To je ena majhna stvar pri mašini, ki skrbi za vbrizg bencina v motor. Hehe, imam že skoraj maturo iz avtodelov, toliko stvari se nama je že pokvarilo. Seveda, ne bi bila Gorenjca, če naju ne bi cena 3 cm velike stvari vrgla na rit - neoriginalen del 160 evrčkov, originalen 300 evrčkov.

Na netu sva začela iskati mogoče bodoče prodajalce tega dela. Našla sva eno razbito multiplo, isti letni, ista mašina ... v Izlakih. Pa smo šli, s tastom in taščo na izlet. Še prej je Janez poklical tega majstra, ki pa mu je dal vedeti, da lahko dobi, kar želi. Okej! In res smo šli bolj kot ne na izlet. V tistih koncih me res še ni bilo. Nekaj novega, novi kraji, nove hiše, predvsem pa nikjer nobene krajevne table. Si pa izvohal sam, da si že v Izlakih, da bi bilo pa kje označeno, kako se pride v vas, ki smo jo iskali, je bilo pa očitno že preveč. Na srečo smo našli eno punco na avtobusni postaji, ki nam je prijazno pokazala smer, v katero moramo. A smo vseeno zašli, ker je potem na mini varianti sredi travnika označeno, da je Zgornji Prhovec pač nekje "tam gori". Končno le najdemo pravo hišo, ki bi se morala videti celo iz vesolja, toliko robe in šare od avtomobilov imajo na dvorišču. Najdem enega majstra, ki me je samo butasto pogledal, ko sem mu rekla, po kaj sem prišla. Da tega pa nimajo. Ne se ti delat norca iz mene! Treba je bilo počakat na šefa, ki naj bi prišel od "dol". Kje je bilo to, se mi ni niti sanjalo. Vem samo, da smo čakali pol ure, da se je gospodič prikazal. In po telefonskem pogovoru z nekom sodeč, smo lahko sklepali, da je ravnokar vstal. Še enkrat razložim, kaj potrebujem in kakšna mora biti ta "šoba". Nekaj najde, butasto gleda, ko mu rečem, naj izmeri upornost, dam 20 evrčkov in grem z dobrim namenom, da sem kupila pravo stvar proti domu.

Vso pot me je grizlo, kaj pa če me je nateg... kar sem dolga in široka. In me tudi je. Ko sem zadevo pokazala mehaniku, se je samo zasmejal in rekel, da je to za alfo. Da on ima takih za stran metat veliko. Halo? Smotana, kot sem, nisem vzela stare s seboj, da bi sploh videla, po kaj grem. Tako sem prinesla napačno stvar. In tako bova morala zdaj vseeno plačati 160 evrčkov zanjo. Drek, pa tale denar, ki ves čas leta skozi okno. V denarnici ostane ravno toliko časa, da ti da en dan dobrega občutka. Jebenti!

Gotovo vas zanima, kaj se je zgodilo z nepravo šobo? Se mi je zdelo, da zelo. Našla sem ji kupca. Vesnin avto baje tudi dela samo na tri šobe in potrebuje ravno tako. Pa sem vseeno naredila koristen izlet v Izlake.

A kako hodimo v vrtec in službo te dni? Ja peš in z vozičkom. Zjutraj je mraz ko hudič, ampak palerina čez voz da Tjušku prijetno toploto, jaz pri potiskanju vozička po snegu (beri gazenje, ker je celo no sneg zapadel te dni) švicam, kot da grem na Toško čelo, v vrtcu ga skoraj skozi vrata potisnem, samo da me ne bi videli, kako sem rdeča v glavo. Popoldne pa spet nazaj, tokrat po sončku, da se nadihamo svežega zraka.

Avto naj bi bil končan najpozneje v ponedeljek. Od kod bova nabrskala denar, ne vem. Skrite zaloge bodo spet šle po gobe. Še dobro, da sem dobila te dni za lektorirat, da bo vsaj kak priliv. Kaj naj rečem? Bog nas ima očitno preveč rad, da bi pustil, da obupamo nad življenjem.

Ko zadane te angina

Ko zadane te angina

Grlo te začne skeleti,
okoli vratu začne te vse boleti,
že sekiraš se, ker staknil si prehlad,
a iz nosu ne priteče nič,
zato posumiš, da vse skupaj večji bo hudič.

Angina.
Požirati ne morem več,
med mi za ušesi ven že gleda,
od limone kislo se držim,
čaj popijem le,
če zraven zamižim,
kapljice v oko si streljam že z vseh strani,
kar pa mi niti slučajno v zabavo ni.

Počasi še preležanine dobim,
saj na kavču zlikala sem gube vse,
v postelji poznam že kotičke vse,
zunaj sneg le od daleč gledam
in si mislim,
čakaj ti, angina, da ozdravim,
takrat v sneg te z glavo potopim.

Raje smrkav nos kot boleče grlo,
ker zdaj vse skupaj preselilo se je na zob,
kaj hudiča sem takega naredila,
da so me tam gori kaznovali tako grdo.

Popila bom še stoto skodelico čaja,
z žlico medu in limono,
oblekla organizem bom v kimono,
na "asa" danes bom angino,
ooo, že padla bo na "ospen" pehotno mino.

Pravljica o teti Angini

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.
»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.
»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.
»Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.«
»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.
»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.
«Samo odidi, prosim.«
»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu.
»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili.
Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.
»Jo že imamo!« so zavpili.
»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.
»Narašča,« so prikimali bacili.
»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«
»Seveda!« so zacvilili bacili.
»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.
»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«
Tanja je v spanju tiho zaječala.
Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.
»Poklicala bom zdravnika, » je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.
Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je zmeraj uspelo, da jo je napodil stran.
Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je kraj nje in ji prebirala pravljice.
Spanček-Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli iz svojih lukenj in ji peli pesmice.
Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.
Angina je jezno zacepetala.
»Nisem še rekla zadnje besede!«
Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.

Diagnoza: angina

Kaj naj rečem? Tako slaba že dolgo nisem bila. Najprej oko, potem me je začelo žgečkati v grlu. Včeraj vročina 39, ves dan me je treslo, grlo me je iz ure v uro bolj bolelo. Zvečer sem že komaj požirala. Čez noč se je samo še poslabšalo. Odločila sem se, da grem k zdravniku. En pogled v grlo in diagnoza angina. Dobila sem ospene. Zdej sem pa dobra za cel teden.

Tjuš je bil včeraj neizmerno priden. Jaz sem ves dan ležala, on pa se je sam igral. Niti enkrat se ni zajokal ali pojamral. Prosim je samo za hrano in da mu popravim železnico, ki jo je razdrl. Priden, da je kaj. Še posebno, ker sva bila ves dan sama doma. Danes sta ga prišla iskat ata in mama, gredo na Krvavec se sankat. Jaz pa ležat in čaj pit, jesti tako ali tako ne morem.

Silvestrski večer

Silvestrovo ni bilo nič posebnega, a smo se vseeno imeli lepo.