Trst, Miramar, Devin

Danes smo imeli strokovno ekskurzijo s kolektivom šole. Šli smo do Trsta, nato do gradu Miramar in naprej do Devina.

TRST

Odhod je bil pol osmih zjutraj in pot nas je prek Opčin vodila do Trsta. V Opčinah imaš možnost, da parkiraš avto (brezplačno) in se s tramvajem pelješ do Trsta. Železniška postaja v Trstu je v pročelju identična naši ljubljanski. Zakaj? Ker so v času Habsburžanov vsi gradili po istem kopitu. Malo naprej od postaje pridemo do manjšega parka, okoli katerega je zgrajeno krožno križišče. Tu najdemo spomenik Elizabeti Bavarski oz vsem znani Sissi, ženi Franca Jožefa I. O njenem življenju sem izvedela kar nekaj sočnih. Bila je mati štirih otrok, zelo spoštovana, vendar je pri petdesetih letih po samomoru sina Rudolfa padla v globoko depresijo in se oblačila samo še v črnino. Bila je tudi anoreksična in imela neko čudno prepričanje, da mora imeti obseg pasu 49 cm. Če se je zredila za en cm, je najmanj en teden jedla samo olupljene mandlje, da se je obseg pasu zmanjšal. Na koncu jo je umoril nek sprehajalec, ki jo je zabodel s pilo v prsi. Ker pa je imela steznik, nekaj časa sploh niso vedeli, kaj se dogaja, saj ji je ta zadrževal krvavitev. Danes bi jo lahko primerjali s princeso Diano.



Avtobus nas je potem zapeljal do griča nad Trstom, San Giusto. Kolikokrat smo morali obrniti in vprašati za pot, raje ne povem. Imeli smo namreč šoferja, ki je vedel le to, da gre v Trst, tega mesta pa ni maral. Res te zadane kap. San Giusto je grad, ki ga je dal zgraditi Friderik III. Habsburški, Beneška republika pa je kasneje dopolnila okolico gradu. Danes je grad muzej in trenutno je v njem zbirka, kako so ljudje pred leti hodili na Ponte Roso nakupovat. Takoj po vojni in nekje do 1970 je bil Trst glavno nakupovalno središče tudi za Jugoslavije in baje so se vili vlaki ljudi proti Trstu. Z gradu je čudovit razgled na samo mesto. Zanimivo je, da je osrednji del Trsta italijanski in zelo kozmopolitanski, zaledje Trsta pa je slovenski. Nazaj proti samemu strogemu centru, ob morju, smo šli peš.





Ustavili smo se na Piazza Unita, ki je največji odprti trg na morje v Evropi. Tu najdemo vladno palačo, občinsko palačo in palačo Lloyd, kjer je bila nekoč največja banka. Sredi trga stoji Mazzolijeva fontana oz Fontana štirih celin. Ob Mussolinijevem prihodu je bila fontana odstranjena in vsak kamen so oštevilčili in ga leta 1968 znova postavili na svoje mesto. Vhod na trg pa predstavljata dva devet metrov visoka stebra, drogovi zastavonosilci, arhitekta Attillija Selve. Na trgu pa najdemo tudi Karlov stolp, posvečen Karlu VI., ki je bil dobrotnik Trsta.







Nadaljevali smo proti Ponte Rosa, kjer je bilo nekoč polno stojnic, danes pa srečaš le še Senegalce, ki ti prodajajo poceni Rolex uro :). Na poti na enem mostičku, od koder smo imeli razgled proti P. Rosi, smo zagledali kip pisatelja Jamesa Joysa. Vsi ga gotovo poznate po znanih delih, kot staUlikses in Finneganovo prebujenje. Joyce je 11 let živel v Trstu. Zanimivo pa je, da je na enem od potovanj v Trst, pristal celo v Ljubljani, kjer je prespal eno noč. Z vlakom se je namreč pripeljal na železniško postajo in mislil, da je že v Trstu. Ko je stal pod milim nebom in gledal zvezde, ga je navdušil vonj zemlje (no, potem veste, kako majhna je bila takrat Ljubljana).



GRAD MIRAMAR

Miramar po špansko pomeni pogled na morje in to dobesedno. Pogled je namreč čudovit. Grad leži nekaj kilometrov od Trsta v smeri proti Udinam. Zgraditi ga je dal Ferdinant Maksimilian I. Habsburški, mlajši brat Franca Jožefa. Ko je bil on ustreljen in se je ženi Scharlotti Belgijski omračil um, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, danes pa je v njem muzej. Grad ima dva nadstropja, v njem pa si je mogoče za 4 evre ogledati zasebne prostore Maksimilijana in njegove žene. Zunaj poslopja se razteza ogromen park z redkimi eksotičnimi rastlinama, med njimi najdemo tudi sekvojo.

plaža pred Miramar, zaprta

vhod v park

pogled iz parka
iz spodnje strani

lastno pristanišče

GRAD DEVIN

Še nekaj kilometrov naprej stoji na pečini, klifu, grad Devin (Diuno). Gre za naselje Devin, ki je last družine Torre e Tasso (nem Thurn und Taxis). Ima dva gradova, stari je v ruševinah in leži na vzpetini nižje, novejši pa je v odličnem stanju, saj družina še vedno živi v hiši, ki je spada pod grad. Srečali smo namreč tudi princeso. Od leta 1982 najdemo v gradu tudi prostore United World College of the Adriatic. Od Devina do bližnjega mesta Sesljan povezuje Rilkejeva pot po pečinah nad morjem. Pot se imenuje po romantičnem pesniku Rilkeju.

pogled na ruševine starega gradu

notranje stopnišče

Rilkejeva pot nad pečinami

Po ogledu Devina smo se z avtobusom odpeljali proti Kozini, kjer smo v pivnici Mahnič dobro jedli in pili. Domov smo prišli ob pol devetih, vsi polni vtisov od čudovitega izleta. Morala sem vse skupaj napisati takoj, dokler še kaj vem o vsem skupaj. Lahko pa rečem, da je na poti od Trsta proti Miramaru čudovita plaža v senčki med borovci, z veliko igrali za otroke. Najbolje pa je, da je parkirišče zastonj, samo dovolj zgodaj moraš priti, da dobiš blizu plaže. En lep izlet nam torej ne uide.

1000 kilometrov!

Končno sem jih prevozila. Danes sva s Tjuškom prevozila novih 76 km in prevozila magično mejo, tisočko. Zdaj jih imava 1030. Super zaključek poletnih počitnic.

Sploh ne vem, kaj naj napišem, ker si pred poletjem niti slučajno nisem predstavljala, da bom kaj takega dosegla. Ko sem dobila kolo, se mi je v glavi vrtelo tisoč vprašanj, ali je to tisto pravo. A ko sem se prvič usedla gor, sem se zaljubila vanj. Narejen je, da paše pod mojo rit in noge. Po sto kilometrih sva postala eno. Tjuš na kolesu pa je bil še pika na i. Nisem mislila, da bo toliko zdržal. Otrok, ki zdrži na kolesu tudi po 5-6 ur, je res nekaj posebnega. In ko ga vidiš, kako uživa med vožnjo, ti ni žal, da si dopoldne preživel zunaj na cesti ali nekje za sedmimi gorami, kot sva bila velikokrat.

današnje slikice




Redkokdo je verjel vame in so me skeptično gledali. A ko sem prevozila tudi ta najbolj nore ture, so tudi tisti zaprli usta. Vedno pa se najde kdo, ki bi rad od mene še več. A tistim pravim, naj se kar sami usedejo na kolo in odpeljejo. Pa še Tjuša jim dam na balanco. Na kolesu uživam, ker sem počutim svobodno in grem lahko tja, kamor me nese srce. Hahaha! Romantična občutja s kolesarjenja. Tek ni moj šport in raje grem trikrat v hribe, kot pa 10 km tečt. Torej ... moja novoletna zaobljuba se je spremenila. Ne bom šla na lj maraton, ampak raje s kolesom do morja. Še septembra, če ne že prej. Tudi to je nekaj. Grem nazdravit tisočki!

Prvi gumi difekt

In se je zgodilo. To, kar sem nekako pričakovala, saj se slej ko prej zgodi vsakemu kolesarju. Po skoraj 1000 km nama je danes počila guma.

Najprej sva se po PST peljala do Murgel in v Trnovem nesla Janezov telefon v popravilo, nato pa sva se odpravila kar po kolesarski proti obvoznici. Čez obvoznico je bilo kar naenkrat konec kolesarske in morala sva zaviti na makadamsko pot, ki je vodila mimo enih vrtičkov in naprej v neznano. Tjuša sem spraševala, ali naj obrneva in greva nazaj, pa je odgovoril, da ne. Brihtna mama, a ne? Ja, moj otrok je pravi avanturist. Njemu se je fino zdelo, ko sva skakala po luknjah, se vozila mimo smeti, rože ob poti so nama nagajale, en kup je bilo brencljev, ki so me pikali ... skratka, res lepa kolesarska pot. Nikjer nikogar, cesta se je vila v nedogled, samo koruza na eni strani in močvirje na drugi. Pogled naprej je govoril, naj se obrnem, nazaj je bilo videti enako, na levi se je videl Krim, na desno pa močvirje. O živih dušah ni bilo ne duha ne sluha. Samo sebe sem prepričevala, da nekje morava priti ven, da ni to enosmerna cesta. Vseskozi pa me je spreletavala misel, kaj če mi tu poči guma. Niti ne bom znala razložiti, kam naj me pridejo iskat, če se nama kaj zgodi. In glej ga zlomka, kar naenkrat začutim, da pod zadnjim kolesom nekam čudno ropota. Pogledam, prazna guma. Kaj zdaj? Nič, peš naprej. Po 15 km vožnje sva šla lahko naprej peš, še 2 km. Cesta se je že obrnila proti obvoznici, tako da sem lahko pričakovala, da enkrat bova že nekje pri hišah. Nikogar še nisem klicala, ker ni imelo smisla. Greva, pa se bova potem brihtala kako in kaj. Po 15 minutah pa za nama pripelje en avto. Gotovo edini v tem dnevu.

Pomaham, naj ustavi, in mlademu fantu povem, da sva imela gumidifekt, če bi naju lahko zapeljal vsaj do glavne ceste. Imel je namreč dostavno vozilo. Me vpraša, od kod sva in mu povem, da iz Podutika. In glej jo srečo ... on se je pa peljal v Dravlje. Samo otroškega sedeža nima oz je imel samo en sedež, za sovoznika. Sem ga takoj pomirila, da je to sila razmer in da bom že jaz policaju razložila, kako in kaj, če bo treba. Naložimo kolo, Tjuša dam v naročje in že smo se peljali. Raje nisem gledala, kje vse bi pešačila, ker je bilo prekleto daleč samo do Viča, kaj šele do Podutika. Hodila bi še zdajle. Tako pa naju je od Boga poslan gospodič pripeljal do Dravelj, 10 minut peš od doma. Kako sem mu hvaležna, ve samo tisti, ki je doživel že kaj podobnega.

Tjuš je vso dogodivščino sprejel zelo dobro. Strica v avtu je sprejel normalno, čeprav ga je najprej gledal izpod čela. Gotovo si je mislil, kaj za boga je mami zdaj enega pohopala, da naju vozi okoli, če sva pa s kolesom lepo pešačila. A ko mu je dal revijo Mojster Miha, sta postala najboljša prijatelja in že mu je razlagal, kje pelje "čuču", da ima čelado ... jaz sem pa prevajala zraven. Do doma je šel kasneje celo peš in mi vso pot razlagal, da naju je peljal "stic".

Takle mamo, še dobro, da je bil kolo v ponedeljek na servisu.

Tjušev podvig

Tjuš ta vikend ni bil le na Kamniškem sedlu, ampak je tudi sam prehodil veliko. V petek sva šla namreč s kolesom poganjalcem od Veterna do Dupelj. Z Veterna do Križev sva šla po gozdu, od Križev naprej pa skozi Sebenje in Žigano vas. Do sem sva prišla v dobrih dveh urah in morala sva poklicati na pomoč, ker ni šlo več. Pa še ključe se na poti izgubila. Ja, raje ne vprašajte, ker mi ni jasno, kje in kako. Tjuš je vso pot kolesaril oz se je poganjal, na poti je videl "bim bam", skakalnice v Sebenjah, otroke, ki so se igrali, motorje ... Bil je neverjetno pogumen. Aja, zadnje kolo ima prilagojeno njegovi višini, zato malo smešno izgleda, a glavno, da se pelje in si nabira izkušnje.

po travi

takele krave so na Gorenjskem

in po cesti

Drug podvig pa mu je uspel v soboto. Najprej se je lepo naspal in se zbudil šele okoli petih popoldne, potem pa smo ga hitro na finto, da peljemo Fejo na sprehod in se odpravili proti Gojzdu. Po gozdu, ne po cesti. V gmajni je namreč več stvari za animacijo takih mulčkov, ki se začnejo hitro dolgočasiti. Naše animatorske sposobnosti so presegle vse naše zmožnosti, obljubljali smo mu celo torto in svečke, samo da pride gor. In glej ga fanta. Na zadnjem ovinku smo ga čakali par minut, ker je imel delo z vejami, nato pa je na hitro ponovil, kaj vse ga gor čaka in stopil hitreje. Po dveh urah smo prišli do Gojzda, drugače hodiš pol ure. Dobil je torto v obliki kremšnite, nazaj dol pa se je raje nesel, ker bi lahko prišli domov šele ob sončnem vzhodu :) malo heca, ampak daleč pa tudi ne. Najini sprehodi se torej obrestujejo in prav vesela sem, da mu ni problema hoditi tri ure, ob tem spoznavati svet okoli sebe in sprejeti vse, kar mu da narava. Debla, veje, kamenčki, listki na drevesu, voda ... vse to ga zanima, da pozabi na napor, ki ga čaka. Takih dveletnikov je malo in prav ponosna sem nanj.

Kolesarila pa ta vikend nisva veliko, samo 20 km, zato naju ta teden čaka še tura do izvira Kamniške Bistrice.

Kamniško sedlo, 1884 mnm

Pohod na Kamniško sedlo smo izvedli v nedeljo, danes pa čutimo posledice. Mene tako nogice bolijo, da komaj hodim. Res, že dolgo nisem imela takega "muskelfibra", kot ga imam danes. Ne vem, kaj me je tako zdelalo, mogoče sem pa še premalo pila. V glavnem težko hodim danes in sem kot ena stara mama.

oslički v Kamn.Bistrici

in gremo ...

Pot se je že takoj začela strmo. Tjuš se je lepo nesel pri atu v ruzaku in so skupaj s Špelo in Sandijem šibali proti vrhu, midve z mami pa sva šli lepo počasi. Po slabi uri prideš do postaje tovorne žičnice, od tu naprej vodi pot po gozdu in je prijetno razgibana, da dobiš občutek, da zmoreš vse. A po novi uri hoda te pričaka pastirska kočica in lep pogled proti vrhu, po soncu, med borovčki. Po gozdu sem mami prehitela in ubrala svoj tempo, vendar sem jo pred zadnjem "najlepšem" vzponom počakala. Na vrhu sem bila v treh urah. Lepo je, ko si na vrhu, a potem je treba priti še dol. Tudi dol smo hodili tri ure, nimaš kaj, počasi, ker je takoj lahko kakšna neumnost.

pogled na zadnjo strmino

mama gre

Tjuš in ata gresta

tudi sneg se najde

mami gre



Na vrhu je čudovit razgled na kamniško stran in na Logarsko dolino na drugi strani.
Tjuš in "Peli"

Tjuš in ata



Tjuš in mami

pogled na Logarsko
pogled na Brano (2252)

pogled proti planini Okrešelj,
spodaj je izvir reke Savinje - slap Rinka

planike

Na poti dol po zadnji strmini nas je spremljala glasba ansambla, ki je igral spodaj v brunarici. Babnce smo šle skupaj dol in se zabavale ob petju ter tako pozabljale, kako zmatrane smo že. No, vsaj jaz. Po šestih urah hoje se prileže malo počitka. Šli smo na veselice, še malo plesali, popili vsaj dva pirčka in bili veseli pijančki. Naju s Špelo se je pač takoj prijelo, nje cviček, mene pa pirček. Tjuš je spoznal novo punco, vendar ni hotela z njim plesati. Preživeli smo super nedeljo, doma smo bili ob 9 in komaj sem čakala posteljo.

takole je Tjuško spančkal

pa še žurka

8 let

Danes imava z Janezom osem let. Čudovitih osem let sva preživela in še vedno se imava tako rada kot na začetku. Še bolj.

Začetek je bil težak in ni nama bilo lahko, a z veliko ljubezni sva prebrodila vse težave in ostala skupaj. Še bolj sva se povezala, še bolj sva ljubila drug drugega. Skupno življenje se nama je zdelo nekaj povsem normalnega in zbuditi se drug ob drugem ter zvečer zaspati ob ljubljeni osebi je nekaj najlepšega v življenju. Najino ljubezen je pred dobrima dvema letoma kronal sinček Tjuš, postala sva družina z najlepšim in najbolj simpatičnim sinčkom na svetu.

V vseh teh letih sva se zelo povezala. Ni potrebnih veliko besed, da se razumeva, rada imava enake stvari, navdušujejo naju enake norosti. Rada jeva pico, vsak pol, vedno zraven naročiva kokakolo in pirček, rada imava večerne kokice, rada se voziva v neznano, rada hodiva po trgovinah in zapravljava, rada lenariva doma na kavču, medtem ko Tjuško spi ... Uživava v majhnih stvareh, nikoli ne komplicirava, ko gre za naju, rada se razvajava v premajhni kadi, spiva samo z enim kovtrom, ne kuhava veliko, čeprav je Janez kuhar, rada se odločava v zadnjem trenutku ali spontano. Ko nama je nekaj všeč, ni treba dvakrat reči in že je najino. Rada uživava v malem neredu okoli naju, ker imava tako občutek domačnosti, da je okoli naju pravo življenje in da se ves čas nekaj dogaja. Rada skupaj sanjava, kako bo nekoč, ko bova imela več denarja. Preprosto rada sva skupaj in najbolj uživava, ko smo sami trije in se porihtamo po svoje. Rada sva sama, ne potrebujeva en kup ljudi okoli naju, da bi se lepo imela. Uživava v pogovorih, se smejiva drug drugemu in ...

Najina veza je polna lepih trenutkov, prepiri so le zato, da popestrijo zvezo. Kaj si želiva? Kot prvo poroke in upava, da nama bo naslednje leto, najino 9. obletnico, to le uspelo. Želiva si tudi še enega otročka, mogoče dva. In seveda, rada bi šla končno na svoje. To so male želje velike ljubezni.

Najbolj nora tura

Če je še kdo dvomil v mojo norost, od danes naprej gotovo ne bo več. Res sem malo nora in to sem si danes sredi dneva tudi priznala. Pa kaj mi je treba rinit v rovte s kolesom?!

Ob pol osmih sva danes štartala s Tjuškom, sva naspidirana, da odkolesariva prijetnih 70 km. Do Horjula vse lepo in prav, vmes sva mogla lulat, pa malico je imel. Skratka nič posebnega. Potem sva se začela vzpenjati proti Šentjoštu. Že včeraj sva šla po tistih ovinkih, samo danes sva pot nadaljevala še v drugo smer. Do vrha je še kar lepih par km vzpona. Na vrhu sva vprašala za pot proti Logatcu. "Kar po cesti naravnost, okoli cerkve, mimo Rovt in še malo pa boste tam," se je lepo slišalo iz ust ene gospe. Ja, če verjameš v smrkce. Pa sva šla. Končno malo dol, a glej ga zlomka, spet gor, še enkrat več kot dol. Sonce je že pošteno žgalo, prideva do kraja Smrečje. Aja, na poti do Smrečja sva vprašala še dva strica ob cesti za pot. Naju gledata butasto, da v Logatec se pa ne da. V glavi se mi je že vrtel film, kako bom morala zadnji spust prekolesariti v obratni smeri. Potem se pa le ta drugi spomni, da se lahko pride, čez Rovte. Samo tukaj gor, do tiste cerkvice na hribu, pa po makadamu, pa si v Rovtah in potem dol pa si v Logatcu. Okej, super. Pa me gledata in reče prvi, da bo to kar veliko km. Ja, vem, da jih bo okoli 80. In me gleda še bolj butasto. Si je gotovo mislil, da nimam vseh koleščkov v glavi, pa še z otrokom na kolesu. Gotovo jima še zdaj ni jasno. Hahaha.

ena od makadamskih cest

Prideva torej do gostilne, tam spet vprašam za pot. Ja, naravnost in si tam. Super. Najdem celo tablo za smer Rovte. Vmes sem že očija klicala, če sem sploh na pravi poti, ker on se je že vozil tukaj. Table o smeri Logatec itak ni bilo nikjer, samo Žiri in Vrhnika. Mislila sem si, v najslabšem primeru bova pristala v Žireh in potem čez Škofjo Loko nazaj. Ampak ... breeeeeg dooool! Jeee! Dičile! Šibava! Še takrat, ko sva šla po bregu dol, je bil makadam, da so me od močnega držanja balance in bremzanja bolele roke. Itak, spet gor. Jebela pa klanci, skoz in skoz. Ko sva končno prispela v Rovte, čeprav sva se ves čas že vozila po rovtah, sem imela na števcu šele 30 km in povprečna hitrost 12,5. Potem veste, da je bilo 10 km sigurno samo klanca. Po klancu gor pa več kot 6-7 na uro ne morem s Tjušem na kolesu. Rovte so lep kraj, na eni strani je razgled na Škofjeloško hribovje s Karavankami v ozadju, na drugi strani pogled do Krima in naprej.

pogled proti ŠKL

Ko sem preklela že vso pot in table, na katerih ni bilo ne duha ne sluha o Logatcu, zagledam tablo Vrhnika 15. Okej, k... gleda Logatec, midva greva v Vrhniko. Pri trgovini sva najprej imela kratko pavzo za malico, potem pa spuuuuust! Kolikor vem je Vrhnika nižje od Rovt, torej gremo samo še dol. AAA, na tle ga maš. Spet en kup hribčkov, ki so me spravljali ob živce. Na srečo sva srečala še nekaj takih navdušencev kot jaz, tako da vsaj nisem imela občutka, da sem norec dneva. Po treh km pa znana tabla Zaplana. Aha, tu je torej živel Drnovšek. Lepo, mirno in tiho, s klančkom navzgor in navzgor. Madona, a me res nima Bog več rad? Pri zadnji hiši so se moje želje le uresničile. Do Stare Vrhnike je bilo samo še dol, po asfaltu. Jupi! Končno sva lahko pela pesmice, ne da bi mami vmes ostala brez zraka.

V Stari Vrhniki pa tabla Horjul 6. Razmišljam in razmišljam. Ne, nisem upala tvegati poti, da bi se spet najmanj tri km vozila v hrib. Raje sem šla na Vrhniko. Vsaj ravno je do Ljubljane. Na bencinski črpalki sva se ustavila za lulanje in kakanje, za kratko malico, telefonski pogovor z očijem, ki sem mu razložila, da jeb... danes klance. Se mi je samo smejal. Nora, res. Z Vrhnike do Ljubljane sem imela še toliko moči, da sem vozila 20-24 na uro, na Brezovici sva zavila na Cesto na ključ, mimo Vrhovcev na Brdo in v Podutik. Števec je pokazal 5:00:22 vožnje brez postankov, 72,500 km, najvišja hitrost 38,3, povprečna hitrost pa tokrat le 14,5. Pol pa pejt v rovte. Normalen človek ne bi šel niti z avtom, kaj šele s kolesom. Bumbar babji.

Ampak je pasalo. Osvojila sem novo turo, prevozila vse klance, dobila nove mišice, Tjuš je doživel novo pustolovščino, spoznala sva nove kraje in, nenazadanje, do tisočke mi manjka le še 90 km. Mala malica.

Pa še dve slikice, najbolj množični prebivalci danes obiskanih krajev:

Še vedno kolesariva

Tudi ta teden kolesariva, čeprav nisem nič napisala. Vreme nama je naklonjeno in izkoristiti morava še zadnje počitniške dni.

V ponedeljek sva se peljala proti Medvodam, skozi Soro v Škofje Loko in od tu proti Stražišču pri Kranju. Tu sva se ustavila pri mami na klepetu, potem pa naprej čez Orehek do Medvod. V Pirničah sva se spet ustavila pri eni gospe, šla na vrt še po Fejo in evo naju doma. Pot ni bila nič posebnega, dolga 55 km. Ves čas se vrtiva okoli 50 do 60 km, za kakšno daljšo turo pa nisem ziher, če ne bi Tjuš že spal.

Danes pa sva šla najprej po PST na Vič, čez Vrhovce v Dobrovo. Po cesti do Horjula in naprej po klancu nad Vrzdencem (pot maratona Male Franje, ki sem jo zadnjič prevozila sama), na vrhu ovinkov pa sva se obrnila proti Polhovem Gradcu. Tu je cesta makadamska in popravljajo skoraj pet kilometrov ceste. Tudi nazaj sva šla mimo Dobrove, Vrhovcev, tu pa sva zavila proti Lesnini na Brdu in od tam v Podutik. Spet novih 55 km.

Tjuš je dobre volje na kolesu, čeprav se zjutraj krega in ne bi kolesaril. Bi raje gledal Nodija. A ko se enkrat usede na kolo, je Nodi pozabljen. Na kolesu pojeva pesmice (prej preveril, če ni kdo za mano :)), danes si je zaželel pesmico o dežju. Kot da imam toliko idej. Nabirala sva tudi rožice, da jih potem meče na tla, ves čas ima kakšne probleme. Danes ga je na primer srbela rokica od komarjev in je moral nujno dobiti 10 lubčkov, potem pokuša mojo roko, če je kaj slana. Imela sva pa tudi resno debato o tem, da je mami punčka in da je on fantek. Hahaha. Aja, pa spomnil se je na torto, ki sta jo zadnjič pekla z mamo in spet pel "vse najboljše Sandi" (o.p. Sandi ima roj dan aprila, torta je bila le okroglo pecivo v nedeljo popoldne). Oponaša me, ko bolj globoko diham po klancu navzgor in se mi pri tem smeji. Skratka, imava en kup enih idej, kako preživeti na kolesu.

Jutri naju čaka malo daljša tura, bi bilo dobro iti zgodaj od doma.

Pohod na Toško čelo

Današnje jutro so prekrivali oblaki in še vedno je dišalo po nočnem dežju. Nisem upala tvegati, da naju kje na kolesu dobi dež, zato sem ubrala drugo pot. Pohod na Toško čelo. Najprej naju je seveda pričakalo neljubo presenečenje, ker nama ni vžgal avto. Izpraznil se je akumulator, ker se je Tjuš v soboto igral z lučkami nad armaturno ploščo. Ja, no, nekdo mora biti kriv. Midva gotovo nisva. Hahaha. No, v glavnem najdem dva prijazna strica, ki sta naju porivala po parkirišču pa ni šlo. Vžgati smo ga morali na kable, še dobro, da jih imam vedno v avtu. Potem pa sva šibala na Toško.

Parkirala sva tako, da bi se lahko odpeljala po bregu dol, v primeru, da nama spet ne bi vžgal. Tjuš je bil navdušen nad gozdno potko. Toliko korenin in skal, vej in dreves. Vse ga je navduševalo in kar letel je po potki. Seveda mu je bilo težko dopovedat, da morava hoditi po potki in ne kar povsod, kjer se ti zaljubi. Ampak je kmalu pogruntal.

Morala sva splezati čez podrta drevesa. OOOOOO!


Pogledati, kako veliko je drevo.


Počivala sva na korenini.

Kmalu se je začela pot vzpenjati in hotel je že obupat. "Mami, nese," je bila njegova edina želja pred vzponom. Pa sem ga spet motivirala in je šel naprej. Malo pod vrhom ga je zmanjalo, ni šlo več. Usedel se je na travo in zakojal. Nogice so ga bolele in želel se je samo še nesti. Ko sem ga dala v naročje, se mu je smejalo, dal mi je lubčka in bil nadvse hvaležen za pomoč. 50 metrov sva imela še do koče in ko jo je končno zagledal za drevesi, je vseeno stekel sam do nje.

Žal pa nama okrbnica ni dala ničesar za lačen želodček, ker je šele prišla, čeprav je bila ura že pol 11. Bila je zelo neprijazna in žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj žemlje. A želela sem kupiti za Tjuša tisti flancat, ki mi je ostal v spominu, ko smo jih jedli pred tremi leti gor s Tanjo in Alešem in so bili odlični. Tako sva raje odšla naprej in pri bližnjem sosedu narabutala špingeljne. Odlična malica in bil je zadovoljen. Še bolj pa, ko sem ga dala na ramena in se je do avta lepo nesel.

malica

Gor sva hodila eno uro, kar je odlično, sama namreč hodim 25 minut. Tak pohod bova še ponovila, samo drugič bova vzela boljšo malico s seboj in imela na vrhu na sončku piknik. Aja, avto nama je normalno vžgal. :)