Danes sem dobila pismo, ki me je neprijetno presenetilo. Izvedela sem namreč, da je umrla gospa Rita iz Švice, žena od Kurta, pri katerem sem preživljala študentska poletja in je umrl lani novembra. Bila sta čudovita starejša človeka, ki sta veliko pripomogla k moji osebni rasti in poznavanju nemščine (ko najdem vse slikice, bom še kakšno prilepila).
Gotovo vas zanima, kako to, da sem sploh pristala v Švici. Bil je splet dogodkov in usoda je tako hotela in mi dala veliko priložnost. Moj stari ata je v mladosti delal v Švici in živel pri starših od Kurta. Seveda je tudi kasneje ohranil stike s Kurtovo družino. Vendar je vseeno minilo skoraj 20 let, kar so se videli. In tako smo po moji končani srednji šoli odšli gor. Vsa familija, naša, tetina, še ena teta in ata. Super fajn. Meni je bilo že takoj zelo všeč in nekako sem se zlila z okoljem. Gor smo ostali 10 dni. Dovolj, da mi je Švica prirasla k srcu. Ko smo prišli domov, je mami prišla na idejo, naj pišem Kurtu, ali mi lahko mogoče najde kakšno delo gor. Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči in čez en mesec se imela delo. Ker sem imela septembra še prosto, sem odšla takrat. To je bil za celotno familijo šok, eni so se spraševali, kaj za vraga bom počela gor, za druge sem bila neumna, spet tretji so bili veseli, da me čaka nekaj novega. In res me je.
Delo, ki sem ga dobila, je bilo takšno delo, ki ga pri nas ne bi nikoli. Vsaj ne z mojo izbrazbo. Kurt mi je zrihtal delo v domu ostarelih v njihovem malem mestecu, Strengelbach. Nemško sem znala ravno toliko, da sem si v šoli priborila rahitično trojko, s sporočilom profesorice, da ne bom nikoli znala nemško. A ko te enkrat pahnejo v morje, moraš začeti plavati, drugače utoneš. Meni ni preostalo drugega, kot da plavam. Okoli mene ni bilo nikogar, ki bi govoril slovensko. Kar naenkrat sem vse razumela, stavki so bili pravilni, seznam novih besed se je daljšal iz dneva v dan. Spoznala sem, da ocena v šoli še zdaleč ni pokazatelj znanja. Vse se pokaže v praksi. Nov izziv pa je bilo švicarsko narečje, a o tem kasneje. Skratka, postavili so me v dom ostarelih. Ojoj, sem si mislila, kaj bom pa tukaj lahko delala. Sprejele so me čudovite sestre, ki so me takoj vzele za svojo. To, prvo leto sem delala vse, kar je bilo treba. Bila sem tako v kuhinji in pomivala posodo kot delila zajtrk, se pogovarjala z mamami (tako sem imenovala vse stanovalke doma), jih umivala, vozila na sprehod, jih hranila ... skratka bila sem deklica za vse. A bilo je super. Dela sem se takoj navadila in do starejših ljudi vzpostavila drugačen odnos, bolj spoštljiv, nekaj posebnega. Ker ko enkrat umivaš mamo, ki je povsem nepokretna, ne govori, le vsake toliko se ti nasmehne in ti stisne roko, spoznaš, kako je življenje minljivo in da je treba uživati vsak dan. Marsikdaj mi je po licu pritekla tudi kakšna solzica. Vsaka mama posebej mi je že v prvem mesecu prirasla k srcu, vsaka mi je povedala svoje zgodbe, vsaka je bila nekaj posebnega. Bile so moje 'švicarske mame' in mesec je prehitro minil. Seveda je sledil najlepši del, plačilo. Bila sem plačana toliko, da sem imela za vse leto za najemnino sobice v Ljubljani in kasneje za plačilo študentske sobice. To je šlo nekaterim v Sloveniji v nos in kar naenkrat so se našli bratranci in sestrične, ki bi tudi radi delali v Švici. Ja, kr najdite si sami. Meni je bilo všeč to, da sem imela stanovanje in hrano zastonj, saj sem živela pri Kurtu in mi je vse financiral on. Tudi na izlete me je peljal, tako da sem spoznala skoraj celotno Švico.
Drugo leto sem spet dobila povabilo, naj pridem delat čez poletje. Tokrat sem imela malo drugačno vlogo, ker so zamenjali glavno sestro. V kuhinji nisem več delala, mam tudi nisem negovala sama, če ni bilo nujno. Imela sem nalogo pogovarjati se z mamami, z njimi vzpostaviti sociološki stik, ker sem pač študirala sociologijo. In sem hodila na sprehode z njimi, sedela pri njih v sobi, jim pomagala pri hranjenju, skratka uživala. In tako je bilo vsako poletje, šest let. Vsako poletje so me sprejeli z odprtimi rokami, mame so se me spomnile in bile vesele, da sem spet pri njih. Veliko jih je v tem času tudi umrlo, nekaj tudi v tistem času, ko sem bila jaz pri njih. Vsaka smrt me je prizadela, saj je vsaka mama imela nekaj posebnega. K eni sem hodila popoldne igrat damo, ena je bila stara čez sto let in me je spominjala na mojo staro mamo, ena se je samo smejala, ena je imela rada rože, spet druga je, če je le mogla, ušla iz doma in smo jo iskali po vsem mestu, potem pa jo končno našli izmučeno na kakšni klopci, spet tretja ni šla nikamor brez glavnika, četrta je hotela imeti vedno postlano posteljo na en sam način ... veliko je bilo takih, ki so mi po končanem mesecu dale kak frank ali dva, čokolado, kakšno malo pozornost. Še danes jih imam pred seboj, po štirih letih. Naučile so me ogromno, od tega, kako skrbeti za starejšega človeka do švicarščine. Ja, marsikatera mama ni znala t. i. hoch deutsch in druga variante ni bilo, kot da govorim po njihovo. Prvo leto je bilo težko in bi me lahko prodali, ker nisem razumela ničesar, drugo leto je bilo še vedno težko, tretje leto pa mi je steklo in brez problema sem razumela, kaj se ljudje okoli mene pogovarjajo in ni mi bilo treba vedno 'prevajati'. Še danes vse razumem, povem pa raje v 'moji' nemščini.
Poleg dela, ki ga sicer nisem imela veliko, saj sem imela super delavnik, od 8 do 12 in od 14 do 18, sem počela še mnogo drugih stvari. Kurt me je veliko vozil po Švici in Švico sem spoznala drugače kot navaden turist. Velikokrat sem odšla z njim na kakšna srečanja, zabave, poroke ... Čeprav je bil že takrat star skoraj 70 let, je bil zelo aktiven in je bil povsod zraven. Tako sem spoznala tudi ljudi, ne le dežele same. Ljudje so se mi vedno zdeli smešni, ker so tako drugačni od nas, Slovencev. Veliko bolj so ponosni na svojo državo, imajo drugačne navade in pojedo ogromno klobas. Ja, kar se tiče kuhanja, so še posebno 'specialci', kot bi jim Janez rekel. Vse je kuhano iz vrečke, še posebno je presenetil pire krompir. Pri nas takrat še ni bilo tega v vrečki in meni je bilo smešno, ker pojma niso imeli o kuhanem krompirju, mleku, margarini in miksaj! Vse že napol kuhano in pogreto, pa klobasice na tisoč in en način. Ob vsem pa še maščobe na litre. Ni čudno, da sem se prvo leto v enem mesecu tako zredila, da potem nisem hotela več jesti v domu, ampak raje pri Kurtu, čeprav tam ni bilo dosti bolje. Jesti je pa le treba. Imajo pa odličen kruh in zajtrk je bil vedno dober. Aja, pa njihovi prelivi za solato so mi bili vedno zanič, ker olja in kisa ne poznajo. Še dobro, da je zet (mož od Denise) od Kurta dokaj dober kuhar (dokaj zato, ker sedaj poznam Janeza, ki je odličen, prej je bil pa tudi Marcel odličen) in je včasih pripravil dobro večerjo pri njima doma (beri hiška, da dol padeš, a kaj ko nimata otrok, ker po njunem mnenju potem ne bi mogla tako hodit naokoli kot sedaj), seveda s klobasicami. Dovolj o hrani, ker bom še lačna.
S Kurtom sem torej hodila naokoli ... z njihovo godbo na pihala, kjer sem spoznala enga fest fanta in sem že delala načrte, kako bom ostala gor (takrat Janeza še nisem poznala), potem sem hodila z njim na motorska srečanja oldtimerjev, na razne igre, piknike, večerje ... oh in sploh. Po navadi sva šla z avtom in sem jaz nazaj vozila, da je Kurt lahko pil. Če pa sva šla z vlakom, je bil vedno problem najti pravi vlak. Zmeden, kot je bil, sva vedno tekla za vlakom, enkrat sva ga celo zamudila, ker je zamešal uro. Z njegovo hčerko Denise in nekdanjo ženo Rito pa smo hodili v hribe. V Švici je to tako videti, da se gor pelješ z gondolo, dol greš pa peš, po možnosti po kakšni Zwergeweg, palčkovi poti in opazuješ otrokom namenjene rikvizite na poti. Seveda s piknik placi za pečenje klobasic. Tako je fajn hodit v hribe, samo tega pri nas ne moreš doživet, kajti v Švici na vsak malo večji hribček pelje super oh in sploh žičnica, če že ne vlakec. To imajo res lepo spedenano in privlačno za turiste. Aja, še celo v kino sem šla. Hahahaha! To, da je že v kino nemško sinhronizirano, je bil prvi šok. Ne spomnim se sicer filma, ampak mislim, da je bil James Bond. 'Ich bin Bond, James Bond!' Tudi prav. Drugi šok je bila pa pavza med filmom, da se odpočiješ, greš na wc in si nakupiš novih kokic in kokakole. Sem se samo smejala in gledala slikice na platnu, ker se mi ni dalo razmišljati, kaj govorijo. Še ena štorija je bila. Kurt me je peljal v toplice. In jaz bumbar babji nisem poslušala, kaj mi govori in ... uživam jaz v vodi, pa v jakuzziju, pa v tem bazenčku pa onem, pa savna pa blabla, Kurt je bil na masaži in ne vem, kaj vse so z njim počeli, ko kar naenkrat slišim po zvočniku 'Urska Perko kommen Sie bitte ...'. Še danes ne vem, kako sem sploh slišala svoje ime, samo vem, da je dobesedno vrglo iz vode. Kaj za vraga je pa zdaj? Itak, Kurt mi je na začetku govoril, da bova tukaj samo dve uri, jaz sem ga pa razumela, da bova do dveh. Ura je bila pol enih, u super, lahko še uživam. Toliko o uživanju! Seveda so me vsi čudno gledali, jaz sem skoraj zlezla pod zemljo od sramu. A nimaš kaj, danes se temu samo smejim.
Zadnja tri leta pa sem hodila naokoli tudi z glavno sestro Marie Luise. Ona je posebna ženska, stara čez 50 let, vendar vitalna, energična ... res prava ikona, ki jo človek mora imeti rad. Z njo sem spoznala spet nekaj novega, nov način življenja, polno novih prigod ... bila je moja mati v Švici. Njej sem lahko zaupala vse, še posebno mi je pomagala pri vezi z Janezom in mi dala vedeti, da ljubezen vse premaga. Zame je naredila veliko in še danes se vsake toliko slišiva, da ji povem, da sem srečna. Tudi zaradi nje. Ona me je spoznala s svojo družino, mi pokazala celo njenega ljubimca iz Tunizije in po moje ne bo nikoli pozabila, da sem ji rekla, 'da sploh ni tako slab'. Najina interna šala, ki se ji še danes smejiva. Ona bo sigurno ena od oseb, ki jo želim imeti na svoji poroki.
Poleg vseh prigod in dela pa sem živela v Švici dokaj mirno. Bila sem sama, domači so bili daleč stran, slišali smo se vsak par dni. Niti jih nisem pogrešala, ker že med letom nisem bila veliko doma, saj sem živela v Ljubljani, a vseeno je bilo tukaj drugače. Sama med tako rekoč tujimi ljudmi, ki se sicer trudijo vsak na svoj način, da ti omogočijo, da se imaš kar se da lepo. In res sem se imela. Če bi imela še enkrat tako možnost, bi jo vsekakor izkoristila. Dnevi med tednom niso bili nič posebnega. Že takoj prvo leto, 1999, sem se spoznala z umetnimi geliranimi nohti, ko pri nas o tem še niso imeli pojma. Sem bila potem doma frajerka. Zvečer sem se veliko vozila s kolesom, šla malo po trgovinah na ogled (takrat so bila vedno znižanja in imela sem ogledanih nekaj oblačil, ki sem si jih kupila potem s plačilom), hodila tečt v bližnji gozd ali pa preprosto brala knjigo ali gledala kak sinhroniziran film na TV. Spat sem hodila bolj zgodaj, ker me je vsako jutri kap, ko so zazvonili zvonovi v cerkvenem zvoniku. Do takrat še nisem slišala, da bi katera cerkev zvonila tako naglas. In vsakokrat znova me je vrglo iz postelje. Švicarji ga niti slišali niso, jaz sem slišala vsak 'bimbam', vsako leto znova. Ja, tudi cerkve v Švici zvonijo drugače.
Zadnje leto, leta 2004, je ob koncu mojega dela prišel v Švico tudi Janez. Njegova največja želja je bila, da bi enkrat šel v Švico, in ko je spoznal mene, je bil še toliko bolj vesel, da imam jaz 'veze' tam gori. Tudi on se je takoj zaljubil v to čudovito deželo. To leto sva naredila načrt, kaj vse si bova ogledala. Kurt nama je plačal vlak za enodnevno vožnjo po italijanskem delu Švice, Marcel in Denise sta nama 'posodila' svoj vikend v hribih, sestre v domu so nama dale 100 frankov v bonih, ki sva jih lahko porabila za razne vstopnice, od ladjice po Luzernsee do vstopnine v Olimpijski muzej v Luzani. Marcel nama je naredil načrt, kaj kje lahko vidiva in podala sva se na 14-dnevno potovanje po Švici in uživala sto na uro. Jaz sem nekaj od tega že videla, Janez je vse doživljal kot majhen otrok. Od številnih jezer, majhnih mestec, do super vodnega parka, ledenika in jame v njem, do najvišjega prelaza, hribov, vlakcev ... Bilo je lepo in čez dve leti sva se spet vrnila, tokrat bolj kot ne na obisk, saj sva potovala naprej v Francijo. Sedaj si želiva Švico obiskati tudi pozimi, da bova lahko smučala. Mogoče že to zimo.
Švica mi je prirasla k srcu in želim obdržati stike z vsemi 'mojimi' Švicarji tam gori. In spet želim videti mame.
sreda, 27. avgust 2008
ponedeljek, 25. avgust 2008
sobota, 23. avgust 2008
Na kolesu
Letošnje poletje sem se po dveh letih končno spet začela voziti s kolesom. Pred dvema letoma so mi najprej enega ukradli, nato pa sem zanosila in s trebuhom si se res nisem predstavljala na kolesu, kasneje z majhnim dojenčkom pa sploh ne. Letos pa je vse drugače.
Tjuš je zrastel v fantka in kolo je postalo najprimernejše in najhitrejše prevozno sredstvo po Ljubljani. Kupila sva sedež, tako da sedi spredaj, in veselo šibava. On ima seveda čelado, jaz si jo bom kupila naslednje leto. Za prvo rundo na kolesu 'sva' izbrala kar pot iz Tržiča na Bled. HAHAHA! Bravo jaz! Po dveh letih grem direkt na Bled. Sej do tja ni bilo problema, nazaj pa ... se raje ne spomnim, kaj vse me je bolelo. Zato sedaj, če se le da, se vsak dan voziva vsaj dve uri, kar ni malo in tako jaz lepo nabiram kondicijo, Tjuš pa uživa z vetrom v laseh oziroma v čeladi. Vmes se pogovarjava in si ogledujeva okolico, pojeva, se smejiva, pojeva kako malico, malo popijeva in šibava. Res ful uživa in dve uri je ravno dovolj, da narediva krog po LJ. Do mesta, čez Trnovo, po PST do Viča, mimo ZOO in naprej v Podutik. Do mesta in nazaj imava vedno isto pot, dol po Podutiški, pa zadaj pod Rožnikom, pri bolnici Petra Držaja pogledava živali in greva naprej po Celovški, mimo Tivolija pa sva v mestu. Nazaj greva pa skoraj enako pot, samo da greva še skozi Mostec. Ja mamici najbolj paše tako in redko kdaj greva drugače, če nisva na potepu. Za malo več švicanja peljeva kolo na Gorenjsko in greva potem en krog do Kranja in nazaj. Pa je spet tri urce. Najhuje je potem hrib v Križah proti Golniku in naprej na Vetrn, ker je tako v hrib, da se ti kolo pokonci postavlja. A ne bi bila jaz, če ne bi bila trmasta in gremo gonc, pa če me konec vzame. In pridem povsod, s Tjuškom na balanci. Rint, basat se! Na koncu me pa spet vse boli. Pa kaj!
Kolo je res super zadeva, mnogo boljša kot trola, ker mi je vedno vroče na njej, pa še ne pride takrat, ko je treba, ali pa ne morem z vozičkom gor. Peš je pa že dolgočasno in prepočasi. Upam, da mi rata dobit kakšno boljše kolo, potem pa šibamo novim dirkam na proti.
Tjuš je zrastel v fantka in kolo je postalo najprimernejše in najhitrejše prevozno sredstvo po Ljubljani. Kupila sva sedež, tako da sedi spredaj, in veselo šibava. On ima seveda čelado, jaz si jo bom kupila naslednje leto. Za prvo rundo na kolesu 'sva' izbrala kar pot iz Tržiča na Bled. HAHAHA! Bravo jaz! Po dveh letih grem direkt na Bled. Sej do tja ni bilo problema, nazaj pa ... se raje ne spomnim, kaj vse me je bolelo. Zato sedaj, če se le da, se vsak dan voziva vsaj dve uri, kar ni malo in tako jaz lepo nabiram kondicijo, Tjuš pa uživa z vetrom v laseh oziroma v čeladi. Vmes se pogovarjava in si ogledujeva okolico, pojeva, se smejiva, pojeva kako malico, malo popijeva in šibava. Res ful uživa in dve uri je ravno dovolj, da narediva krog po LJ. Do mesta, čez Trnovo, po PST do Viča, mimo ZOO in naprej v Podutik. Do mesta in nazaj imava vedno isto pot, dol po Podutiški, pa zadaj pod Rožnikom, pri bolnici Petra Držaja pogledava živali in greva naprej po Celovški, mimo Tivolija pa sva v mestu. Nazaj greva pa skoraj enako pot, samo da greva še skozi Mostec. Ja mamici najbolj paše tako in redko kdaj greva drugače, če nisva na potepu. Za malo več švicanja peljeva kolo na Gorenjsko in greva potem en krog do Kranja in nazaj. Pa je spet tri urce. Najhuje je potem hrib v Križah proti Golniku in naprej na Vetrn, ker je tako v hrib, da se ti kolo pokonci postavlja. A ne bi bila jaz, če ne bi bila trmasta in gremo gonc, pa če me konec vzame. In pridem povsod, s Tjuškom na balanci. Rint, basat se! Na koncu me pa spet vse boli. Pa kaj!
Kolo je res super zadeva, mnogo boljša kot trola, ker mi je vedno vroče na njej, pa še ne pride takrat, ko je treba, ali pa ne morem z vozičkom gor. Peš je pa že dolgočasno in prepočasi. Upam, da mi rata dobit kakšno boljše kolo, potem pa šibamo novim dirkam na proti.
petek, 22. avgust 2008
Ko dobiš nov telefon
Nisem sicer mahnjena na tehniko, a vseeno sem nad novim telefonom navdušena. Sicer kaj ne bi bila, če je bila pa stara Nokia N90 stara že tri leta in je že lani odslužila svoje. Mogoče bi še malo zdržala, če je ne bi v roke dobil Tjuš. On je pa pravi monter in zna vse odmontirat, tako da je 'pridno' pokvaril nastavek za polnjenje in bluetooth povezavo. V glavnem, zdaj imam novega ... LG KU 990 Viewty! In dobila sem ga za rojstni dan, od mojega lubčka.
Kot vsak, ki dobi nov telefon, preživim veliko časa z njim v roki in študiram. Vse me zanima. Seveda knjige z navodili ne vzamem v roke, ker potem ni zanimivo. Treba je odkrivati samostojno, je bolj zanimivo. Najbolj zanimivo od vsega mi je pa pisanje s palčko. Ja, to sem si vedno želela. Imeti nekakšen dlančnik in potem špilat fineso s tisto palčko. Je fajn pisat. Pa še na mojo pisavo prime, tako da mi sploh ni treba tipkat. Frajerka, totalna! Vsaj jaz se tako počutim. Enim je to itak španska vas, spet drugi so to imeli že pet let nazaj. Pa kaj! Važno, da je nekaj novega in da me zaposli, če mi je dolgčas. Drugače ima pa vse, kar želiš. Od mp3 predvajalnika, do e-pošte, fotoaparata s 5M pikslov, snemanje filmov, dvx predvajalnik ... urejevalnik slik in besedil ... vse, razen gps in infrared povezave nima. A ni panike, ker je itak tolk funkcij, da bom rabila en mesec, da pridem na zeleno vejo. Do ta čas mi bo pa Janez fouš, ker on bi tudi imel dlančnik. Hehe, tale je preveč babji!
Grem se zdej zaj... s pošto, ker mi nekej ne prime in me jezi. Sej sem itak samo to hotela povedat, da imam nov telefon.
Aja, pa da imamo med 'mojimi' mamicami še dve novi nosečki in da sem ful vesela zanju.
sreda, 20. avgust 2008
Vesna
Prejle me je klicala prijateljica Vesna. Kar tako, je rekla, da je imela v službi slab dan in da sem ji polepšala dan s svojim blogom. Lepo je to slišat, da nekomu na tako preprost način polepšaš dan.
Vesno sem spoznala, ko sva se z Janezom preselila na Vič. Oziroma sta naju spoznali najini kužiki. Njena psička Lija se je enostavno zaljubila v najino pravkar dobljeno Fejo. Pasje veselje in prijateljstvo se je razširilo tudi na naju. Sprva sva se dobivali le slučajno, kot sosedi, ki peljeta na sprehod psa. Potem sva počasi našli urnik sprehajanj. Obe sva bili študentki in obe sva imeli časa na pretek. Najini sprehodi so bili večinoma sprehodi okoli hriba pred blokom. Ja, prehodili sva kilometre okoli tistega hribčka. Neutrudno sva klepetali in klepetali in se le malokrat zavedali, da sva že dvajsetič naokoli. Potem sva se le usedli na klopco in nadaljevali čvekanje, kljub temu da so naju veselo pikali komarji. Spoznali sva, da sva si zelo podobni in da se lahko pogovarjava o vsem. Vesna je sicer šest let mlajša od mene, čeprav je videti starejša (hehe, zdaj me bo pa postrani gledala, ko bo tole brala). A prijateljstva ne izbirajo let. Tudi najini psički sta postali super pasji prijateljici in sta bili edina psa v naselju, ki sta se res veselili eden drugega. Midve pa sva imeli razlog za hojo okoli hribčka.
Vesna je nekaj posebnega. Je punca, ki bi ji na prvi pogled rekel, glej jo "fineso". A ko jo spoznaš, vidiš, da je daleč od tega. Je zelo preprosta punca, ki pridno študira, ima neizmerno rada otroke, uživa v športu in tako kot jaz nenehno hujša. Končno sem našla sorodno dušo, ki tako rada je, da ima raje kak kg več in se brez slabe vesti spravi pojesti tiramisu. Saj potem telovadi, mi vedno pravi. Kako imam rada njene izjave, da je spet na dieti, ker to pri njej pomeni dva ali tri dni, potem je pa itak vikend. Pa ima super postavo, tako še iz plavalnih let. Če je pa res! Da pridno študira, je tudi res. Ker je bolj pridna od mene. Ampak njo bodri njena zlata mami, ki ji kar se tiče študija ne da miru. Drugače jo pa mami bolj kot ne razvaja in to se ji tudi malo pozna. Sej Vesna to prizna, samo brez tega ne bi bila takšna, kot je. Potem pa je tu še Slavko. Z njim sta pa itak poseben par, ki ju jaz vsake tolko ne razumem, a očitno se imata preveč rada. In prav je tako. Ker z drugim si je pa spet ne predstavljam. Pa še njune štorije je zanimivo poslušat. Nasploh jo je zanimivo poslušat, ker se ob njej res spočijem in naberem novih moči. Ker me vedno spravi v smeh in dobro voljo. Je res prijateljica, kakršno lahko iščeš, a težko najdeš.
Bila je tudi prva oseba, ki je izvedela, da pričakujeva malega pikca. Ona je bila res edina, ki je vedela, da resno delava na dojenčku in me je seveda tudi vsakodnevno podrobno spraševala, če se je že kaj prijelo. In ko se je, sva letela k njej. Najprej sem hotela njo za botro, a ni izpolnjevala "pogojev". Tako je Tjuškova botrca v narekovajih. A glavno, da ga ima rada in da se dobro razumeta, ko mi ga pazi, medtem ko jaz na faksu urejam zadeve.
Zadnje tri leta se sicer ne vidiva vsak dan, ker sva se najprej midva preselila na drug konec Ljubljane, sedaj se je pa še ona na Vrhniko. A ko se vidiva, rabiva več ur, da si poveva vse, kar nama leži na duši. Še dobro, da obstaja msn, da lahko občasno vsaj virtualno klepetava. Ker jaz pogrešam najine klepete, še posebno sedaj, ko ugotavljam, da v bloku ni niti ene pametne mamice, s katero bi se človek lahko normalno pogovarjal. Šele sedaj, ko sva ena od druge malo dlje, sem spoznala, koliko so mi pomenili najini vsakodnevni pogovori in kako sedaj to pogrešam.
Vesna, ko boš brala tole, vedi, da si moja prijateljica in da boš v mojem srcu imela vedno posebno mesto.
Ko ljubezen vse premaga
Sedem je pravljično število, a obenem tudi število, ki je lahko tudi usodno. Pravijo, da se največ ločitev zgodi v sedmem letu zveze in zakona. Tudi prav ... nama je sedem let minilo skoraj pravljično. Skoraj pa zato, ker nihče ne živi v pravljici.
Spoznala sva se poleti leta 2001, tako rekoč mimogrede. Bila sva "le" brat oziroma sestra dveh prijateljic. Naključje ali usoda je hotela, da sva z njima odšla na morje. Jaz, ker tistih par dni v avgustu nisem imela kaj početi, on, ker je imel polomljeno roko in ni delal. Sama od morja s "kr enimi ljudmi" nisem pričakovala ničesar. Šli smo na Krk kampirat. Prvi dnevi so minili mirno, potem pa smo se začeli kregati. On se je skregal z najboljšim prijateljem, sama pa sem bila "sodnik" vsem prepirom. Res, fajn delo na dopustu. Spet je nekdo tam zgoraj naredil odločilno potezo in me poslal na obalo za njim. Do takrat še nisem videla fanta, ki bi jokal. Začela sva se pogovarjati, o vsem in o ničemer. Pogovor se je zavlekel pozno v noč. Med nama so začele preskakovati čudne iskrice, ki jih ni nihče pričakoval. Dobila sem prestrašen poljubček za lahko noč. Postal je moj pišek. Naslednji dan pa so nama vsi zamerili, češ da sva jih pustila sama in nama dali 14 dni, ko naju bo vse minilo.
Vse skupaj bi se mogoče odvijalo drugače, a vsaka stvar je za nekaj dobra. Moja starša se nikakor nista mogla sprijazniti z dejstvom, da sem si za fanta izbrala Tržičana, po vrhu vsega pa je "samo" kuhar. Za svojo hčer sta hotela več, bogatega fanta z nevemčimvse. Ljubezen, ki mi jo je dajal Janez, mi je dala moč, da sva ostala skupaj. Na skrivaj. No, vedeli so vsi, razen njiju. Na srečo sem jaz takrat že živela v študentskem domu, tako da je bilo "skrivanje" preprosto. Zbližala sva se bolj, kot bi se mogoče, če do tega ne bi prišlo.
Po letu in pol sva najela prvo garsonjero, v Lipi. To je bilo najino malo gnezdece, majhno, preprosto stanovanje, v katerem sva zelo uživala. Kmalu sva se preselila v drugo stanovanje, kjer pa sva ostala le en mesec, ko sva odšla na Vič. Takrat sva bila skupaj že skoraj tri leta. Mojim se je bolj malo sanjalo, da sva še vedno skupaj. Oziroma se jima ni nič. Sumila sta, da imam nekoga, vendar pa, da sem ostala z Janezom, si nista upala niti predstavljati. Kot že dve leti prej, sem tudi to leto odšla v Švico za en mesec. Ko sem bila enkrat v varnem zavetju švicarskih gora, sem domov poslala mejl in lepo razložila, da domov ne bom priletela z avionom, ampak me bo prišel iskat moj Janez, in da si bova privoščila še počitnice. Kako sta reagirala ne vem, ker se kasneje nismo nikoli o tem pogovarjali. Vem le, da je bila na tapeti sestra in da sta imela miljon vprašanj. Odgovor nista imela. Pa kaj. Če si lahko tako smotan, da človeka nočeš niti spoznati, preden ga začneš kritizirati, potem podrobne razlage ne potrebuješ. Ob prihodu domov so naju sprejeli, kot da ni nič. Čeprav so se meni tresla kolena, od vsega stresa bi me po moje pobralo, če ne bi imela
Janeza ob sebi. Prva tri leta so se nekako pozabila, a za naju nikoli.
Vse se je obrnilo na glavo. Kar naenkrat nisem smela priti domov brez njega. Bila sta presenečena, da živiva skupaj, in to v Ljubljani. Da ima Janez dobro službo, pa čeprav kot kuhar in zasluži celo več kot onadva. Nič jima ni bilo jasno, a opravičila nisva dobila nikoli. Oči se je nekako sicer opravičil z besedami "upam, da bomo pozabili tista leta prej", a nikoli nama ni rekel, da mu je žal. Očitu moja sreča veliko pomeni, mami naju še danes gleda skeptično in ji ni jasno, kako sva lahko skupaj.
V teh sedmih letih sva doživela veliko. Potovala sva naokoli, v Budimpešto, v Pariz, prečesala Švico po dolgem in počez, San Marino, Rimini ... hodila na počitnice na morje, skratka uživala. Preselila sva se tudi v današnje stanovanje, si nekako začela urejati življenje kot pravi par. Vsak dan bolj sva bila srečna, da sva ostala skupaj. Ko sva bila skupaj štiri leta, sva se zaročila. Bila sva na Korčuli, večerji sredi mesta in jedla ribe. Kar naenkrat se je znašel na kolenih pred mano in mi pokazal prstan. Tak, kot sem si ga vedno želela, iz treh barv zlata. Kako sem bila tisti trenutek videti ne vem, ampak po moje sem sedela z odprtimi usti in se samo smejala. Ker mi ni bilo nič jasno. Po eni strani sem to pričakovala, po drugi strani pa je bilo to veliko presenečenje. Čez eno leto sem ujela še šopek na poroki in če bi verjela vražam, bi morala biti že poročena. Še čakam ...
Ujemava se v veliko stvareh, velikokrat ni treba reči besede in veva, kaj drugi misli, uživava v enakih stvareh, noben od naju ne komplicira, oba rada dolgo spiva, rada se smejiva, hodiva po trgovinah, jeva dobro hrano, skratka imava se rada ... Ponosna sem nanj, da ima živce zame, predvsem kar se tiče končevanja študija, saj ga vlečem že celo najino vezo. Najino zvezo pa sva pred dvema letoma kronala z malim pikcem, ki je na svet prijokal aprila 2007. Najin sinček Tjuš je najlepše, kar se nama je zgodilo. Zaradi njega sva postala mamica in očka. Še bolj zaljubljena in še bolj ljubljena.
Kako se lahko dva tako dobro razumeta, je jasno samo tistim, ki so doživeli enako. Čeprav so prepiri del vsakega razmerja in je včasih izrečna tudi kakšna beseda, ki ni mišljela povsem resno, ampak je predvsem posledica trenutne jeze, je med nama veliko ljubezni, za katero se splača truditi in jo gojiti. Lahko rečem, da imam partnerja, ki ga lahko iščem z lučko. Ne hodi ven ponočevat, ne zapravlja denarja po nepotrebnem, ni "mahnjen" na šport po TV, ni obseden s cigaretami ali tehniko ali avtomobili. Je preprosto fant, ki ga imam rada in s katerim lahko počnem ogromno stvari. Obenem pa še kuha, kdaj pa kdaj pospravlja in je očka sinu Tjušu. Vedno me pokliče, ko gre iz službe, preden se o čem odloči, vpraša mene za mnenje, o vsem se odločava skupaj. Tudi denar imava skupaj in nikoli ne rečeva "moj denar" ali "tvoj denar", vedno je najino. A vseeno si lahko privoščiva, kar želiva. Čeprav gre sedaj večina financ za Tjuška, hehe. Sva kakor eno, a hkrati dve različni osebi. On trmast, da me včasih glava boli od njegove trme, in vzklipljiv ter nepotrpežljiv v zadevah, kjer je treba obdržati dobre živce (beri jok otroka), jaz bolj umirjena, kritična, včasih preveč redoljubna in pikolovska. A ravno zato se tako dobro ujameva. On se krega, jaz ga mirim, pa najdeva ravnotežje. Sine je pa isti kot on, dve trmi. In ko se srečata oba trmasta kot bika, je ogenj v strehi. Mirim pa jaz. Dnevi so tako pestri, a polni ljubezni. Brez njiju si danes ne znam predstavljati življenja.
Tisti, ki na začetku niso verjeli, da bova ostala skupaj, so vsi končali svoje že takrat dolgoletne zveze, naju pa gledajo postrani in "foušljivo". Pa kaj, saj že stari ljudje pravijo, da ljubezen premaga vse težave. Pa še res je. Ali nama še kaj manjka? Mogoče končno najino stanovanje ali hiška in še en mali pišek.
Spoznala sva se poleti leta 2001, tako rekoč mimogrede. Bila sva "le" brat oziroma sestra dveh prijateljic. Naključje ali usoda je hotela, da sva z njima odšla na morje. Jaz, ker tistih par dni v avgustu nisem imela kaj početi, on, ker je imel polomljeno roko in ni delal. Sama od morja s "kr enimi ljudmi" nisem pričakovala ničesar. Šli smo na Krk kampirat. Prvi dnevi so minili mirno, potem pa smo se začeli kregati. On se je skregal z najboljšim prijateljem, sama pa sem bila "sodnik" vsem prepirom. Res, fajn delo na dopustu. Spet je nekdo tam zgoraj naredil odločilno potezo in me poslal na obalo za njim. Do takrat še nisem videla fanta, ki bi jokal. Začela sva se pogovarjati, o vsem in o ničemer. Pogovor se je zavlekel pozno v noč. Med nama so začele preskakovati čudne iskrice, ki jih ni nihče pričakoval. Dobila sem prestrašen poljubček za lahko noč. Postal je moj pišek. Naslednji dan pa so nama vsi zamerili, češ da sva jih pustila sama in nama dali 14 dni, ko naju bo vse minilo.
Vse skupaj bi se mogoče odvijalo drugače, a vsaka stvar je za nekaj dobra. Moja starša se nikakor nista mogla sprijazniti z dejstvom, da sem si za fanta izbrala Tržičana, po vrhu vsega pa je "samo" kuhar. Za svojo hčer sta hotela več, bogatega fanta z nevemčimvse. Ljubezen, ki mi jo je dajal Janez, mi je dala moč, da sva ostala skupaj. Na skrivaj. No, vedeli so vsi, razen njiju. Na srečo sem jaz takrat že živela v študentskem domu, tako da je bilo "skrivanje" preprosto. Zbližala sva se bolj, kot bi se mogoče, če do tega ne bi prišlo.
Po letu in pol sva najela prvo garsonjero, v Lipi. To je bilo najino malo gnezdece, majhno, preprosto stanovanje, v katerem sva zelo uživala. Kmalu sva se preselila v drugo stanovanje, kjer pa sva ostala le en mesec, ko sva odšla na Vič. Takrat sva bila skupaj že skoraj tri leta. Mojim se je bolj malo sanjalo, da sva še vedno skupaj. Oziroma se jima ni nič. Sumila sta, da imam nekoga, vendar pa, da sem ostala z Janezom, si nista upala niti predstavljati. Kot že dve leti prej, sem tudi to leto odšla v Švico za en mesec. Ko sem bila enkrat v varnem zavetju švicarskih gora, sem domov poslala mejl in lepo razložila, da domov ne bom priletela z avionom, ampak me bo prišel iskat moj Janez, in da si bova privoščila še počitnice. Kako sta reagirala ne vem, ker se kasneje nismo nikoli o tem pogovarjali. Vem le, da je bila na tapeti sestra in da sta imela miljon vprašanj. Odgovor nista imela. Pa kaj. Če si lahko tako smotan, da človeka nočeš niti spoznati, preden ga začneš kritizirati, potem podrobne razlage ne potrebuješ. Ob prihodu domov so naju sprejeli, kot da ni nič. Čeprav so se meni tresla kolena, od vsega stresa bi me po moje pobralo, če ne bi imela
Janeza ob sebi. Prva tri leta so se nekako pozabila, a za naju nikoli.
Vse se je obrnilo na glavo. Kar naenkrat nisem smela priti domov brez njega. Bila sta presenečena, da živiva skupaj, in to v Ljubljani. Da ima Janez dobro službo, pa čeprav kot kuhar in zasluži celo več kot onadva. Nič jima ni bilo jasno, a opravičila nisva dobila nikoli. Oči se je nekako sicer opravičil z besedami "upam, da bomo pozabili tista leta prej", a nikoli nama ni rekel, da mu je žal. Očitu moja sreča veliko pomeni, mami naju še danes gleda skeptično in ji ni jasno, kako sva lahko skupaj.
V teh sedmih letih sva doživela veliko. Potovala sva naokoli, v Budimpešto, v Pariz, prečesala Švico po dolgem in počez, San Marino, Rimini ... hodila na počitnice na morje, skratka uživala. Preselila sva se tudi v današnje stanovanje, si nekako začela urejati življenje kot pravi par. Vsak dan bolj sva bila srečna, da sva ostala skupaj. Ko sva bila skupaj štiri leta, sva se zaročila. Bila sva na Korčuli, večerji sredi mesta in jedla ribe. Kar naenkrat se je znašel na kolenih pred mano in mi pokazal prstan. Tak, kot sem si ga vedno želela, iz treh barv zlata. Kako sem bila tisti trenutek videti ne vem, ampak po moje sem sedela z odprtimi usti in se samo smejala. Ker mi ni bilo nič jasno. Po eni strani sem to pričakovala, po drugi strani pa je bilo to veliko presenečenje. Čez eno leto sem ujela še šopek na poroki in če bi verjela vražam, bi morala biti že poročena. Še čakam ...
Ujemava se v veliko stvareh, velikokrat ni treba reči besede in veva, kaj drugi misli, uživava v enakih stvareh, noben od naju ne komplicira, oba rada dolgo spiva, rada se smejiva, hodiva po trgovinah, jeva dobro hrano, skratka imava se rada ... Ponosna sem nanj, da ima živce zame, predvsem kar se tiče končevanja študija, saj ga vlečem že celo najino vezo. Najino zvezo pa sva pred dvema letoma kronala z malim pikcem, ki je na svet prijokal aprila 2007. Najin sinček Tjuš je najlepše, kar se nama je zgodilo. Zaradi njega sva postala mamica in očka. Še bolj zaljubljena in še bolj ljubljena.
Kako se lahko dva tako dobro razumeta, je jasno samo tistim, ki so doživeli enako. Čeprav so prepiri del vsakega razmerja in je včasih izrečna tudi kakšna beseda, ki ni mišljela povsem resno, ampak je predvsem posledica trenutne jeze, je med nama veliko ljubezni, za katero se splača truditi in jo gojiti. Lahko rečem, da imam partnerja, ki ga lahko iščem z lučko. Ne hodi ven ponočevat, ne zapravlja denarja po nepotrebnem, ni "mahnjen" na šport po TV, ni obseden s cigaretami ali tehniko ali avtomobili. Je preprosto fant, ki ga imam rada in s katerim lahko počnem ogromno stvari. Obenem pa še kuha, kdaj pa kdaj pospravlja in je očka sinu Tjušu. Vedno me pokliče, ko gre iz službe, preden se o čem odloči, vpraša mene za mnenje, o vsem se odločava skupaj. Tudi denar imava skupaj in nikoli ne rečeva "moj denar" ali "tvoj denar", vedno je najino. A vseeno si lahko privoščiva, kar želiva. Čeprav gre sedaj večina financ za Tjuška, hehe. Sva kakor eno, a hkrati dve različni osebi. On trmast, da me včasih glava boli od njegove trme, in vzklipljiv ter nepotrpežljiv v zadevah, kjer je treba obdržati dobre živce (beri jok otroka), jaz bolj umirjena, kritična, včasih preveč redoljubna in pikolovska. A ravno zato se tako dobro ujameva. On se krega, jaz ga mirim, pa najdeva ravnotežje. Sine je pa isti kot on, dve trmi. In ko se srečata oba trmasta kot bika, je ogenj v strehi. Mirim pa jaz. Dnevi so tako pestri, a polni ljubezni. Brez njiju si danes ne znam predstavljati življenja.
Tisti, ki na začetku niso verjeli, da bova ostala skupaj, so vsi končali svoje že takrat dolgoletne zveze, naju pa gledajo postrani in "foušljivo". Pa kaj, saj že stari ljudje pravijo, da ljubezen premaga vse težave. Pa še res je. Ali nama še kaj manjka? Mogoče končno najino stanovanje ali hiška in še en mali pišek.
ponedeljek, 18. avgust 2008
Ko ti dopust ni usojen
Letošnji dopust je bil kot veste že dolgo načrtovan in poln upanja, da se bomo končno imeli super fajn. Vsak pa je že kdaj doživel, da mu določena stvar enostavno ni bila usojena. Tako nam ni bil usojen dopust na Hvaru.
Že doma pri pakiranju nam ni šlo vse kot po maslu, a to vzameš kot del stresa. Janez je namreč mimogrede izgubil ključe od strešnega kovčka. Super! Vse napokano, mi pa ne moremo do stvari. Ampak na srečo je ključek našel pri bližnji pošti. Pot je prvih 400 kilometrov potekala brez presenečenj, mirno, Tjuš je zaspal po nekaj minutah vožnje in spal vse do trajekta, midva sva poslušala glasbo in se pogovarjala. Potem pa naenkrat šok. Bili smo sredi jadranske magistrale, že ven iz Zadra, proti Splitu, ko se je prižgala do sedaj še neznana lučka na armaturi - prva stvar. Halo? Gledala sva jo, kot da vidiva NLP. Še posebno zato, ker sva en teden nazaj dala 500 evrov za kao generalni servis avta. In seveda potem človek pričakuje, da je z avtom vse okej. Skratka, butasto in prestrašeno gledava lučko smešne oblike in tuhtava. Se ustavimo, prižgemo avto nazaj, lučka neha svetiti. Pa spet začne ... ja nič, treba je bilo odpreti navodila za uporabo multiple, pa da vidimo, kaj je zdaj to ... "če sveti lučka, to pomeni, da ne črpalka za gorivo ne dela pravilno, zato čimprej obiščite najbližji Fiatov servis..." Kaj me je polilo! Fak, no. Pa kaj je zdaj to? Berem naprej: "Če lučka sveti le vsake tolko in se potem ugasne, potem nima pomena in lahko nadaljujete pot." Ja, valda. Kot da bi se norca delali iz naju. Prav, torej lučka se je po najinem mnenju prižgala le za kratek čas in nima pomena. Gremo dalje. In res se ni več prižgala. Se ni upala!
Trajekt nam je itak ušel pred nosom, ampak s tem se nismo obremenjevali, ker se nama je počitek prilegel. Vsaj Janezu, jaz sem po 9 urah vožnje in bedenja morala letati za Tjuškom, ki je bil ob pol šestih zjutraj ves naspidiran in je bil ves Drvenik njegov.
Druga stvar - kamp. Tokrat smo imeli rezervacijo. Tudi prav. Cesta čez Hvar je bil "bog pomagaj", ker včasih sem raje mižala, tako je šlo na tesno. V glavnem kamp je bil grozen. Skozi je peljala glavna cesta, torej si moral na plažo čez prometno cesto, na kateri se itak noben ni peljal počasi. Potem je bil ves postavljen v breg, kar je za malega otroka skoraj nemogoče, ker je imel malo morje možnosti, da se zvrne čez vse možne nasipe in škarpe. Super! Naju je minilo, še preden sva rekla kaj. In smo šli naprej in našli en fleten majhen kampek v neposredni bližini Jelše. Takoj nas je srečal upravitelj kampka, stari Dalmatinec in nam zrihtal super mesto. Postavili smo šotor, si ogledali plažo in začeli uživati. Sosedje so bii sicer eni težki Hrvati, ki so se družili z enimi še težje prebavljivimi Ljubljančanimi, ki so mislili, da so boga za jajca prijeli. Ampak vse to preživiš, ker "sto ljudi, sto čudi". Kamp je bil z eno zvezdico, plaža bolj kot ne skalnata z malimi zalivčki s kamenčki, WC čisti, topla voda samo ob petih popoldne, ko je sonce najbolj ogrelo bojlerje. Nas ni motilo, ker smo hitro ujeli "ritem" vode. Tjuš je užival 300 na uro, spoznaval nove prijatelje svoje starosti, se hitro navadil nove "hišice". Imeli smo se lepo, do tretjega dne.
14. sva imela obletnico. Odločila sva se, da gremo že pop do mesta Hvar na drugo stran otoka. Glede na ceno večerij, sva se odločila, da si bova to raje privoščila v Sloveniji. Se napakiramo, usedemo v avto in zavrtimo ključ ... NIČ NIENTE NICHTS!!!! Tišina od avta, samo klk klk. ???? Janeza je v trenutku zalilo. Bil je čist prešvican. Poleg NIČ je kazalo, da je tudi tank popolnoma prazen. Čeprav sva pred trajektom tankala skoraj pol. Mene je skoraj kap. Janez je bil čist fertik. Akumulator je bil prazen. V treh dneh se je spraznil! In to samo od odpiranja vrat, ker smo pač v avtu imeli nekaj robe. Samo to se ne bi smelo zgoditi. Niti slučajno. Odkar je bil avto na servisu, elektrika ni delala tako kot bi morala. Jaz sem šla raje s Tjuškom malo naokoli, da sva vsak po svoje "pizdila", ker drugače bi se skregala. Čeprav nisva bila kriva. Na srečo je imel en Mariborčan kleme in smo avto lahko priklopili. Peljali smo se nekaj kilometrov, do prve večje trgovine, kupila pivo in čokolado in šli nazaj. Jaz sem pojedla celo vrečko piškotov, Janez je spil dva piva. Vse v manj kot pol ure. Le Tjuš se ni sekiral in je mirno zaspal. Sledil je globok pogovor in odločitev, da gremo raje domov, kot pa da čakamo do torka in na koncu po možnosti še ostanemo na otoku, kjer nimajo pojma o popravilu avta. Vsaj zdelo se nama je tako. 650 km za tri dni! V eno smer. Čeprav se nama je zdelo škoda bencina in vse skupaj butasto, da sva sploh rinila sem dol, ni šlo drugače.
Naslednje jutro smo se zbudili v vetroven dan. Za povrhu so bile napovedane še nevihte. Super! Torej je res najbolje, da gremo čim prej. Že zaradi trajekta. Ob 12. uri smo bili napakirani, sosedje veseli, ker gremo, čeprav nismo z njimi spregovorili niti besede, punce so se poslovile od Tjuška (kaj bo čez par let šele?), plačali 45 evrčkov za kamp in šli domov. Na trajekt smo prišli ob treh, ob pol petih smo se že kopali na celini. Pol urce je bilo ravno dovolj, da je bil Tjušk utrujen in da je mene začela od potapljanja glava bolet in me je bolela vso pot domov, pa še dva dni po tem. Šli smo še do Splita, ker Tjuš ne bi prespal noči od petih naprej. Split vsekakor ni bil nič posebnega, privoščili smo si pico, Tjuš je užival v gužvi ljudi, za konec pa smo še izgubili Tjušev lonček. Ob devetih smo odšli iz Splita, na poti nas je pral dež, pred nami so švigale strele ... a domov smo prispeli srečno ob pol štirih zjutraj. Hvar pa nam ni bil namenjen in nas tudi ne bo več dol.
Seveda ne bi bili mi, če se ne bi na poti domov hitro domislili, da dopusta ne more biti kar tako konec. Poklicali smo Tjuškovo botrico na Goričko in se napovedali za tri dni. Ker nas je itak vedno vesela, še posebno Tjuša, smo šli z veseljem tja. Uživali smo ob prijateljih, se šli kopat v Moravce, preizkusili nov tobogan, danes pa se spočiti vrnili domov.
Kam gremo pa drugo leto?
sobota, 9. avgust 2008
'Moje' mamice
Ženske na kupu? Dež ... ali pa prepiri. Ne eno ne drugo se ne dogaja v našem primeru. Pravijo, da vsak človek najde svojo sorodno dušo. Verjamem v to, ker sem jo tudi sama našla. A vseeno se sprašujem, ali lahko človek najde več takih duš.
Sama sem na nekem forumu, kjer večinoma klepetajo mamice iz vseh koncev Slovenije, našla 12 sorodnih duš. Gotovo si mislite, ah, na teh forumih pa res ne moreš nikogar tako spoznati, da bi z njim postal prijatelj. To je internet, to je samo fikcija, vsi pišejo le za zabavo. Mogoče res, a me smo nekaj posebnega. Najprej smo samo klepetale o nosečnosti, se spodbujale ob slabostih, se veselile vsakega pregleda in novega ultrazvoka, skupaj zaznavale vsak gib otročkov v trebuhu in lani aprila skupaj predihavale popadke. Nekomu se vse to zdi čudno, smešno, nesprejemljivo. A nas so vsi ti pogovori zbližali. Ponosne na svoje otročke, smo se začele tudi srečevati. Med nami se je spletla prav posebna vez, ki jo čutimo le me.
In kdo so te mamice? Zanimivo, da nas je večina iz Osrednje Slovenije. Štiri so Ljubljančanke, tri Gorenjke, ena je na meji, vendar je po srcu Štajerka in nas povezuje še s štirimi Štajerkami. Vsaka od njih je nekaj posebnega.
Kot prva izstopa mamica Polonce, ker ima živo rdeče lase. Je polna energije, vedno nasmejana, pripravljena na vse hece, samo, da se dogaja. Obužuje pikapolonice (le od kod ime Polonca?), morje, svojo princesko in moža. Samosvoja, a iskrena.
Še ena pikapolonica je med nami. Res zgolj naključje, da se najdeta dve mamici, ki jima je pikapolončast svet edinstven? Prihaja iz Kamnika, a Štajerka, mamica malemu Nejcu. Najbolj študirana mamica in najbolj glasbeno nadarjena, saj skupaj z možem sestavljata sinu celo CD otroških pesmi. Iskriva, pametna in nagajiva.
Tretja je mamica Eneja. Postavna mamica, ki ima zaradi dela bolj malo časa. Sine napolnjuje jo z ljubeznijo, me pa z energijo. Je bolj tiha in mirna, a ko jo spoznaš, izveš, da se v njej skriva zelo zanimiva oseba, ki se rada smeji.
Dve mamici pričakujeta drugega otročka. Val dobil bo bratca oktobra, Arian pa decembra. Valova mamica v kazinoju denar ljudem 'pobira', doma za lep vrt skrbi. Lepa, vedno urejena, nosečnost pa jo je naredila še bolj gorečo, veselo. Na prvi pogled se ti zdi zelo resna oseba, vendar je ob pravih ljudeh mamica, s katero se lahko pogovarjaš o veliko stvareh.
Druga mamica pa je Štajerka. Umetnica v vseh pogledih. Vedno v gibanju, vedno nekaj počne, ustvarja, se predstavlja v javnosti in žanje uspehe. Arian je lahko ponosen nanjo, saj ima mamico, ob kateri mu ne bo nikoli dolgčas. Otroček prihaja decembra, mogoče bo celo njeno najlepše božično darilo.
Še eno klepetuljo imamo med nami. To je naša 'tamala', kot jo kliče ena od mamic. Mamica Naye je najbolj klepetava, o vsem in še čem bi klepetala. Vedno najde temo, o kateri tako rada govori. Kljub hčerkici je na faksu zelo pridna in dobiva desetke. Nežna mamica, ki obožuje svojo Nayo in fanta. Če želiš na sprehod ali klepetati do onemoglosti, moraš njo poklicati.
Na forumu pa najbolj klepeta Linova mamica. Štajerka v uniformi. Kadar se razjezi, se pošteno razjezi. Kadar pa je dobre volje, to stresa tudi na nas. Včasih je jezna sama nase, ker Lin noče zaspati sam, spet drugič zato, ker je bil prezgodaj zjutraj pokonci. Rada pospravlja, je gostoljubna in uživa v lepih stvareh. Ko jo spoznaš v živo, imaš občutek, da jo poznaš že dlje časa.
Mamica od Zale je tudi pridna, ravnokar je diplomirala in dobila super službo. Obožuje morje in večino poletja preživi kar tam. Tudi njo zelo rado kaj razjezi in takrat ni dobro biti v njeni bližini. Ponosna je na svoj dom, na svoje uspehe in svojo malo hčerkico, za katero upa, da jo čaka lepa prihodnost. Iskrena oseba, ki nam velikokrat pove, kako nas ima rada.
Še dve Gorenjki sta tu. Ena je še študentka in bo nekoč pomagala pri porodu otročkov. Je mamica Marcela, fantka, ki je prvi shodil. Želi si sanjsko poroko in da bi bil fant več doma, pa tudi na svoje bi rada enkrat šla, v eno lepo hišico. Zadovoljna mamica, ki svoje veselje deli tudi drugim.
Mamica od Zale pa je že gospa, tudi ona prihaja iz Gorenjske. Služba, poroka, poročno potovanje, gradnja hiške ... vse to ji je v zadnje pol leta vzelo veliko časa, a vedno je bila Zala na prvem mestu. Tudi ona je umetnica, saj rada ustvarja uhančke, čestitke, verižice ... Je bolj resna oseba, ki ima v življenju polno načrtov, ki jih tudi namerava uresničiti.
Tudi Gaiina mamica gradi hiško. In tudi ona se je pred kratkim poročila ter postala gospa. Zelo nežna mamica, še vedno študentka, nekoč pa bo pravnica in bo rešila veliko primerov. Še dobro, da se je poročila s ta pravim, ker smo ji hotele 'podariti' monterja avtomatov. Na srečo je vedno za hec, čeprav malo sramežljivo opazuje.
Potem pa je med nami tudi popotnica, Ninova mamica. Takoj po porodu je odšla v Švico in nam od tam delila nasvete, kako biti dobra mama. Potem pa je spoznala, da nas preveč pogreša in prišla nazaj. Dobila je novo službo, prvo ta pravo in je zelo zadovoljna. Upam, da bo zadovoljna. Mamica, ki sem jo videla le enkrat in tudi ona je bila malo bolj sramežljiva.
Vse 'moje' mamice mi popestrijo vsak dan. Prijatelji, ostanimo prijatelji. Besede iz ravnokar opevane pesmi Avsenikov. Vsak dan znova se lahko zavedam, da je najti toliko dobrih žensk na enem mestu težko. To je nekaj posebnega in upam, da bomo obdržale stike tudi v prihodnosti. Vsaka je nekaj posebnega in vsaka me je naučila kaj novega o življenju, vse skupaj pa so mi dale vedeti, da sem dobra mama svojemu Tjušu. Tako kot one svojim hčerkam in sinovom.
(vrstni red mamic je zgolj naključje)
Gremo na morje
Končno bomo tudi mi dočakali dopust. Saj ne, da ful delam in moram nujno nekam it. Sploh ne, ker sem itak vsak dan doma. Ampak ravno to je to. Biti doma mi že malo najeda in treba je iti drugam. Na morje. Za letos smo se odločili, da gremo na Hvar. No, to sva določila že, ko sva šla s Korčule pred tremi leti. In tega se drživa. Letos gremo sami, ker nimam namena imeti nobenih 'priveskov' s seboj. Pač nismo tip družine, ki mora iti na dopust z nekom, in to samo zato, ker ne ve, kaj bi počeli sami s seboj. Tako je bilo pri nas doma. Ne spomnim se, da bi šli kdaj sami na morje. Vedno smo se priključili več prijateljem. Ne vem, zakaj. Baje je bil oči tak, mamici je šlo pa to na živce. No, midva imava to pošlihtano. Sva lani poskusila, kako je, če si na morju z dvema družinama, pa to ni bilo za naju. Sva preveč rada sama in uživava svoj mir. Ko sva sama, se najbolj razumeva. Največkrat ni treba besed in vse teče kot po maslu. Ker sva si tako podobna. Tjušku je pa itak vseeno, kje je, samo, da je z nama.
Eni bi umrli, če bi morali v kamp na dopust, jaz bi pa umrla, če bi me na hrvaško obalo poslali v app. Že kot otrok sem hodila kampirat, vedno v šotor. Janez je bil že bolj 'fensi' in so hodili v prikolico. Zdaj nama zadostuje šotor z dvema spalnicama. A sva ugotovila, da bo samo še za letos, prihodnje leto bo treba nekaj večjega, s tremi spalnicami. Ker je vedno več krame, pa tudi otrok bo vedno večji, pa še kakšen zraven bo prišel. Na srečo je pes majhen in ne potrebuje veliko prostora. Kar se tiče kuhanja, nimamo problemov, ker je Janez itak kuhar in zna kosilo skuhati v eni ponvi na majhnem kuhalniku z eno rinko. Jaz bi sicer imela lep štedilnik na plin, na vsaj dve rinki, ampak mojster je le mojster. Pustimu mu veselje. Vsaj pomivati ni treba veliko. Jedli bomo pa itak samo makarone, riž, kak mesek bomo spekli, enkrat bomo šli na ribjo ploščo, enkrat na pico, pa mogoče spet makarone, samo z drugo omako in rižoto. Ja, riž in rižota sta dve različni stvari. Vprašajte kuharja. Zajtrk nam itak ne bo delal težav, ker na Korčuli, na primer, sva jedla samo Nutelo. En liter Nutele sva pojedla v petih dneh. In potem se sprašujem, od kod kile. Aja, od poroda, saj res!
Kampiranje samo me sploh ne skrbi, ker me je oči opremil za vesoljni potop. Sva šla prejšnjo soboto v Induplate po 'ne vem, kaj vse', da nas ne bo odneslo. Dodatni klini, dodatna plahta 5x5m, dodatne vrvi ... Potem pa sva doma strokovno preučila postavitev šotora in vse kupljene dodatke. Pri postavljanju šotora bom torej ful pametna, ker Janeza namreč ni bilo zraven. Upam, da sem si zapomnila vso proceduro. Ampak odnesti nas pa ne bo moglo. Nimaš kaj, če greš kampirat, moraš imeti s seboj vso mogočo opremo, še posebno danes, ko je veter vse močnejši in se hitro sprevrže v mini orkan. No, takrat je najbolje, da kar popokaš in greš domov. Me ni strah, ker je za Hvar napovedano lepo vreme. Pa še macolo imam za kline zabijat, hehe.
Torej, Hvar. Peljali se bomo kar po magistralki, ker nama je ful všeč cesta, pa še ponoči je mirno in tiho, brez prometa. Upam, da bomo ujeli prvi trajekt. Če bomo pa že zjutraj nekje čisto zadaj v vrsti, se bomo pa raje peljali malo dlje, do Drvenika. Samo potem je od Sačuraja še več kot 50 km do Jelše. O tem bomo odločali na licu mesta. Ne bomo se sekirali, odvisno od situacije. Pojma nimam, kako je tam doli. Ampak če je tako lepo kot na Korčuli, potem bo prav fino fajn. Kamp imamo rezerviran, prostor v 'šumi bez struje' :). Mah, elektrike ne rabimo, ker itak nimamo nič za priključit. Telefon pa tudi na wc-ju lahko filaš ali pa pri pralnih strojih. Kakšne bodo plaže, je že druga. Itak zaradi Feje (pes) ne bomo mogli biti tam, kjer bodo vsi. Pa tudi sicer mi ni všeč, da sem na plaži v gužvi. Vsekakor nas takoj prvi dan čaka ogled plaže, s ciljem najti primeren skrit kotiček, s senco in malim zalivčkom, da se bo Tjušk lahko igral. Zahtevam preveč? Mogoče. Ja, pa da bo ob obali veliko školjk, da bomo imeli kaj 'tauhat' in potem domov tovorit, da ne bo ježkov, pa po možnosti, da ne bo sploh nikogar in bomo vsi trije nagci. To nama je na Korčuli uspelo in sva prišla domov brez belih lis. Če torej najdemo lepo plažo, smo na konju. Večeri bodo rezervirani za sprehode v mesto Jelša, kartanje in cartanje. Do mesta Hvar si bomo vzeli kar eno pop, ker bomo 30 km stran. Dolgčas nam torej ne bo, ker bo sigurno Tjuš popestril dogajanje s svojimi pogruntavščinami. Komaj čakam, da bo ponedeljek in gremo.
Eni bi umrli, če bi morali v kamp na dopust, jaz bi pa umrla, če bi me na hrvaško obalo poslali v app. Že kot otrok sem hodila kampirat, vedno v šotor. Janez je bil že bolj 'fensi' in so hodili v prikolico. Zdaj nama zadostuje šotor z dvema spalnicama. A sva ugotovila, da bo samo še za letos, prihodnje leto bo treba nekaj večjega, s tremi spalnicami. Ker je vedno več krame, pa tudi otrok bo vedno večji, pa še kakšen zraven bo prišel. Na srečo je pes majhen in ne potrebuje veliko prostora. Kar se tiče kuhanja, nimamo problemov, ker je Janez itak kuhar in zna kosilo skuhati v eni ponvi na majhnem kuhalniku z eno rinko. Jaz bi sicer imela lep štedilnik na plin, na vsaj dve rinki, ampak mojster je le mojster. Pustimu mu veselje. Vsaj pomivati ni treba veliko. Jedli bomo pa itak samo makarone, riž, kak mesek bomo spekli, enkrat bomo šli na ribjo ploščo, enkrat na pico, pa mogoče spet makarone, samo z drugo omako in rižoto. Ja, riž in rižota sta dve različni stvari. Vprašajte kuharja. Zajtrk nam itak ne bo delal težav, ker na Korčuli, na primer, sva jedla samo Nutelo. En liter Nutele sva pojedla v petih dneh. In potem se sprašujem, od kod kile. Aja, od poroda, saj res!
Kampiranje samo me sploh ne skrbi, ker me je oči opremil za vesoljni potop. Sva šla prejšnjo soboto v Induplate po 'ne vem, kaj vse', da nas ne bo odneslo. Dodatni klini, dodatna plahta 5x5m, dodatne vrvi ... Potem pa sva doma strokovno preučila postavitev šotora in vse kupljene dodatke. Pri postavljanju šotora bom torej ful pametna, ker Janeza namreč ni bilo zraven. Upam, da sem si zapomnila vso proceduro. Ampak odnesti nas pa ne bo moglo. Nimaš kaj, če greš kampirat, moraš imeti s seboj vso mogočo opremo, še posebno danes, ko je veter vse močnejši in se hitro sprevrže v mini orkan. No, takrat je najbolje, da kar popokaš in greš domov. Me ni strah, ker je za Hvar napovedano lepo vreme. Pa še macolo imam za kline zabijat, hehe.
Torej, Hvar. Peljali se bomo kar po magistralki, ker nama je ful všeč cesta, pa še ponoči je mirno in tiho, brez prometa. Upam, da bomo ujeli prvi trajekt. Če bomo pa že zjutraj nekje čisto zadaj v vrsti, se bomo pa raje peljali malo dlje, do Drvenika. Samo potem je od Sačuraja še več kot 50 km do Jelše. O tem bomo odločali na licu mesta. Ne bomo se sekirali, odvisno od situacije. Pojma nimam, kako je tam doli. Ampak če je tako lepo kot na Korčuli, potem bo prav fino fajn. Kamp imamo rezerviran, prostor v 'šumi bez struje' :). Mah, elektrike ne rabimo, ker itak nimamo nič za priključit. Telefon pa tudi na wc-ju lahko filaš ali pa pri pralnih strojih. Kakšne bodo plaže, je že druga. Itak zaradi Feje (pes) ne bomo mogli biti tam, kjer bodo vsi. Pa tudi sicer mi ni všeč, da sem na plaži v gužvi. Vsekakor nas takoj prvi dan čaka ogled plaže, s ciljem najti primeren skrit kotiček, s senco in malim zalivčkom, da se bo Tjušk lahko igral. Zahtevam preveč? Mogoče. Ja, pa da bo ob obali veliko školjk, da bomo imeli kaj 'tauhat' in potem domov tovorit, da ne bo ježkov, pa po možnosti, da ne bo sploh nikogar in bomo vsi trije nagci. To nama je na Korčuli uspelo in sva prišla domov brez belih lis. Če torej najdemo lepo plažo, smo na konju. Večeri bodo rezervirani za sprehode v mesto Jelša, kartanje in cartanje. Do mesta Hvar si bomo vzeli kar eno pop, ker bomo 30 km stran. Dolgčas nam torej ne bo, ker bo sigurno Tjuš popestril dogajanje s svojimi pogruntavščinami. Komaj čakam, da bo ponedeljek in gremo.
petek, 8. avgust 2008
Olimpijske igre
Letošnje letne olimpijske igre so se začele na prav poseben dan, 08.08.08. Mar to pomeni, da bomo Slovenci domov prinesli 8 medalj? Osem medalj se sliši tako neverjetno, pa vendar imamo možnosti. Če pogledamo malo naše športnike, ki so tam daleč na Kitajskem, lahko rečemo, da so vsi vrhunski športniki, ki imajo velike možnosti ne samo za medaljo, ampak celo za zlato medaljo! Kot prva sta Čop in Špik. Čeprav letos še nista pokazale tiste prave forme, upajmo, da sta pridno trenirala ravno za olimpijske tekme. Že jutri ju čakajo kvalifikacije, naj pokažeta kaj znata in zmoreta. Potem je tukaj Petkovšek. S svojo pretirano samozavestjo mi gre na živce, a vseeno je frajer. Je svetovni in evropski prvak, večkrat. A pred osmimi leti je na OI ostal že v kvalifikacijah. Se je za Peking pobral in je psihično dovolj pripravljen? Če je, potem mu medalja ne uide! Osamljeni športnik je Kauzer, kajakaš na divjih vodah. Številka ena na svetu. Upajmo, da bo to številko nosil tudi na poti domov. Tukaj sta še plavalca Mankoč in Isakovičeva. Oba sposobna plavati najhitreje, torej Peter in Sara, novi rekordi vaju čakajo. Še dva tekmovalca potrebujem, da jih bo magično število, ki lahko prinesejo medaljo. Kdo? Šestakova, nedvomno. Z novim državnim rekordom si lahko priskače vsaj bronasto medaljo. Na koncu pa še Kozmus. Tudi vanj verjamem, da lahko kladivo vrže čez 82 metrov in si zagotovi mesto med tri. Upajmo, da jim bo uspelo. Jaz najbolj navijam za naštetih osem. A takoj za njimi so judoisti in judoistke, kolesarji, jadralci in jadralke, drugi plavalci, četverec, drugi atleti in gorska kolesarka. Vsi nas lahko prijetno presenetijo z dobro uvrstitvijo, ni nujno, da le z medaljo. Za nekatere bo uspeh že 5., 10. ali celo 20. mesto. Naj zmagajo najboljši! In naj bo med najboljšimi tudi osem Slovencev!
Tjuškov slab dan
Dan se je začel lepo. Tjuš je po dolgem času zjutraj zagledal očija, ko je odhajal v službo. Poljubčkala sta se in videlo se je, kako sta srečna, da se spet vidita. Dopoldne sva odšla s kolesom na potep v mesto. Imela sva se lepo, se smejala na kolesu, gledala avtomobile, tovornjake in avtobuse. Obiskala sva tudi bratrančka Maksa. Domov sva se vrnila okoli 11. ure, pojedla lubenico, ki sva jo imela v hladilniku, potem pa je Tjušk odšel počivat. Zunaj je začelo grmeti in pripravljalo se je k nevihti. Odločila sem se, da se tudi sama malo uležem. Še dobro, da sem se, ker je Tjuš kmalu začel bruhat. Iz njega je šla vsa lubenica, jokal je in bil ves prepoten. Najprej sem pomislila, da sem pomotoma pustila večerni lonček z mlekom v posteljici in se je mleko skisalo, on ga je pa popil. Potem mi je čez nekaj časa le šinilo v glavo, da bo kriva lubenica, ki je bila premrzla in si je prehladil želodček. Kako sem bila lahko tako neodgovorna mama? Kako mi ni bilo jasno, da tako majhen otrok ne more jesti hrane direktno iz hladilnika? Srce mi je trgalo, ko j bruhal. Na srečo ni bilo veliko, ampak vse, kar je pojedel ali popil, je šlo kmalu iz njega. Vmes pa je bil neverjetno dobre volje. Potem ga je spet zvilo, šlo mu je na bruhanje, jokal je ... Jaz sem ga tolažila, on pa se je stiskal k meni. Bil je že zaspan, uspelo mu je celo zaspati za pol urce. Pa spet vse od začetka. Celo pop sva se matrala, bil je že čisto utrujen in kar prosil me je, naj mu kako pomagam. Samo kako? Ob šestih je spet malo zaspal, zbudil pa se je skoraj kot nov. Želel je piti, jesti ... malo sva šla z vozičkom na svež zrak ... zunaj ga je še enkrat stisnilo, potem je bilo vse okej. Doma je pojedel kos kruha z marmelado, popil malo kameličinega čaja, šel v banjo in zdaj pančka. Videti je uredu, upam, da se je želodček pomiril in bo noč mirna. Danes ni bil Tjuškov dan. Nočko pikc moj.
Kako sem trenirala smučanje?
V osnovni šoli sem pridno trenirala smučanje. Uživala sem v treningih, tako v smučarskih kot poleti v kolesarjenju, teku, plavanju, hoji v hribe ... Bilo je zanimivo obdobje mojega otroštva, ki mi je dalo polno samozavesti in nekoliko drugačen pogled na življenje.
Bili smo skupina 15 otrok, naš trener pa je bil kar moj oči. Na našo srečo, ker z njim smo se res imeli super. Ni nam ga bilo treba klicati tovariš (no meni sploh ne, ker si res ne predstavljam, da bi očita klicala kako drugače kot oči), ampak enostavno Francelj. Bili smo posebni otroci, noben nič kaj tekmovalno usmerjen, vsi malo raztrešeni. Res ne vem, kako najdejo vedno prave otroke, da jih dajo na kup. Vse druge skupine v SK Tržič so bile drugačne, bolj profesionalne. Vsi so bili neki hudi smučarji, ki so se borili za prva mesta, vsi drugi trenerji so bili 'nekaj več' od našega. Mi pa smo bili tako rekoč črna ovca. Nikoli nismo dobili kombija, da bi se normalno peljali. Imeli smo našo rumeno katrco, zadaj brez sedežev. Po sredini smo zložili smučke, pri krajeh vsak svojo potovalko in se usedli nanje. Po navadi se nas je tako zadaj peljalo od šest do osem, eden je sedel spredaj. In tako smo se vozili po Sloveniji od smučišča do smučišča. Če bi se danes otroci tako vozili na treninge, bi starši že ovadili takšnega trenerja, v glavnem bi bile same pritožbe. Nam pa je bilo nekaj čisto običajnega. To, da nam je bilo na kakšnih ovinkih slabo, ni treba govorit, ker nam je itak bilo in je vsak bruhal na svojem ovinku. To, da nismo mogli pozimi v kak hud klanec, ker je ravno začelo snežiti, tudi ni bilo nič čudnega. Spomnim se, ko smo šli iz Bodentala (nekaj km iz Ljubelja proti Celovcu). Vsak pozna cesto čez Ljubelj, še posebno na avstrijski strani je zelo prijetno strma in imajo nekateri še poleti probleme. No takrat še ni bilo karavanškega tunela in je vse hodilo čez Ljubelj. To pomeni kolona do zadnjega ovinka. Fino fajn. Mi pa s katrco, ki je že tako dihala na škrge. In smo se znašli. Dva sta dala na glavo čelado in smučarska očala, se oblekla ter se usedla spredaj na haubo. Držala sta se za ogledala. Mi notri pa smo se usedli čim bolj naprej. In tako smo veselo rinili po snegu v klanec, vse do vrha. Tudi tega danes ne vidiš več. In takih štorij smo imeli ogromno. Še ena štorija je bila, ko so nam dali na pol podrt kombi, da smo se peljali v Sarajevo na Jahorino smučat. Od 'luksuznega' hotela sem spomnim samo škripajočih pogradov, na katere si moral zlesti zelo previdno. Na vrhu omare so bili obrezki od pred meseci pojedenih jabolk, v omari pa drekci od mišk. Kaj smo jedli, se sicer ne spomnim, ampak gotovo ni bilo dobro, hehe. Smučišče je bilo pa itak ena a s črtico. Bila je ena vlečnica, narejena zelo smešno. Na vrhu so te namreč ti krogci dvignili dva metra visoko, da si visel v zraku. Nekaj časa si se tako peljal, potem so te pa spustili meter nižje in si moral skočiti. Fora je bila pa v tem, da ko so jih delali, so računali, da bo vedno tri metre snega. Pa ga ni bilo. In smo malo po luftu letali. Itak, za otroke je to najbolj zanimivo. Ja, različne večdnevne ture smo imeli. Šli smo tudi v Val Thorens in se imeli super, šli smo na morje, kjer smo samo nagajali, šli smo na Kofce, kjer nas je bilo ponoči strah nevihte ... Ampak najbolj pridni smo bili pa na tekmah. Vsi so imeli ful hude tekmovalne drese, mi pa vsi neke sposojene in vseh možnih barv. Videti smo bili kot smučarski cigančki. Že to, da smo si lahko privoščili dva para smučk, je bilo za nas nekaj posebnega. Vedno se mi je ful dobro zdelo, če sem še ene smučke peljala da rami. Važička! No eni so imeli tudi dvoje palic, ampak to je bilo za nas že preveč. Da ne govorim še o kombinezjonu. Vsi so imeli tako imenovane 'iberhose', ki si jih samo ob straneh odpel in že so padel s tebe. No, jaz sem imela take, da sem mogla dat dol tudi pancerje, ker ni bilo ne duha ne sluha o kaki stranski zadrgi. Ker po očitovem mnenju nisem potrebovala takih hlač. Pa še bundo sem morala dati čez glavo gor, ker je bila kar ve celem (no to bundo sem potem imela vse do lani za smučanje). Kako mi je šlo to vedno na živce. Ampak glavno, da sem imela tak kombinezjon kot nekoč Mateja Svet, rumen s kvadratki. Ja, tekme so bile že v samem štartu nekaj posebnega. Že ogled proge je bil za nas poseben trenutek, ker si očitno nikoli nismo zapomnili proge. Vsaj eden od nas je zgrešil kaka vrata, po možnosti zadnja pred ciljem. A imeli smo tudi briljantne trenutke. Ne vem, od kod smo vzeli vso tisto znanje vožnje med količki (tehnično, na prostem smo namreč smučali zelo dobro), da smo vseeno dosegli nekaj dobrih rezultatov. Sama imam kar nekaj medalj, bila sem celo cicibanska prvakinja, a to je že daleč nazaj. Vendar pa nisem 'blestela' le v smučanju, trikrat sem zmagala tudi na občinskem krosu, dvakrat sem bila peta na triatlonu mladih. Lepi uspehi, ki pa so ostali le v spominu. In za nagrado za lep uspeh smo vedno odšli na tortico. Smo imeli zlatega trenerja, ki je imel rad sladko (še danes se temu ne more upreti) in nas je rade volje peljal. Bili smo skupina otrok, ki je v desetih letih doživela veliko. Ohranili smo stike in lani smo se po dolgih letih srečali na praznovanju očijeve 50-letnice. Prijetno smo ga presenetili, saj ni mogel verjeti, da pred njim stojijo 'njegovi' otroci. Spomnili smo se vseh prigod in se nasmejali do solz. Tekmovalni duh pa smo raje prenesli na pot življenja.
Najbolj pomembno od vsega pa je, da danes obvladam smučanje, da se mi ni težko spopasti s katerim koli športom, naj bo to le tek ali pa bungee jumping (saj to je tudi neke vrste šport, a ne?). Edini problem danes je ta, da sem nehala s treningi. Šola je naredila svoje, lenoba je še malo dodala, nosečnost je vse skupaj pospešila in danes se trudim ohraniti vsaj športni duh. Z nobenim športom se ne ukvarjam aktivno, a si želim. Samo ne vem, katerega naj izberem.
Bili smo skupina 15 otrok, naš trener pa je bil kar moj oči. Na našo srečo, ker z njim smo se res imeli super. Ni nam ga bilo treba klicati tovariš (no meni sploh ne, ker si res ne predstavljam, da bi očita klicala kako drugače kot oči), ampak enostavno Francelj. Bili smo posebni otroci, noben nič kaj tekmovalno usmerjen, vsi malo raztrešeni. Res ne vem, kako najdejo vedno prave otroke, da jih dajo na kup. Vse druge skupine v SK Tržič so bile drugačne, bolj profesionalne. Vsi so bili neki hudi smučarji, ki so se borili za prva mesta, vsi drugi trenerji so bili 'nekaj več' od našega. Mi pa smo bili tako rekoč črna ovca. Nikoli nismo dobili kombija, da bi se normalno peljali. Imeli smo našo rumeno katrco, zadaj brez sedežev. Po sredini smo zložili smučke, pri krajeh vsak svojo potovalko in se usedli nanje. Po navadi se nas je tako zadaj peljalo od šest do osem, eden je sedel spredaj. In tako smo se vozili po Sloveniji od smučišča do smučišča. Če bi se danes otroci tako vozili na treninge, bi starši že ovadili takšnega trenerja, v glavnem bi bile same pritožbe. Nam pa je bilo nekaj čisto običajnega. To, da nam je bilo na kakšnih ovinkih slabo, ni treba govorit, ker nam je itak bilo in je vsak bruhal na svojem ovinku. To, da nismo mogli pozimi v kak hud klanec, ker je ravno začelo snežiti, tudi ni bilo nič čudnega. Spomnim se, ko smo šli iz Bodentala (nekaj km iz Ljubelja proti Celovcu). Vsak pozna cesto čez Ljubelj, še posebno na avstrijski strani je zelo prijetno strma in imajo nekateri še poleti probleme. No takrat še ni bilo karavanškega tunela in je vse hodilo čez Ljubelj. To pomeni kolona do zadnjega ovinka. Fino fajn. Mi pa s katrco, ki je že tako dihala na škrge. In smo se znašli. Dva sta dala na glavo čelado in smučarska očala, se oblekla ter se usedla spredaj na haubo. Držala sta se za ogledala. Mi notri pa smo se usedli čim bolj naprej. In tako smo veselo rinili po snegu v klanec, vse do vrha. Tudi tega danes ne vidiš več. In takih štorij smo imeli ogromno. Še ena štorija je bila, ko so nam dali na pol podrt kombi, da smo se peljali v Sarajevo na Jahorino smučat. Od 'luksuznega' hotela sem spomnim samo škripajočih pogradov, na katere si moral zlesti zelo previdno. Na vrhu omare so bili obrezki od pred meseci pojedenih jabolk, v omari pa drekci od mišk. Kaj smo jedli, se sicer ne spomnim, ampak gotovo ni bilo dobro, hehe. Smučišče je bilo pa itak ena a s črtico. Bila je ena vlečnica, narejena zelo smešno. Na vrhu so te namreč ti krogci dvignili dva metra visoko, da si visel v zraku. Nekaj časa si se tako peljal, potem so te pa spustili meter nižje in si moral skočiti. Fora je bila pa v tem, da ko so jih delali, so računali, da bo vedno tri metre snega. Pa ga ni bilo. In smo malo po luftu letali. Itak, za otroke je to najbolj zanimivo. Ja, različne večdnevne ture smo imeli. Šli smo tudi v Val Thorens in se imeli super, šli smo na morje, kjer smo samo nagajali, šli smo na Kofce, kjer nas je bilo ponoči strah nevihte ... Ampak najbolj pridni smo bili pa na tekmah. Vsi so imeli ful hude tekmovalne drese, mi pa vsi neke sposojene in vseh možnih barv. Videti smo bili kot smučarski cigančki. Že to, da smo si lahko privoščili dva para smučk, je bilo za nas nekaj posebnega. Vedno se mi je ful dobro zdelo, če sem še ene smučke peljala da rami. Važička! No eni so imeli tudi dvoje palic, ampak to je bilo za nas že preveč. Da ne govorim še o kombinezjonu. Vsi so imeli tako imenovane 'iberhose', ki si jih samo ob straneh odpel in že so padel s tebe. No, jaz sem imela take, da sem mogla dat dol tudi pancerje, ker ni bilo ne duha ne sluha o kaki stranski zadrgi. Ker po očitovem mnenju nisem potrebovala takih hlač. Pa še bundo sem morala dati čez glavo gor, ker je bila kar ve celem (no to bundo sem potem imela vse do lani za smučanje). Kako mi je šlo to vedno na živce. Ampak glavno, da sem imela tak kombinezjon kot nekoč Mateja Svet, rumen s kvadratki. Ja, tekme so bile že v samem štartu nekaj posebnega. Že ogled proge je bil za nas poseben trenutek, ker si očitno nikoli nismo zapomnili proge. Vsaj eden od nas je zgrešil kaka vrata, po možnosti zadnja pred ciljem. A imeli smo tudi briljantne trenutke. Ne vem, od kod smo vzeli vso tisto znanje vožnje med količki (tehnično, na prostem smo namreč smučali zelo dobro), da smo vseeno dosegli nekaj dobrih rezultatov. Sama imam kar nekaj medalj, bila sem celo cicibanska prvakinja, a to je že daleč nazaj. Vendar pa nisem 'blestela' le v smučanju, trikrat sem zmagala tudi na občinskem krosu, dvakrat sem bila peta na triatlonu mladih. Lepi uspehi, ki pa so ostali le v spominu. In za nagrado za lep uspeh smo vedno odšli na tortico. Smo imeli zlatega trenerja, ki je imel rad sladko (še danes se temu ne more upreti) in nas je rade volje peljal. Bili smo skupina otrok, ki je v desetih letih doživela veliko. Ohranili smo stike in lani smo se po dolgih letih srečali na praznovanju očijeve 50-letnice. Prijetno smo ga presenetili, saj ni mogel verjeti, da pred njim stojijo 'njegovi' otroci. Spomnili smo se vseh prigod in se nasmejali do solz. Tekmovalni duh pa smo raje prenesli na pot življenja.
Najbolj pomembno od vsega pa je, da danes obvladam smučanje, da se mi ni težko spopasti s katerim koli športom, naj bo to le tek ali pa bungee jumping (saj to je tudi neke vrste šport, a ne?). Edini problem danes je ta, da sem nehala s treningi. Šola je naredila svoje, lenoba je še malo dodala, nosečnost je vse skupaj pospešila in danes se trudim ohraniti vsaj športni duh. Z nobenim športom se ne ukvarjam aktivno, a si želim. Samo ne vem, katerega naj izberem.
četrtek, 7. avgust 2008
Varnost naših otrok
Na spletu berem članek o britanski deklici Maddie, ki je izginila neznano kam. Ob tem se sprašujem, koliko so naši otroci danes sploh varni. To deklico naj bi nekdo fotografiral in na podlagi tega se je pedofilska družba odločila, da je primerna zanje, ter izvedla ugrabitev. Halo? Kako je to sploh mogoče. To, da ti nekje nekdo ugrabi otroka, je mislim, da najhujša mora vsakega starša. Tega si ne upam niti pomisliti, pa vendar me skrbi. Ker imam tudi sama otroka. In ne bi preživela, če bi mi ga nekdo ukradel. Ali mu lahko zagotovim stoodstotno varnost? Kako? Kaj pa, ko bo šel v vrtec, šolo? Mu tam to lahko zagotovijo? Mislim, da so to vprašanja vsakega starša. Nehote objavimo slike naših otrok na spletu. Ali se zavedamo, da jih lahko gleda ves svet? Če pa še malo pobrska, ga hitro najde, kje živi in kdo je. Groza!
Zavedam se, da svojega otroka ne morem zaščiti stoodstotno, a vseeno upam, da ga bom vedno in povsod imela na očeh, da se me bo držal za roko, da se ne bo izgubil v množici neznanih ljudi, kot se to lahko danes hitro zgodi radovednim otrokom. Ob tem razmišljam, da najbolje, da ga privežem nase. Samo to zveni 'zaporniško'. Prihodnji teden odhajamo na morje in naš Tjuš je radoven za tri. Ne zna sedeti pri miru in vse okoli njega je zanimivo. Plaža je pravi raj za sprehajanje in opazovanje ljudi, ki so do majhnih otrok še posebno prijazni in tako majhnemu otroku hitro dajo vedeti, da je pri njih dobrodošel. Otrok pa je preveč zaupljiv, da bi lahko bil sumničav. Njemu je vse zanimivo in super fajn, da se nekdo zanima zanj. Treba bo imeti oči tudi zadaj. Nikakor ne misliti, saj ga vidim, ali pa, saj ne bo šel daleč. Raje ves dan hodim za njim! Vrtec bo pa sploh nekaj posebnega. Čeprav je zaklenjen in imajo vzgojiteljice pregled nad dogajanjem, ne morejo zagotoviti, da nihče ne opazuje otrok in se ob tem naslaja ali celo kuje načrte, podobne tistim iz zgodbe v uvodu. Me kar spreleti, če pomislim na kaj takega. Spet tretje tveganje so objave slik na spletu. Nehote objaviš sliko, da jo vidijo drugi, ne pomisliš pa pri tem, da jo lahko vidi ves svet. Tudi ljudje, ki zlorabljajo otroke na vse mogoče načine. Toda kaj lahko pri tem storiš? Bore malo. Še posebno, ker nimamo toliko znanja, da bi znali vse svoje podatke zaščititi.
Kriza! Na eni strani super fajn, ker lahko približamo svet sebi, na drugi strani groza, ker vemo, da lahko tako rekoč neznanci opazujejo nas. Današnja družba je polna takih nevarnosti in ob tem sta buška ali prebita ustnica otroka brez pomena.
Pazimo na svoje otroke in raje naredimo sto korakov več, kot da ga pustimo, da sam hodi naokoli.
Zavedam se, da svojega otroka ne morem zaščiti stoodstotno, a vseeno upam, da ga bom vedno in povsod imela na očeh, da se me bo držal za roko, da se ne bo izgubil v množici neznanih ljudi, kot se to lahko danes hitro zgodi radovednim otrokom. Ob tem razmišljam, da najbolje, da ga privežem nase. Samo to zveni 'zaporniško'. Prihodnji teden odhajamo na morje in naš Tjuš je radoven za tri. Ne zna sedeti pri miru in vse okoli njega je zanimivo. Plaža je pravi raj za sprehajanje in opazovanje ljudi, ki so do majhnih otrok še posebno prijazni in tako majhnemu otroku hitro dajo vedeti, da je pri njih dobrodošel. Otrok pa je preveč zaupljiv, da bi lahko bil sumničav. Njemu je vse zanimivo in super fajn, da se nekdo zanima zanj. Treba bo imeti oči tudi zadaj. Nikakor ne misliti, saj ga vidim, ali pa, saj ne bo šel daleč. Raje ves dan hodim za njim! Vrtec bo pa sploh nekaj posebnega. Čeprav je zaklenjen in imajo vzgojiteljice pregled nad dogajanjem, ne morejo zagotoviti, da nihče ne opazuje otrok in se ob tem naslaja ali celo kuje načrte, podobne tistim iz zgodbe v uvodu. Me kar spreleti, če pomislim na kaj takega. Spet tretje tveganje so objave slik na spletu. Nehote objaviš sliko, da jo vidijo drugi, ne pomisliš pa pri tem, da jo lahko vidi ves svet. Tudi ljudje, ki zlorabljajo otroke na vse mogoče načine. Toda kaj lahko pri tem storiš? Bore malo. Še posebno, ker nimamo toliko znanja, da bi znali vse svoje podatke zaščititi.
Kriza! Na eni strani super fajn, ker lahko približamo svet sebi, na drugi strani groza, ker vemo, da lahko tako rekoč neznanci opazujejo nas. Današnja družba je polna takih nevarnosti in ob tem sta buška ali prebita ustnica otroka brez pomena.
Pazimo na svoje otroke in raje naredimo sto korakov več, kot da ga pustimo, da sam hodi naokoli.
Moja stara mama
Moja mama je stara 95 let. Ime ji je tako kot meni, Urška, vendar je na dokumentih Uršula. Kličemo jo preprosto mama. Vsi jo vikamo. Tako kot v starih časih. Njeni otroci jo včasih celo onikajo (npr. Mama so šli v sobo.). Čisto stara navada, vendar si samo sebe ne predstavljam, da bi ji rekla 'ti'. To je nekaj posebnega danes in ponosna sem, da smo ohranili tako tradicijo. Mama živi že ves čas z nami. Ko smo bili otroci, je pazila na nas. Nasploh je imela v varstvu veliko otrok in vsi so jo ohranili v lepem spominu. Še danes se spomnim, kako naju je hodila budit vsako jutro za v šolo. Dokler je še lahko hodila po stopnicah, je prišla v sobo in skoraj zapela: "Urška, Špela ... vstanita!" To so bili lepi trenutki bujenja, ker nikoli ni bilo treba ure. Pa še čez 10 minut je prišla preverit, če sva res že pokonci. Doli, v njeni kuhinji naju je čakal čaj. Še se spomnim tistega okusa šipkovega čaja, sladkega, da je žlica stala pokonci. A bil je neverjetno dober. Po šoli naju je čakalo kosilo. Vsak dan nekaj dobrega. Bila je dobra kuharica. A danes tega marsikatera punca pri 10.-15. letih tega ne bi jedla. Ker bi bilo preveč mastno. Samo takrat midve tega nisva opazili, ker sva itak vse porabili sproti. Kosila so bila vedno odlična, najprej juha, potem pa glavna jed in kompot ali puding. Jedli smo vse sorte, od golaža, gvavneka (kuhano zelje) s pohanimi šnitami (ocvrt kruh) do prežganke s palačinkami, šmorna ali pohanih jabolk. Te sem imela zelo rada in komaj se čakala, da so doma zrasla jabolka. Potem jih je narezala na okrogle rezine in povaljala v testu za palačinke ter ocrvla. Mmmm, dobro. Ne spomnim se, kdaj sem jih nazadnje jedla. Vendar bi jih rada spet enkrat. Mama je takole veliko let skrbela za naju s sestrico. Čeprav je vmes zbolela, je vedno našla toliko moči, da nama je skuhala kosilo, če sva prišli domov v tistem času. Za naju si je vedno vzela čas. Za pogovor ali kar tako. Velikokrat sem prišla k njej se samo pogovarjat. Njene zgodbice znamo vsi na pamet. Spomin se, ko sem jo enkrat vprašala, kako ji je uspelo imeti otroke na pet let, brez kontracepcije. Pa se mi je samo smejala in odgovorila: "Veš, takrat so bili drugačni časi in ata ni bil vedno doma, ko pa je bil, se je pa prijelo." Še danes ne vem, kaj je s tem mislila. Starih časov se je vedno spominjala in znala je zanimivo pripovedovati. Čeprav se ti je včasih zdelo, da je vse skupaj skoraj neverjetno. Samo se mi zdi, da odrasli nismo zmožni ravno toliko domišljije. Velikokrat pa me je samo poslušala in mi svetovala. Prav ona je bila tista, ki mi je pomagala premagati strah pred staršema, ko mi nista pustila, da bi ostala z Janezom. Prav ona mi je svetovala, naj poslušam srce, ne druge. Da je ona poslušala druge in se poročila z atom, vendar ni bila srečna. S tistim, ki jo je resnično imel rad, bi pa bila. Pa čeprav bi bila 10 let prej vdova. To je obžalovala vse življenje in še danes se ata, svojega moža, redkokdaj spomni. Naša mama je bila res super! Kolikokrat mi je 'posodila' jurja za bencin, pa vedno smo lahko kaj kupili zase, če smo šli zanjo v trgovino. Sama pa je hotela imeti sladoled na palčki, lučko. Ampak ne katerokoli, ampak te ta velike, kot je magnum. Hehe, pa bog ne daj, da so zamenjali kako embalažo. To so bile cele procedure pregovarjanja, da je to še vedno isti izdelek. Ampak je morala sama preverit, prej ni verjela. Včasih je res znala zakomplicirat, a na račun, koliko je bilo in koliko je ostalo ni pogledala nikoli. In včasih smo res kaj tudi mimo nje kupili. Pa je ni zanimalo in nikoli ni ničesar rekla. Vedno nam je rada pomagala.
Počasi pa je prihajala v leta, ko so drugi njene starosti že vsi obupavali nad življenjem, ona pa je bila še vedno polna energije. Še pri devetdesetih je sama cepila drva in si jih nosila v kuhinjo, da je lahko zakurila. Čeprav smo ji to prepovedali, je bila to njena strast. Kar oči so se ji zasvetile, če je bila lahko v drvarnici. Ves ta čas je imela probleme s srcem, pri 85-ih je bila operirana in dobila srčni vzpodbujevalnik, brez njega danes ne bi več mogla živeti, ker je njeno srce preslabotno. Ima tudi hudo obliko osteroporoze, hrbtenica se ji dobesedno poseda, težko hodi. A živi z bolečinami, tako kot že prej vse življenje. Vedno je samo dajala, zase ji je zmanjkalo časa.
Danes jo daje huda demenca. Pozablja stvari, ki so se zgodile 10 minut nazaj, ne pozna nas več. Le redko kdaj se spomni koga po imenu in tisti trenutek je res nekaj posebnega. Najbolj se še zapomni mojih staršev, ki skrbita zanjo, vendar bolj na videz kot po imenu. Škoda, ker je res že dve leti v povsem svojem svetu. Spominja se otroštva in mladih dni. Svojih otrok in moža se spomni le redko kdaj. Najtežje je nam, ker nam tako rekoč izginja pred očmi. Čeprav se zaveda, da nas izgublja. To ji lahko prebereš v očeh. Še vedno ima tisti nežen pogled. In ko te prosi, da ji pomagaj, ker jo vse boli, ker ne more več, ker ne ve, kje je ... dobiš tudi sam solze v očeh in si želiš, da bi jo Bog čimprej rešil trpljenja. A Tjuška vedno prepozna, čeprav ne po imenu. Ve, da ta mali fantek, ki sramežljivo kuka izza vrat njene sobe in se ji smeji, spada k njej. Da je del njene velike družine. Te dni, ko je bil gor in je lahko več časa preživel z njo, se je opogumil tudi on, jo prijel za roko in ji hitro ukradel piškot z mize. Take trenutke je treba obrdžati v lepem spominu. Ker vas imam rada, draga mama.
p.s.: Naša draga mama se je od nas tiho in mirno poslovila 11. 10. 2008. Mama počivajte v miru.
Prvi dnevi avgusta
Spet me ni bilo nekaj dni doma. Tjuš je lepo preživel dneve brez mene, itak. Očitno sem bila samo jaz tista, ki ni mogla brez njega. Sicer pa pravijo, da se otroci vsega navadijo, prej kot starši. In še kako je res. Otrok ne komplicira, ker nima za kaj. Njemu je tako, kot je, čisto fajn. Ne ve, da bi lahko bilo drugače. In se navadi na tisto, kar ima dano. Trmo tukaj odpišimo, ker gre za trenutno doživljanje nečesa. Skratka, Tjušk se je lepo privadil biti na mini počitnicah in ga skoraj 14 dni ni bilo domov. Sem mislila, da bo pozabil, kako je doma, pa se je takoj spomnil, kje je. Že na parkirišču je vedel, da je doma. Super!
Preživljati dneve z mojo mami je sicer lepo, a ne za dolgo. Vsi vemo, da se najbolje zastopiš z nekom, če se ne vidiš ravno vsak dan. In prav je tako. Še dobro, da živimo 50 km stran in se ne moremo videti vsak dan. Ker bi se mi zmešalo. Vse lepo in prav, vendar mladi moramo iti na svoje. Se lahko še ne vem, kako dobro razumemo, slej ko prej pride do nesporazumov, ki jih zaradi 'miru v hiši' ne rešuješ sproti. In ko se enkrat nabere, je prepozno. Zato raje pridem le na vikend obisk ali na krajši oddih. Tu je povsem nov ritem, čeprav me pusti kar se da pri miru. Pa vendar ... sama se navajena, da zjutraj prižgem TV in pregledam oddaje, da pred TV pojeva zajtrk, pogledam še mejle, potem pa greva ven. aja, pa spim tudi toliko časa kot Tjuš. Če je to pač do devetih, je pa do devetih. kaj veš, mogoče pa naslednji dni ne bo šlo. Ne morem pomagat sama sebi. rada spim. Pa so mi vsi govorili, ko bo enkrat otrok, se boš pa navadila in začela zjutraj ustajat. Ja, sem ustajala skoraj eno leto trikrat na noč in ob sedmih zjutraj, hodila spat ob polnoči, bila neprespana ... ampak navadila se pa nisem. Nikakor! Uživam v jutrih, ko tjuš malo poleži in jaz z njim. To pa mojo mami moti, ker ona misli, da je nemogoče spati do devetih, ker potem ni nič narejenega. Vse lahko narediš, samo spočiti se moraš prej. Haha. Upam, da se še kdo strinja z mano. druga motnja v najini komunikaciji je pa bila popravljanje za tjuškom. Res se mi ne da cel dan samo pospravljat, če on potem spet vse da ven iz omare. To raje naredim zvečer, čez dan naj se pa igra. Tretji nesporazumi so pa nastali pri tem, kaj in koliko bo jedel in pil. Ker mami misli, da mora skoz jesti in piti, čeprav potem kar bruhca in kašlja. Več kot tolko pa tudi ne more, no.
Ampak drugače sva se pa dobro razumeli in se imeli lepo. Malo sva kolesarili naokoli, seveda s tjuškom na kolesu spredaj pri meni. Sem jo presenetila, ker sem vse prekolesarila z njenim starim kolesom. Vse klance, čeprav so bili nekateri kar 14-odstotni. Kljub 15 kg preveč, imam dovolj kondicije, še več pa trme, da pridem, kamor hočem. Potem sva hodile v Gojzd na sprehod, malo za trening malo za hec. Pa seveda na kofetke k ljudem, ki jih že dolgo nisem videla. Predvsem je bil to moj ata v Bistrici. Z njim imamo bolj redke stike zaradi različnih stvari v preteklosti, a vseeno ga grem vsake toliko pogledat, da mi ne bo kdaj žal. Toliko, da vidim, kako mu gre, da on vidi mene in Tjuša. Potem je pa že skoraj konec debate. Težko se je pogovarjat z nekom, za katerega nisi prepričan, da ne bo vse raznosil naokoli. Skratka, taka potepanja sva imeli z mami, vmes pa seveda po babje opravljali vse, kar je šlo mimo. Res sem vesela, da imam tako mami in zadnja leta se dobro razumeva.
Dnevi so itak hitro minevali in včeraj sva se s Tjuškom končno vrnila v Ljubljano. Kar paše biti malo spet sam, na svoje. Očita itak ni doma, ker dela. Še vedno, že 12. dan! Še 4 dni pa bo doma, pri nama. Ga Tjuš tudi že pogreša. Ve, da ga ni. Včeraj smo šli še na morje z mojima. Ja, več ali manj smo se teh 14 dni samo vozili na izlete. Tako da imam avta za nekaj časa čez glavo. Šli smo v Simonov zaliv. Nič posebnega. Imela sem ga v drugačnem spominu, še iz osnovnošolskih dni. Sicer pa teh 'vodnih' dni v šoli nimam v lepem spominu ne tako, ne drugače. Ker so bile vse suhe in lepe, jaz pa vsa nabildana in kao debela. Ampak zanimivo, zdaj me imajo pa vsi nekdanji sošolci radi, bolj kot tiste, ki so bile takrat 'popularne'. No, Simonov zaliv ni nič posebnega, pa še tri evre je za plačat, čeprav naj bi bile uradno vse plaže do morja zastonj. Tudi prav! Ljudi itak ko sardinc, vsi pod tistimi tremi drevesi. Voda pa umazana, polna trave in mivke. Zato mi gre mivka na jetra, ker je voda motna, ker imaš potem mivko povsod, še iz ušes ti ponoči leze. In neverjetno se mi je zdelo, da je to mojima staršema všeč, ko sta tako picajzlasta za vse reči in se takoj skregata z vsakim. V glavnem ta mlakuža od SanSimona je bila dokaj topla in v njej je mrgolelo kao plavalcev. Plavat itak nisi mogel, ker je bil skoz kdo na poti, pa še valovi so bili. Ampak nam je bilo glavno, da je užival Tjuš. On je pa mali norček. Samo da vidi vodo, že je notri. Ni važno v kakšni obliki je, samo da je. Plaval je v Fredu in pa v 'kavču', tako smo poimenovali tisti rumeni šlauf, ko notri sedi kot na kavču. Je bil frajer. Trikrat smo šli v vodo za več kot pol ure, ampak njega to ni utrudilo. Je hodil še po plaži in imel oglede brisač in stolov. Neverjeten. Voda je zakon. Ni važno, ali šprica, ali je slana, ali se potunka, samo da je v vodi. Pa še smešno se mu je zdelo, ko sem hotela očija potunkat in ga nikakor nisem mogla, potem je pa on mene. Se je smejal, da ga je bilo veselje gledat. Kot sem rekla, ga ni utrudilo nič. Niti vožnja domov. Zaspal je šele ob pol desetih. Revček, noče zamuditi niti pet minut.
Ja, te prve avgustovske dneve smo preživeli zelo aktivno in čas je za malo lenarjenja.
Naročite se na:
Objave (Atom)