Končno sem jih prevozila. Danes sva s Tjuškom prevozila novih 76 km in prevozila magično mejo, tisočko. Zdaj jih imava 1030. Super zaključek poletnih počitnic.
Sploh ne vem, kaj naj napišem, ker si pred poletjem niti slučajno nisem predstavljala, da bom kaj takega dosegla. Ko sem dobila kolo, se mi je v glavi vrtelo tisoč vprašanj, ali je to tisto pravo. A ko sem se prvič usedla gor, sem se zaljubila vanj. Narejen je, da paše pod mojo rit in noge. Po sto kilometrih sva postala eno. Tjuš na kolesu pa je bil še pika na i. Nisem mislila, da bo toliko zdržal. Otrok, ki zdrži na kolesu tudi po 5-6 ur, je res nekaj posebnega. In ko ga vidiš, kako uživa med vožnjo, ti ni žal, da si dopoldne preživel zunaj na cesti ali nekje za sedmimi gorami, kot sva bila velikokrat.
današnje slikice
Redkokdo je verjel vame in so me skeptično gledali. A ko sem prevozila tudi ta najbolj nore ture, so tudi tisti zaprli usta. Vedno pa se najde kdo, ki bi rad od mene še več. A tistim pravim, naj se kar sami usedejo na kolo in odpeljejo. Pa še Tjuša jim dam na balanco. Na kolesu uživam, ker sem počutim svobodno in grem lahko tja, kamor me nese srce. Hahaha! Romantična občutja s kolesarjenja. Tek ni moj šport in raje grem trikrat v hribe, kot pa 10 km tečt. Torej ... moja novoletna zaobljuba se je spremenila. Ne bom šla na lj maraton, ampak raje s kolesom do morja. Še septembra, če ne že prej. Tudi to je nekaj. Grem nazdravit tisočki!
2 komentarja:
Čestitam Urška!!! Svaka ti čast!!!! Malo je tako vztrajnih in pogumnih. In Tjušku je potrebno prav tako dati posebno priznanje! Pogumen fant!
Moram priznat, da nisem šla brat vseh objav, sem jih pa malce preletela ... vou, 1000 prekolesarjenih kilometrov! Kapo dol. Vidva sta neverjetna. Prav zares bi si zaslužila kakšno priznanje. A vem, da je največje priznanje itak zavedanje, da vama je to uspelo. Super podvig, moram priznati.
Objavite komentar