Sošolka Irena

Danes sem bila na kratki kavici s sošolko Ireno. Ne, nisem spet začela hodit v šolo. To je namreč Irena, s katero sva bili sošolki v osnovni šoli v Križah. 15 let se že nisva videli. Ko sva zapustili OŠ, so se razšle tudi najine poti. Vsaka je šla svojo pot, a nekje v srcu je vedno bila misel, kako se ima druga. Sreča za FB, saj sva se tako našli.

V OŠ sva bili dobri prijateljici, celo najini družini sta se poznali in nekajkrat smo bili pri njih na obisku. Seveda je bilo najino prijateljstvo velikokrat na preizkušnji zaradi otročarij, a sama zase vem, da nikomur nisem ničesar zamerila, še vedno rada srečujem ljudi, ki so bili del mojega otroštva in mi pomagali, da sem postala takšna, kakršna sem. Irena je bila del tega in vedno sem se je spominjala kot dekle, s katero sem se lahko pogovarjala o vsem. Tudi danes po petnajstih letih je bilo snidenje prijateljsko. Objele sva se, si ogledale druga drugo in ugotovili, da sva isti kot takrat, ko sva se razšli. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo ... ima dva otročka, super fantka, o katerih govori s ponosom, ponosna je sama nase, da je dosegla v življenju veliko, da je samostojna, srečno poročena in polna življenja. Rada imam take ljudi okoli sebe, ki izžarevajo energijo in mi ne jamrajo samo o tem, kako jim je težko. Vesela sem zanjo, da je z njo vse okej, da je zdrava in da se ni spremenila. Mnogo stvari bi si še lahko povedali, petnajst let ni malo ... že spominov je veliko. Zmenili sva se, da se vidimo tudi v družinskem krogu. Lepo. Komaj čakam.

Tanja ima punčko Niko

23. julija je na svet prikukala mala deklica z imenom Nika. Njena mamica Tanja in očka Aleš sta postala ponosna starša. Želimo jim veliko družinske sreče, zdravja, veselja, veliko lepih trenutkov crkljanja, čim manj joka, dobrega mlekeca, obilo potrpljenja, nasmehov ...

Mami, mami

Tjuš me je za vikend začel klicati "mami", prej sem bila ves čas mama. Potem pa ga je mama le pregovorila, da sem jaz mami. In to se mu zdi tako lepo in super fajn, da sem zdaj ves dan na tapeti. Ni minute, da se ne bi od nekod drl "mami, mami lej", naj pridem nekaj pogledat. Najbolj simpatičen glasek pa ima zvečer v postelji, ko bi na vsak način rad, da pridem spat tudi jaz. Rada te imam fantiček moj in lepo je slišati, ko te nekdo pokliče "mamica". Ja, tudi to mu kdaj pa kdaj uspe.

Trasa maratona Franje z napako

Danes sem šla po dolgem času spet sama na kolo. Janez je bil doma in tako je lahko doma ostal tudi Tjuš. Kot vedno, sem štartala ob šestih. Izbrala sem si traso mini maratona Franja, ki pa je vseeno dolga 100 km. A imela je eno napako, ki me je stala nekaj kilometrov.

Iz Podutika sem šla proti Dobrovi, od tu naprej proti Horjulu do Vrzdenca. Tu me je že čakal klanec do Suheha Dola. A ni bil pretiran, prav luštni ovinki so bili, taki, med katerimi lahko počivaš :) V dneh urah sem bila na vrhu in se spustila proti Lučinam in naprej proti Gorenji vasi. Od tu naprej me je cesta peljala skozi celotno Poljansko dolino, mimo Tavčarjevega dvorca do Škofje Loke. Od tu proti Zbiljam je šlo vse po načrtu, potem pa ... zaprta cesta čez Savo proti Smledniku. Obvoz pa je bil prek celotnih Pirnič in nazaj. Maraton trasa je namreč vodila proti Vodicam, mimo Skaručne in Tacen. Meni se po pravici povedano ni dalo iti 15 km naokoli in sem šla kar iz Medvod proti Ljubljani. Traso sem tako zmanjšala za skoraj 20 km, tako da sem naredila "samo" 80 km. Za to pa sem porabila 4 ure. Šibala sem brez problema in bi prevozila tudi tistih 20 km. V glavnem manjka mi števec na kolesu, ker me jezi, da ni točnih km. Upam, da ga kmalu dobim.

Zanimivosti na poti. Takoj zjutraj je bilo hladno in me je sonce začelo greti šele v Suhem Dolu. Saj je bilo fino se peljati v senci, a na čase sem vseeno dvomila, če le ne bi bilo bolje vzeti s seboj še anoraka. Še posebno bi mi prav prišel po klancu navzdol. Na poti so me prijazno pozdravile tudi krave, ki so se pasle ob cesti. Do Horjula sem srečevala avte samo v nasprotno smer, so ljudje odhajali na delo. Zanimivo pa je, da če me je že kdo dohitel, potem sta se avto vedno srečala tako, da smo bili vsi trije poravnani, jaz pa sem ene parkrat skoraj zletela s kolesa od strahu, ko je nenadoma pridrvelo nekaj mimo mene. Folk res ni normalen. Kot da jaz nisem promet na cesti. Na srečo skozi Poljansko dolino ni bilo kakšnih cestnih frikov, tako da sem se kar lepo peljala. No, v Stanežičah pa se je le našel en stari, ki mi je mahal iz avta. Dej se brigaj zase. Tako da njemu in še nekaterih, ki me niso znali prehiteti, bi danes z veseljem pokazala sredinca. Kreteni.

Naslednja tura? Jutri sem frej, v četrtek nekam šibneva s Tjušem, mogoče proti Kamniku, v petek pa greva na Jezersko.

Tjuš, Polonca in žaba

Včeraj smo bili na pikniku pri Marjanini družinici na Kureščku. Mi smo klepetali in se smejali, Janez je vmes spekel meseka, Polonca in Tjuš sta se navduševala nad kuhanjem, tekanjem sem in tja, igranjem z balinarskimi žogicami, ki smo jih na koncu dneva iskali v fižolu... Matevžek pa je spančkal in se smejal ter bil res priden mali fantek. A Tjuš je bil najbolj navdušen nad bajerjem z žabami in takole je bilo videti, ko pride žaba na obisk.

Prisla na Veterno s kolesom

Ojla. No, danes sem le prišla do računalnika in lahko napišem kaj več pod tem naslovom. Prek telefona namreč nisem mogla napisati kaj več, ker mi je nekaj zaštekalo.

V petek ob 8. uri sva se s kolesom odpravila proti Tržiču. Tjuš se je naspal in bi dobre volje, s seboj pa je moral vzeti tudi kužka iz postelje. Pot naju je vodila čez Tacen v Smlednik in potem naprej čez Prebačevo proti Kranju. V uri 15 minut sva bila pred Qulandijo, kjer se je spomnil, da se tukaj velikokrat srečamo z atom in mamo ali pa gremo z njim sem po nakupih. Čez Kranj sva se peljala turistično. Na križišču na Zlatem polju naju je ustavila ena gospa in vprašala, kje sva dobila zaščito za veter. Se je drla s sredine križišča in najprej sploh nisem vedela, kaj hoče od mene. Zadovoljna z odgovorom je le odpeljala naprej. Do Kranja je bila cesta ves čas napeta, razen spusta v Smlednik sem morala ves čas krepko gonit. Tudi iz Kranja skozi Duplje proti Križem ni bilo nič bolje. Edina dva spusta (dolga celih 50 m) sta bila na Polici in v Strahinju čez most. Ostalo pa juhuhu, napeta cesta je tu. V eni uri sva bila v Križah. Tu se je Tjuš spomnil, kje točno sva in začel navdušeno vpiti "ata, mama". Ustavila sva se še v trgovini in kupila kruh. Ko sem plačevala, je vstopil en moški in me vprašal, kje sem kupila zaščito za veter. Madona, da se ustaviš in greš v trgovino poiskat kolesarja ... folk ima ideje, res. Do Veterna sta me čakala še dva vzpona, en manjši po cesti proti Seničnem oz Golniku in nato še proti Veternem oz Kriški gori. Prevozila sem prvega, drugega pa sem se ustavila pod najhujšim strmim delom (14% klanec), saj naju tam že čakal ata, da nama je vlekel kolo do doma še 200 metrov. Nogice so me prijetno bolele, a ponos je bil vreden več.

Kaj pa je počel Tjuš med vožnjo? Vso pot je kužku razlagal, kaj se dogaja. "Kuža, lej ... doda teče, ija ija ooo dela čuču (kmet je iz sena naredil vlak - preden pobere travo v traktor), lej tato (traktor), lej ladja (čoln), teta teče, tic teče (stric teče) ... v glavnem se je zabaval vso pot. Tako da nama je čas še hitreje minil. Popoldne je spal skoraj 4 ure, jaz pa nič.

Pa še viamichelin pot: prevozila naj bi 39 km in vozila 2 uri 48 min ... bila sem pol ure hitrejša!

Kolesar

Takole je videti na novo opremljeno kolo in Tjuš, ki je liziko. Kako je umazan, se pa bolje, da ne vidi :).

Dan brez pleničke

To poletje je pravi čas, da se naučimo biti brez pleničke. In glede na to, da je ostal doma, imava cel ljubi dan čas, da vadiva lulalnje na kahlico in kakanje v školjko. Kakanju rečemo, da delamo polžije, namreč en dan je naredil kakec v obliki polžija in od takrat se pač to imenuje polži. In če polži pade v vodo in gre papa, toliko bolje in je veselje na vrhuncu.

Danes sem se odločila, da bo ves dan brez, razen za spanje. Lepo je bil v kratkih hlačkah, na vsake toliko sva šla lulat, za kakanje pa itak že nekaj časa pove. Celo na sprehod sva šla brez, vmes zalila par rožic in spet je bilo veselje. Za spanje ga še ne upam imeti brez pleničke, ker še na veliko lula, ampak bo že. Popoldne smo šli na kolo tudi brez pleničke. Dvakrat smo se ustavili, če ima željo po lulanju, vendar ni hotel. No, doma pred blokom pa mu je ušlo, ker sva pospravljala kolesa in sva pozabila vprašati, če je že nuja. Polulane hlačke so ga motile in do stanovanja je hodil z nogami narazen. Doma je hitro skočil na kahlo, se še dvakrat polulal in pokakal. Uspelo mu je zdržati brez pleničke. Jutri je nov dan, pred nami vikend, nove dogodivščine. Že zjutraj se bo peljal s kolesom brez pleničke. Malo več postaj bova imela, ampak treba je biti vztrajen.

Janez, otroci in trampolin

Na pikniku pri Petrci pred enim mesecem je Dominik posnel naslednji multishot. Sama sem slikice spremenila v filmček, potrojila zadevo in nastalo je Janezovo tekanje v krogu. Tjuš, Polonca in Zala pa zraven uživajo.

Orle

Še ena tura je za nama. Ni bila sicer v planu, ampak je potem splet okoliščin naredil svoje. Mama nama je včeraj rekla, naj peljeva eni gospe na Lavrico štiri lopatke, Špela pa nama je naročila, naj greva na Galjevico po en dvd. Ni nama preostalo drugega, kot da to storiva danes. Ob pol desetih sva štartala z Galjevice. Po Dolenjski do Lavrice, pri rumeni hiši sva zavila levo proti Orlam. Mimo smrek in žive meje in že sva bila pri gospe. Na hitro sva še vprašala, katera pot vodi čez hrib in gremo rinit kolo.

Vzpon je bil strm, vendar moja trma je še bolj močna in prevozila sem vse klance, ki so se mi na čase postavljali pokonci. Spet je sledil prijeten spust v neznano, mimo gosk in račk, po ozki cesti, ko ne veš, ali se sploh pelješ prav ali te bo na koncu kdo pričakal in ti rekel, da bi bilo treba na vrhu hriba levo. No, na srečo sva po uri 10 minut prispela v Sostro in kasneje na Litijsko. Ta se je pa vlekla in me je najbolj zmatrala. Na koncu še potep čez mesto in pol 12 sva bila doma. Naporno? Da, predvsem zato, ker je bilo treba na koncu še čez vso Ljubljano na drugo stran, se ustavljati na vsakem semaforju, ko te že vse boli in bi bil rad čimprej doma.



Tjuš je bil priden na kolesu. Pojedel je dve žemlji, potem si ogleduje okolico, po Litijski sva pa pela vse pesmice, da nama je čas hitreje minil. Kaj pa čem, treba ga je zabavat, če želim, da zdrži tri ure na kolesu. Trenutno opažam, da mu je bolje na kolesu, kot pa zaspati, saj se že spet pregovarjava pol ure, da zaspi. Me jezi, res.

Jutri sem frej in bova počivala, v petek pa proti Tržiču. Pa se vidimo v nedeljo. Lepo se imejte!

Ljubljana-Drenov Grič-Horjul-Dobrova-Podutik

Tjuš ima počitnice, kar mi je sicer malo "pokvarilo" načrte kolesarjenja, a sem se odločila, da se ne pustim. Pač ne bom štartala ob šestih, ampak ob osmih. Z menoj pa se je tako danes na prvo turo peljal tudi Tjuš. Sedaj, ko imava zaščito za veter, naju nič ne ustavi, ustavijo se pa drugi, ki naju zagledajo, saj niso vajeni poštarsko opremljenega kolesa z otrokom.

Zjutraj sva morala najprej po kreme za Bežigrad, zato je šel Janez z mojim kolesom do Piazze. Midva sva se tja potem pripeljala 8.15, mu pustila avto in se napokala na kolo. Do mesta, po Prešernovi do Tržaške in naprej proti Drenovem Griču oz. Lesnemu Brdu. Vso pot sem vozila kar hitro, saj sem želela čim prej priti do odcepa za Horjul. Cesta namreč ni ravno prijazna kolesarjem, pa še delo na cestu naju je pričakalo, tako da sva stala na semaforju skoraj 5 minut. Tjuš je vmes jedel bebi piškote, ki mu jih je zrihtal oči, tako da je imel ves čas delo.

V Lesnem Brdu sva zavila proti Horjulu. Cesta čez hribček sploh ni tako strma in v senci dreves sva bila hitro na vrhu. Spust proti Horjulu naju je ohladil in proti Dobrovi sva nadaljevala v hitrem tempu. Vmes sva se na eni avtobusni postaji ustavila, ker naju je klicala mama, tako da je lahko pojedel svoj mini jogurt. Vso pot sva si ogledovala "iše" (hiše), štela "tuči" (koruzo), "doda je tekla", avto se je mimo peljal ... skratka cel kup enih stvari. Aja, pa spoznala sva, kaj je to "noj" (gnoj). Ga je bilo tudi veliko, ker je bilo veliko "ija ija ooo" (kmetij).

V Dobrovi sva zavila proti Podutika, prevozila še zadnji vzpon proti Toškemu čelu, in se spustila proti domu. Privoščila sva si dobro malico, kosilo naju še čaka, kajti zdajle že smrči v posteljici, jaz se mu bom pa po vsej verjetnosti kmalu pridružila. :) Kaj? Tudi mami si zasluži počitek.

Še slikica, kje sva se peljala:

Naredila sva 39 km in se vozila 2 uri 15 minut (viamichelin se je pa vozil 2.45).

Jutri greva pa gotovo proti Škofji Loki, odvisno, kdaj se bo zbudil.

Tjuš ima počitnice

Zadnjih nekaj dni ima Tjuš v vrtcu probleme. Najprej so se preselili v novo enoto, ker njegovo enoto prenavljajo, nato sta njegovi dve vzgojiteljici na dopustu, za povrhu pa se še več skupin združuje skupaj, kar pomeni, da v Tjuševo skupino pridejo starejši otroci, njegovih prijateljev pa je vedno manj. Prvi dve težavi še nista tak problem, zadnja pa ga spravi popolnoma iz tira. Prihod starejših otrok ga znervira do konca. Včeraj je spet ves dan jokal, že v četrtek je Janezu v avtu govoril, da ne gre, včeraj je jokal tudi pri meni. Ko sem ga popoldne prišla iskat, je spal in z vzgojiteljico sva prišli do spoznanja, da je bolje, če je Tjuš doma. Podpisala sem rezervacijo za en mesec, do zadnjega tedna v avgustu, Tjuš pa se je zbudil v joku in rešila ga je edino moja prisotnost. Objel me je in bil vesel, da me vidi.

Mislim, da je odločitev prava. Tjuš bo ostal doma pri meni, skupaj bova dopoldne kolesarila, popoldne pa se zabavala po svoje. Tako bo najbolje zanj, saj res ne želim, da se mu vrtec zameri. Čez en mesec pa bo spet v okej in bo vesel, da gre k svojim prijateljem.

Danes sva naredila že prvo kolesarsko turo in sva zelo uživala. Več pa v naslednjem članku.

Kolesarski izlet v Tamar

Včerajšnji dan smo izkoristili za izlet v Tamar. Priprave so se začele že v soboto, ko mi je oči posodobil kolo. Namontiral mi je nov otroški sedež (njegov) in zaščito za veter. Sedaj Tjuš sedi nižje in še veter mu ne piha direkt v glavo.

V nedeljo zjutraj smo počakali, da se je mali gospodič zbudil, sem mu morala malo pomagati, ker si je zaželel daljšega spanja. Napokali smo se v avto, en kolo v prtljažnik, dva pa zadaj na stojalo. In smo šli, proti Mojstrani. Načrt je bil namreč, da gremo v Tamar. Špela in Sandi sta bila v tem času že na poti na Vršič s kolesom. Mi pa smo se lepo parkirali, oborožili kolesa s torbami s hrano in oblačili. Jaz sem imela svojo košaro in Tjuša, mami kolesarske torbe čez prtljažnik, oči pa torbo z malo hladilno torbo. Tjuš je bil fest oblečen, čez noge pa je imel volnene gamaše, da ga ni zeblo. Ob 10. uri smo štartali po koledarski poti proti Kranjski Gori. Ta kolesarska pot je super zadeva, ker se res izogneš prometu, uživaš v naravi in se voziš v senci dreves. V eni uri smo prispeli v KRG, tam smo napumpali gume, Tjuša previli in pojedli malo čokolade. Tjuš je že na poti do sem pojedel tri kose kruha, ker je bil takoj lačen. Falotek mali. Vso pot je komentiral dogajanje okoli sebe, ves čas gledal, ali sta ata in mama z nama, ali je kje kak traktor, videl je celo kozice, pa potem konjičke, pa kolesarje, ki so se podili po kranjskogorskih hribih, pa otroci so se igrali ... en kup zanimivosti.

Ob 12. uri smo bili v Ratečah. Tjuša je počasi začel iskati škrat Zaspanček. A v Planici je bilo spet ful zanimivo, saj se ni mogel načuditi velikanski skakalnici. Še zadnje priprave in začel se je vzpon do Tamarja. Pred nami je bila makadamska pot. Sama še nisem bila v Tamarju in zato nisem niti vedela, kaj me čaka. Prvi klanec je bil kar hud, drugi še hujši, potem nekaj manjših in evo naju na vrhu. Oči me je samo gledal, ker ni verjel, da imam toliko moči, da se lahko vso pot peljem. Se moram pohvalit, a res sem imela dober dan in veliko moči. Zdelo se mi je, da lahko premagam vse. Ljudje na poti so me tudi samo debelo gledali, meni pa je to dalo samo še poseben zalet. V slabi uri smo bili na vrhu. Tjuš je zadnjih deset minut že spančkal, a na vrhu se je takoj zbudil. Privoščili smo si malico, naročili še juho in kislo mleko z žgancami ter tri velika piva.

Za pot nazaj smo malo porihtali moje kolo. Spredaj na balanco sva z očijem naredila povšterček iz puloverja, da bi lahko Tjuš naslonil nanj glavo in zaspal. Takoj je pogruntal, zakaj se gre in bil vso pot do Rateč lepo naslonjen, motila ga je edino čelada. V Kranjski Gori sem mu dala čelado dol, mu dala na glavo rutko, zavezala sem jo na "Micko", tako da se je lažje naslonil in zasmrčal. Mi pa v galop, oči spredaj je dajal tempo, midve z mami pa za njim. Vso pot do Mojstrane smo leteli od 28-30 km/h (toliko je kazal od mami števec). Tjuš je vse lepo prespal, mi pa smo se nakolesarili.

Seveda ne bi bili mi, če ne bi šli spotoma proti domu še nekam na obisk. Tokrat smo obiskali teto v Rebru nad Podljubeljem. Ob sedmih smo prijetno utrujeni končno prišli domov. Tjuš je takoj zaspančkal, mi smo pa tudi dali noge na off. Naslednjič mora zraven še najin očka, da gre končno na eno daljšo turo in da bo malo zmatran. :)

Pa še nekaj slikic:
naprej namakanje v škafu na travi


na poti v Kranjsko Goro


v Tamarju

Ljubljana-Borovnica-Vrhnika-Ljubljana

Tokratna tura je bila malo krajša, a še vedno 55 km dolga. Tudi tokrat sem štartala ob 6.15. Najprej po PST do Viča, tam na Tržaško do Brezovice, nato pa proti Podpeči. V Vnanjih Goricah sem bila ob 7. uri, v Borovnici pa ob 7.40. Cesta do Borovnic mimo Podpeči je prav luštna, ravno prav razgibana, da kolo prijetno teče. Tudi iz Borovnic do Vrhnike je zanimiva pot, le 8 km. Prometa ni bilo veliko, so se pa našli tovornjaki, s katerimi sem se srečala ravno na najbolj ozkih predelih ceste. Na Vrhniki sem bila ob 8. uri, ko me je klical Tjušek, da se je že zbudil. Iz Vrhnike do Ljubljane sem pričakovala (ne vem po katerih podatkih že), da je kolesarska steza. Pa ni bilo nič, sem se peljala kar po robu ceste, po makedamu pa nisem imela namena. Ob 8.45 sem bila na Viču, ob 9. uri pa doma.

Viamichelin mi je sicer predalagal malo drugačno pot, a bolj natančno nisem mogla vpisati podatkov, tako da se v poti od Podutika do Viča nisva ujela :) Sem pa spet prehitela njegovo uro, saj naj bi po njegovem prispela v Ljubljano šele okoli 10. ure.

Kolesarska tura

Današnji dan je minil v znamenju kolesarjenja. Haha, kakšna napoved. Že včeraj zvečer sem imela fiksno idejo, da grem na daljšo turo, vendar nisem bila čisto prepričana, če jo bom lahko izpeljala. Prvotni načrt je bil Ljubljana-Kamnik-Ljubljana.

Štartala sem ob 6.15. Najprej me je zjutraj razjezil sosedov Piko, ki že en teden kampira pod našim avtom in čaka na Fejo, da bi jo ...., ker se goni. Seveda zavoha tudi nas tri in nam sledi kamorkoli. Zjutraj mi je sledil do najboljega soseda v Šiški, potem je pa le uvidel, da je bolje, da gre nazaj. Pot sem nadaljevala proti Tacnu, čez Šmartno pod Šmarno goro proti Vodicam. Ob sedmih sem bila v Vodicah, od tu do Komende pa je bila cesta grozna in me je kar premetavalo. Pol osmih sem bila v Kamniku. Šlo mi je super. Ves čas sem gonila v osmi, deveti ali deseti prestavi, tako da so se noge lepo vrtele, brez posebnega napora. Že na poti do Kamnika sem se odločila, da pot kar nadaljujem, kar bo pa bo. Proti Tuhinjski dolini. Cesta čez dolino je ravno prav razgibana, da nimaš občutka, da je ves čas napeta. Ob devetih sem premagala prvi resni vzpon na Špitalič. Tam sem tudi poklicala očija, da mi je dal napotke za vožnjo, čim več vode, da mišice ne otrpnejo. Sonce me je prijetno grelo, ni bilo prevroče, ves čas sem lahko imela oblečen brezrokavnik. Edina napaka je bila, ker nisem imela kolesarskih hlač, vendar žal jih dobim šele konec tedna. Do Špitaliča mi je namreč že malo otrpnila rit in nisem bila čisto prepričana, če je še tam, kjer mora biti. :)


Spust proti Vranskem je bil po treh urah pravo razkošje, vmes sem razmišljala, kako bi bilo, če bi šla v ta klanec gor. Sem smotana, a ne? Samo tudi to bo treba probat. No, proti koncu spusta me je ujel in prehitel tudi en kolesar in me navdušeno pozdravil, potem pa še hitreje izginil v daljavo. On je imel specialko in si je to lahko privoščil. Slab izgovor, a ne? Na Vranskem pa polna optimizma začnem gonit. Malo sem že pozabila, koliko je klanca do Trojan. V mojih mislih je bil bitveno krajši. A pet kilometrov mi vseeno ni ušlo. Še dobro, da je ves čas po malem pihalo, čeprav me veter od spredaj ni ravno navduševal. Tukaj sem prvič preklela klanec in nad mano je viselo eno veliko vprašanje, kaj zaboga mi je bilo tega treba. Še dobro, da sem dovolj trmasta, da se ne vdam kar tako, pa četudi potem izdihnem. Najbolj so me motili tovornjakarji, ker se obnašajo, kot da so sami na cesti. Našel se je seveda tudi en brihten, ki je z golfom trobil in se delal frajerja. Mater, on naj se usede na kolo in se pelje. Če ne bi šla v breg, mu gotovo pokažem kakšen nezaželen prst. :)


Na Trojane sem prispela ob 10. uri. Ko sem stopila s kolesa, sem komaj znala hodit. Privoščila sem si en krof in kupila še enega za Janeza (pojedel ga je Tjuš). Prodajalka me je samo čudno gledala, ko pa sem ji rekla, da sem že štiri ure na kolesu, me je pa še bolj čudno pogledala. Pojedla sem krof, do sem sem popila že skoraj liter in pol vode in nadaljevala s kolesarjenjem. Poklicala sem tudi Janeza, ki ni bil čist prepričan, če je z mano vse okej. Umsko namreč. :) Proti Domžalam sem pričakovala nenaporni spust, kjer se bom malo spočila. Ja valda. Že na vrhu me je pričakal veter, direkt v prsi, kar je pomenilo, da sem gonila ko zmešana in nikamor prišla. Če sem spustila, sem se skoraj ustavila. Nekje pri Lukovici sem ugotovila, da moje noge niso več moje. Bolj sem gonila, manj metrov sem naredila. Čas je naredil svoje, kilometri tudi in bila sem primorana poklicati Janeza, naj me pride v Domžale pred Tosamo iskat. Do tja se je vleklo, da ne pomnem. A ob pol dvanajstih sem srečno prispela na "cilj". Srečna, da grem lahko v avto sedet, še bolj pa sem bila srečna, ker mi je po dolgih letih uspelo narest 92 km v enem kosu.


Doma sem si privoščila brinovo kopel, se namazala še z brinovo kremo in sedajle bolečin skoraj ne čutim več. Privoščila sem si bolj ležeče popoldne in začuda se je tudi Tjuš strinjal z mojim ležanjem. Do naslednjega tedna me čakajo le krajše ture, uro ali uro in pol dolge, nato pa spet ena daljša. Tisti plan, da grem jutri do Borovnice, se je spremenil, in se bo uresničil naslednji teden. Ja, kaj čem. Kdo pa je rekel, da mora vse po planu.

Takole je videti pot po viamichelin:

Time

06h35 which on motorways

Distance

92 km

Kot vidite naj bi po planu pot prevozila v šestih urah in pol, jaz pa sem za vse skupaj porabila 5 ur in pol, kar ni slabo. Če pa bi šla do doma, bi prevozila 106 km. In vozila še eno uro dlje, na kar pa nisem bila pripravljena.

Kolesarimo

Kolesarjenje smo vzeli resno. Odkar imam novo kolo, nam je vreme naklonjeno in lahko kolesarimo. Na kolo smo namotirali še Tjušev sedež in že šibamo. Vsak dan naredimo od 30 do 40 km, torej dve uri vožnje. Danes smo šli na primer okoli Šmarne gore, prek Tacna v Smlednik in v Vodice, pa nazaj do Šmartnega in Tacen v Ljubljano. Včeraj smo šli pa do Polhovega Gradca in nazaj, popoldne pa še malo po Ljubljani. V petek nas je pa pot vodila na Vič do Dobrove in potem po drugi strani Podutiške v Podutik. Tjuš uživa in se rad vozi ter mi prestavlja prestave, ko je najmanj potrebno. Vmes ima malico in kar med vožnjo poje eno žemljo, popije sok ali se posladka. Ko šibava po hribu dol, si zakrije očke, ker mu preveč piha. Čeprav je "oborožen" z očali, trakom in čelado. Za vikend bova probala še zaščito za spredaj, da nama ne bo pihalo. Tako kot imajo poštarji na motorju. Ne se smejat! Takole sva videti s čelado na glavi.

Jutri bom uredila vrt, potem pa me vsak dan čaka nova tura. Kamnik, Borovnica, Horjul - Vrhnika, za konec pa še enkrat Toško. Za vikend greva itak k našim, tam nama pa Bled skoraj ne uide, če bo le lepo vreme.

Vrtni pridelek

Že celo poletje pobiramo bučke in kumare, danes pa je bil pridelek končno malo večji. Po desetdnevnem deževju, ko imaš občutek, da ne raste drugega kot plevel, nas je danes pričakalo pet kg fižola, dve velikanski bučki, ena kumara, štiri paprike, trije korenji, tri čebule (jutri bomo pobrali celo gredico) in por, Tjuš pa je odtrgal še en zelen paradižnik, ki bo na balkonu dočakal rdečo barvo. Je želel biti koristen, pa je hotel imeti "dajz".

Takšno je naše vrtno tihožitje, Janez je ponosen nanj, da je kaj:

Padla je Katarina

Imam novo kolo. Kupil mi ga je oči že za 30. rojstni dan, ki ga imam šele septembra. Samo takrat mi ne bo prišel toliko prav kot mi danes. Čez poletje imam itak počitnice, zato je vseeno, če kolesarim. To počnem rada, raje kot tečem. Saj vidim ogromno enih stvari in imam skoz veter v laseh.

Danes je padla prva tura. Kar takoj sem šla na Katarino nad Ljubljano. Že dolgo sem si želela gor, pa mi peš nekako ni dišalo. S kolesom sem bila gor v dobri uri. Ja, mogoče bo kdo mislil, kaj sem delala tako dolgo. Počasi sem šla, pa kaj. Cilj je bil priti gor, ne prileteti gor. Pot sem nadaljevala proti Medvodam (nisem vedela, da bom ven prišla v Goričanah). Tu mi je začel nagajat sedež, ker ga nisem dobro pritrdila. Ja, nisem vedela, da rabim imbus ključ. In sama sponka ni prijela dobro, tako da mi je zlezel dol. Le s težavo (preveč pokrčena kolena) sem se pripeljala do Ljubljane. Šlo je mal bolj počasi (ne, ni izgovor), a vseeno sem se vozila dobri dve uri. Super tura in zdajle me bolijo nogice.

Jutri grem pa na eno ravninsko turo. V mislih ima dve turi: LJ-Vodice-Mengeš-Trzin-Lj ali pa Lj-Vrhnika-Lj. Še ne vem.

Sandra, čestitam za hčerko Tjašo!

V torek me je sms-ejem presenetila botrica Sandra. Rodila je majhno punčko Tjašo, s katero se že crkljata. Želimo jima vse dobro, veliko zdravja, obenem pa čestitamo tudi očku Mateju in sestrici Niki.

Dan na Iron man triatlonu

Današnja nedelja je bila nekaj posebnega. Če bi to načrtovali, bi si mislili, da smo malo čez les. No, saj nekako smo, vendar ne v tem smislu. Naš dober namen je bil iti v Celovec na športni sejem. Kot po jajcih smo se peljali čez Ljubelj na drugo strani, da Tjuš ne bi slučajno spet bruhal. V tretje gre rado in uspelo nam je, s tem, da smo naredili velik prekršek in se je Tjuš od meje dol do Borovelj peljal spredaj pri mami. Ne me obsojat, samo drugače ni šlo. Že na poti v Celovec nas je pričakal veli plakat Športmesse!

Tu pa se je vsa zgodba šele začela. Če piše "messe", si pa človek pod tem predstavlja "sejem". A bolj smo se približevali sejmišču, bolj nam je bilo jasno, da tam ni ničesar, kar bi spominjalo na šport, še manj pa na težko pričakovani kolesarski sejem. Peljali smo se skozi center in končno prišli nazaj na glavno cesto proti Ljubelju. Tam je bila spet tabla z napisom o sejmu. In smo si jo ogledali malo pobliže... Vse nam je bilo skoraj jasno: Wortersee, Ironman. Za vsak slučaj smo vprašali še bližnjega policaja, če nam lahko malo bolj podrobno razloži. Policaj pa ne bi bil policaj, če ne bi rekel kakšno neumno. Na listku sem imela napisano vse, kar piše na plakatu, in glede na vse, je bilo videti, da je on eden tistih, ki ve, zakaj je cesta proti Wortersee zaprta. A on mi prijavi popolnoma resno: "Ne vem, kaj je to. Mene so samo sem postavili. Pojdite naravnost in tam levo!" Halo?! A si res lahko tako butast? No, do Vrbskega jezera (mimo MInumundusa) smo prispeli in tam našli celo parkirni prostor v neposredni bližini. Bili smo na prizorišču največjega triatlona, Ironmana.

Ker so glavni akterji ravno kolesarili tistih 180 km, ki bi jih jaz prekolesarila mogoče v 8 urah, smo si šli najprej ogledat stojnice. Najprej smo se ustavili na stojnici, kjer se je en moški podpisoval na šilt kapice. In to ni bil navaden človek, ampak Franz Kramer! Dobimo vsak svojo kapico in gremo naprej. Vau, en kup noro dobrih stvari za kolesarjenje in triatlon. Od kopalk za 50 evrčkov do kolesa za 8000 evrčkov. Pobrali smo eno vrečko materiala, vse prospekte, par žog za napihnit, pa obeske in bonbone, popili vse, kar je bilo zastonj pa še dva piva več. Vroče je bilo za popiz... dobro, da smo imeli svoje šilt kape, če ne bi se stopili. Tjuš je okoli pol enih ratal čist zaspan in čas je bil, da se odpravimo na sprehod, kjer malo ruka, da je zaspal. Tako smo se sprehali dve uri in ugotovili, da okoli jezera vodi kolesarska pot in da bo treba v kratkem realizirat tak kolesarski izlet. Po dveh urah, ura je bila skoraj tri popoldne, pa smo pričakali še zmagovalca Ironman triatlona (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka), ki je vse skupaj pregural v 8 urah in parih minutah. Skoraj bi mi uspelo pod osmimi urami, a vročina je naredila svoje.

Oči ne bi bil oči, če se mu ne bi nekaj naredilo. Tokrat si je strgal hlače oziroma so se mu kar razparale. Ne bi bilo sicer nič takega, a zanje je dal 80 evrov, torej pričakuješ, da bodo zdržale vsaj pet let ne pa dober mesec. Odločitev je padla in šli smo ob Vrbskem jezeru do Predela v Kranjsko Goro se pozanimat, kako je z zamenjavo hlač. Tjuš pa je imel še eno težavo. Včeraj je jedel borovnice in so ga očitno zaprle in se ni mogel pokakat. Že čez dan je dvakrat jokal, ker ga je bolelo, tako da smo se ustavili pred enim šparom na parkirišču, pleničko dol in ajde kakaj. Po nekaj minutah mu je uspel velik polžek, ko on pravi drekcu, in vsi smo si odahnili. Pojedel je še en probiotični jogurt in prebavnih motenj je bilo konec. Bogec mali.

Ob pol sedmih smo bili doma, utrujeni in komaj smo še stali na nogah. Naju je čakala še pot domov v Ljubljano. Tjuš je komaj zdržal in med tuširanjem sva imela že probleme, ker se je jokal od vsega hudega. Zdaj že lepo spančka in sanja, kako se je v soboto na Bledu vozil z vlakcem okoli jezera.

Dopoldne na igrišču

Danes dopoldne nama je na igrišču uspelo narediti nekaj zanimivih fotk. Prvi kolaž je z original slikami, pri drugem pa so slike malo preoblikovane.

Kako je Tjuš preživel prvo leto v vrtcu

V vrtcu smo dobili slike in video posnetke o dogajanju v vrtcu. Kako je Tjuš užival, si oglejte v spodnjem filmčku.