Pohod na Toško čelo

Današnje jutro so prekrivali oblaki in še vedno je dišalo po nočnem dežju. Nisem upala tvegati, da naju kje na kolesu dobi dež, zato sem ubrala drugo pot. Pohod na Toško čelo. Najprej naju je seveda pričakalo neljubo presenečenje, ker nama ni vžgal avto. Izpraznil se je akumulator, ker se je Tjuš v soboto igral z lučkami nad armaturno ploščo. Ja, no, nekdo mora biti kriv. Midva gotovo nisva. Hahaha. No, v glavnem najdem dva prijazna strica, ki sta naju porivala po parkirišču pa ni šlo. Vžgati smo ga morali na kable, še dobro, da jih imam vedno v avtu. Potem pa sva šibala na Toško.

Parkirala sva tako, da bi se lahko odpeljala po bregu dol, v primeru, da nama spet ne bi vžgal. Tjuš je bil navdušen nad gozdno potko. Toliko korenin in skal, vej in dreves. Vse ga je navduševalo in kar letel je po potki. Seveda mu je bilo težko dopovedat, da morava hoditi po potki in ne kar povsod, kjer se ti zaljubi. Ampak je kmalu pogruntal.

Morala sva splezati čez podrta drevesa. OOOOOO!


Pogledati, kako veliko je drevo.


Počivala sva na korenini.

Kmalu se je začela pot vzpenjati in hotel je že obupat. "Mami, nese," je bila njegova edina želja pred vzponom. Pa sem ga spet motivirala in je šel naprej. Malo pod vrhom ga je zmanjalo, ni šlo več. Usedel se je na travo in zakojal. Nogice so ga bolele in želel se je samo še nesti. Ko sem ga dala v naročje, se mu je smejalo, dal mi je lubčka in bil nadvse hvaležen za pomoč. 50 metrov sva imela še do koče in ko jo je končno zagledal za drevesi, je vseeno stekel sam do nje.

Žal pa nama okrbnica ni dala ničesar za lačen želodček, ker je šele prišla, čeprav je bila ura že pol 11. Bila je zelo neprijazna in žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj žemlje. A želela sem kupiti za Tjuša tisti flancat, ki mi je ostal v spominu, ko smo jih jedli pred tremi leti gor s Tanjo in Alešem in so bili odlični. Tako sva raje odšla naprej in pri bližnjem sosedu narabutala špingeljne. Odlična malica in bil je zadovoljen. Še bolj pa, ko sem ga dala na ramena in se je do avta lepo nesel.

malica

Gor sva hodila eno uro, kar je odlično, sama namreč hodim 25 minut. Tak pohod bova še ponovila, samo drugič bova vzela boljšo malico s seboj in imela na vrhu na sončku piknik. Aja, avto nama je normalno vžgal. :)