19 mesecev in prvi sneg

pri 7. mesecih

pri 19. mesecih

Tjuš je včeraj, 29. novembra praznoval 19 mesecev. Lani v tem času je praznoval 7 mesecev, komaj dobro se je naučil sam sedeti. Začel je sam jesti "normalno" hrano ... Danes že veselo teka naokoli, se uči prvih besed in seveda je sam, vse kar vidi in kar mu dobrega pride pod roke in v usta. Je vesel, predvsem pa zdrav fantek, ki vsak dan odkrije kaj novega.

To soboto je odkril sneg oziroma sankanje. Sankal se je sicer že lani pozimi, a se ni še zavedal, kaj v bistvu to sploh je. V soboto popoldne pa je ata delal veeeeelikega sneženga moža - bunker, očka je smučal, midva sva se pa sankala. Ja, pri naših na Vetrnem je fajn teren za zimske športe. Oči nama je vse "poštanfal", da je šlo hitreje. Kako je užival, prav z veseljem se je bilo sankati, ker se je vsakokrat vso po smejal kot mali norček. Nazaj gor je sedel ali ležal na sankah in mi naskrivaj zdrsnil z njih, da sem potegnila "v prazno". Pa je ves nasmejan sedel v snegu v svoji govorici razložil, naj ga naložim nazaj na sanke. In tako desetkrat, dvajsetkrat ... do trde teme. Vmes se nama je pridružil še sosedov Oskar, ki bo jutri dopolnil svoje prvo leto. Tudi on je užival in se smejal. Prijetno utrujen je samo še pojedel rižoto, ob pol šestih pa me je prijel za roko in mi rekel "Mami, aja." Nagnil je glavico postrani, ko da počiva. Zaspal je v trenutku in spal do pol devetih zjutraj.

Na našo smolo je zjutraj padal dež, naš snežak se je skoraj stopil, sankališče je bilo skoraj kopno. Dan smo morali preživeti notri. Popoldne smo obiskali še knjižni sejem, kupili nekaj knjigic, jaz pa sem se domenila še za razgovor v eni od založb. Dan se je kljub dežju končal spodbudno.

p.s.: Slikic pa nimamo, ker smo bili preveč zatopljeni v rajanje na snegu.

Joža požen, mi smo pr'pravlen!

Zunaj veselo sneži, bliža se veseli december, smučišča se ta vikend odpro, zapadlo bo pol metra snega ... in mi smo pripravljeni. Oziroma je Tjuš pripravljen na akcijo. V trgovini je pomerjal čelade, očala in kape. Samo še smučke mu manjkajo in lahko šiba po belih strminah.

Še dva kozarčka

In nastala sta še dva nova. Poskusno delo je tako končalo, lahko odprem podjetje :). Tehniko bo treba še izpilit, da bo vse skupaj lepše videti tudi od blizu. Ampak vaja dela mojstra ...

Tjuš se že smeji:

Kozarčki za svečke

Včeraj zvečer sta poskusno nastala prva kozarčka za svečke:

No, pa smo ga dočakali

Sneg, namreč. Itak ga zadnja leta v Ljubljani pade v najmanjših možnih količinah. Ravno toliko, da je belo. Za drek mešat, pravim temu. A ga res ne more pasti pol metra, da imamo potem mir in se lahko vso zimo udejstvujemo zimskih radosti tudi v mestu?

A glavno je, da se je s snegom spoznal tudi Tjuš. Baje je bil v vrtcu navdušen nad padanjem snežink, tudi na poti domov se je smejal, ko je bil ves zasnežen do avta. Doma sva se oblekla bolj toplo, dala čez bundo še palerino in odšla raziskovat sneg. Prva težava so bile stopinje - ni mu šlo v glavo, kaj za boga je za njim in pa seveda pod njim. Se je kregal in mi "razlagal", naj to rešim. Ko sem mu pokazala, da imava stopinje tudi jaz in Feja, se je umiril in začel veselo racati po 3 cm snega. Naredila sva mini sneženega moža, ki pa je ostal brez roke in na koncu tudi brez glave, saj mu je obe otrgal.

Po desetih minutah ga je že zeblo in želel je notri. Jah, prvi vtis ni bil ravno najboljši. Mogoče bo jutri kaj bolje. Če bo kaj več snega, se bomo šli malo sankat.

Odtis rokice in čevlja:

Adventni venček

Bliža se prva adventna nedelja, ko je treba stanovanje (po navadi mizo) okrasiti z adventnim venčkom. Letos sem se odločila, da ga naredim sama. Vsako leto sem imela to mislih, letos mi je idejo le uspelo realizirati. V Ikei sem kupila suho cvetje, ki po vrhu diši še po čokoladi, v Hobby programu stiroporast obroč in ... nastal je takle venček:

Vikend

Ta vikend ni bil nič posebnega. V petek sva s Tjušem odšla k našim na Vetrno, kot vedno, kadar najin očka dela. Kaj pa naj počneva doma, če pa lahko razveseliva ata in mamo s svojo prisotnostjo. No, v petek sva razveselila še dedija in ga na hitro obiskala ter mu nesla majhno darilo.

V soboto si je ata vzel celo frej dan, mama je šla kot vsako soboto v Ljubljano na trg, zdaj že bolj kot ne zmrznovat. Tudi mi trije smo se zbudili v mrzlo jutri, na začetku je sijalo še nekaj sončeka, ki pa se je do desete ure, ko smo pogledali ven, že skril za oblake. Odločili smo se, da gremo na Bled na kratek sprehod. Ja, Bled je kar naša redna destinacija. Smo dokaj redni gostje. Če je pa blizu, zakaj pa ne bi šli. Parkiramo ob eni stari propadajoči gostilni, kjer je Janez v svojih šolskih časih še imel prakso. Danes je pa videti kot hiša strahov. Nimaš občutka, da se je 15 let nazaj v njej še kaj dogajalo. Ampak parkirišče "natur" so pa obdržali. Najprej smo šli v Koala šport, kjer sva se z atom bolj kot ne naslajala nad norimi cenami hlač nad 200 evrov. Ja, valda! Odločitev, da jih ne rabimo nujno, je hitro padla. Tjuš se je medtem zabaval s šipo od očal in jo vso prešlatal, pa na skrival tudi prelizal. Da ne govorim, kako je vse na njegovi višini, nevarno padalo v njegove roke. Pa še enega kuža je spoznal, ki je bil navdušen nad njim in sta se veselo objemala. Se je videlo, da je Tjuš navajen kužkov in ga ni bilo niti malo strah. Zanj so vsi "moj moj kuža".

Potem smo šli v trgovino z igračami, takoj zraven Koale. Tam imajo tudi Cicibanove čevlje. Do sedaj smo še vse njegove čeveljce kupili v tej trgovini. Imajo luštno zalogo čevljev, pa tudi prodajalke so zelo prijazne. Imeli so dva modela škorenjcev, ravno za Tjuša. Na koncu sva se odločila za take, št. 22, za 30 e.

So bili 20 evrov cenejši kot en drug model, ker so bili lanski model. Tudi prav. Samo da so kvaliteta. In cicibanke zame vsekakor so. Dobil je pa še eno malo formulco.

Nove čevlje je kar obdržal na nogah, ker zunaj se je vreme spreminjalo iz minute v minuto. Vmes smo doživeli celo snežno plohico, zato smo raje zavili na znameniti blejske kremšnite. Že nekaj časa sumimo (beri celo poletje), da z njimi nekaj ni v redu. Njihov okus je bil z vsakim obiskom slabši. In v soboto je prekosilo vse. Bile so namreč napol zmrznjene. Me je skoraj kap in sploh nisem mogla verjet. Še Tjuš je ni hotel jesti, pa drugače kar žlico jemlje, da bi vso pojedel. Ja, to je bila njegova prva sladica, ki jo je probal, ko je začel jesti. In od takrat navali na kremšnite. Na Bledu pa ga je v soboto nekaj prepričalo, da jih ne bo jedel. Bolje, da jih ni, ker niso bile dobre. In kaj je rekel šef strežbe - ja, veste, imamo skladišče ful mrzlo. Ne ti meni tak izgovor! Novih sploh nisva hotela vzeti, samo 11!!! evrov sva pa mogla plačat. Te kap. Iz prazne riti te srat prime, res! Zdej me pa res ne bo več tja na kremšnito. Grem raje v Lesce na letališče na grmado. U, te tudi že nisem dolgo. Jo moram enkrat sama narest. Ampak o tem drugič.

Po zmrznjenih kremšnitah nas je vsaj zunaj pričakalo sonce. Tjuš je imel nalogo, da vse prehodi. Ampak je že začel nekaj štrajkat in se pritoževati ter dvigovati rokice. Ne morem več, mami! (no tega ni rekel, ker naše besedišče je še na prvem nivoju). Potem pa je pri vodi zagledal račke, kako skačejo iz vode in se sprehajajo po sprehajalni poti. UUUU! Ga, ga! Še dobro, da so se ga bale, ker on bi se jih kar dotaknil, jih pocukal, še za njimi v vodo (ga je ata komaj ujel). Ja, meje, do kam lahko gre, ne upošteva ravno najbolj pridno in veselo zavija tja, kamor ne sme. Takole so račke gagale po poti:


Bled nas vedno utrudi in po navadi ne moremo nikamor več. Tjuš je tudi tokrat zaspal v avtu, midva pa sva šla še v Elan. Iskala sva namreč tisti štrik, ko na smučanju privežeš otroka pred seboj, da ti ne uide. Sva hotela probat, kako se to obnese pri Tjušu, ker po bregu dol gremo kot sneta sekira. Ne mar, kako hitro gre. In samo čakam, kdaj bo naredil v asfaltu odtis svojih zobkov. Na srečo ima kar dobro ravnotežje. V glavnem je pred Elanom spal, ata je gojzarje probaval, jaz sem pa čekirala, da ni kdo okoli avta hodil. Potem smo postali lačni, v Hoferju je ata kap, ker so imeli napol prazne in razmetane police, v Šparu smo pa same "kozlarije" nabavli, za kosilo pa juho iz vrečke. Midva z očitam se ne obremenjujeva s hrano. Mami bi že komplicirala. Jaz sem itak imela sadni dan, haha. Tjuš je pa vse drugo pojedel, samo juhe ne. Itak je ves vikend jedel samo brezvezne stvari, ker mu konkretne hrane sploh nisi mogel dati v usta. Popoldne je minilo ob gledali Srečno, Kekec. Sej ne da ga znam na pamet.

V soboto zvečer je padla odločitev, da gremo na Kriško goro. Mami se je žrtvovala, da bo doma pazila Tjuša, ker je bilo malo premraz, pa še ata je bil preslab (je komaj dobro prebolel bronhitis in lažjo obliko pljučnice), da bi ga nesel. Jaz si pa sebe nisem ravno predstavljala na Kriško s Tjušem na hrbtu. In sta z mamo ostala doma. Šli smo tako Špela, ata in jaz. Špela nama je itak ušla takoj naprej, ker ona bolj šiba. Midva pa penzjonistično. Sama sem si zadala cilj, da pridem do vrha v uri in pol. Parkirali smo v kamnolomu, čeprav bi šli lahko tudi od doma. Moram reči, da sem hodila zelo dobro, glede na to, da me ni bilo na tej strani Kriške že skoraj 2,5 leta. Ata je za mano brehal in kašljal, da sem včasih mislila, da mu je grlo padlo ven. Ampak gorski zrak samo dobro dene. Hotela sem ujeti ene dva tipa pred mano, pa sem hitro dobila kazen. Nespameten pospešen korak je terjal žrtev in morala sem se ustaviti in za moč pojesti banano. Potem je spet šlo. Vseeno sem na vrh prišla v uri in petnajst minut, kar je bilo super. Slike nimam, če pa kdo ne verjame, da sem bila gor, naj gre pa pogledat vpisno knjigo.

Najboljši občutek pa je, ko greš ti že dol, vsi drugi pa šele gor. Z nami je bila tudi Feja in vsak se je vtaknil vanjo, saj nosi s seboj majhno torbico za vrečke. In potem vsak vpraša, kaj nosi notri. Mi pa nakladamo, da enkrat šminke in ogledalce, drugič je imela za preoblečt, k švica, spet tretjič prvo pomoč ... najbolj zanimivo je pa poslušati ideje drugih ... notri naj bi imela od denarja do ključev, hrane, noža ... Folk ima res ideje. Mi se pa samo smejimo.

Doma sva z atom komaj dočakala kosilo - oslič s solato. Tjuš je spet pogledal Kekca, tokrat je nepremično sedel skoraj eno uro in spremljal dogajanje. Potem pa je mirno odšel pančkat. Na kosilo sta prišla še dva glasna Štajerca, ki nista znala potiho govoriti. Popoldne pa je prišla še ena teta, pa je minilo. Ob petih sva se komaj uspela napokat. Ker traja pol ure, da se sestaviva, saj sva vedno po celi hiši razstavljena in potem iščem, kaj vse moram še vzeti s sabo. Groza! No, ob šestih sva že odprla domača vrata, ob sedmih pa je Tjuš že mirno spančkal.

Jaz pa počakam še Janeza, pa grem tudi spat. Jutri me čaka nekaj pomembnih stvari, o katerih bom pa napisala enkrat drug teden.

V soboto naj bi bil sneg

Jeeeeee! Končno! V soboto naj bi padal sneg! Mogoče sem res ena redkih, ki uživa v zimi, v snegu. Zima je moj najljubši letni čas. Ne moti me mraz, ne motijo me nizke temperature, čeprav se včasih razburjam, ko moram zjutraj drgnit avtomobilsko šipo ... Ko pada sneg, je kot v pravljici.

Snežna pravljica v meni prebudi otroka. Veliko bolj uživam na snegu kot v vodi. Mogoče je to zato, ker že od malega smučam, se sankam, delam sneženega moža in se kepam. Pred 20. leti smo otroci res lahko uživali v snegu. Pozimi ga je padlo vsaj meter. Danes moraš po ta meter iti vsaj na 1500 metrov, če že ne višje. Tu, pri nas, v nižinah ga ni. Še posebno ne v Ljubljani, kjer je lani padlo po mojih izračunih 5 cm snega in ga je Tjuš videl le za vzorec. Uživam v škripanju snega pod nogami, ko prva delam gaz. Uživam, ko mi na glavo, pokrito s toplo kapo, padajo debele bele snežinke, kakšno pa ujamem tudi z usti, kot majhen otrok. Uživam, ko se vržem v celc in rišem angelčke s svojimi rokami.

Uživam, ko se sankam. Kot otrok sem se ogromno presankala, saj sem živela na vasi, obdana s kar nekaj sankaškimi hribčki. S sestro sva imeli majhne sanke, že takrat stare 20 let (danes so torej 40 let). Vsako zimo so bile dodatno zarjavete, a vsako leto so bolj šibale. Vsi prijatelji so imeli velike težke sanke, ki so jih komaj vlekli, midve pa sva si jih preprosto oprtali na rame. Ni važno, kakšno sankališče je bilo, samo da si lahko fajn šibal. Skoki niso bili ovira, prej so dvigovali adrenalin, saj je bila umetnost obdržati se na sankah. Koliko padcev, koliko smeha, koliko premočenih nog, premraženih rok ... a vse to je bilo le uživanje. Spomnim se, ko sva šli s sestro na "poseben" hrib, z dvema skokoma. Prva vožnja. Jaz spredaj, ona za mano. Spustiva se in skočiva prvič, skočiva drugič ... Skoraj bi nama uspelo, a tam pod snegom je bila krtina, bilo je premalo snega, sanke so se zarile v zemljo, midve čez sanke, na tla. A to niso bila navadna tla. Polita so bila z "gnojnco". Raje ne povem, kakšni sva bili, ker dejstvo, da je smrdelo vsaj 20 metrov okoli naju, pove vse. Po prvi vožnji sva šli lahko domov in mislim, da sva se morali že na dvorišču slečt do žab. Mamico je pa kap. Takih dogodivščin je bilo še veliko. Najbolj adrenalinski so bili vlakci petih ali več sank po sankališču, po katerem se že sam komaj pelješ. Vlakec naredi svoje, smeha je dovolj, otroške brezskrbnosti še več. Koliko je bilo bližnjih srečanj s smrekami, koliko komaj zvoženih ovinkov, čudno zavitih nog, priprtih prstov, padcev in pozabljenih "vagončkov". A nikomur se ni nikoli ničesar zgodilo, ostali so le spomini. Razburljive so bile tudi nočne vožnje s Podstoržiča. Lučko na glavo in gremo po ledeni, komaj vidni progi. Enkrat sva šli z mamico in njenimi sodelavci. Na naših majhnih sankah. Dirkali sva sto na uro, se smejali, nisva videli nobenega skoka, komaj sva vižali, mami je spredaj zlezla že v luknjo, jaz sem jo držala z zadnjimi močmi, od smeha sva bili obe napol polulani ... Skoraj sva zmagali! Ali pa ko smo skoraj tri ure rinili po celem snegu skozi gozd in vlekli vsak svoje sanke nekam gor, kjer naj bi bilo potem super fajn sankališče. No, na vrhu smo ugotovili, da je bil napor zaman, saj je bilo vse zvoženo in zrito od traktorjev. Pa smo sanke nesli še nazaj dol.

Sneženi mož. UUU, včasih je bilo toliko snega, pa še tak ta pravi za kepe je bil, da si moral prav paziti, kako valjaš kepo. Hitro se je lahko zgodilo, da je zrasla v preveliko gmoto, ki je nisi mogel premakniti. Kar nekaj sneženih mož smo postavili. Oči in gumbe so sicer imeli iz kamnov, ker oglja nismo imeli, nos je bil korenčkov, na glavi pa je imel kak mamin lonec, po možnosti direkt iz kuhinje. Potem pa smo upali, da ni opazila, da ji je lonček za čaj izginil neznano kam. Kot da nismo imeli dovolj starih, plastičnih posod, ravno pravšnjih za belega moža. Tak velikan je stal skoraj celo zimo. Kaj ne bi, ko pa je bila prava zima. Danes komaj najdeš plato snega, da bi naredil velikana, je malo verjetno, ker se na sneg takoj prime listje. In potem je snežak videti kot Smetka Marjetka. Grd, umazan, poln listja. Ampak, letos bo padlo toliko snega, da bo moj Tjuš užival v njem.

Smučanje. Po vsem otroškem direndaju se je moral najti čas tudi za smučanje. Oziroma je bilo bolj obratno. Smučala sem veliko, kaj ne bi, ko je bil to moj šport. Še danes rada smučam. Uživam v tistih mrzlih dnevih s soncem, ko je smučišče ledeno, trdo in ko lahko ves dan uživaš v hitri vožnji. Ja, ne znam smučati počasi. Mi gre na živce. Se moram prav zbrati, da že prve runde ne znam na ful. Uživam, ko dirkam, ko skačem čez prelomnice, ko grem lahko smuk čez drn in strn. Sovražim pa čas februarja, ko je že ob 12 vse južno, povsod polno vode, kuclji in se moraš voziti počasi, saj si hitro lahko na glavo prineseš kako poškodbo. Enkrat me je teplo, ko sem šla veselo po kucljih in me je potem dva meseca bolelo koleno. Sovražila sem tudi treninge v grdem vremenu. Pa kaj zaboga smo počeli na Sorici v megli, ko smo komaj videli drug drugega, ne da bi še snega pred seboj. Pa veter, mraz, ki je rezal do kosti ... To mi je šlo pa na živce, res. Danes je že dve leti, kar sem nazadnje smučala. Joj, joj. Predlani sem bila noseča in s trebuhom res nisem želela smučat, lani je bil Tjuš še odvisen od mojih mlekarn, letos mi smučanje ne uide. Prvič bom šla že decembra. Me prav malo briga, kam. Pa na Zelenico! Tam je bilo vedno fajn za smučat in ogromno lepih spominov me veže nanjo. Nasmučaš se pa isto, če ne še več, kot na Krvavcu ali Kranjski Gori. Pa še ceneje je in pol manj ljudi. Bom poročala, kako bo minil "prvi" smučarski dan. In to z novimi smučami, ki me že dve leti čakajo.

Za letos res upam, da bo padlo veliko snega. Naj pade enkrat, dvakrat, trikrat in potem ostane do marca. Da je zima bela, da je božič bel, da so prazniki beli, da so zimske počitnice zasnežene. Naj pade sneg, potem naj sije sonček, da se bodo otroci lahko igrali in da bo Tjuš vzljubil sneg tako kot njegova mami. Mogoče naju dohiti že ta vikend, ko bova na Gorenjskem, na 600 metrov, pravijo. Super! Točno pred našo hišo. Komaj čakam.

Tjuš - umetnik

Tjuš je že začel uresničevati moj načrt, da bom ustvarjala. Kako je to videti pri njem, si oglejte v videu.




poleg tega pa smo dokončali naše rokice

Rada bi ustvarjala ...

Imam smisel za ustvarjanje. Že kot otrok sem rada risala. Vse mogoče stvari. Najraje sva s Špelo prerisovali Disneyjeve motive. Ne kopirali, ampak sva gledali v knjigo in narisali skoraj enakega pajacka. Potem sva naredili lutke na palčki in sicer čevljčke iz risanke Šolenčki. Naučila sem se tudi štrikat in kvačkat. Obiskovala sem tečaj šivanja. Naredila sem celo nekaj gobelinov, zadnja dva štiri leta nazaj Janezu za novo leto. Tudi tehniko križcev za vzorce na prtičkih znam. zadnje čase pa večino rišem pajacke za lepljive barve za na steklo.


Pa še kaj bi se našlo. A rada bi znala več. Rada bi si enkrat v življenju nabavila ogromno enih pripomočkov in potem ustvarjala. Na zanimivem forumu sem našla en kup enih stvari, ki bi jih rada enkrat naredila sama. Pa poglejmo, rada bi:

1. Naredila podobno knjigico kot album za mamičin 50. rojstni dan


2. Koledar za leto 2009 ali adventni koledar



3. Kozarčke za svinčnike in nakit iz konzerv fižola, koruze ali tune



4. Rožico iz jesenskih listov



5. Si naredila nov hladilnik



6. Iz starih najlonk naredila "večni" šopek



7. Imela nove bunkice na letošnjem dreveščku


8. Imela novo uro v dnevni sobi



Če bi mi uspelo narest dva koledarja, knjigo z albumom in mogoče še kakšno "konzervo", bi bila zelo vesela. Izdelke bom vsekakor ponosno predstavila. Kot prvo pa sem bom lotila takega koledarja (http://www.littlegiraffes.com/handprintcalendar.html). Glavni akter bo seveda Tjuš in njegova rokica, mogoče tudi nogica (Mojca, če se prav spomnim, sta tudi vidva z Marcelom zadnjič ustvarjala nekaj podobnega).

Miklavž

Bliža se čas, ko sem kot otrok pisala pismo Miklavžu. To je bil poseben trenutek, saj je bilo pismo vedno lepo oblikovano in seveda čitljivo, da ga je Miklavž lahko prebral. S sestro sva ga oddali ali na kuhinjsko okno (med notranje in zunanje okno), kasneje tudi v kopalnico pod strešno okno, ki je bilo rahlo odprto, da ga je lahko vzel. Nikoli pa mi ni bilo jasno, kako ga je lahko vzel v kuhinji, če je bilo vedno zaprto.

Zame je bil čas pred Miklavžem vedno nekaj posebnega. Že od septembra naprej smo se pripravljali na ta dogodek. Mami mi je vedno govorila, da je jesensko nebo rdeče zato, ker Miklavž že peče piškote. Ko pa se je oktobra prestavila ura in je bilo temno že ob pol petih, se je začelo zares.

Živela sem na vasi, kjer je bilo miklavževanje del tradicije. Vas Senično je "sestavljena" tako, da je zadnja hiša na vasi čisto ob gozdu. Za njo ni ničesar več, razen temnega gozda, v katerem je ... luknja, iz katere hodijo parkeljni. Mene tam blizu še ni bilo in me tudi ne bo. Baje začnejo hodit še pred Miklavževim večerom, da preverijo, kateri otroci so pridni in kateri ne. Hoja po mleko na kmetijo v tisti konec vasi je bila zato v tistem času nočna mora. Kaj pa če že hodijo okoli, je bilo vprašanje, ki se je motalo po otroški glavi. Strah je bil torej prisoten že veliko prej in to je privedlo do tega, da sem nekaj dni prej "D" večerom dobila vročino in obležala. Od strahu. Mami se mi še sedaj smeji. Res ne vem, kaj je tako smešnega, če je otroka strah parkeljnov. Koga pa ni?

Miklavžev večer se je začel. Zbrali smo se že od štirih naprej. Vse sestrične in bratranec, tete in strici, stara mama in ata, mami, samo očita ni bilo nikoli, ker naj bi na ta dan imel orožne vaje (v resnici pa je bil Miklavž, kasneje več let celo parkelj). Sedeli smo na klopi v kotu mamine kuhinje, stisnjeni drug ob drugega. Najmanj pet nas je bilo, a vsako leto se je našel še kakšen otrok. Na eni strani klopi je sedel ata (ko pa njega ni bilo več, pa ena teta), na drugi strani pa mama. Kajti na drugi strani, kamor mene ni bilo nikoli, saj sem imela "rezerviran" prostor pri omari, je bilo okno. Bilo je nizko in vsak odrasel je z zunanje strani brez problema potrkal nanj. Tisti večer je bilo okno odločilno. Ob šestih so parkeljni in Miklavž začeli hoditi po vasi, okoli sedme ure so bili pri nas. Zunaj je bila že trda tema, zato se ni videlo ničesar, lahko si le slišal ... rožljanje keten, rjovenje in mili zvonček. Med nami otroci je vladala navidezna sproščenost, vse dokler ni ... potrkalo na okno. Tisti strašni trk imam še danes v spominu. Tistega okna se spominjam do centimetra natančno. Trk je pomenil, da je sprevod pred vrati. Otroške noge so švignile nad klop, nobena ni upala mahati s pod mizo. Kajti na hodniku se je že slišalo rožljanje keten, prvi parkelj je priletel v kuhinjo, za njim še drugi, tretji. Zapodili so se pod mizo in se nas skušali dotakniti. Po kuhinji se je razlegel otroški jok, drgetanje, najmanj deset parov otroških oči je prestrašeno gledalo v prazno., iz ust se je slišala molitev Sveti angel, varuh moj. Če pa je kakšen parkelj skušal odnesti še kakšno mamico, je bilo vse skupaj še toliko huje. Situacijo je pomiril Miklavž. Beli mož z veliko kapo na glavi, belo brado in črnimi očali. Mirno in uglajeno je vstopil v kuhinjo, pomiril parkeljne, ki so odšli ven na šilce ali dva, in nam zaželel dober večer. Najprej nas je vprašal, če smo kaj pridni in če znamo kaj moliti. Takoj smo začeli moliti Sveti angel, še enkrat. Naglas in razločno. Nato je o vsakem povedal nekaj stvari, za katere ni vedel nihče (le kje je izvedel, da imamo slabo oceno pri SND; da se potepamo ...). Vsi smo obljubili, da se bomo poboljšali (to bi bilo pa fajn zdaj preverit). Da je bilo vse še bolj pristno, je kako krepko povedal tudi mamicam. Tako smo samo še bolj verjeli. Parkelj je nato prinesel velik koš daril, ki nam jih je Miklavž razdelil. S tresočo roko in spoštovanjem v očeh sem vzela darila in jih trdo držala v naročju. Kot zaklad. Ko je končal, je v kuhinjo pridrvel še kak parkelj, potem so odšli. Otroci smo se razživeli in odpirali darila. Skoraj smo pozabili, da se bo en parkelj čez pol ure spet vrnil. Marsikdaj je kakega od nas zalotil sredi kuhinje. A nikomur ni hotel žalega, prinesel je le darila s sosednje vasi, ki naj bi mu jih dala sestra od stare mame. Šele potem je bil mi pri hiši.

Nazadnje nas je Miklavž obiskal, ko sem bila stara 16 let. Kasneje stara mama ni več dovolila, saj jo je parkelj s ketno udaril v nogo, da je imela vse leto skoraj črno. Pa tudi otroci naj bi zrasli. Zadnje leto se spomnim sem bila že toliko pogumna, da sem se celo zunaj pogovarjala z njimi. Oči ni bil več parkelj, čeprav je bil šele drugo leto doma. Biti zunaj s parkeljni je bila posebna dogodivščina, saj so bili to fantje moje starosti. A vseeno. Nikoli, niti danes, ko je od tega že več kot deset let, me na Miklavžev večer ne boste videli na cesti Senično-Tržič. Še posebno ne, ko se stemni. Zakaj ne? Ker me je groza parkeljnov. Nekaj pa si želim. Rada bi ta običaj obržala za svoje otroke. Čeprav sta se starša preselila v drugo vas, si želim, da bi tudi Tjuša in njegove prijatelje vsako leto obiskal Miklavž in mu darila prinesel na star način. Osebno. To leto še ne, drugo leto pa mogoče že. Vabljeni tudi vsi Tjuševi prijatelji.

Ko ti crkne avto

Današanja štorija je ravno za ženske ali pa za take, ki se jim nekam mudi. Kaj storiti, ko ti na parkirišču (vsaj to, no), kjer si parkiran "na hitro" z vsemi štirimi smerniki, avto ne vžge? Izgubiš še tisti živec, ki ga imaš.

Že zjutraj smo hiteli v vrtec, seveda je bila gužva, ker morajo smetarji točno ob osmih, ko največ staršev pripelje svoje otroke, pospravljati smeti. Janez bi moral biti ob osmih v službi, a takrat smo bili šele pred vrtcem. Nova kolona je bila na Drenikovi, ker že sto let razkopavajo cesto. Potem Janeza odložim in grem naprej po opravkih. Morala sem v Trnovo nesti od očija nokio na popravilo, potem pa v knjižnico vrnit knjige.

Pred nokia servisom ni nikoli nič za parkirat, zato se večinoma parkira(m)jo kar tako "na hitro", saj se skoraj nihče ne zadrži več kot deset minut. Tudi sama sem se po desetminutnem iskanju parkirišča parkirala kar pred stopnice, prižgala "vse štiri" in šla hitro gor. Manj kot pet minut in že sem bila nazaj. V avtu me je čakala tudi Feja, ki se rada vozi z nami po opravkih. Usedla sem se v avto, poklicala očija, da imam tudi nadomestni telefon. Med klicem hočem vžgat avto in ... ne jebe pet posto!!! Rečem očiju: "Na, zdej mi pa še avto ne vžge!" Me je samo debelo vprašal, kako to. Kaj jaz vem, kako to. Ključe se obrne, prižgejo se kontaktne luči, ko pa je treba zalaufat, pa nema glasa. Moj oči ni ravno specialc za avtomobile, zato mi več kot to, da naj ga premaknem na bolj "pameten" kraj ni mogel svetovat. Kličem Janeza, ki se mi sploh ni oglasil. Fak! Vmes sem bila vsa zmedena in mi je pri odprtih vratih avto ušel malo nazaj, tako da so se vrata zataknila in jih nisem mogla niti zapret. Mislim, halo? A je lahko še kaj? O, je je. Najdem enega fanta, da mi je avto porinil toliko naprej, da zaprem vrata. In sedim v avtu ter se smilim sama sebi, kaj zaboga naj pa zdaj. Vmes sem Janeza nekajkrat nadrla, naj nekaj naredi, čeprav ni mogel nič. Kličem od Janeza očita, ki ima malo več pojma kot moj. Njegova strokovna ocena je bila, ali je šel akumulator ali pa štarter. Naj zberem pomočnike in naj me porinejo. Super! Itak so se tisto sekundo vsi deci poskrili. Bila sem kot mačka, ki pred luknjo čaka miško. Takoj, ko je prišel prvi pešec, sem ga pohopala, potem še drugega. Ker je volan servo, rata brez pravega kontakta čist trd in sem ga komaj premikala. Fanta me porineta, nema glasa od avta. Ne moreva, boste morali poklicati vlečno službo. Ja, valda, kje imam pa denar zanjo. Rečem, naj me porineta na en prost parking. Z ritjo (ne mojo) sem še vedno malo gledala na cesto, a vsi so se lahko vozili mimo mene. Vmes mi zmanjka baterije na telefonu, na srečo sem imela nadomestnega pri sebi. Zamenjam sim kartico, a nisem imela nobene številke notri, ker imam vse shranjene na telefonu. Še dobro, da znam nekaj številk na pamet.
Glede na to, da naj bi bil kriv akumulator, je bilo torej treba najti nekoga, ki bi me prižgal na kable. Najdem eno dušo od fanta, ki mi ves bogi reče, da on ima pa preslab avto. Nimaš! Ajde, gremo! Pripelje zraven, hočem odpret haubo ... nič. Hauba zabita dol. Nimaš šans, da jo odpreš. Ročka v avtu ne potegne. Gledava kot dva debila v avto, njemu nič jasno, meni še manj. Madona, a je lahko še kaj? Itak, da je lahko.

Kličem Janeza, je po moje samo z očmi zavijal, kako zaboga se ne da odpret. Ja, kako naj jaz vem. Zraven sem jokala, pa ne od strahu, ampak od vsega skupaj. Imela sem že poln kufer vsega. Na parkirišču sem bila že uro in pol. Kličem očija, da mu povem situacijo. Pridem dol, je rekel. Čakam še skoraj eno uro, vmes že malo zmrznem, ker nisem upala iz avta, k sem bla tako čudno parkirana, da bi lahko samo še kak listek dobila. Glede na to, da je bil takrat čas dovoza robe v sosednji M, je mimo mene vsake pet minut peljal nov tovornjaček. In vsak drugi šofer mi je rekel, naj se mu umaknem. Bi se rade volje, pa se ne morem, ker mi je crknu avto!!! Potem je pa le našel način, kako priti mimo mene. Vse se da. Medtem je oči že zašel in se vozil nekje po cesti, od koder je videl samo trnovsko cerkev. No, vsaj blizu je bil. Končno se najdeva. Gleda haubo in mu ni bilo nič jasno. Pritiska, skače po njej, ona ne jebe. Samo butasto sva gledala, sam je pa tudi ni upal dvignit, da ne bi vse potrgal in bi se potem še brez nje vozila okoli. Edina varianta je bila torej vlečna akcija. Janez je rekel, da imava vlečno vrv. Sem ugotovila, da je nimava, ker se nama je enkrat strgala in sva jo vrgla stran. Na srečo sem imela tri "gurtne" ( ne vem, kako se to po slovensko reče). Jih zveže skupaj, da bodo držale. "Kje pa ima hakeljc za štrik?" DDDDD. "Ne vem, a ni tukaj spodaj?" No, očitno multipla nima hakeljca za vleko. Najde nekaj temu podobnega in Boga prosi, naj ne odtrga vsega skupaj. Samo še tega je manjkalo, da bi samo podvozje za sabo potegnil. Potem me izmota s parkinga, mi je kar malo privzdignil avto, da sem šla mimo enega jeepa. Meni je dol teklo, ker sem morala tako na trdo volan vrtet. Končno se postaviva drug za drugim. Prostora je bilo komaj za en avto, ampak folk mora kar rint naprej. Da bi pa kdo vprašal, če je kaj za pomagat, to pa ne. Basat pa dren delat. Oči zalaufa, me potegne, jaz v drugo, spustim sklopko ... IN GREMO! Vžgal, iz prve. Oči je komaj verjel, jaz pa tudi. Hvala oči.

Zamenjava še telefone, pokličem Janeza, da prihajam. Pred Piazzo ga je moral seveda takoj ugasnit, ker ni verjel, da ne vžiga. Aja, pa haubo je on odprl s prve. Brez problema. Valda, da spet ni vžgal. Bližnji mehanik ugotovi, da je gotovo štarter, vendar bo treba k električarju. Jaz sama ne grem, sem takoj rekla. Šla sem v Piazzo se pogret, ker sem imela še vedno nekaj delov telesa zmrznjenih. Se še sedaj tajam. Ob 12 sva šla domov oz v Podutik k električarju. Kr nekej.

Po Tjuša greva pa z ruzakom. Ko sva prišla domov, sem pa hotela Janezu, ki je bolan, narediti sendvič. In sem se pri tretjem kosu kruha urezala v blazinico prsta. Prst mi utripa, Janez mi je naredil strokovno kuharsko prevezo, zdaj pa lahko samo molim, da je za danes dovolj štorij. Ker ne morem več.

p. s. popravilo je stalo 160 evrov, s tem da nama je popravil še ventilator. super! zdaj lahko tudi v dežju vidimo na cesto. frajer od mehankarja je pa računal 60 e samo delo!!!!

Šmarna gora

pogled na Ljubljano

Danes smo šli z Vesno na Šmarno goro. Jaz, Tjuš, Vesna in dve psički, Feja in Lija. Nazadnje sem bila gor, preden sem zanosila, torej me dve leti in še malo več že niso videli gor. Sej opazil ni nihče.

Jutro v Ljubljani je bilo megleno in treba je bilo poiskat sonček. Napokali smo se v avto, peljala je Vesna. Parkirišče v Tacnu je bilo že polno. Tjuša sem dala v nahrbtnik, si zavezala čevlje ... in gremo. To je bil prvi pohod v hrib s Tjušem na rami. Prej ga je vedno nosil ali očka ali pa ata. Pot je bila blatna in skale so drsele, a dalo se je lepo hodit. Malo težje sem stopala po "naravnih stopnicah", saj me je skoraj 12 kg vleklo nazaj. Vso pot sva klepetali, Tjuš je debatiral zraven, pasici sta se naletali, jaz sem bila kmalu rdeča v glavo, da so drugi gotovo mislili, da konec jemljem. A ga še zdaleč nisem, ker mi je šlo neverjetno dobro od nog. Bila sem psihično in fizično pripravljena na vzpon. Hodili smo 55 minut, kar me je zelo pozitivno presenetilo, saj sem pričakovala več.

Na vrhu je bil prekrasen razgled. Pod nami so se kot morje kopičili beli oblaki, iz katerih so kukali le najvišji hribčki Ljubljanske kotline in seveda hribi Kamniško-Savinjskih Alp. Kar potopil bi se vanje.

pogled na gorenjsko stran

Seveda smo tudi pozvonili in si zaželeli željo, ki se ti uresniči, če ... ne bi vedla, pod katerimi pogoji.

Vesna zvoni Tjuš zvoni, mami si pa željo zaželi

Naročili smo čaj in ocvrte miške, da smo se malo podprli. Tjuš je takoj našel eno kolegico, potem pa je šel raziskovat okolico. V tem času je bila na vrhu tudi nedeljska maša, zato nam je ob prihodu 10 minut zvonilo, da se nismo niti slišali pa še bobnelo nam je v ušesih. V planinsko knjižico sva dala nov žig, tako da ima sedaj že tri obdelane "vrhove". Pravi planinec!

jaz še vedno rdeča v glavo, Tjuš in Vesna se pa bašeta z miško



pasji navihanki fehtata priboljške

Poti nazaj me je bilo kar malo strah, saj je drselo. Na srečo sem imela dobre čevlje, Tjuš je od vsega guganja zaspal, midve sva obdelovali babje čenče. En, dva, tri smo bili pri avtu. Pasji princesi sta bili tako umazani, da sta pot do nas preživeli kar v prtljažniku. Tudi če sta se hoteli pritoževati, se nista smeli. Ker njuno podvozje je bilo čist črno, še posebno pri Liji, ki je bele barve. Prva naloga doma je bilo tako čiščenje psov v banji, kar je bilo še najbolj zanimivo Tjušu, psičkama pa malo manj, potem sva z Vesno "enga ta kratkega", da naju ne bo zeblo.

Tjuš se zdaj trudi zaspat, jaz tudi komaj gledam, Vesna ima pa "frej" dan in se še potepa. Bilo je lepo, vreme je naredilo svoje, hrbet me ne boli ... gremo še kdaj?!

Medo Brumček

Ko sem bila še otrok, mi je mami pripovedovala pravljico o medvedku Brumčku Medu. Njej pa jo je bral njen oče. Dolgo sem iskala to čudovito slikanico, po vseh antikvariantih in nekega dne sem dobila klic, da me knjiga čaka. Sedaj jo jaz berem svojemu otroku. Rada bi jo delila tudi z vami, prijatelji moji.
Avtor: Nils Werner, priredil Mile Klopčič. Mladinska knjiga, 1963.

Pravljico vam bom povedal

o medvedku Brumčku Medu.

V gozd pobegnil je nekoč,

tam prespal je hudo noč.

Najprej pa naj razložim,

kaj Boštjan je storil z njim.

Kadar spat je šel Boštjan,

kadar zbudil ga je dan,

zadnji, prvi je pozdrav

Brumčku malemu veljal:

»Lahko noč in dober dan,

ti si moj, jaz tvoj Boštjan!«

Zadnjič pa se je ujezil:

»Glej, kako si se razplezal!

Luknjo v kožuh si dobil!

Sram me je, kaj bi tajil!

Nisi več moj Brumček Medek,

a pacon, grdavš, nečedek!«

S prezirjivostjo v očeh

vrgel Brumčka je potleh.

Ta užaljen je zdivjav:

»Nak, Boštjan, vse kar je prav.

To naj dalje še trpim?

Ne, pri priči ti zbežim.«

Brumček zbežal je Boštjanu,

na skrivaj iz hiše planil,

palico izdrl iz plota

in capljal je cite-cota.

Ko je mrak zemljó pokril,

kje je že naš Brumček bil!

Gozd pokaže se iz mraka,

tam zagledal je lisjaka,

ki je zajčku tačko dal

ter mu »Lahko noč« dejal.

Brumček dalje se odpravi,

znajde v gozdu se, v goščavi.

ves se trese od strahu,

ko zasliši: »Uh – uhu!«

»Tele sove me je strah,«

reče Brumček, trd in plah,

»in kako poklja in pika,

ko se noga mi spotika.

Zraven sem še zgrešil pot,

jaz – prismoda vseh prismod!«

Vse na svetu, vse bil dal,

da bi zdaj z Boštjanom spal.

a ker truden sem na moč,

bom na tleh prespal to noč.«

Dasi ga močno je strah,

leže v mehki, hladni mah.

»Brumček, daj, odpri oči,

že se novi dan blešči,

sonce sije že čez plan,

ci-ci-dine, ci-ci-dan!«

Medo v hipu se predrami,

bajno petje ga omami.

Potlej plane na noge

in capljaje dalje gre.

Ob studenčku se umije

in modrost se mu odkrije:

»Vrat umij si in oči,

pa ti svet se lepši zdi!«

Vtem zasliši godrnjanje –

brž ozre se. So to sanje?

Trije medvediči rjavi,

sami Brumčki po postavi,

radostno pred njim stoje.

»Bratce našel sem, juhé!«

Pa so zaplesali raj,

zdaj naprej, pa spet nazaj,

rija-raja sem ter tje,

kolo znova se začne.

Se za šapice držijo

in veselo se vrtijo:

en rumenček, trije rjavci,

skupaj štirje so plesavci.

Pa noreli so po trati,

Brumček z njimi kakor z brati;

valja, ruje se, igra

prav veselega srca.

Star pregovor pa uči:

zrak ti lakoto zbudi.

»Brez zamere, medvediči,

po trebuhu me črviči;

to bo lakota, poznam,

več se z vami ne igram.«

Rjavček vzdigne šapico:

»Tamle vem za papico.

Na drevesu v duplu skrit

je prigrizek čudovit.

Tam nas čaka slasten med,

slajšega ni jedel svet.«

Rjavček spod drevesa gleda

in zabrunda: »Glejte, Meda!

Spretno se po deblu vzpenja,

za trenutek ne odjenja;

oprijemlje se z rokami

in odriva se z nogami.«

Vtem pa od nekod čebele

so nenadno priletele.

Ah, v življenju je tako:

gor počasi, dol urnó.

še hitreje pa drviš,

če preganjan kdaj zbežiš.

Sto čebel, mogoče tristo

se zažene v deblo tisto.

»Ah, nesramne ve pošasti,

med nam hočete ukrasti!

sram vas bodi, takšen greh!«

cap! – že Brumček je na tleh.

Teče, teče, omaguje,

ves zasopel obupuje:

»Joj, ne morem … kar tecite …

tu na jasi me pustite …« –

»Vstani, vstani, teci z nami,

že so ti nam za petami!«

Pa so tekli ko za stavo

čez poseke, skoz goščavo.

Brumček ni se več ustavljal,

ker mu Rjavček je ponavljal:

»Strašen je čebelji pik,

peče kakor sam hudik.«

Brumček dirja z bratci vred,

nič ne misli več na jed,

ker nevarnost je velika,

da ga roj čebel opika.

Brez bojazni ni junakov,

čof! – poženejo se v mlako.

»Kopel je prijetna reč,«

pravi Rjavčke in gre leč.

Brumček ni teh misli bil:

plavati se ni učil.

Pa se sončijo na trati,

ko jih najde Bruma-mati.

Vsi drže tako se milo,

ko da nič se ni zgodilo.

Tacmanka jih huda zmerja:

»Kdo naj zmerom vas nadzira?

Nekaj hipov le ste sami,

pa vas že hudoba zmami.

Glas se širi, medvediči,

da ničvredni ste tatiči!«

Medvediči so priznali,

hudobije se skesali,

češ: na našo čast,

nikdar več ne gremo krast!

Tacmanka jih več ne zmerja:

»Z mano, čaka vas večerja!«

So najedli se potice

in napili se medice.

Tacman pravi: »Tule piše:

'Brumček zbežal je iz hiše.

Kdor ga najde, temu dam

Čisto nov stotak. Boštjan.'«

Brumček hude sanje sanja,

Tacmanka nad njim se sklanja.

Ves ga peče, ga boli:

»Le grdavš skrivaj zbeži.«

Tacmanka tolaži Meda:

»Preden jutro v gozd pogleda,

pojdeš, Brumček moj, domov.

Spremimo te iz gozdov.«

Po treh urah peš hodá

pri Boštjanu je doma.

Brumček vzklikne: »Dober dan,

spet pri tebi sem, Boštjan!«

Milo se mu je storilo,

srček bije mu z vso silo.

»Brumček!« se Boštjan raduje,

»več ne zbeži mi na tuje.

Prècej luknjo ti zašijem,

te skrtačim in umijem.

Medo, ti si Brumček moj,

jaz Boštjan, prijatelj tvoj!"

Tjuš in živali

Tjuš ima že od nekdaj rad knjigice in živali v njih. Vsak dan jih prebirava, se pogovarjava in občudujeva vse vrste živali. Končno sem našla čas, da sem narisala nekaj živalic na steklo. In sicer z lepljivi barvami. Vsa taka dela moram zaenkrat početi še sama v miru, ker Tjuš še vse raztura. Zjutraj pa ga potem čaka presenečenje. Nekaj dni nazaj je dobil "tablo" Živali, na kateri ima nalepljenih nekaj živali. Polha, na primer, je videl prvič, polžka pozna že s sprehodov. Danes pa so ga presenetile živalice na balkonskih vratih. Takoj, ko je prišel iz vrtca, je stekel k vratom in se začel pogovarjati. Tu je kratek posnetek, kako je prepoznal svojo novo druščino.

Tek

Nekaj je bilo treba narest in čas je že bil. Kile so se nabirale, časa ni bilo (kao), ker sem pisala diplomo. Zdaj izgovorov ni več, ker imam čas, več kot dovolj. Zato sem začela tečt.

Včasih, khm ... koliko let nazaj?, sem ogromno tekla. Treningi smučarke so bili vsakodnevno sestavljeni iz teka. Udeleževala sem se tudi krosov in imela kar nekaj zelo dobrih uvrstitev. Rada tekmujem, ker se tako dokažem sebi in drugim, da zmorem. Tudi v srednji šoli mi tek nikoli ni delal problemov in Cooperjev test je bil zame mačji kašelj. Vedno sem uživala, če smo tekli po Tivoliju in na Rožnik. Tudi v študentskih letih smo punce iz ŠD3 veliko tekle. Do Dolgega mostu in nazaj. Kasneje sva tekla celo z Janezom in 10 km preteči res ni bil problem. Ko pa sva se preselila v Podutik, se je tekaška steza oddaljila (ja, nekaj mora biti krivo). Tu ni terena za tek, je bil najbolj butast izgovor. In leta so minevala, vmes sem zanosila, Tjuš je dopolnil že leto in pol, jaz pa še vedno nisem našla steze.

Grozna številka na tehtnici je naredila svoje. Odločitev je padla. Poleg 90-dnevne diete, s katero sem enkrat že prišla na želeno težo, sem začela še teči. Dovolj sem trmasta, da zmorem in tudi bom. Ta teden tečem bogih 5 km. Dovolj za začetek. Jutri grem spet, v soboto bom frej, v nedeljo grem v hribe s Tjušem v ruzaku, da bo švic bolj tekel. Ne bova šla daleč, mogoče Toško čelo ali Šmarno goro. Odvisno od vremena. V ponedeljek podaljšam tekaško stezo. Aha, tudi v Podutiku se je našla, čeprav komaj čakam, da svoj tek "preselim" na PST. Tam je bolj umirjeno in tiho. Lahko v miru zbiraš ideje in se kaj novega domisliš. Ne maram glasbe v ušesih, zato nisem priklopljena na vse mogoče MP3 naprave. Med tekom sem sama s sabo.

Prvi cilj je konec meseca preteči tekaško stezo okoli Brda pri Kranju. Moram še sestrici reči, da me bo spremljala. Kasneje bo to moj test, koliko sem napredovala. Drugi cilj je teči na teku trojk maja naslednje leto, tretji cilj pa pol maraton naslednje leto v Ljubljani. Vse bi rada dosegla. Ker potem bom spet zanosila in vsaj eno leto ne bo nič. Zdaj imam leto dni časa, da sama sebi dokažem, da zmorem več, kot bi kdor koli pričakoval od mene. Gremo!

Mamica

Mamica je kakor zarja, zjutraj se smehlja,
boža dete v postelji, se s sanjami igra,
in zato nikdar nikomur je ne dam,
eno le na svetu širnem mamico imam ...

Biti mamica je nekaj najlepšega na svetu. Imeti mamico pa je nekaj najlepšega na svetu. :) Sama sem že leto in pol mamica, imam pa tudi sama mamico, na katero sem zelo ponosna.

Moji mamici je ime Majda in bo drugo leto srečala abrahama. Čeprav jih ne izgleda toliko, saj je mladostna, igriva, polna energije in delovnega elana. Poročila se je mlada in danes ji je malo žal, da ni videla sveta, ki si ga tako želi videti. A kaj je svet proti temu, da je postala mamica. Nič. Spomnim se, kako se je ure in ure učila z mano, kako sva brali knjige, kako sva se vozili naokoli z avtom, se igrali igrico "jaz bolha skokica, ti muha sitnica" ... Dala mi je ogromno znanja za življenje, čeprav so mi šli njeni nasveti včasih na živce. Vedno mi je želela vtepsti v glavo, naj se učim, učim, učim, da ne bom pristala v tovarni za trakom. In sem se učila in učila, ona pa je bila name ponosna. Še posebno ponosna je bila v teh dneh, ko sem diplomirala. Uresničila sem njeno veliko željo, bila sem študentka, kar ona ni bila, in sedaj imam v roki še diplomo. Živela sem njene sanje, čeprav se najino življenjo zelo razlikuje.

Moja mami rada komplicira, preveč je "obsedena" s pospravljanjem in vedno najde nekaj, da se ji le ni treba usesti. Misli, da ji bo kdo zameril, če bo pustila umazano posodo in se usedla na kavč ter dala možgane na off. Kdo le? Naredila je več kot dovolj, zdaj pa res lahko uživa. Vzgojila je dve hčerki, ki njene nasvete zdaj nehote upoštevata v svojem življenju. Ja, res je. Prav tisti stavki, ki so mi šli kot otroku najbolj na živce, sedaj uporabljam tudi sama. Večkrat se slišim, ko rečem Tjušu: "A misliš, da je ta stvar samo za danes?". Ob tem se nasmejem, saj vem, da sem taka kot moja mami. Tudi Janez mi večkrat reče, da sem ista. Še posebno, ko imam tiste dneve in na veliko težim po stanovanju. Ko me to mine, pa se od njenih idej spet oddaljim. Hehe, smešno, ampak je res. Na vsake toliko sem ji kar preveč podobna. Podobni sva si tudi v tem, da obe uživava ob ljudeh. Obe radi prodajava stvari, imava to žilico v sebi. Sposobni sva delati več stvari naenkrat, hitro najdeva rešitve, se učiva ... obenem pa sva lahko prekleto resni in zoprni. Takrat je najbolje, da se ne srečava, ker druga druge ne preneseva in se hitro skregava. A le za kratek čas. Ko naju spet mine. Nekaj let pa sva bili res na bojni nogi. Zaradi Janeza, saj veste. Takrat je mene bolelo srce, ker sem jo tako potrebovala, ona pa mi ni pustila blizu. Čeprav ji še nisem čisto odpustila, sem danes srečna in vesela, da se vsi dobro razumemo in da je Janeza sprejela kot zeta. Pa četudi ga včasih pogleda malo postrani. Ja, najino uživanje v življenju in nekompliciranju, flegmatičnemu odnosu do stvari, ki jih ona zakomplicira, ji ne gre v glavo. A glavno, da se midva razumeva.

Mamica moja je zlata mamica in jo imam zelo rada. Je najbolj priden človek, kar jih poznam. In najbolj potrpežljiv tudi. Živi za tupperware posodke in posodke živijo zanjo, uživa ob ljudeh, ki jo spoštujejo in jo imajo radi. Tiste, ki ji storijo kaj žalega, odpiše iz svojega življenja. A do sedaj poznam samo dva taka. Vsem drugim je na svoj način odpustila, ker je predobrega srca. Ve, da bo nekoč poplačana za vse to. Vse, kar ji želim, je zdravje, saj bo samo zdrava lahko uresničila svoje cilje, ki si jih bo postavila ob svojem jubileju.

Danes sva še posebno povezani, saj sva obe mamici. Ona pa je še mama najinemu Tjušku. Hihi, ona bi bila rada nona ali oma, samo ne moremo iz svoje kože in tradicijo peljemo naprej, tako da je kar mama. Tjuška ji lahko zaupam kadarkoli in vem, da bo zanj poskrbela tako, kot je zame. Mogoče ga samo malo več razvaja, kot je mene, ampak to je za mame značilno. Večkrat mi da kak pameten nasvet, kako ravnati v določeni situaciji, večkrat me pomiri, da sem bila tudi sama taka, nekajkrat jo tudi sama kaj novega naučim, največkrat pa naju uči Tjuš sam. Skupaj se mu smejiva, ga spodbujava, učiva, ga stiskava in lubčkava. Je najina vez, ki naju še dolgo ne bo ločila.

jaz in mami, Tjuš in mama