Najbolj nora tura

Če je še kdo dvomil v mojo norost, od danes naprej gotovo ne bo več. Res sem malo nora in to sem si danes sredi dneva tudi priznala. Pa kaj mi je treba rinit v rovte s kolesom?!

Ob pol osmih sva danes štartala s Tjuškom, sva naspidirana, da odkolesariva prijetnih 70 km. Do Horjula vse lepo in prav, vmes sva mogla lulat, pa malico je imel. Skratka nič posebnega. Potem sva se začela vzpenjati proti Šentjoštu. Že včeraj sva šla po tistih ovinkih, samo danes sva pot nadaljevala še v drugo smer. Do vrha je še kar lepih par km vzpona. Na vrhu sva vprašala za pot proti Logatcu. "Kar po cesti naravnost, okoli cerkve, mimo Rovt in še malo pa boste tam," se je lepo slišalo iz ust ene gospe. Ja, če verjameš v smrkce. Pa sva šla. Končno malo dol, a glej ga zlomka, spet gor, še enkrat več kot dol. Sonce je že pošteno žgalo, prideva do kraja Smrečje. Aja, na poti do Smrečja sva vprašala še dva strica ob cesti za pot. Naju gledata butasto, da v Logatec se pa ne da. V glavi se mi je že vrtel film, kako bom morala zadnji spust prekolesariti v obratni smeri. Potem se pa le ta drugi spomni, da se lahko pride, čez Rovte. Samo tukaj gor, do tiste cerkvice na hribu, pa po makadamu, pa si v Rovtah in potem dol pa si v Logatcu. Okej, super. Pa me gledata in reče prvi, da bo to kar veliko km. Ja, vem, da jih bo okoli 80. In me gleda še bolj butasto. Si je gotovo mislil, da nimam vseh koleščkov v glavi, pa še z otrokom na kolesu. Gotovo jima še zdaj ni jasno. Hahaha.

ena od makadamskih cest

Prideva torej do gostilne, tam spet vprašam za pot. Ja, naravnost in si tam. Super. Najdem celo tablo za smer Rovte. Vmes sem že očija klicala, če sem sploh na pravi poti, ker on se je že vozil tukaj. Table o smeri Logatec itak ni bilo nikjer, samo Žiri in Vrhnika. Mislila sem si, v najslabšem primeru bova pristala v Žireh in potem čez Škofjo Loko nazaj. Ampak ... breeeeeg dooool! Jeee! Dičile! Šibava! Še takrat, ko sva šla po bregu dol, je bil makadam, da so me od močnega držanja balance in bremzanja bolele roke. Itak, spet gor. Jebela pa klanci, skoz in skoz. Ko sva končno prispela v Rovte, čeprav sva se ves čas že vozila po rovtah, sem imela na števcu šele 30 km in povprečna hitrost 12,5. Potem veste, da je bilo 10 km sigurno samo klanca. Po klancu gor pa več kot 6-7 na uro ne morem s Tjušem na kolesu. Rovte so lep kraj, na eni strani je razgled na Škofjeloško hribovje s Karavankami v ozadju, na drugi strani pogled do Krima in naprej.

pogled proti ŠKL

Ko sem preklela že vso pot in table, na katerih ni bilo ne duha ne sluha o Logatcu, zagledam tablo Vrhnika 15. Okej, k... gleda Logatec, midva greva v Vrhniko. Pri trgovini sva najprej imela kratko pavzo za malico, potem pa spuuuuust! Kolikor vem je Vrhnika nižje od Rovt, torej gremo samo še dol. AAA, na tle ga maš. Spet en kup hribčkov, ki so me spravljali ob živce. Na srečo sva srečala še nekaj takih navdušencev kot jaz, tako da vsaj nisem imela občutka, da sem norec dneva. Po treh km pa znana tabla Zaplana. Aha, tu je torej živel Drnovšek. Lepo, mirno in tiho, s klančkom navzgor in navzgor. Madona, a me res nima Bog več rad? Pri zadnji hiši so se moje želje le uresničile. Do Stare Vrhnike je bilo samo še dol, po asfaltu. Jupi! Končno sva lahko pela pesmice, ne da bi mami vmes ostala brez zraka.

V Stari Vrhniki pa tabla Horjul 6. Razmišljam in razmišljam. Ne, nisem upala tvegati poti, da bi se spet najmanj tri km vozila v hrib. Raje sem šla na Vrhniko. Vsaj ravno je do Ljubljane. Na bencinski črpalki sva se ustavila za lulanje in kakanje, za kratko malico, telefonski pogovor z očijem, ki sem mu razložila, da jeb... danes klance. Se mi je samo smejal. Nora, res. Z Vrhnike do Ljubljane sem imela še toliko moči, da sem vozila 20-24 na uro, na Brezovici sva zavila na Cesto na ključ, mimo Vrhovcev na Brdo in v Podutik. Števec je pokazal 5:00:22 vožnje brez postankov, 72,500 km, najvišja hitrost 38,3, povprečna hitrost pa tokrat le 14,5. Pol pa pejt v rovte. Normalen človek ne bi šel niti z avtom, kaj šele s kolesom. Bumbar babji.

Ampak je pasalo. Osvojila sem novo turo, prevozila vse klance, dobila nove mišice, Tjuš je doživel novo pustolovščino, spoznala sva nove kraje in, nenazadanje, do tisočke mi manjka le še 90 km. Mala malica.

Pa še dve slikice, najbolj množični prebivalci danes obiskanih krajev: