In se je zgodilo. To, kar sem nekako pričakovala, saj se slej ko prej zgodi vsakemu kolesarju. Po skoraj 1000 km nama je danes počila guma.
Najprej sva se po PST peljala do Murgel in v Trnovem nesla Janezov telefon v popravilo, nato pa sva se odpravila kar po kolesarski proti obvoznici. Čez obvoznico je bilo kar naenkrat konec kolesarske in morala sva zaviti na makadamsko pot, ki je vodila mimo enih vrtičkov in naprej v neznano. Tjuša sem spraševala, ali naj obrneva in greva nazaj, pa je odgovoril, da ne. Brihtna mama, a ne? Ja, moj otrok je pravi avanturist. Njemu se je fino zdelo, ko sva skakala po luknjah, se vozila mimo smeti, rože ob poti so nama nagajale, en kup je bilo brencljev, ki so me pikali ... skratka, res lepa kolesarska pot. Nikjer nikogar, cesta se je vila v nedogled, samo koruza na eni strani in močvirje na drugi. Pogled naprej je govoril, naj se obrnem, nazaj je bilo videti enako, na levi se je videl Krim, na desno pa močvirje. O živih dušah ni bilo ne duha ne sluha. Samo sebe sem prepričevala, da nekje morava priti ven, da ni to enosmerna cesta. Vseskozi pa me je spreletavala misel, kaj če mi tu poči guma. Niti ne bom znala razložiti, kam naj me pridejo iskat, če se nama kaj zgodi. In glej ga zlomka, kar naenkrat začutim, da pod zadnjim kolesom nekam čudno ropota. Pogledam, prazna guma. Kaj zdaj? Nič, peš naprej. Po 15 km vožnje sva šla lahko naprej peš, še 2 km. Cesta se je že obrnila proti obvoznici, tako da sem lahko pričakovala, da enkrat bova že nekje pri hišah. Nikogar še nisem klicala, ker ni imelo smisla. Greva, pa se bova potem brihtala kako in kaj. Po 15 minutah pa za nama pripelje en avto. Gotovo edini v tem dnevu.
Pomaham, naj ustavi, in mlademu fantu povem, da sva imela gumidifekt, če bi naju lahko zapeljal vsaj do glavne ceste. Imel je namreč dostavno vozilo. Me vpraša, od kod sva in mu povem, da iz Podutika. In glej jo srečo ... on se je pa peljal v Dravlje. Samo otroškega sedeža nima oz je imel samo en sedež, za sovoznika. Sem ga takoj pomirila, da je to sila razmer in da bom že jaz policaju razložila, kako in kaj, če bo treba. Naložimo kolo, Tjuša dam v naročje in že smo se peljali. Raje nisem gledala, kje vse bi pešačila, ker je bilo prekleto daleč samo do Viča, kaj šele do Podutika. Hodila bi še zdajle. Tako pa naju je od Boga poslan gospodič pripeljal do Dravelj, 10 minut peš od doma. Kako sem mu hvaležna, ve samo tisti, ki je doživel že kaj podobnega.
Tjuš je vso dogodivščino sprejel zelo dobro. Strica v avtu je sprejel normalno, čeprav ga je najprej gledal izpod čela. Gotovo si je mislil, kaj za boga je mami zdaj enega pohopala, da naju vozi okoli, če sva pa s kolesom lepo pešačila. A ko mu je dal revijo Mojster Miha, sta postala najboljša prijatelja in že mu je razlagal, kje pelje "čuču", da ima čelado ... jaz sem pa prevajala zraven. Do doma je šel kasneje celo peš in mi vso pot razlagal, da naju je peljal "stic".
Takle mamo, še dobro, da je bil kolo v ponedeljek na servisu.
Najprej sva se po PST peljala do Murgel in v Trnovem nesla Janezov telefon v popravilo, nato pa sva se odpravila kar po kolesarski proti obvoznici. Čez obvoznico je bilo kar naenkrat konec kolesarske in morala sva zaviti na makadamsko pot, ki je vodila mimo enih vrtičkov in naprej v neznano. Tjuša sem spraševala, ali naj obrneva in greva nazaj, pa je odgovoril, da ne. Brihtna mama, a ne? Ja, moj otrok je pravi avanturist. Njemu se je fino zdelo, ko sva skakala po luknjah, se vozila mimo smeti, rože ob poti so nama nagajale, en kup je bilo brencljev, ki so me pikali ... skratka, res lepa kolesarska pot. Nikjer nikogar, cesta se je vila v nedogled, samo koruza na eni strani in močvirje na drugi. Pogled naprej je govoril, naj se obrnem, nazaj je bilo videti enako, na levi se je videl Krim, na desno pa močvirje. O živih dušah ni bilo ne duha ne sluha. Samo sebe sem prepričevala, da nekje morava priti ven, da ni to enosmerna cesta. Vseskozi pa me je spreletavala misel, kaj če mi tu poči guma. Niti ne bom znala razložiti, kam naj me pridejo iskat, če se nama kaj zgodi. In glej ga zlomka, kar naenkrat začutim, da pod zadnjim kolesom nekam čudno ropota. Pogledam, prazna guma. Kaj zdaj? Nič, peš naprej. Po 15 km vožnje sva šla lahko naprej peš, še 2 km. Cesta se je že obrnila proti obvoznici, tako da sem lahko pričakovala, da enkrat bova že nekje pri hišah. Nikogar še nisem klicala, ker ni imelo smisla. Greva, pa se bova potem brihtala kako in kaj. Po 15 minutah pa za nama pripelje en avto. Gotovo edini v tem dnevu.
Pomaham, naj ustavi, in mlademu fantu povem, da sva imela gumidifekt, če bi naju lahko zapeljal vsaj do glavne ceste. Imel je namreč dostavno vozilo. Me vpraša, od kod sva in mu povem, da iz Podutika. In glej jo srečo ... on se je pa peljal v Dravlje. Samo otroškega sedeža nima oz je imel samo en sedež, za sovoznika. Sem ga takoj pomirila, da je to sila razmer in da bom že jaz policaju razložila, kako in kaj, če bo treba. Naložimo kolo, Tjuša dam v naročje in že smo se peljali. Raje nisem gledala, kje vse bi pešačila, ker je bilo prekleto daleč samo do Viča, kaj šele do Podutika. Hodila bi še zdajle. Tako pa naju je od Boga poslan gospodič pripeljal do Dravelj, 10 minut peš od doma. Kako sem mu hvaležna, ve samo tisti, ki je doživel že kaj podobnega.
Tjuš je vso dogodivščino sprejel zelo dobro. Strica v avtu je sprejel normalno, čeprav ga je najprej gledal izpod čela. Gotovo si je mislil, kaj za boga je mami zdaj enega pohopala, da naju vozi okoli, če sva pa s kolesom lepo pešačila. A ko mu je dal revijo Mojster Miha, sta postala najboljša prijatelja in že mu je razlagal, kje pelje "čuču", da ima čelado ... jaz sem pa prevajala zraven. Do doma je šel kasneje celo peš in mi vso pot razlagal, da naju je peljal "stic".
Takle mamo, še dobro, da je bil kolo v ponedeljek na servisu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar